otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Friloga Vrtcu.) Štev. 4. Ljubljana, dnč 1. aprila 1897. V. tečaj. ^^M Še ti tako! ^^P 4. Delavnost. §P«^jfv- pismo pravi: »Kakorptičekzaletanje, l|^^^|tako je človek rojen za delo.« Kaj ne, [ft&lliafl) kako bi se grozovito osmešil vrabček, ko bi si n. pr. to-le vtepel v svojo bučico: »Odslej ne bom več letal, izprehajal se bom po cestah in stezah, kakor gospod.« Sami veste, da bi bilo njegovega gosposkega izprehajanja kmalu konec; ali bi ga končala lakota, ali pa kaj druzega. Jednako se osmeši tudi lenuh, kateri hoče z lenobnim pohajkovanjem zapraviti dneve svo-jega življenja. Zato se §e v drugič oglasi sv. pismo: »Kdor ne dela, naj ne je!« Torej ne pomaga nič; kdor hoče pred Bogom in pred ljudmi kaj prida veljati, mora biti d e 1 a v e n. To so pokazali do sedaj še vsi pošteni in vrli Ijudje. Med tistimi, ki jih imenujemo svoje vzornike, ni nobe-nega lenuha. Zgledov izredne pridnosti imamo na stotine; tu naj veljajo trije za vse druge. 50 ^^H V duhu svetosti umrli francoski župnik Janez Vianey (beri Viane) je bil že v detinski dobi jako delaven in potem do smrti — rekel bi ¦— vedno na-prežen, da si še ni utegnil privoščiti potrebnega počitka. Tu se oziram le na njegova otroška leta. Najprej je kazal svojo nepremagljivo pridnost v tem, da je zelo zgodaj kaj rad molil. Komaj je znal po nekoliko govoriti. že je redno vstajal in z domačimi opravljal vse molitve. Ko je zaslišal ob času molitve prvi udarec zvona, takoj je pokleknil, kjerkoli je bilo. To pa veste, da molitvi jako nasprotuje lenobnost, ka-tera se da večkrat le z neko težavo premagati. Dalje je razodeval svojo vzorno pridnost v tem, da je urno in z veseljem storil, karkoli so mu ukazali stariši. Mati je večkrat rekla še drugim otrokom, če niso radi storili, kar je velela: »Le poglejte Janezka! ali se morebiti on kaj obotavlja? ali morebiti mrmra? Glejte, kar precej gre!« Nad vse vestno in pridno pa je opravljal ona dela, ki so mu bila za stalno naložena, rekel bi: sta-novske dolžnosti. Bil je jako priličen pastirček, ki je marljivo pazil na svojo čredo, da bi ne naredila kje kake škode. Tudi zato je rad pasel, ker je ob tem poslu lahko prav veliko molil. Kadar pa ni gnal na pašo, šel je z domačimi na polje delat. Tam je mirno delal, kolikor so mu dopuščale njegove šibke moči. J Nekoč je bil poslan s starejšim bratom Francetom i v vinograd, da bi zemljo prekopavala. Janezek je menil, da mora ravno toliko storiti, kakor brat; pa se mu ni hotelo sponesti. Njegov brat je bil močnejši, in mu je bil torej zmiraj spredaj. Zvečer Janezek toži materi, da je France delal tako hitro, da ga nikakor ni mogel doha-jati. Mati nato ukaže Francetu, naj dela nekoliko počas- I neje, kadar bo Janezek delal ž njim. , 1 Drugi dan dobi Janezek od neke nune raalo po- I dobico Matere božje v dar. To podobico vzame s seboj v vinograd. Ko sedaj zopet prične delo na strani svojega urnega brata, položi nekoliko stopinj pred seboj Mari-jmo podobico na tla in natihoma moli v srcu, naj mu pomaga ljuba Mati božja, da bo mogel toliko storiti, kakor njegov brat. Ko pride kopaje do podobice, pre- stavi jo za nekoliko stopinj naprej. Pomagala je molitev in misel na Ijubo Mater nebeško. France pripoveduj e zvečer doma na pol nevoljen, da danes pa ni mogel prekositi brata. Vsak trenutek je hotel koristno porabiti. Kadar je šel na polje, ali pa z dela domov. je na poti vedno molil rožni venec ali pa druge molitve. Ako je srečaval otroke svoje starosti, jih je privabljal k sebi in gredč podučeval v katekizmu. Še zvečer, četudi je bil že ves utrujen, se je vendar učil krščanskega nauka, bral zgodbe sv. pisma ali pa je molil. Kadar je o pridni delavnosti govorjenje, se skoro nehote spomnimo svetega Andreja Avelinskega, o katerem so izjavili oni, ki so ga poznali, da ni nikoli zapravil nobene minute in nikoli ne govoril nobene nepotrebne besede. Ker je bil tako zelo delaven, so mu dali čuden priimek; rekli so mu »trinog časa«, češ, da svojemu času ne daje nikakoršne prostosti, marveč da ima vse trenutke takorekoč priklenjene na razna opravila. Imel je navado reči: »Vsak dan imamo nare-diti tri reči: živeti za Boga, za bližnjega iu za-se; ta trojna naloga naj bi izpolnila vse naše življenje.« Obža-loval je, zakaj ni kakor angelj, češ, da bi mu ne bilo treba ne jesti ne spati, ter s tem dasa ne izgubljati. Saj si je pa tudi za spanje privoščil le kar najmanj ^asa. če katerikrat ni mogel zaradi bolehnosti spati po noči, je vendar vstal o določeni uri, rekši sam sebi: »Telo, poprej sem jaz hotel spati, a ti nisi hotelo, sedaj bi pa ti rado spalo, pa jaz nočem; le vzdigni se!« Mladina ima brez števila vzornikov, katere naj bi ^vesto posnemala; prvaki med njimi pa so ti-le trije: sv. Alojzij, Stanislav in Berhmans, vsi izvrstni dijaki, ki so se odlikovali v vseh čednostih, ki dičijo poštenega mladeniča, torej tudi v pridnosti. Posebej otnenim sve-tega Berhmansa. Še ko je bil pri svojih stariših, je bil tako marljiv, da ga ni bilo treba nikdar k delu - . 4* 52 ^^^^H priganjati. Vstajal je prav zgodaj, da bi se mogel kaj več naučiti. Kadar so se njegovi tovariši igrali, sedel je pri svojih knjigah. Sploh so mu bile knjige najljubše spremstvo vse življenje. Skoro je ni storil poti, daljše ali krajše, da bi ne bil vzel s seboj kake knjige in je odprl ob vsakem prostem trenutku. 0 njegovi pridnosti mu daje učitelj tako-le spri' čevalo : »Tri leta je bival med nami, in ves ta čas ni dal nobene prilike niti za kazen niti za grajo. Le nje-govo ljubezen do dela je bilo treba brzdati (zadržavati); zakaj večkrat je prosil dovoljenja, naj bi smel skrajsati čas oddihljeja, da bi se učil. Pri mizi ga je bilo redko-kdaj videti brez knjige, katero je imel vedno odprto pred seboj. Sijajni vspehi njegovega učenja so mu bili obilno poplačilo za ves trud, ki ga je im