VILKO MAZI:
Osvobojenje in svoboda.
H^^^^^H^Ro n'1 eno *n ^s^°' kakor mislijo premnogi.
7AT^^^^^S®         Ni še davno tega, kar sem čital v listih o člo*
vf*  ^^*VvL  ve^u«   ^i   je po   nedolžnem   presedel  petnajstletno
lia^^B\Yl/*  težko ječo. Prav za prav so ga bili prvotno obsodili
M^^^Vdpmk  na smrt,   potem pa ga pomilostili   na   dvajsetletni
t^^^^Hs^T   zapor. Zdaj pa se je po srečnem naključju izkazala I^^B vOi  njegova nedolžnost. Odprli su mu vrata v svobodo. BH ^lf  Kakor v sladki   omotici je hitel   po   hodnikih jets nišnice, da bi čimprej dosegel svet, ki ga ni videl že toliko časa in o katerem je mnogokrat mislil, da mu je zatonil za vekomaj.
Toda kaj se je zgodilo! — Mož je pridirjal drugi dan nazaj in za božjo milost prosil, naj ga zopet zapro, češ, da mu ni obstanka med Ijudmi in na svetu, ki se je tako čudno izpremenil. Ne samo, da so bili Ijudje vse drugače oblečeni, tudi kretali so se vse drugače nego takrat, ko je bil poslednjič med njimi. Vozili so se v čudnih kočijah brez konj, frčali so celo po zraku na ogromnih krilih. Pred neko hišo je naletel na gručo, ki je zijala v velik lijak nad vratmi. Iz tega lijaka se je čula godba. Povedali so mu, da je ta godba iz nekega jako oddaljenega mesta. Skratka, mož ni poznal ne avtomobila ne aeroplana ne radija in še vrste drugih naprav, ki so jih izumili in razširili po svetu v času njegove odsotnosti. Ni mogel razumeti tega silnega napredka in zdelo se mu je, da bo zblaznel, ako ne pobegne nazaj med mračne stene ječe, ki se ji je bil že docela privadil. Kakor mu je bilo osvobojenje radosten dogodek, tako ni vedel, kam bi s svobodo, ki nanjo ni ,bil pripravljen.
Takoi nekako je bilo tudi z našim narodom, ki ga je pred desetimi leti doseglo osvobojenje od tisočletnega hlapčevanja tujim in strašs nim oblastnikom. Bil je to eden najsvetlejših dogodkov v naši žalostni zgodovini, ki nam je odprl pot v svobodno življenje. Z osvobojenjem je prenehalo zatiranje naše mile materinske govorice, zaničevanje naših narodnih svetinj, prikrajševanje naših. življenjskih pravic. Svo« boda nam je dala zdaj priliko, da uveljavimo svoj jezik, svoje svetinje in svoje pravice. Ali smo to priliko dovolj izkoristili? — Odgovor na to vprašanje ni lahek, to se pravi, težko nam je odgovoriti tako, kakor je prav. Preveč nas je omamilo nenadno osvobojenje, premalo smo bili pripravljeni na pot v svobodo. Samospoznanje je pol poti k pobolj* šanju. Zato priznajmo, da stno mnogo grešili skoro vseh teh deset let. Preslabo smo čuvali svoj narodhi ponos, premehki in prepopusts ljivi smo bili v svojih pravicah. Mnogo smo blodili, mnogo zamudili in mnogo bomo morali popraviti.
43
Toliko smoboljši od tistega jetnika, da za nobeno ceno ne maramo nazaj v robstvo. In tudi to vemo zdaj, da svoboda ni Koromandija, kjer človek iztegne roko, pa ulovi pest cekinov. Svoboda je šele posoda, ki jo je treba napolniti z lastnim trudom v lastni blagor.Toliko smoboljši od tistega jetnika, da za nobeno ceno ne maramo nazaj v robstvo. In tudi to vemo zdaj, da svoboda ni Koromandija, kjer človek iztegne roko, pa ulovi pest cekinov. Svoboda je šele posoda, ki jo je treba napolniti z lastnim trudom v lastni blagor.
Ti, mladina, ki boš dorasla v drugo desetletje našega osvobojenja, krepka in samozavestna, boš šele mogla pojmiti in izkoristiti svobodo tako, da boš položila narodu bogatejši obračun dela za čast in ponos našega imena. iPredvsem pa ne pozabi naših najboljših 'bratov, ki še čakajo osvobojenja onkraj usiljenih mej! Dokler se z njimi ne pre* lijemo v eno, nerazdružno vez in ne sedemo za eno mizo, naše osvo« bojenje še ne bo popolno.Ti, mladina, ki boš dorasla v drugo desetletje našega osvobojenja, krepka in samozavestna, boš šele mogla pojmiti in izkoristiti svobodo tako, da boš položila narodu bogatejši obračun dela za čast in ponos našega imena. iPredvsem pa ne pozabi naših najboljših 'bratov, ki še čakajo osvobojenja onkraj usiljenih mej! Dokler se z njimi ne pre* lijemo v eno, nerazdružno vez in ne sedemo za eno mizo, naše osvo« bojenje še ne bo popolno.
V svobodi, ki jo uživamo mi in ki si gradimo v njej svoj novi d'om, sveti njim edino upanje, sveti tem prijazneje, čim večji je naš razmah v širine in višine.