Stran 32                                         VRTEC                                          Leto 52
J. E. Bogomil
Težka pot
PHI^i rzojavko je dobil. Nepremično je strmel vanjo. Zgodilo se je, česar 11 Hfeul ™ pričakoval. Zdelo se mu je, da to ni mogoče, a vcndar je Hl^li^J  bilo mogoče.
Vzravnal sc je možato. Z brzojavko v roki je odhitel v pisarno. Poprosil si je ondi za tcden dni dopusta.
V par urah ;'e bil na kolodvoru. Kupil si je vozni llstek tn sedel na vlak.
Zdaj je spet vzel brzojavko iz žepa.. Kdaj je oddana, kdaj je pri-btižno umrla?   Njegova žena doma.   Mati!
In kaj bo zdaj s Tončkom, kaj z Dorico? Ali naj ju pusti doma? Komu naj ju zaupa? Ali naj proda kajžico? In kaj, ko pride slarost? Kam bo šel, če na celem svetu ne bo imel pedi zcmljc, ki bi jo lahko imcnoval svojo? AH naj vzamc otroka zdaj s seboj v mesto? MJada sta še. In mesto je mcsto. Dalj ko sii od njega, boljše je. — A nekaj ic le treba ukreniti za prihodnosl!
Take misli sc pode po očetovi glavi, ko vlak dirja in drdra po po-ljanah in med njivami, po nasipih in čez mostove ko besen duh, ki beži pred nesrečo.
O pravem času še pride domov. Tonček in Dorica sta mu prišla na-proli na kolodvor. Komaj ju še spozna. Rasteta ko slak... Če bi Dorica nc imela žalne oblcke, bi )u gotovo ne spoznal. Tako pa! Da vsakemu nekaj svojega bremena, pa hajdi naprej! Težka pot je tn . , A prestana mora biti! Molče pridejo v vas. Ko zagleda Dorica razsvetljena okna domače hišice, ko se spomni, kdo spava ondi v svitu tiste svetlobe, se obrne k očetu, pa pokaže proti oknuin nič drugega ne reče ko to: »Tamle!«
Drugi dan je bil pogreb. In ta pogrebni dan je nekaj neskončno težkega leglo na tri srca.
Vsem trem je postala tuja in mrzla tudi hišica, icjer jc živela mati.
Luči in gorkote ni bilo več v nji...
Težka pot je to!