Obnovljena izdaja - Leto XVII. - štev. 11 (682) - Trst - 25. junija 1965	40 lir SvtQ>x m *D0-
post. - Grappo II
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
UOL TUE M GOR SKEM
KPI je med Slovenci na Goriškem prvič na prvem mestu
Žaljivo zavlačevanje !
Spomenik miijskim partizanom še vedno čaka na uradno odkritje
Izidi pokrajinskih volitev 13. junija na Goriškem so za KPI pozitivni. Komunisti so presegli rezultate lanskoletnih deželnih volitev, ki predstavljajo najvišje dosedanje dosežene odstotke glasov.
Čeprav je pokrajina majhna, se vendar predstavlja raznolikost od kraja do kraja.
Razveseljivo je predvsem to, da je KPI med Slovenci na Goriškem prvič dobila prvo mesto med strankami. V treh slovenskih občinah — Doberdob, So-vodnje, Števerjan — ter na go-riškem volilnem sedežu št. 37 — kjer so volili slovenski prebivalci iz Pevme, Oslavja in št. Mavra — je KPI žela velik uspeh bodisi v odstotkih bodisi v abso-luntnem številu glasov. Z ozirom na lanskoletne deželne volitve je KPI napredovala v Števerjanu za 6,23%, v Doberdobu za 5,67%, na volišču v Pevmi za 3,5% in v So-vodnjah za 3,45%.
Uspeh KPI je še toliko večji v kolikor skupno vse levičarske stranke napredujejo, po drugi strani pa je DC izgubila precejšnjo število glasov, s katerimi se je okrepila PSDI.
Koalicija strank levega centra je od 1961. leta dalje izgubila veliko število slovenskih glasov, kar dokazuje, da Slovenci na Goriškem zavračajo levi center; ker ni niti začel reševati problemov slovenske narodne manjšine ter predstavlja oviro za ustvaritev enotnosti in skupnih nastopov v borbi za pravice, ki jih predvideva republiška ustava.
Levji skok KPI izvira iz zaupanja slovenskega prebivalstva na Goriškem predvsem do njene jasne politike, doslednosti in načelnosti v borbi za avtonomen razvoj in zaščito pravic slovenske narodne manjšine, proti vsem več ali manj prikritim poskusom počasne asimilacije.
Slovenski volivci so z glasom KPI podprli predvsem napore
komunistov za dosego enotnosti vseh demokratičnih Slovencev, ne glede na politično opredelitev, v kolikor je to pogoj in pot za svobodni razvoj slovenske narodne skupnosti v naši pokrajini in v vsej deželi. Obenem so Slovenci podprli njeno načelno borbo za enotnost med slovenskim in italijanskim ljudstvom ter stališče, da se mora slovenska manjšina dejansko vključiti tudi v razredno borbo italijanskih naprednih sil za splošen demokratičen razvoj v državi. Glas Slovencev na Goriškem je jasna zahteva, da se probleme manjšine mora načelno reševati ter da se naše pravice ne smejo barantati s koncesijami in protiuslugami.
KPI je na volitvah 13. junija postala najmočnejša stranka med Slovenci na Goriškem. Iz tega izhajajo tudi večje odgovornosti in mi se tega zavedamo kot smo se’ tega zavedali že doslej. Ni v naši navadi, da bi prišli zaradi tega na dan z obljubami.
Mi k'icemo predvsem k enotnosti vse demokratične Slovence, k tesni povezanosti z italijanskimi naprednimi silami za ustvaritev nove vladne večine, v kateri bodo vključeni tudi komunisti, kajti z nami se rešujejo problemi Slovencev, z nami se rešujejo vprašanja demokracije. socialnega in ekonomskega razvoja v državi.
JOŽE JARC
Izjava federacije KPI
Vodilni komite federacije KPI v Gorici je proučil volilne izide ter ugotovil napredek v primerjavi s deželnimi volitvami, zlasti pa z u-
pravnimi volitvami leta 1961. V poročilu, ki je bilo objavljeno, je med drugim rečeno, da medtem ko je uspeh levice izpopolnjen z napredovanjem PSIUP in je desnica nazadovala, ja v primerjavi z vsemi prejšnjimi volitvami, krščanska demokracija nazadovala tako po številu kakor po odstotkih glasov. Napredovanje socialdemokratov, ki so prejeli tudi glasove italijanskih republikancev, ne more nadomestiti izgube glasov ostalih dveh strank levega centra, tj. demokri-stjanske in socialistične. V celoti so stranke levega centra izgubile 3,9 odstotka glasov v primerjavi ! s pokrajinskimi volitvami, ki so bile leta 1961.
Vodilni komite goriške federacije KPI zavrača razširitev sedanjega levega centra tudi na goriško pokrajino in to svoje stališče utemeljuje s tem, se je levi center vsedržavnem merilu zelo slabo obnesel in je neuspešen pri reševanju gospodarskih vprašanj.
Možna so zavezništva na levici, odstranjujoč vsakršno diskriminacijo in uveliavliajoč novo politično-upravno politiko
Kmetje zavračajo nerealne cene razlaščenih zemljišč
V zadnjem času se mnogo govori o naftovodu, ki bo povezoval Jadran z Bavarsko. Kol je znano, bo naftovod imel svoje izhodišče v Zaveljskem zalivu in bo speljan mimo vasi v Bregu, mimo Ključa in Opčin, po ozemlju zgoniške, na-brežinske in doberdobske občine ter od tam v smeri proti Vidmu, Tolmeču in italijansko-avstrijski meji.
Svojčas je bilo razširjeno mnenje, da bo naftovod prinašal velike koristi gospodarstvu naše dežele, sedaj pa kaže, da teh koristi ne bo, odnosno da bodo razmeroma zelo majhne; pač pa bo kmetijstvo, ki se že itak nahaja v težkem položaju, utrpelo veliko 'škodo. Najbolj bo prizadeta dolinska občina, saj bodo na njenem ozemlju zgradili velike zbiralne naprave.
Prav gotovo je, da naftovod ne bo pospeševal industrijalizacije na Tržaškem in Goriškem in ne v videmski pokrajini. Surove nafte ne bodo predelovali ob izhodišču naftovoda ampak onstran Alp. Ker bodo naprave avtomatizirane ne bo niti pri obratovanju voda našlo zaposlitev večje število delavcev in tehnikov.
Spomenik, ki ga je Zveza partizanov ANPI zgradila v spomin padlim borcem v Miljah, je še vedno uradno neodkrit, čeravno je nedavna burja strgala belo odejo, ki ga je zakrivala.
Zares žalostno je dejstvo, da se nekateri krogi niso prav nič naučili od zgodovine in še bolj žalostno je to, da oblast, ki je nastala po zaslugi žrtev in prelite krvi borcev za svobodo, v času, ko se po vsej državi in po vsem svetu proslavlja dvajsetletnica zmage nad fašizmom, spotika ob dejstvo, da je na spomeniku v Miljah poleg italjanskega tudi slovenski napis.
Prepoved uradnega odkritja spomenika je oblast utemeljevala z nekaterimi določili, ki so osnovana na fašistični zakonodaji. Poleg dovoljenj raznih organov — in ta so bila pravočasno izdana — bi moral dati privoljenje še neki organ, ki pa dejansko niti ne obstoja in ki naj bi mu načeloval neki bivši fašistični župan v Trstu. Ta fantoma-tični organ je podrejen prosvetnemu ministrstvu, ki pa je po svoji strani že dalo potrebno dovoljenje.
To je vsekakor zelo čudna in nerazumljiva zadeva. Toda še bolj čudno je to, da si danes nihče ne upa prevzeti odgovornosti za kar je nastalo. Niti vladni komisar v Trstu je noče prevzeti, saj pravi, da zadeva ne spada v njegov delokrog.
Bivši partizani in vsi resnični demokrati, Slovenci in Italijani, še posebej pa svojci padlih borcev in miijska sekcija partizanske zveze, ki je spomenik zgradila, so silno ogorčeni zaradi zaprek, ki so bile postavljene, čeravno te zapreke slone na zelo zelo trhli podlagi. Pretekli teden so predstavniki mrij-ske sekcije partizanske zveze — ANPI — na tiskovni konferenci poročali o zadevi ter objasnili težave. Predstavniki sekcije omenjene zveze so tudi povedali, da bodo napravili vse, da se absurdna prepoved
Edino, kar še lahko pričakujemo od naftovoda je to da bo v Žav-Ijah pristajalo pomembno število ladij. Toda kot je znano, so posadke petrolejskih ladij maloštevilne, zaradi tega ne bo imela občutnih koristi niti turistična dejavnost.
Speljava naftovoda ne more, kar je sicer razumljivo, potekati po o-vinkih. Zato bo brezobzirno sekala travnika, polja, vinograde in vrtove, pa tudi nekaterim hišam ne bo prizanesla.
Ce upoštevamo vse to potem lahko razumemo zakaj se — zlasti zadnje čase — toliko govori o naftovodu, zakaj tolikšna zaskrbljenost predvsem naših kmetov.
Toda to še ni vse. Ker proglašajo naftovod za napravo «javne koristi» — neglede če to drži ali ne — pride vmes prisilna razlastitev in z njo seveda odškodnina za razlaščena zemljišča, ki ne odgovarja realni vrednosti zemljišč. Kot kaže zemljišč ne razlašča neposredno družba lastnica naftovoda, temveč ustanova za industrijsko pristanišče v Trstu.
Kakšni so kriteriji, ki se jih poslužuje ta ustanova je znano. Številni kmetje so že pred leti spoznali, kako pristaniška ustanova plačuje odvzeta zemljišča. Kriterije, po katerih se ravna potrjujejo med (Nadaljevanje na 4. strani)
slovesnega odkritja spomenika umakne in da se kočno da padlim borcem tisto priznanje, ki so ga vredni.
Komemoracija
žrtev
Rižarne
Ob 21. obletnici začetka delovanja krematorijske peči v bivši tržaški rižarni, kjer so nacisti sežgali nešteto partizanskih borcev, aktivistov in antifašistov, je bila v torek 22. junija popoldne svečana spominska proslava, katero so priredile; Zveza bivših deportirancev v nacistična koncentracijska taborišča. Zveza partizanov, Zveza bivših antifašističnih političnih preganjancev in Zveza demokratičnih žena. Na proslavi so govorili:
Dr. Pincherle, ki je orisal delovanje nacistov, fašistov in njihovih pomagačev. Poudaril je, da padli junaki terjajo od nas, naj uresničimo ideale, za katere so se borili in naj ne dopustimo, da bi se kolo zgodovine povrnilo nazaj ter da bi se še kdaj ponovila grozodejstva, ki so tako hudo prizadela Slovence in Italijane naše dežele.
Predstavnica demokratičnih žena in naša občinska svetovavka Jole Burlo je poudarjala zlasti, da moramo aktivno sodelovati v boju za mir v svetu. To, kar se sedaj dogaja v Vietnamu in v Santo Domingu je zelo podobno tistemu, kar se je v naših krajih dogajalo pod fašizmom in med zadnjo vojno.
Prof. Sala, znan proučevalec zločinov, ki so jih nacisti zagrešili tudi v naših krajih, je navedel zelo zanimive podatke, ki so nam bili doslej že malo znani. Prikazal je ka-do tesno sta bila povezana fašizem in nacizem.
Na proslavi je spregovoril tudi španski republikanski general Jose Seville, ki je med drugim opisal žrtve, ki jih je utrpel španski narod med državljansko vojno in ki jih še doživlja pod frankistično strahovlado.
Spregovorila sta še Doro Cok iz Kopra, ki je na proslavi zastopal Zvezo borcev iz bivšega koprskega okraja; slovenski študent Tom Marc, ki je poudaril zlasti to, da so mladi ljudje raznih narodnosti in političnih prepričanj v letih odpora množično sodelovali v boju ter darovali svoja življenja za ideale svobode, pravice in enakopravnosti.
Za temi govorniki so spregovorili še prestavniki drugih protifašističnih združenj, med njimi tudi Giovanni Postogna in Albin Bubnič, ki zbira podatke o žrtvah Rižarne; pevski zbor Prosek-Kontovel pa je zapel dve žalostinki.
Kot je znano so mučeniki, ki so bili zaprti v celicah v Rižarni napisali na stene — v največ primerih spraskali z nohti, ker niso imeli ničesar pri sebi — svoje ime in zadnje pozdrave svojcem. Ti napisi so bili vidni še do nedavnega. Danes so skoraj vsi izginili. Kdo jih je zbrisal in zakaj je to storil?
Celice so zastražene, in čeravno je Rižarna proglašena za narodni spomenik je skoraj vedno zaprta.
Udeleženci so ogorčeno komentirali to početje.
Tet je neodpustiljivo dejanje, proti kateremu najodločneje protestiramo obenem pa zahtevamo, naj se uvede preiskava, ki naj ugotovi kdo in na čigav ukaz ga je zagrešil.
Vsekakor se bomo k tej zelo resni zadevi še povrnili.
Izidi pokrajinskih volitev na Goriškem
STRANKA	Štev. glasov	Odstotki	Štev. sedežev	Primerjava z volitvami 1961 (v odstotkih)
KPI	21.861	24.52	6	+ 1.42
PSIUP	2.943	3.30	1	—
PSI	6 611	7.42	2	— 3.18
PSDI	9.645	10.82	2	4- 3.62
SDZ	3.112	3.49	1	+ 0.09
DO	35.415	39.72	10	— 3.37
PLI	4.858	5.45	1	-f 1.85
MSI	4.705	5:28	1	- 1.43
Leta 1965 je glasovalo 89.150 volivcev, leta 1961				pa 87.023
ooooooooooonooooooooooooooooooo tooooooooooooooooooooooooooo
ifiUMd ne ho imi gospodarsiuii naše dežele
2 • DELO
25. 6.1965
Reforma gospodarstva v Jugoslaviji
Prejšnji teden je jugoslovanska zvezna skupščina razpravljala o preureditvi gospodarstva. Zvezni sekretar Kiro Gligorov je pojasnil program reform, ki se obetajo, posebej pa še določitev realnega tečaja dinarja nasproti tujim valutam. Gligorov je med drugim poudaril naslednje:
Nove spremembe narekuje predvsem doseženi razvoj. Jugoslovansko gospodarstvo je že precej daleč na poti industrijalizacije. Dohodek 500 dolarjev na prebivalca bo ob predvidenem stopnjevanju v prihodnjih letih povečan na 800 dolarjev na prebivalca. Ker je domači trg preozek in nezadosten za sedanji razvoj gospodarstva, je že sedaj 15 odst. narodnega dohodka vezanega na zunanjetrgovinsko menjavo. Potreba po izvozu pa bo v bodočnosti vedno nujnejša, zato se že zdaj in vedno ostreje postavlja problem konkurenčnosti jugoslovanskega gospodarstva na svetovnem trgu, kjer imajo razvitejše države določeno prednost. Že zdaj prevladujejo v jugoslovanskem izvozu industrijski izdelki čedalje pomembnejši pa je z vidika izravnavanja plačilnega deficita s tujino neblagovni priliv deviz iz turizma, tranzita in drugih dohodkov, ki so vir pridobivanja konvertil-nih valut. Ker je jugoslovansko gospodarstvo široko stopilo na mednarodni trg, ostane potreba, da za nadaljnji razvoj Jugoslavija uporabi tuje kredite, pri čemer mora biti izvoz in torej devizni zaslužek tolikšen, da omogoči polno kritje uvoza za tekoče potrebe, da se ustvarijo potrebna sredstva za kreditiranje in za odplačevanje posojil, ki jih je Jugoslavija doslej do bila ali jih bo še dobila iz tujine. Takšne naloge pa je mogoče uresničiti le s podrobno analizo stanja in odstranitvijo slabosti, ki se doslej ovirale jugoslovanski razvoj.
Gligorov je dalje poudaril, da je potrebno dotirati proizvodnjo električne energije in tudi znaten del transporta, da več surovinskih panog nima nobene akumulacije, na drugi strani pa iz dneva v dan naraščajo predelovalne zmogljivosti, ki zaradi pomanjkanja surovin nimajo zagotovljenih pogojev za proizvodnjo. Razlika med dolarjem, ki ga je jugoslovansko gospodarstvo plc.čevalo za uvožene surovine, in na tej osnovi zasluženim dinarjem, govori o tem, da so s 150 do 250 dinarji subvencionirali vsak
Zveza komunistične mladine z Opčin priredi v nedeljo 27. junija od 15. do 24. ure v Prosvet-domu na Opčinah
nem
ob 20-letnici zmage nad nacifašizmom
Program :
Pevski zbor iz Boršta Harmonikaši Glasbene Matice Recitacije partizanskih pesmi
PLES
dolar pri uvozu surovin. Spričo tega je jasno, da je velik pritisk na uvoz, medtem ko so izvoz še enkrat subvencionirali s premijami in davčnimi olajšavami. Vse to je slika nepopolnosti domačega trga, motenj odnosov v cenah in pomanjkanje pravega merila vrednosti, ki naj ugotovi dejanske odnose med proizvajalci in predvsem pokaže sliko stvarnih proizvodnih stroškov.
Sekretar Gligorov je govoril tudi o nekaterih slabostih v delitvi narodnega dohodka, o pretirani potrošnji na račun administracije, o visokih stroških socialnega zavarovanja, neproduktivnih izdatkih v gospodarstvu, o potrebi pregrupira-nja izdatkov predvsem v korist razvoja kulture in znanosti. Poudaril pa je, da novi gospodarski ukrepi ne smejo iti na račun življenjske ravni delovnih ljudi, ker za to ni nobenega opravičila.
til i samo uoimi
Odprto pismo ameriških pisateljev
«Osupli smo spričo ameriške podtika v Vietnamu», so zapisali ameriški pisatelji
Umor Kennedyja je bil pravi šok za ameriško nacijo. Prezirane profesorje, znanstvenike in pisatelje, ki so se obračali s svojih delih na občinstvo, izmed katerih so bili nekateri odločno rehabilitirani, kot npr. Oppenheimer, Miller, Holmann, je zajel val ogorčenja in panike, po intenzivnosti vsekakor močneje kakor industrijce, vajene hladnokrvno in brezčutno presojati areno, na kateri so se bila vsakršna dogajanja že odigrala.
Johnsonova zmaga, kakršne še ni bilo po porazu, ki ga je zadala nasprotniku na skrajni desnici, je odprla nova nade. Od govora novega predsednika ob ustoličenju, je bilo minilo malo časa. Iz administracije, ki je sicer skušala obdržati podedovano osebje, so začeli odhajati nekateri ljudje, drugi pa so se umikali v senco. Čeprav so se začele na notranjem torišču mnoge stvari u-
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooocoooooooooooooooo
General ubija ponoči
Vstop prost
Dopisnik pariškega Expresa je poslal grozljivo reportažo o pokolih, ki so jih zagrešile čete generala Imberta v San Domingu.
San Domingo, hotel Embajador, 9. junija ob 12,30. M. Z. nadaljuje s hripavim glasom svoje pripovedovanje. Zunaj lije kot iz škafa. Nasproti mu sedi pomočnik posredovalca OZN Màyobra Cesar Ortiz in ga pazljivo posluša. Na stolu zraven Ortiza sedi indijski general Rikhye, vojaški svetovalec generalnega sekretarja U Tanta, ki so ga posebej poklicali za ta pogovor. Razen teh treh so v sobi še trije novinarji. Vrata so zaprta, telefon je izključen; treba se je zavarovati pred vsako indiskretnostjo.
M. Z. že v tretje pripoveduje o mori, ki ga tlači: o prerešetanih truplih, ki zvezanih rok leže pod bananovci.
«Stanujem med San Domingom in La Victorio — pripoveduje — na posestvu, ki se imenuje Haras; kakih dvajset kilometrov je oddaljeno od glavnega mesta.»
To posestvo ima kakih 75 hektarjev in je last dominkanske države. Včasih je bila tu kobilarna, ki jo je imel diktator Trujillo. Sedaj pa zahaja sem dominikanska visoka družba na konjske dirke. «Trujil-lov Haras» je čisto na samem in je bil vedno idealno zatočišče; bil pa je tudi mučilnica, če se upošteva, da je blizu La Victoria, kjer je največji zapor v deželi.
«22. maja — pripoveduje M. Z. — sem zaslišal strele; prihajali so s ceste kakih sto metov od vhoda na posestvo. Naslednjega dne so me delavci obvestili, da so našli 8 ubitih. Pokazali so mi, kje so jih pokopali.»
M. Z. kopiči dejstva v vsej njihovi grozljivosti. Obtužuje armado generala Imberta. V eni sami noči so pobili 39 oseb. Med njimi so bili noseča ženska in dva Haitčana, ki sta no nakliučju videla eksekucijo ob belem dnevu; ponoči so pobili tudi nje.
M. Z. je bil ogorčen nad tem tropskim nacizmom in je protestiral v štabu Imbertove armade. Odgovorili so mu, da so bile eksekucije potrebne, «da bi zastrašili ljudstvo.» In eksekucije so se nadaljevale. Nihče ne ve natanko povedati, koliko ljudi so pobili. Morda sto, morda več.
«Petega junija — nadaljuje M. Z.
Francois De Monf[ord
Reportaža iz Santo Dominga
..........I'
— se je ponoči zapeljal neki avto z ugaslimi žarometi na most, kì vodi na posestvo. Naslednjega dne smo našli tri od krogel prerešetana trupla; roke sc: bile zvezane na hrbtu. Pri enem izmed ubitih smo našli osebne dokumente; glasili so se na ime Perdomo Martinez. V šolskem zvezku sem odkril tudi nekaj vrstic o gverilskem vojskovanju. Vsi kmetje so vedeli za te eksekucije. Policija je enkrat od mene že zahtevala, da prepeljem v svojem avtomobilu neko truplo, pa sem odklonil...»
Odšel sem (dopisnik Francois de Montfort) na Haras. Z novinarsko izkaznico sem se prebil skozi pet blokov, ki so jih postavili vojaki generala Imberta. Ob vhodu na
posestvo so stražili trije vojaki. Nihče me ni nič vprašal. V tej dolinici so se mirno pasli konji. Ustavil sem starko in jo povprašal, kje so grobovi. Zgrozila se je ob vprašanju in zamrmrala: «Oh, se-nor, tu se dogajajo grozne reči....» To je bilo vse, kar sem zvedel od nje.
Malo kasneje sfi prišli Mayobre, Ortiz, Richer in še dve osebnosti iz OZN: Ekvatorjanec Garcija Vi-vanco in Argentinec George Howard. Ob potoku so našli nekaj ožganih kosti in nekaj praznih tulcev.
Mayobre je takoj, ko se je vrnil v svoj urad, telefonično zahteval, naj mu iz New Yorka pošljejo strokovnjake za sodno medicino.
Gospodu M. Z. pa je Organizacija združenih narodov ponudila azil. To mu je sporočil sam general Rikhye z besedami: «Bolj varno je, da se ne vračate domov.»
d:, K
«Grozi nam nevarnost, da doživimo tudi atomsko katastrofo». Tako je zapisal ugledni Američan Lowell v odprtem pismu, ki ga je podpisalo dvajset ameriških književnikov. Kaj bi pomenila atomska katastrofa za sedanje in za bodoča pokolenja? (Na sliki eksplozija atomske bombe. Tokrat, k sreči samo v poskusne namene)
rejati s Kennedyjevim elanom kot npr. vprašanje črncev in organizacija boja proti revščini, je novo ozračje nekako napovedovalo drugačne odnose.
Po več sestankih in pozivih v zvezi z ameriško politiko v Vienamu in pozneje v Dominikanski republiki, ki so Johnsonovi administraciji jasno sporočali, da je med profesorji in študenti večine ameriških univerz in visokih šol odkrito nezadovoljstvo zaradi zelo nevarnega razvoja dogodkov, je prišlo še odprto pismo zares impozantnega števila ameriških pisateljev in umetnikov, ki je bilo naslovljeno na Johnsona in v katerem je med drugim rečeno «Osupli smo spričo ameriške politike v Vietnamu. Tudi mi tej politiki nasprotujemo. Pred svetom nočemo molčati. Zahtevamo od vseh tistih, ki hočejo, da se njjihova beseda sliši v tragičnem in mučnem trenutku naše zgodovine, da zahtevajo nujen preobrat ameriške politike v Vietnamu in da se začno uporabljati miroljubne metode.»
To pismo so podpisali : Rudolph Arnheim, Hanna Arendt, Kay Boy-le, Germaine Bree, Robert Brustein, Kenneth Burke, John age, Robert Crecley, Bebette Deutsch, Barrows Dunham, Richard Ellman, Howard Fast, Lawrence Ferlinghetti, Lesli-e Fiedler, Maxwell Geismar, Jack Gel-bert, Hugo Gellert, Herbert Gold, Albert J. Guerard, Lilliam Helmann, Joseph Heller, John Hersey, Irwing Howe, Mathev Josephson, Stanley
Kaufman, Alfred Kazin, Seymour Krim, Denise Levertov, Harry Levin, Jack Levine, Robert Lowell, Bernard Malamud, Arthur Miller, Jessica Mitford, Howard Nemerov, Joel Oppenheimer, James Purdy, Philip Rahv, Anton Refregier, Kenneth Rexroth, Henry Roth, Philip Roth, Mark Rothko. Ben Shahn, Terry Southern, William Styron, Harwey Swados idr.
«Grozi nam nevarnost», je pisal Lowell, «da neopaženo postanemo eksplozivna in hkrati šovinistična nacija. Doživimo lahko tudi atomsko katastrofo.»
Lowellu je sledilo v podpisih dvajset drugih ameriških književnikov. Med njimi je bil Robert Penn Warren, ki je pred kratkim objavil knjigo «Kdo govori v imenu črncev». Mary McCarthy, pisec romana «Zbogom Kolumb», Jules Feifer, znan karikaturist, Archibald Macleish, avtor «Konkvistadorjev», «Na novo odkrite dežele» in «Padca mesta» in več drugih zanimivih del itd.. Razen tu navedenih, ki so vsekakor najboljša peresa in najboljši umetniki, je nastopilo proti nedavnim zunanjepolitičnim odločitvam, ki so spravile ZDA v nemogoč položaj v Vietnamu na de-settisoče intelektualcev. Njihov u-por proti politiki, ki pomeni moralno žalitev in očiten neuspeh moramo imeti za povod, da izrazijo svoje nezaupanje do administracije tudi iz drugih razlogov notranje narave.
Ples na robu smrti zunaj ameriškega ozemlja nadaljuje tisto dobo politike nasilja pred Kennedy-jevem ali bolje rečeno navezuje na Goldwaterjevo alternativo, ki jo je ameriško ljudstvo pravzaprav zanikalo in odklonilo s tem, da je glasovalo za Johnsona kot Kennedy] evega naslednika. Takšna politika niti najmanj ni v skladu s Kennedyjevim odpiranjem proti svetu, ki so ga navdušeno pozdravili ameriški intelektualci, čuteč, da izolacija nikamor ne nripelje, da se Amerika lahko nauči od sveta, kolikor se svet na drugi strani nauči od Amerike.
25.6.1965
<4-
DELO • 3
«Primer Oppenheimer»
ali kratka razglabljanja o sodobnem gledališču
«Zdanilo se je v toplo in čudovito jutro. Nebo brez oblačkov je trepetalo na vejah in listju. Kak-isen kontrast s sencami v mojem vrtu ! Vse to sem skozi vrata, ki so bila široko odprta proti jugu, opazoval nekam odsotno, ker sem bil utrujen.
Tedaj pa me je hipoma streslo od strašne svetlobe. In nato drugič. Izginile so sence. Pokrajina, hi je bila še tik pred tem svetla in sončna, je postala mračna in meglena. V vrtincu prahu, ki se je vzdignil, s-em komaj videl zakrivljene lesene stopnice, ki so držale v moj dom. Poskusil sem teči, pa se me je polastila strašna slabost. Kaj se je zgodilo? Naenkrat sem začutil, da sem popolnoma nag. Kam je izginila moja srajca, kje so moje hlače...?»
Tako je začel svoj dnevnik groze hirošimski zdravnik Michihiko Ma-čija 6. avgusta 1945.
Tisti dan, ko je nad strehami Tlirošime eksplodirala prva atomska bomba, ki je umorila 70.000 ljudi, jih iznakazila 100.000 in v nekaj sekundah izravnala z zemljo bO odstotkov mesta, se je hkrati začela še neka druga tragedija. Tisti, ki so zadnje dni vojne nevoljno gledali na to dejanje, ki pa jih je pri izumu te bombe vodila ena sama misel, da bi namreč pripomogli k hitrejšemu porazu fašistične Nemčije in Japonske, so se vprašali, zakaj so napravili «to patentno igračo», zakaj «so pomagali na svet temu strašnemu otroku». In ko so se odmikali dnevi zavezniške zmage in je ta svet začela oblivati druga mora — hladna vojna, tedaj je v teh ljudeh bolj in bolj raslo prepričanje, da so se spustili v delo, ki utegne služiti namenom, ki jih sami niso imeli v mislih, še posebno, ker se je na podlagi njihovega dela začelo raziskovanje za še straš-nejše orožje — termonuklearno bombo, katere rušilna moč je, kot se je pokazalo kasneje, presegla vsa dotedanja pričakovanja.
Kot alternativo nori tekmi za absolutnim orožjem, ki stane samo ZDA na leto 50 milijard dolarjev, se je nekaj znanstvenikov fizikov, ki so delali v ameriških atomskih labaratorijih, predvsem v Los Ala-mosu, potegovalo za sporazum med velikimi silami, vendar brez u-speha.
Na razvalinah Hirošime in Nagasakija se je tako začela dilema, vprašanje vesti, ki je v povojnih letih zagospodovalo nad mislimi številnih ljudi in ki se je glasilo: «Kam bredemo, kaj pravzaprav hočemo?» In iz teh notranjih očitkov, ki so se pozneje čutili javno v nesoglasju in nasprotovanju «kon-
Narodne knjižnice v svetu
V Sovjetski zvezi je 16 narodnih knjižnic z 62 milijoni zvezkov, sledijo Združene države Amerike z eno tako knjižnico, ki pa ima 12 milijonov zvezkov. Polovico tega števiTa ima francoska narodna knjižnica v Parizu, nato je Japon-ska s 5,2 milijonov zvezkov, Velika Britanija, ki ima 3 narodne knjižnice z 9 milijoni zvezkov, Romum-ja, ki ima 2 knjižnici z 8,3 milijoni zvezkov, Italija s 6 knjižnicami in 8 milijoni zvezkov in Češkoslovaška z okrog 4 milijoni zvezkov.
Največ univerzitetnih knjižnic i-mata Sovjetska zveza in ZDA, siedila Japonska in Velika Britanija.
Te podatke je objavila svetovna ustanova UNESCO.
cepcijam» mogočnikov, tistih, ki niso niti iskali niti našli pravih izhodov, se je spočel znani «primer Oppenheimer» in hkrati primer znanstvenikov, ki so se, ko so imeli v rokah strašne sadove akumuliranega znanja, moč laboratorijev industrijske sile, ki je imela na voljo tudi neznanska sredstva za vojne namene — nenadoma zavedeli, da poti ne vodijo k izkoriščanju te na novo odkrite energije za blaginjo na vseh delih sveta, za to, da bi človeka osvobodili suženjskega dela in revščine, o čemer so bili prepričani številni znanstveniki, pač pa k temu, da so nastajali arzenali (bomb, h kopičenju milijaild ton razstreliva, da bi se dokazala moč in grozilo prijateljem in sovražnikom in da bi svet venomer živel na robu prepada.
Tako se je v času vojne in protikomunistične histerije, ki je zajela povojno Ameriko, in dosegla vrhunec v dobi Mac Carthyja, 12. aprila 1954 znašel v sobi 2022 komisije za atomsko energijo v Wa-shingtonu Julius Robert Oppenheimer, profesor fizike na univerzi v Princetovnu, nekdanji ustanovitelj in direktor laboratorija za atomsko orožje v Los Alamosu. Pred odborom za varnost je moral odgovarjati na vprašanja o «svojih pogledih, zvezah, ukrepih, za katerega sumijo, da so nelojalni» nasproti ZDA. Na zaslišanju je bil torej znanstvenik, ki so ga imenovali «očeta atomske bombe», in moral je sebe in svoje kolege braniti obtožbe, da so izdajalci, hkrati pa je s svojim obnašanjem in s svojim globokim razumevanjem človeka in sodobnih tokov tudi obtoževal.
'Nadaljevanje na 4. strani)
Delež primorskih Slovencev v boju proti fašizmu
Seznam oseb, ki jih je obsodilo zloglasno posebno sodišče
2. decembra 1941 se je v Trstu začel zloglasni proces proti 60 protifašistom raznih političnih usmeritev, med katerimi je bilo največ komunistov. Proces se je zaključil 14. decembra z obsodbo, izrečeno «v imenu kralja Viktorja Emanuela III, po milosti božji kralja Italije in cesarja Etiopije». Na smrt so bili obsojeni: Pino Tomažič, univerzitetni študent iz Trsta, Viktor Bobek, mizar iz Ilirske Bistrice, Simon Kos, kmet iz Grahovega, Ivan I-vančič, delavec iz Bovca, Ivan Vadnal, kmet iz Slavine, ki so jih
15. dicembra ob zori ustrelili na Opčinah, in Lavo Čermelj, profesor iz Trsta, Franc Kavs, trgovec iz Čezsoče pri Bovcu, Dorče Sardoč, zobozdravnik po rodu iz Nabrežine, in ščuka Anton, agronom iz Trsta, ki so bili pomilo-ščeni.
Na 30 let ječe so bili obsojeni: Anton Abram, delavec iz Komna, Josip Ujčič, kovač iz Ilirske Bistrice, Alojz Budin, uradnik po rodu iz Zgonika, Adolf Uršič, u-radnik iz Trsta, Vladimir Dumi-nič, trgovski nameščenec iz Divače, Ludvik Požrl, kmet iz Vrem, Ivan Vatovec, mizar iz Divače, Albin Škrlj, kmet iz Diva-
Zaključna prireditev slovenskih osnovih šol na Tržaškem je bila letos v Kulturnem domu. Prireditev je doživela zelo velik uspeh in so jo morali ponoviti. Na sliki : Nastop učencev škedenjske šole
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO . JOOOOOOOOOOOOOOOooOOOOOOOOOC
Ferdo Delak-šestdesetletnik
29.VI. t.l. praznuje 60-letnico življenja in 35-letnico pripadnosti Ko-munisticm partiji naš primorski rojak, Goričan po rodu, Ferdo Delak, znan slovenski gledališki in kulturni delavec, ki živi sedai v Ljubljani.
Že kot dijak na gimnaziji je nastopal v mladinskih gledaliških skupinah, izdajal šapirografski dijaški list «Soča», tedaj se je tudi spoznal z Ladom Kozakom, ki ga je navdušil za komunistično ideologijo in mu nabavljal tudi literaturo. Ko je prišel na ljubljansko univerzo se je priključil marksistom, Dušan Kermauer pa je zalagal mlade študente z literaturo. V bivšem Železničarskem domu na Novem trgu je bilo zbirališče levo usmerjenih študentov, tu je Bratko Kreft or-
Kosovelove pesmi v francoščini
Pesniku Krasa in glasniku socialistične smeri v slovenski liriki razdobja med obema svetovnima vojnama Srečku Kosovelu se odpira široki kulturni prostor francoskega jezika. Osem njegovih pesmi v «An-thologie de la poésie slovène» (1962) je navdušilo zanj pariškega pesnika Marca Alyna za večji izbor Kosovelovih del. Preden je pesnik Aiyn dokončal izbor Kosovelove poezije in nabral v Sloveniji podatke za daljšo uvodno študijo je s Kosovelom «udarila na dan» svojevrstna revija «Dire». Ta je posvetila pesniku «kraških borov in trpečega ljudstva» kar osem strani. Pesmi je prevedel Veno Pilon.
ganiziral prve Dedke Mraze, tu se je diskutiralo, tu se je dobivalo literaturo, tu je bilo uredništvo Zapiskov Delavsko-kmečke matice. Tu je Delak s Kocmurjem, Mrzelom, Černigojem in drugimi osnoval Novi oder, ki je pozneje dobil svoje prostore pri «Tičku na Gričku». Ko je policija Novi oder raz-®elak’ kj je bil v stalnih stnvih z umetniškimi skupinami avantgardistov leta 1928 pokrenil mednarodno revijo za novo umetnost «Tank», v kateri so sodelovali razen Delaka, Černigoja, Kogoja, Čarga, Krefta, še Walden, Schwit-ters, in celo Lunačarski. Tudi
«Tank» je policija prepovedala, Delak je pa bil že v Berlinu, kamor mu je ing. Gustinčič preko Balkanske federacije omogočil, da je prišel v Studio, ustanovitelja Političnega gledališča.
Ko se je vrnil iz Berlina v Ljubljano se je povezal s skupino primorskih emigrantov-komunistov. če ga je prej ob njegovih počitniških
obiskih v Gorici in Solkanu pokojni Srebrnič politično utrjeval, je sedaj v Ljubljani bil Ivan Regent tisti, ki je Delaka dokončno usmeril. Leta 1930 je Delak na Dunaju vodil Prolettheater in pripravil slovito Rdečo revijo 1930, bil v Parizu, kjer je bil na rojstni dan 1930 sprejet v Komunistično partijo Italije — slovenska skupina. Sprejela sta ga Regent in Vrabec. V Parizu je našel še stare sodru-ge Hlebca, Beblerja in Ukmarja.
S Prežihom Vorancem je nato potoval v Prago Berlin, vrnil se na Dunaj, kjer je bil filmski kritik Rdeče zastave. Kmalu nato ga je ina. Gustinčič napotil v Ljubljano, kjer naj bi na novo organiziral Delavski oder. Po dveh velikih uspehih po Hlapcu Jerneju, katerega je uprizoril kot kolektivno dramo, in Dobrem vojaku Švejku, ki je izvedel v protimilitaristično manifestacijo, je policija Delavski oder razgnala, Delak je odšel na Dunaj in v Theater der Internatio-nalen Arbeiterhilfe vprizoril Sin-clairove Pojoče Krokarje, nato pa je bil režiser v skoro vseh večjih jugoslovanskih gledališčih. Med vojno ie bil organizator narodno osvobodilnih odborov na Hrvaškem, bil povezan s partijsko organizacijo v Zagrebu, po vojni nrvi uoravnik Slovenskega gledališča v Trstu, režiser v Zagrebu, upravnik na Reki, direktor Mestnega gleda-liššča v Ljubljani, orofesor na zagrebški gledališki šoli in prevajalec mnogih slovenski^ dramskih del na srbohrvaški iezik. Sedaj je upokojen a je še vedno aktiven kot programski šef ljubljanskega festivala, režiser in nrevajalec.
Ob njegovem življenjskem jubi-leiu mu iskreno čestitamo nnmor-ski roiaki in niegovi življenjski tovariši tržaški komunisti.
Jože Cesar !
če, Jakob Semec, kmet iz Slavine, Franc Sluga, kmet iz Slavine, Giovanni Postogna, mehanik in Milj, Albin Dujc, zobotehnik iz Divače, ki so pripadali komunistični organizaciji, Venceslav Tuta, ekonomist iz Tolmina, Avgust Sfiligoj, odvetnik po rodu iz Dobrove, Ivan Gašperšič, kmet iz Vrem, Jakob Dolenc, kmet iz Hrenovic, Srečko Brovc, trgovec iz Grahovega, Srečko Rejc kmet iz Grahovega, Ludvik Pregelj, kmet iz Grahovega, Franc Bizelj, kmet iz Grahovega, Leopold čopi, delavec iz Bovca, Ivan Klavora, čevljar iz Bovca, Srečko Zornik, kovač iz Bovca, ki so pripadali skupinam narodnjakov, katere so fašistični sodniki označevali kot «teroriste».
Na 24 let je bil obsojen Viktor Sosič, študent in Trsta.
Na 16 let so bili Obsojeni : Frane Tončič, odvetnik iz Trsta, Angel Kukanja, odvetnik iz Trsta in Srečko Colja, kamnosek iz Komna.
Na 15 let zapora so bili obsojeni : Jože Kosovel, profesor iz Trsta, Štefan Lovrečič, bančni u-radnik po rodu iz Marezig pri Kopru, Slavoj Slavik, odvetnik iz Trsta, Milan Bolčič, uradnik iz Trsta, Stanko Vuk, absolvent diplomatskih ved, po rodu iz Mirna pri Gorici, Gvido Vremec, sodni uradnik po rodu iz Opčin.
Na 12 let zapora so bili obsojeni :	Roman Pahor, uradnik
iz Trsta, Andrej Čok, posestnik iz Opčin, Vladimir Mankoč, študent iz Kala pri Pivki, Ludvik Šturm, študent iz Kobarida, Bruno Stanič, uradnik iz Trsta, Franc Udovič, trgovec in Trsta.
Na 10 let zapora sta bila obsojena : Anton Danev, zdravnik iz Opčin in Karlo Štefančič, uradnik iz Trsta.
Na 8 let zapora je bila obsojena Marija Urbančičeva, uradnica iz Ilirske Bistrice, a na 7 let zapora Ferdinand Rukin, mizar iz Nabrežine, na 6 let zapora pa Boris Zidarič, študent iz Trsta, Alojz Besednjak, kmet iz Rihem-berka in Edvard Mlekuž, kmet iz Tolminskega.
Na poldrugo leto zapora je bil obsojen italijanski vojak Oscar Caramore, po rodu iz Este.
Priredil M. KAPELJ ( Se nadaljuje )
Mladinsko
Eksperimentalno
gledališče
Gledališče suše pri nas pa res ni. Pred kratkim sta iz naše kulturne platforme .vzklili kar dve gledališki organizaciji: «Oder mladih 65» in «Eksperimentalno gledališče». O slednjem, ki je uprizorilo Plautu-sovo komedijo «Menehmi» (Dvojčka), želim v teh vrsticah nekaj povedati:
Najprej moram ugotoviti, da sta si Plautus in «Eksperimentalno gledališče» v kričečem protislovju. Največji latinski komediograf Plautus (254-184 pred n.š.), avtor 130 komedij, prav gotovo ni bil noben eksperimentator, poleg tega, pa ni bilo v izvedbi EG nobenega duha ne sluha o kakem eksperimentiranju. Plautusove komedije so zgrajene po vzorcu grških, vendar prilagojene rimskemu okolju. Oka-rakterizirane so z zmedenimi situacijami, nasičene z liki zvitih in sleparnih hlapcev, prežete tudi s spolzkimi dialogi. Nedvomno je Plautusova umetnost velika in to za-
tNadaljevanje na 4. strani)
>
25. 6.1965
4 • DELO -
Zasedanje občinskega sveta v Trstu
Htgemila Ma cen
Nadaljevanje
Proračunske razprave, ki so bile pretekli teden na dnevnem redu v tržaškem občinskem svetu, so bile zelo «razgrete». Osnutek proračuna, ki ga je izdelal in predložil občinski odbor, je pokazal, da levi center ne namerava narediti koraka naprej v smeri sanacije in demokratizacije občinske uprave ter da se izneverja celo obveznostim, ki so bile sprejete ob ustanovitvi levega centra. Povrh vsega tega pa so nekateri sveto-vavci izrabili razpravo o občinskem proračunu za odvraten napad na komuniste. Med tistimi, ki so napadali komuniste je prednjačil zlasti svetovavec Hreščak, ki se je šele pred nedavnim vpisal v Italijansko socialistično stranko in ki se sedaj pripravlja da postane občinski odbornik. (Baje je prav zato zapustil uredništvo «Primorskega dnevnika.)
Na razpravi o proračunu je govoril tudi načelnik komunističnih svetovavcev Tonel. Med drugim je poudaril, da je proračun, ki ga je izdelal levi center potrdil da so bile kritike, ki so jih komunisti izrekli ob ustanovitvi sedanjega občinskega odbora, povsem utemeljene. Levi center v tržaški občinski upravi prav tako kot levi center na vladi postopoma degenerira.
Tovariš Tonel je kritiziral tudi zadržanje, ki ga je pokazal župan Frànzil ob proslavah dvajsetletnice odporništva. Župan ni hotel voditi predstavništva tržaškega občinskega sveta na partizanske manifestacije v Neme, Ahten in Foj-do, odklonil je udeležbo na manifestaciji, ki je bila 9. junija v Milanu, katere se je udeležil tudi predsednik republike, na uradno prireditev ob priliki proglasitve tržaške Rižarne za narodni spomenik pa ni hotel povabiti občinstva, zavrnil je tudi vabilo, naj posreduje v zadevi spomenika partizanom v Miljah, ki ga niso še odkrili zaradi absurdne prepovedi. (In vendar so njegovi kolegi v Nabrežini in v Dolini soglasno glasovali skupaj s komunisti za resolucijo, ki graja zadržanje tistih, ki so odkritje miljskega spomenika prepovedali.)
Slovenski problemi še vedno nerešeni
Dober del svojega govora je tov. Tonel posvetil vprašanjem, ki se tičejo Slovencev. Odločno je zavrnil trditve, po katerih naj bi bila slovenska etnična skupnost «hvaležna» občinskemu odboru za vse, kar je storil za uresničevanje sprejetih obveznosti. Toda kaj je storil nihče ne ve.
«Veliki preokret» na področju problemov slovenske etnične skupnosti je baje v tem, da osebi, ki prevaja v slovenščino ali iz slovenščine v italijanščino plačajo delo «na akord»; niso pa bili nameščeni slovenski funkcionarji in u-radniki, ki bi bili na razpolago slovenski etnični skupnosti in slovenskim občinskimi svetovavcem; na spomeniku partizanom, ki so pokopani na mestnem pokopališču še vedno ni dvojezičnega napisa; ni bila izrečena niti ena beseda v prid dvojezičnemu napisu na partizanskem spomeniku v Miljah, na zahtevo, naj bi županstvo objavljalo svoj bilten tudi v slovenščini, je bilo odgovorjeno, da bi to pomenilo novo breme za občinsko upravo. To so dejstva, ki jih ne more demantirati nihče, niti sve-svetovavec Hreščak.
Tovariš Tonel je kritiziral občinsko upravo, ker ne kaže nobene volje za uresničenje sprejetega programa. Poudaril je dejstvo, da razne občinske komisije ne delujejo
da ni bila municipalizirana prometna služba, da niso bile sprejete obveznosti glede ustanovitve občinskih lekarn, da niso bile ustanovljene občinske konzulte, da ni j bil sprejet noben ukrep za posodobljenje občinskih rekreatorjev itd.. Sedanji občinski odbor je postavil v svoj program tudi stanovanjski problem. Toda ni bil storjen niti korak v smeri reševanja tega problema, ki zanima 10.000 družin. Stanovanjskega problema ni mogoče reševati tako, kot si to zamišljajo nekateri. Delavske družine ne morejo sprejeti pogojev, ki jih postavlja ustanova za ljudska stanovanja, ne morejo plačati za stanovanje 12.025.000 lir, ne morejo datk.na račun 1.225.000 lir in nato skozi celih trideset let plačevati mesečno po 30.000 lir.
Zatem je tovariš Tonel vprašal župana, zakaj še vedno zavlačuje odhod enotne delegacije v Rim, kjer naj bi stopila v stik z vlado 1 in parlamentarci ter posredovala za rešitev ladjedelnice Sv. Marka.
Zaradi vsega tega — govornik je naštel še druge probleme — zelo kritično presojamo delovanje levega centra, istočasno pa vabimo vse k razpravljanju — in ne samo k razpravljanju — o novi ljudski, demokratični, antifašistični politiki v korist Trsta.
Protikomunizem svetovavca PSI (Hreščaka)
Tudi svetovavec tov. Cuffaro je govoril med razpravo o občinskem proračunu. Odločno je zavrnil podtikanja, proti komunistom, ki jih je privlekel na dan zlasti socialistični svetovavec Hreščak, morda prav zato, da si s svojimi protikomunističnimi izbruhi ugladi pot v občinski odbor. Cuffaro je vprašal , načelnika socialistične skupine, ali soglaša s tem, kar je Hreščak govoril in ali lahko tolmačimo Hreščakove besede kot besede izrečene v imenu vodstva tržaške socialistične federacije. Tovariš Cuffaro je poudaril, da so komunisti prepričani, da se socialistični tovariši na bazi ne strinjajo z govorico, ki jo rabi Hreščak. Dejal je tudi, da so komunisti in socialisti skupaj prehodili dolgo pot v boju za demokracijo in svobodo.
Večji del svojega govora je svetovavec Cuffaro posvetil vprašanjem regulacijskega načrta, ljudskih stanovanj in drugim vprašanjem.
Šolske vesti
Šolsko skrbništvo sporoča, da so objavljene prednostne lestvice prosilcev za poverjena in nadomestna mesta na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom za šolsko leto 1955-66. Lestvice so na vpogled od 10. do 12. ure pri srednji šoli s slovenskim učnim jezikom v Ulici L. Frausin, 14.
★
Ravnateljstvo Državnega znanstvenega liceja s slovenskim učnim jezikom v Trstu sporoča, da se prično zrelostni izpiti v poletnem izpitnem roku šolskega leta 1964-65 dne 30. junija ob 8,30 s pismenim izpitom iz italijanščine.
---O----
ČESTITKA — V soboto, 12. junija sta stopila v zakonski stan Oskar Švara iz Ricmanj in Marija Ražem iz Gročane. Člani pevskega zbora «Slavec» jima iskreno čestitajo.
V nedeljo je bil v Nabrežini XVI. redni občni zbor Slovenske prosvetne zveze. Uvodno poročilo I na njem je podal dotedanji predsednik prof. Ubald Vrabec. Med drugim je poudaril, da Nabrežina priteguje nase vso pozornost. O-menil je prizadevanja določenih krogov, ki se trudijo, da bi umetno spremenili etnični značaj te občine.
«Ali ni čudno, da moramo govoriti o obrambni borbi v času — tako je poudaril prof. Vrabec — ko se vsepovsod čujejo lepo doneče 'načelne izjave’ o zaščiti narodnih manjšin? In ko imamo na uradnih dokumentih vsakovrstna dvoumna zagotovila? Ali moramo govoriti o zaščiti manjšine, če se pripadnikom manjšine, ki so dali svoje življenje za enakopravnost slovenskega jezika, če se tem borcem še po smrti oporeka pravica, da bi imeli na spomenikih napis v domačem jeziku? Lahko nam kdo oporeka, da imamo šole, gledališče, prosvetna društva, časopise. Vse to je res, a res je tudi, da imamo kot kulturen narod pravico do vsega tega.»
Sledilo je tajniško poročilo, ki obravnava v glavnem organizacijske probleme zveze in njenih društev. Med drugim je bilo v tem poročilu rečeno tudi to:
«SPZ je že pred 10 leti navezala stike s Slovensko hrvatsko ljudsko prosveto. Zastopnik SHLP se je udeleževal naših občnih zborov.
Naftovod
drugim tudi primeri številnih kmetov, ki so bili dobosedno opeharjeni. Potem ko jih je razlastila ter jih odplačala (če sploh lahko rabimo to besedo!), jim daje zemljišča v najem Kmet je tako postal najemnik. Seveda je najemnina bistveno drugačna od odškodnine. In vedeti moramo namreč, da niso bile na vseh zemljiščih, ki jih je kmetom odvzela pristaniška ustanova, zgrajene tovarne.
Govori se tudi o goljufijah. Baje so razlaščeni kmetje morali sami plačati stroške za odpisnino in celo notarske stroške.
Z namenom da bi se kmetje pravočasno zavarovali pred novimi nepoštenostmi in da bi učinkoviteje branili svoje interese so se preteklega januarja združili v na novo
Razvoj na ljudsko prosvetnem področju je šel danes že tako naprej, da ni več važno če so člani prosvetnega društva vpisani v KPI, PSI ali če volijo za Skupno slovensko listo, važno je, da društvo kot celota deluje kot narodno obrambna celica, ki druži in izobražuje slovenskega človeka v našem materinem jeziku ter v skladu z našimi narodnimi in kulturnimi izročili. Ne bo torej odveč, če si tudi mi zastavimo vprašanje: čemu dve prosvetni organizaciji? Vse naše delo sloni na junaški borbeni zgodovini, ki ima v Trubarju, Prešernu, Levstiku in Cankarju obh-kovavce podobe slovenskega naroda; sloni na načelih osvobodilne borbe, ki nas je kot majhen narod postavila v vrsto enakopravnih narodov; sloni končno na borbi za priznanje naših narodnih pravic, zajamčenih v ustavi in deželnem statutu.»
Slovensko hrvatsko ljudsko prosveto so na občnem zboru Slovenske prosvetne zveze zastopali Sonja Bais, Frančko Žerjav in Mirko Kapelj, ki je Občni zbor pozdravil. Ta je med drugim dejal:
«...vprašanje združitve obeh pro-svet, ki je potrebna in možna, je še vedno odporto, čeravno je v mnogih krajih na bazi, v društvih in pevskih zborih že prišlo do spontane enotnosti. Če so kdaj v preteklosti veljali določeni pomisleki glede združevanja, danes ti pomisleki v nobenem pogledu ne morejo več veljati. Ne bom trdil, da ni prišlo do enotnosti po krivdi ene ali druge organizacije — posamezniki sploh ne bi smeli biti odločujoč činitelj — toda dejstvo je, da v zadnjih letih ni bil storjen korak naprej, da besedam, ki so bile z aplavzi odobrene na občnih zborih SPZ in sklepom glavnega sveta SHLP niso sledila konkretna dejanja. Z uspehi na prosvetnem področju ne moremo biti zadovoljni, ko vidimo, da na številnih področjih dežele vlada veliko mrtvilo.»
Ob koncu svojega govora je M. Kapelj poudaril:
«Z zadovoljstvo jemljemo na 'znanje, da je v tajniškem poročilu na občnem zboru SPZ ugotovitev, da ni važno kateri stranki pripada član prosvetnega društva. Tudi mi še enkrat ponavljamo vprašanje: čemu dve prosvetni organizaciji? Naš človek želi enotnost, se po svoje zanjo zavzema. Predstavniki prosvetnih organizacij ne smejo mimo, ne da bi to željo upoštevali. Menimo, da je tudi občni zbor SPZ poklican, da se izreče o tem važnem vprašanju.»
ustanovljenem konzorciju. Ta konzorcij ima svoj uradni sedež v Trstu (na sedežu kmečkih organizacij v ulici Geppa 9). Konzorcij že deluje in kaže da bo v bodoče še bolj poživil svoje delovanje. Da pa bo uspešneje vršil svoje poslanstvo je potrebno, da se mu pridružijo vsi prizadeti kmetje. Glavna skrb konzorcija v tem trenutku je, da zavaruje kmete pred izžemanji in da izbojuje priznanje realne vrednosti zemljišč. Cena zemljišč naj bi po prvih cenitvah znašala povprečno okoli 500 lir za kv. meter. Ta cena pa je absolutno nesprejemljiva. Upoštevati je treba,, da je vrednost pašnika ali travnika ena, a cena obdelane zemlje druga. Prav tako se mora upoštevati dejstvo, da je npr. cena na območju dolinske občine ena in cena na pustih kraških ali gorskih predelih druga.
O teh in podobnih problemih so razpravljali odborniki konzorcija skupaj s predstavniki kmečkih organizacij (Kmečke zveze in Zveze malih posestnikov) in predstavniki političnih strank, ki delujejo med Slovenci (KPI in Slovenske skupnosti) in Slovenske kulturno-go-spodarske zveze (predstavnikov socialistične stranke ni bilo zraven). Sestanek je bil v sredo zvečer v Trstu.
Predstavnik KPI dr. Karel Ši-škovič je na omenjenem sestanku zagotovil, da bo naša partija nudila vso možno pomoč konzorciju. Nudila jo bo zato, da zavaruje kmeta pred izkoriščanjem ter jih ščitila pred morebitnimi špekulacijami.
Primer Oppenheimer
S tem se pravzaprav začenja neka druga drama, ki jo je na podlagi drame v sobi 2022 komisije za a-tomsko energijo po zapiskih z zaslišanja (3.000 strani) napisal nu; ner Kiephardt, nemški dramski pisatelj in ki jo je spomladi letos prvič v Jugoslaviji uprizorilo Sodobno dramsko gledališče v Beogradu.
(Konec prihodnjič)
Eksperimentalno
gledališče
radi stilistične živahnosti in popolnosti njegovega izražanja, zaradi metričnih novotarij in poetične u-činkovitosti. Plautusa brezskrbno lahko uvrstimo v galerijo velikih komediografov, kot so Moliere,
| Goldoni, Držič in drugi. Prav zato pa je bila izbira tvegana zadeva. Tvegana pa je bila še bolj zaradi oznake «eksperimentiranja».
Izvedba sama nas ni mogla navdušiti in ne prepričati. Sicer je res, da so vsi nastopajoči (in tudi režiser) amaterji. Vendar tudi pri amaterskih predstavah ločimo dobre in slabe, če izvzamemo formalno dejstvo, da je bil krstni nastop te skupine prav v Kulturnem domu, se mi zdi, da bi morala izvedba vsaj v nujnih gledaliških zakonih prekositi amatersko povprečnost. In kateri so ti zakoni? Predvsem dikcija, ki je glavni vzrok za uspešno ali neuspešno predstavo in rešija, ki lahko reši marsikaj. Pri izvedbi komedije «Menehmi» pa smo pogrešali oboje.
Kljub pomoči Doriana Saracina za glasbo, Klavdija Palčiča za sceno in Laura Crismana za kostume, režija Juriia Uršiča ni mogla napraviti dobre predstave. Zato je res škoda, da se ni pridružil trojici za glasbo, sceno in kostume še poklicen režiser, ki bi lahko napravil iz nastopajočih elementov dovolj dobro amatersko predstavo.
Želel bi, da bi mladi igravci vzeli na znanje te besede kot dobrohoteč nasvet, ne pa kot grajo
Sergej verč
IZIDI OBČINSKIH VOLITEV V GORICI			
Stranka	1965	štev. svetov.	1961
Komunisti ....	. .	2.311	3	2.039
Soc. prolet. enotnosti	. .	453				
Socialisti ....	. . 2.028	3	2.196
Lipa		. .	1.918	3	1.841
Socialdemokrati .	. .	4.038	6	2.891
Demokristjani ....	.	.	11.724	18	12.655
Liberalci 		. .	2.788	4	1.254
Fašisti		. .	2.488	3	3.432
IZIDI OBČINSKIH VOLITEV v DOBERDOBU, SOVODNJAH			
in ŠTEVERJANU			
Občina	Lista	1965	1961
DOBERDOB Občinska	enotnost .	.	. .	325	435
Lipa .	.		. . 262	288
SOVODNJE Občinska	enotnost .	.	. .	514	619
Lipa . .		. .	358	375
ŠTEVERJAN Občinska	enotnost .	.	. .	185	201
Lipa . .		. .	259	249
V občinah Doberdob in Sovodnje bosta		imeli listi Občinske	
enotnosti po 12 svetovavcev, Lipa po 3		svetovavce ;	v obči-
ni števerjan obratno.			
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooc
Občni zbor SPZ
DELO — GLASILO K.P.I ZA SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIC — ODGOVORNI UREDNIK:	ANTON MIRKO KAPELJ —
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST, UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA TRST. UL. TORREBiANCA 1?