30
mišljija iskala črt in obrazov. Govoril je le redko. In ako ga je kak tovariš vprašal, kaj misli o umetnosti, je rekel: „Nimam še
dovolj trdnih nazorov o njej; umetnost je treba vestno proučevati."
Rad je listal moderne ilustrirane časopise. Nove ideje, ki jih izraža secesija v svoji plemenitejši obliki, so mu ugajale. Čutil je v njej odpor proti morečemu ma-terialistiškemu realizmu; videl je v njej nad-tvarni polet duha in misli — in to ga je vleklo, saj je tako ugajalo njegovi romantični, bajno-sanjavi naravi.
Pesniška žilica mu je še vedno pomalem utripala. A kar najdemo iz tega časa pesniških izlivov, so vsi globoko resni in kažejo krepko stremljenje navzgor. To so neobdelani kamenčki, prosto na papir vržene misli brez pile, konture brez senc in tonov. Našel sem s na primer iz te dobe fragment daljše epične pesmi. Kaj bi bil Dobnikar neki drugega opeval v tem  času, kakor slikarstvo?  Med
njegovimi skicami nahajamo posebno mnogo glav Kristusovih. Ideal moškega trpljenja, združen  z  nadnaravno  svetostjo, je  hotel
izraziti kar moči značilno. Iz teh skic je nastala glava za „Almanah slovenskih bogo-slovcev". In tudi v omenjenem pesniškem fragmentu opeva sliko Kristusove glave. Med orientskimi apokrifnimi berili, iz katerih se uče bogoslovci sirskega jezika, je tudi pismo kralja Abgarja do Kristusa. Kralj Abgar je vladal v Edesi nad delom Mezopotamije. Dolgo let ga je mučila gobova bolezen. Slišal je, da v Sveti deželi čudodelen prerok ozdravlja bolnike.
Pokliče hlapca Abudarja:
„Oh, kaj ti pravim, hlapec zvesti?
Odpotuj mi takoj na mesti!
Še predno se prikaže zarja,
oditi moraš že čez mejo.
Odhiti v daljno Galilejo!
Živi tam velik čudodelnik,
oj čudodelnik, dobrodelnik,
ki Jezus Kristus se mu pravi.
Izganja prerok tam hudiče,
od smrti zbuja on mrliče
in vsakoršne bolezni zdravi."
K njemu naj gre hlapec in ga prosi, da pride k Abgarju v Edeso.  Zapusti naj hu-
dobne Jude in pride na kraljevi dvor, kjer mu hoče Abgar izkazovati vse časti, ako ga reši gob!
„Če pa bi Krist ne hotel priti, njegovo sliko vsaj prinesi in k zglavju mojemu obesi, da ž njo se morem tolažiti!"
Hlapec vzame seboj sirskega umetnika in gre v Palestino. Jezusa najde sredi ljudstva učečega. Predenj stopi in mu sporoči željo Abgarjevo. Kristus pa odvrne: „Srečen si, Abgar, ker veruješ v mene, dasi me nisi videl. Na tvojo željo pa odgovarjam, da moram tukaj v judovski deželi vse izvršiti,