J u r i V a r I. Lineola ducta, ne memoria pcnitus oblivioni tradatur. Narod naš ima že mnogo inož domoljubov, kteri so častno pa vspešno delovali na slovstvenem polji slovenskem in se dostojno preslavljajo v povestnici njegovi; ima jih vendar še dokaj, kteri so mu ono polje obdelovali verno in koristno, k! jib pa sedanji svet ne pozna in torej po vrednosti ne čisla, in med take možake se prištevati sme ranjki — Juri Varl. Rojen 23. aprila 1. 1812 v Kropi je Jurček — berž ko ne zajezik — peljan bil na Koroško, kjer je v Celovcu v tedanji vzglcdni šoli 1. 1824 prav dobro doveršil tretji razred, od 1. 1825 je napredoval v Ljubljani v gimnaziji in liceji, vstopil 1. 1834 v bogoslovje, postal 23. avgusta 1837 mašnik, plužil najprej za namestnika župniku v Cerkljah na Gorenskem, od 1. 1839 za kaplana v Vipavi, 1. 1841 v Spodnji Idriji, 1. 1844 v Kranjski Gori, potcm od 1. 1850 za fajmoštra v Krašinji in od 1. 1869 v Velesovem, kjer je umerl 5. marca 1. 1874. Vzgojevan najprej bolj nemški — se je vendar J. Varl zgodej poprijel slovenščine ter vnel za pesnijo po Vodniku in Krajnski čbelici tako, da je skladati jel slovcnske pesmice 1. 1833 in naslednje leto — učenec Metelkov — prinažati mu jih v nalogah pisanih v Metelčici. Koval si je pesmice tudi pozneje v službi, dokler 1. 1844 ,,Kmetijske in rokodelske Novice" prinoso, kakor pravi sam v neki svoji knjižici, brez njegovega pripuščenja in po nekem nerodnežu nekoliko popačono, sicc.r v osiuih dvostavkih zlo/.eno, tu pa le v treh, z njegovim imenom (Juri Varl) ponatisnjeno pesem: nOb rojstnim dnevu — 19. malitravna — presvitliga Cesarja Ferdinanda I." v št. 16: S a m e c. Na kviško, bratje! stojmo, Otročjo vesclico Očetu u zdravico Zdaj združeni zapojmol Današni čas Opomni nas, Veselo natn oznani : Cesarja rojstni dan. Vsi. Ja vstanimo, Zapojimo Veselico U zdravico Gospodarju Poglavarju! De sledni, ktor' nas sliši, ve, Zakaj de v nas plami serce. padamo drugim, to je pa gerda napaka. Rousseau pravi: nJaz sem opazoval, da dragocena oblačila napovedujejo vcdno gerde ženske". Naj si barvajo stare ženice svoja lica z barvami, naj se mažejo z dišavami, naj si natikajo gizdavo obleko na svoje telo, — dopustimo jim to veselje. Saj sprevidcl bode vsak pameten čiovek, s kom iraa opraviti. Ali mladost lišpati in kinčati, zoper to navado nioram pa glasovati. Kolika nespamet bi bila oviti naravo v spomladi s svilo, ter jo potrositi s srebrom ali zlatotn. Vsaka rosna kapljica sc blišči na travi v solnčnih žarkih kot najčistejše srebro. Ne delajmo otrok lepših, nego so v resnici, bodimo varčni z obleko. Varujmo se pa tudi, dajati jirn večo hvalo, nego so je vredni in nego si jo dajo sanii. Ako stori deklica kaj lcpega, nas bode vprašala gotovo: Ali ni to lepo? Zdaj ji pa nikari ne recimo: Oj, to jc krasno, prekrasno! Ceinu to? Deklica sama mcni, da je to, kar je storila le lepo, in ona gotovo o satni sebi ne bo rekla nič slabega, ampak prej dobro, kakor slabo. Mi bi jo naj pa še bolj hvalili, nego se samal Ali bi naj je to ne prevzelo ? Kaj posebno krasnega dekle ne raore na noben način storiti, in če je storila knj lepega, četnu bi ji dejali, da jc krasno! Ni se treba izgovarjati, da bomo dali s tako pohvalo dekletu večje veselje do pridnosti. Saj če ga ji hočcnio dati, lehko rečemo: Prav iinaš, to je lepo. Ali krasno ni nikakor potrebno reči. Nikdar se pa ne snic terpeti, da bi se deklc zjutraj po cclo uro ali še dalje napravljala. Sama od sebe tega ne bode storila nikdar. Ali ako bode videla nas delati tako, takoj nas bode skušala posnemati. Ona naj se oblači, kolikor tnogoče preprosto, in to naj stori naglo. Kakov nainen iraa neki gospoda pri takem dolgem oblačevanji? Poglejmo gosposko žensko, kaj stori ves ljubi božji dan! Zjutraj ostane do devetih ali desetih v postelji, v kteri tudi povžije svoj zajuterk. Potem vstane, se vsede k ogledalu, in urno morajo priskočiti dve ali tri hišine, da jo počešejo, ter ji sem ter tje zvihajo lase. Potein pride na versto obleka, in tako preteče čas do poldneva. Zdaj pridejo vizite. Nališpane dame, gospodiči v frakih in belih rokovicab piidejo naznanit čast, ki jim je dana s tem, da smejo obiskat to damo. Tako odbije ena ali dve uri, čas je iti h kosilu. Po kosilu se mora spet počivati ali pa brati kak roman. Krog četerte ure jc južina. Po tej se mora pa gospa preobleči, da gre zvečer na sprehod, ali v gledišče, ali v kak koncert. Pozno v noč se gre spat, da so zjutraj spet lehko ob desetih vstane. — Tako ravna pač le gospoda, ako ima denar. Kdo ji more zabraniti! Nikdo, to je res. Ali praktično ni tako življenje in zdravo tudi ne. Ali se ne pravi to, zanemarjati vse moči, ktere je dal Bog človeku, da jih vporablja za svoj in za blagor druzih? Kaka je pa tudi gospoda, ko se postara? In kakov je človek, ki je vporabljal modro svoje moči? Gospoda je rahlo-čuteča. Eoliko nepotrebnib solza pretoči ona, kolikokrat pade v omotieo brez potrebe, koliko dišav mora duhati, da pride spet k zavednosti! Tega bi ji pač ne tvebalo, ako bi kaj več delala. Ali padati v otnotico, to je pri gospodi običajno. Gorje gospč ali gospodični, ki bi ne padla pri enem ali drugem žalostnem dogodku v omotico! Nekdo je pa še dejal, da padejo gosposke ženske le takrat v omotico, če vedo, da jih bo kdo vjcl. Tega ravno ne bodem preiskoval natančneje; ali verjamem, da kar tako izmišljena ta stvar tudi ni. Greh bi bil, ako bi tudi oni slariši, ki vedo, da njihovi hčeri ne bode treba nikdar se truditi, nji ne pustili delati ničesa. Škodovali bi s tem ne samo njeneinu truplu, ampak tudi njenemu dubu. Če ne bode delala hči, bode začela brati. In kaj ? Roraane. — No, poreko nekteri, branje je tudi delo. Branje uri duha. Prav imate. Branje je tudi delo; ali branje modernih romanov pa ni. Ti romani so pisani tako, da si ni pri njih treba prav ničesa misliti. Lehko jih razume človek, ki nima niti enega grama možganov v glavi. ZaČno se vsi s tem, da se zaljubi mladenič v dekle, potem sledi kake stokrat noh in ah". Ljubiracema se stavljajo sem ter tje ovire, — ali slednjič je vendar le ženitev. Tako se piše v vsacem romanu. Kdo bi kaj mislil pri tem! Branje teh romanov učini le to, da dekleta sanjarijo vedno po onih ljubimcih, o kterih so brale v romanih. Boljše ne morem skleniti tega pogovora, kakor z besedami Fenelona, kojega sem omenil že v drugem pogovoru. On pravi: »Mehkužnost in lenoba, združeni z nevednostjo, rodite ono pogubljivo poželenje po raztresenosti. Od tod prihaja tudi ona nespametna in nenasitljiva radovednost. Radovednost se obrača na nečimerne in nevarne stvari, posebno na branje romanov in druzih stvari, v kterih igra čutna ljubezen glavno nalogo. Dekleta so lehkomiseljne, in lehkomiseljnost jim brani premišljati, kar bi jih dostikrat prisililo molčatia. In pozneje pravi: nZdravje in nedolžnost sta prava vira veselja. Ohranimo otrokoru okus na preprostih rečeh". (Dalje prih.)