J. E. Bogomil
Janko Cundrič v Deveti deželi
II.
Janko je šel naprej po Devefi deželi. Bilo je res lepo kakor v raju. Ni se mogel nagledati raznih lepot. Skoro je pozabil, da je lačen. Kdo bo pa lačen, če vidi oko toliko zanimivega, če sliši uho toliko lepega!
šele, ko se je Janko nagledal in naslišal, kar mu je ugajalo, se je spomnil, da bi bilo dobro kaj pod zobe.
šel je ravno skozi gozd. Samo malo je pogledal okrog sebe, pa je zagledal vse polno rdečih jagod. Pa kakšne so bile te jagode. Debele kakor doma jabolka. In pa okusne, jej, okusne! Ni mogoče ne povedati ne popisati, kako so bile jagode v  Deveti deželi sladke.
Janko jih je jedel in ni prenehal tudi potem ne, ko je že videl, da jih ima za enkrat dosti. Hotel je iti naprej pa ni mogel. Preveč se je bil najedel. Polo-žil se je v hladno senco in mislil sladko zaspati. Poskušal je pač zaspati, pa ni raogel. Ni šlo, kar ni šlo.
Zdaj pa še to! V travi, malo od Janka, je lezel velik rogač. Janku se je zdelo, da je vse večji ko do-mači doma. Pa naravnost proti Janku jo je brisal. Strahovito je odpiral svoje klešče in grozil z njimi, da objame ubogega Janka. To je pa tudi vedel Janko, da rogači še doma ne prijemajo preveč rahlo s svojimi kleščarai. Pa kaj naši rogači — so nedolžni v primeri s pošastnimi kleščami v Deveti deželi.
Janku je zastala sapa ... Kaj bo druzega — pot pod noge in bežati bo spet treba! \n bežal je Janko — rogač pa za njim.
Janko se je skušal odkrižati nadležnega preganjalca s svojo kapo. Zamabnil je z njo po rogaču, pa samo
71
enkrat. Zakaj rogač je pograbil kapo s svojimi kleščami in jo je začel trgati, dokler ni bila popolnoma razcefrana. Janko bi bil jokal za svojo kapo, če bi bilo kaj pomagalo. A rogači ne poznajo usmiljenja, ne pri nas ne v Deveti deželi. Janko je storil, kar je vedel in znal, da bo najboljše: zbežal je spet, kar so ga nesle noge.

In pribežal je do velikega drevesa. Ce bi bil splezal na drevo, morebiti bi bil rešen. Drevo je visoko in ima košat vrh. Mogoče bi priplezal do prvih vej, potem pa po vejah v vrh in tam bi se skril, da bi ga rogač ne videl.
Pa zastonj! Sredi debla se je Janko ozrl, pa — o groza! Rogač je bil že pri deblu! Pripravljal se je že tudi, da bo splezal naravnost za Jankom. Ni mogoče, da bi se Janko rešil. O dobri Bog in sama sveta Mati božja, vidva pomagajta, pomagajta!
72
Res se je Janko spomnil Boga. In to ga je rešilo. V glavo mu je padla prava misel: Janko, preveč si bil nezmeren! To ni bi!o prav. Obljubi, da boš v pri-hodnje vedel, kdaj imaš zadosti! Obljubi!
V zadnjem hipu še je sklenil Janko, da se bo po-boljšal. In tisti hip se je že tudi rogač odvrnil od drevesa in krenil svojo pot.
Janko se je potem vesel spustil z drevesa. Še bolj vesel pa je bil, ker ga je prav takrat dvignila nevidna moč in ga nesla čez hribe in doline, čez planjave in dobrave, ter ga  končno spet  postavila  na  trdna  tla.
Ko je Janko pogledal okrog sebe, je spoznal, d|a je na domačih tleh. Tega spoznanja je bil bolj vese ko vseh dobrot v Deveti deželi.
Seve, lepo je že v Deveti deželi, še lepše pa doma pri starših. Dober in Ijubezniv pa mora biti človek povsod; če ne, mti nikjer ni dobro.