VSE ZA ZGODOVINO 7 Aleksander Žižek Kdo je kdaj v cehu plačal ceho Žižek Aleksander, mag., arhivski svetovalec, Zgodovinski arhiv Celje, Teharska cesta 1, SI – 3000 Celje 334.782:394(091) 394:334.782(091) KDO JE KDAJ V cEhu PLAčAL cEhO Cehi so svoje članstvo povezovali na strokovni, verski in karitativni ravni. Iz njihovega verskega obeležja je izhajalo tudi strogo spoštovanje katoliških moralnih vrednot, ka- mor je prav gotovo sodilo izogibanje pretiranemu popiva- nju. Kljub temu pa se je cehovsko življenje pogosto odvijalo ob polni mizi in polnih kozarcih, kar je številne mojstre in pomočnike nemalokrat spravilo v skušnjavo, ki so ji lahko- miselno podlegli in s svojo pijanostjo spravljali v pohujšanje in na slab glas obrt in ceh, ki so mu pripadali. Vladarji, ki so od sredine 16. stoletja dalje vedno radikalneje posegali v samostojnost cehov, so si ob nedeljeni podpori cerkvenih struktur prizadevali za zmanjševanje izdatkov za raznovr- stne cehovske pogostitve in strogo sankcioniranje nedovo- ljenih izdatkov za pojedine in pijačo. Od oblasti postavljeni cehovski komisarji so skrbno kontrolirali letne cehovske ob- račune in skrbeli za spoštovanje cehovskih pravil, v katerih se od obrtnikov zlasti v času Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II. neizprosno zahteva krepostno in pobožno življenje brez pretirane zapravljivosti in veseljačenja. Med zapisanim in življenjem pa je tudi v primeru omejevanja popivanja ce- hovskih obrtnikov zijal velik prepad … Ključne besede: cehi, cehovski sestanki, cehovska pra- vila, popivanje Žižek Aleksander, MA, Archival Advisor, Historical Archives Celje, Teharska cesta 1, SI-3000 Celje 334.782:394(091) 394:334.782(091) WhEN ONE GuILD MEMBER hAD TO PAy fOR EVERyONE A guild connected its membership on the professional, religious and charitable levels. Their religious insignia re- flected strict obedience to Catholic moral values, one tenet of which no doubt was to avoid excessive drinking. Despite this, life in guilds often involved full tables and glasses, which in many cases led both the light-hearted masters and their as- sistants into irrisistible temptation. They often succumbed to it, and their drunkenness consequently led to scandals and a poor reputation for the trade and the guild of which they were members. The rulers, who became ever more radical in their attempts to reduce the guilds’ independence after the mid-16th century, enjoyed full support of the Church struc- tures and put a lot of effort into cutting expenses for vari- ous guild feasts and imposing strict sanctions for those who spent more on banquets and drink than was allowed. The Guild Commissioners, who were appointed by the authori- ties, carefully controlled the annual guild account reports. They took care that guild rules were adhered to. In particular during the time of Charles VI, Maria Theresa and Joseph II, these rules strictly required the craftsmen to live virtuously and piously with no excessive wastefulness and convivality. However, restrictions on excessive drinking by guild mem- bers were just another example of the deep gap between the regulations, on the one hand, and real life on the other. Key words: guilds, guild meetings, guild rules, excessive drinking 8 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 Cehi so bili v srednjeveških in predmo- dernih mestih in trgih organizirani kot poklic- na (stanovska), karitativna in nenazadnje verska združenja, v katerih je bilo zbrano porajajoče se meščanstvo in tržanstvo. Čeprav jih povezujemo predvsem z obrtmi in obrtniki, ki so jih združe- vali, je zaradi razumevanja njihovega delovanja in sistema vrednot nujno opozoriti na njihovo versko noto, saj so morali cehi svoja pravila in delovanje umerjati po vatlu katoliške vere in morale. Vsa cehovska pravila se zatorej začenjajo z bolj ali manj obsežnim sklopom členov, ki regu- lirajo versko noto združenja (zavetnik, praznik, zapovedana bogoslužja, denarne obveznosti do Cerkve), okvir katoliške morale pa se ponovi pri členih, ki določajo in sankcionirajo družbeno ne- sprejemljivo vedenje, kamor je poleg bogokletja, neudeležbe pri mašah in nesprejemanja zakra- mentov, nespoštovanja staršev, prešuštva, zapra- vljivosti ter slabega ravnanja z ženo, otroki, posli in živino sodilo tudi pijančevanje. Vse to najde- mo seveda tudi pri protestantskih verskih piscih, v poudarjanje katolištva pa nas silijo razmere na našem ozemlju, ki je tvorilo jedro habsburških de- dnih dežel in s tem središče države, katere vladar- ji so se ponosno imeli za branitelje »prave« vere. Tudi Slovenec Trubar je namreč povzemal po Sve- tem pismu: »…de oben kurbar, inu ty kir Malikom slushijo, oben Preshushnik, oben Tat, oben Lako- mnik, oben Pyanez, oben Shentouezh, oben rasbo- nik, bode erbal tu kraleſtuu Boshje.«1 A tej »pregrehi omizni«, kot je pijanost ime- noval Slomšek,2 se je bilo že zaradi narave ceho- vskega življenja težko ali nemogoče upreti – zlodej je šibkemu rokodelcu namreč ob vsaki priložnosti hudobno pomigaval s polnim (cehovskim) vrčk- om. S popivanjem (»pojedino«, »malico«), ki se je novi vajenec resnici na ljubo (verjetno) ni ak- tivno udeležil (plačali so jo njegovi starši, včasih – običajno ob vpisu – tudi mojster) se je začelo ceho- vsko življenje smrkavega vajenčka: »Ko je mlade- nič iz častitljive družine sprejet v uk za 3 ali 4 leta, 1 1 Kor 6. Primož Trubar, Cathechismus: v slouenskim Iesi- ku sano kratko sastopno Islago (spremno besedilo Mihael Glavan). Faksimile; Ljubljana : DZS, 1999. 2 Anton Prijatelj, Bog daj zdravje. Anton Martin Slomšek – Zdravstveni vzgojitelj. Koper : Ognjišče, 1999. Str. 94. mora prispevati 2 funta voska in plačati malico (ein jausen) navzočim članom ceha - enako ob zaključ- ku učne dobe,«3 so zapisali v pravila celjskih pekov in pričakovano popivko svetohlinsko in družbeno sprejemljivejše prekrstili v obrok. Pri plačevanju vajeniških, pomočniških in mojstrskih »malic« ni bilo milosti niti za sicer zelo zaščitene sinove mojstrov: »Sinovi celjskih barvar- skih mojstrov so oproščeni izdelave mojstrskih iz- delkov, plačati pa morajo pojedino in pijačo.«4 Pijača je bila v cehovskem svetu namenjena le odgovorni – moški rabi, in je bila obrtniškim otročajem strogo prepovedana. »Vsak vajenec naj se med ukom vzdrži prekomernega pitja,«5 so opo- zarjali vajence, še bolj pa njihove mojstre, ki so bili odgovorni za vse, kar se je dogajalo pod njihovo streho, kam drugam (razen v cerkev, delavnico ali na delovišče) pa vajencev itak niso puščali.6 Še v 3 5. člen. Jožef I. potrdi pravila pekovskega ceha. 1706, ja- nuar 30., Dunaj. Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka obrtnih listin (poslej navajam le signaturo zbirke: SI ZAC 786), inv. št. 1 Pek. 4 13. člen. Marija Terezija potrdi pravila celjskih barvarjev. 1760, maj 19., Gradec [original iz 1746, februar 28., Du- naj]. SI ZAC 786, inv. št. 9 Bar. 5 13. člen. Obenem se je moral vajenec ogibati »iger, lahko- miselnih besed in dejanj, sicer mu grozi cehovska kazen.« Cehovski red usnjarskega ceha na Ptuju. 1638, december 24., Dunaj. Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), Zbirka ceho- vskih dokumentov, signatura SI ZAP 4/10, CR 3. Avtorica prevoda tega cehovskega reda je Marija Hernja Masten, ki se ji za posredovane prevode tudi najlepše zahvaljujem. 6 Noben vajenec v nedeljo ali na praznik ne sme brez vedno- sti ali dovoljenja mojstra ali njegove žene iz (mojstrove) hiše v družbo, še manj pa v gostilno (na vino), kar mu je popolnoma prepovedano. 13. člen. Cehovski red zidarjev, tesarjev in kamnosekov na Ptuju. 1657-1705. SI ZAP 4/11, CR 6. Cehovski vrč za vino je bil tih, a nepogrešljiv spremljevalec cehovskih druženj. (Kositer, dat. 1776, višina 33 cm. Pokrajinski muzej Celje; fotografija: Vinko Skale) Aleksander Žižek, KDO jE KDAj V CEhu PlAčAl CEhO ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 9 Slomškovem času je namreč veljalo: »Na večer po klopeh ne posedaj v slabih tovarišijah; nepotrebi seji je skušnjava prijateljica. Ne vlači se po krčmah, ne vogljari po tujih strehah, ne hodi na ples, ne u ves brez potrebe. Pošteno si doma počije in na priho- dnje delo poživi. – Gospodar in gospodinja poglejte, jeli so možki doma, ali so ženske same?«7 Mejnik in iniciacijo v moški svet je za ceho- vskega mladca predstavljal sprejem med pomoč- nike: »Ob zaključku uka novi pomočnik v pomoč- niško blagajno (za pijačo) vplača 30 kr, da se lahko imenuje pomočnik.«8 S prehodom med pomočnike (ki ga je nano- vo izučen rokodelec prvič proslavil v družbi svo- jih rokodelskih tovarišev – z vrčem v roki) se je za mladeniča začelo tudi svobodnejše vedenje za mizo (in včasih pod njo). »Dobrohotnega« mojstrovega skrbništva naenkrat ni bilo več čutiti, novega po- močnika je vsrkala tovarišija – sprva v domačem mestu, kjer se je izučil, kasneje pa na vseh etapah njegovega pomočniškega popotovanja. Skupaj z mojstrenjem poklica je prišlo tudi nenačrtovano, a neizbežno mojstrenje v drugih pomembnih stva- reh v življenju, mednje pa je sodilo tudi odkrivanje prelesti družabnega življenja, ki se je odvijalo tudi v različnih gostilnah. Da se je nad tem zgražala predvsem Cerkev, je jasno, nič bolj pa niso bili nad pomočniško družabnostjo, podprto z alko- holom, navdušeni mojstri.9 Številna treznostna in čednostna združenja, ki jih je mladim rokodelcem namenjala Cerkev, so sicer pritegnila del pomoč- nikov, slej ko prej pa je njihova večina raje sledila notranjemu glasu in tovarišem, ki so jih vabili v bolj neformalno družbo. Pijača je že tedaj sodila k obroku vsakega poštenega rokodelca, zato je potujoče pomočnike v cehovskem prenočišču poleg obljubljene (in plača- ne) večerje čakal še požirek. Cehi so taka gostova- nja brezdelnih tujih pomočnikov ponavadi omejili na dan ali dva, nato pa je moral pomočnik, če v kraju ni dobil dela, spet na pot. Kljub precejšnji kontroli (potrjevanje potnih knjižic), se je lepemu številu rokodelskih pomočnikov uspelo izmuzni- 7 A. Prijatelj, Bog daj zdravje, str. 88. 8 18. člen. SI ZAP 4/11, CR 6. 9 Prim. G(orazd) S(tariha), Rokodelski pomočniki in plavi ponedeljki; Slovenska kronika XIX. stoletja (1800–1860). Nova revija : Ljubljana, 2001. Str. 397, 398. ti družbenemu nadzoru in se izgubiti med berači, postopači, prevaranti in drugimi marginalci, ki jih je Slomšek označil za »najhujše kobilice dežele«.10 Pravila v več primerih izrecno navajajo celo plačevanje s pijačo (vinom) oziroma regresiranje tudi tovrstne »prehrane«. Zgledno so imeli to ure- jeno pri lončarjih (ptujskih in celjskih!). »Tudi kateri pomočnik želi tukaj napredova- ti in delati, naj prične z delom zjutraj ob peti uri in naj ostane pri delu, ko se ura nagiba k dvanajsti, mojster pa mu mora dati zadosti vina, kakor je to od nekdaj v navadi.«11 Pri tovrstnem prehranjevanju pa se izkaže, da so bili nekateri cehi precej zadrtejši od drugih. Za celjske pekovske pomočnike je veljalo: »Teden- sko plačilo pomočnikom in vajencem je urejeno po starih navadah. Pijače (ali posebnega denar- ja zanjo) mojster ni dolžan priskrbeti, pri tem se lahko ravna po svoji volji, zaposleni pa morajo to spoštovati.«12 Pri lončarjih pa je bilo precej dela na akord in tovrstnim delavcem je šla tudi posebna stimu- lacija: »Pomočniku, ki dela na akord, mora mojster tedensko izplačati 18 pfenigov za vino.«13 Plačevanje pijače se je kljub precej ostremu preganjanju cehovskega popivanja ohranilo še daleč v terezijansko dobo, ko v pravilih ptujskih čevljarjev preberemo: »Pomočnik dobi od mojstra 6 kr tedenske plače in lahko obdrži napitnino od narejenih čevljev, mojster pa mu mora dajati tudi vino ali pa denar zanj, kar znese 6 kr tedensko.«14 Karkoli pa so pomočniki že naredili z na- brano »napitnino« in mojstrovimi krajcarji za pijačo, paziti so morali le, da jih vesela plovba ni odnesla predaleč. Znameniti in s srednjeveško ce- hovsko dediščino sprejeti »plavi ponedeljki« – sa- 10 A. Prijatelj, Bog daj zdravje, str. 93. 11 Pag. 2. Cehovski red lončarskega ceha na Ptuju 1577., 1577 maj 8., Ptuj. SI ZAP 4/5, CR 1. Prepis in prevod: Marija Hernja Masten. 12 23. člen. Jožef I. potrdi pravila pekovskega ceha. 1706, ja- nuar 30., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 1 Pek. 13 34. člen. Marija Terezija potrdi pravila lončarskega ceha. 1746, marec 29., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 3 Lon. 14 6. člen. Cehovski red čevljarskega ceha na Ptuju. 1757, julij 2., Dunaj. ZAP 4/1, CR 18. 10 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 mooklicani pomočniški izostanki zaradi posledic krokarije, so bili (vsaj uradno) prepovedani in sankcionirani. Nobene milosti niso poznali niti do manj vzdržljivih pivcev: pol funta voska je moral v Celju plačati član lončarskega ceha, ki se je tako napil, »da je moral vino spet nespodobno izbruhati«,15 pri tem pa se je verjetno tolažil s tem, da si bruhanja ni privoščil na Ptuju, kjer so njegovi kolegi tako svetoskrunstvo računali štirikrat dražje.16 Zaradi narave poklica (nevarnost in veza- nost na timsko delo) so določila v zvezi z izostanki pogostejša v pravilih gradbenikov (zidarjev, ka- mnosekov in tesarjev): »Pomočnik, ki bi si privo- ščil 'plavi' ponedeljek ali petek ter s tem oviral delo ali škodoval naročniku ali mojstru, plača za kazen vsakokrat po 1 funt voska, če si tak prekršek privo- šči polir, pa 2 funta.«17 Nižje plače tkalcev v primerjavi z ostalimi rokodelci so pomenile tudi nižje globe za tovrstne prekrške, kot izvemo iz ptujskih tkalskih pravil: »Pomočnik, ki bi si med tednom samovoljno vzel prosto, plača 10 krajcarjev. Če si vzame prosto v ponedeljek popoldne (po 2. uri), je kazni oproščen, razen v primeru, da je v tednu še en praznik (sredi tedna) – v tem primeru globi ne uide. Dvojno kazen plača mojster, ki pomočnika ne naznani.«18 Če smo malo zlobni, posebnih potreb po »plavih ponedeljkih« tako in tako ni bilo, saj je ro- kodelsko leto premoglo poleg nedelj kar 43 popol- nih delopustov (godovi vseh 12 apostolov, 4 Mari- jini prazniki – 2. februar, 25. marec (oznanjenje), 15. avgust (veliki šmaren), 8. september (mali šma- ren), druge letne pobožnosti (npr. Jožefovo, telovo, 15 41. člen. Marija Terezija potrdi pravila lončarskega ceha. 1746, marec 29., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 3 Lon. 16 »Tudi če se mojster ali pomočnik napije in je pijan da povrača, mora plačati bratovščini kazen 2 funta voska.« Cehovski red lončarskega ceha na Ptuju 1577. 1577, maj 8., Ptuj, ZAP 4/5, CR 1. Prepis in prevod: Marija Hernja Masten. 17 14. člen. Cehovski red zidarjev, tesarjev in kamnosekov na Ptuju. 1657-1705. SI ZAP 4/11, CR 6. 18 18. člen. Cehovski red tkalcev platna na Ptuju. (1712, ok- tober 26., Dunaj (podeljeno Gradcu)) 1714, februar 11., Gradec. ZAP 4/9, CR 14. božič) in končno 3 poldelopuste (veliki petek, vsi sveti in sv. Miklavž).19 Vsemu navkljub so se »plavi ponedeljki« obdržali še tudi potem, ko jih je v § 9 prepove- dal obrtni red Karla VI. iz leta 1732, preživeli prvi kapitalizem in socializem, zdaj pa sta jim zavdala svoboda gospodarske pobude in nov rod deloda- jalcev. Praznovanja so bila namreč naporna, kakor je pronicljivo zapisal Janez Svetokriški: »Mejniš praznik praznovati, kadar cel dan v hoštariji pijančovaš, klafaš inu šentuješ? Inu kar cel teden si zašlužil, s tovarštvam zalebaš inu tvojo ženo inu otroke stradati pustiš. Ah, kakoršne pra- znike G. Bug sovraži. […] Kulikajn se jih najde, kateri cel teden vina ne pije ter kumaj dočaka, de praznik pride, nikar uže, de bi G. Bogu šlužil ali božje skrivnosti inu zveličejne svoje duše mislil, te- muč, de bi grlu in trebuhu služil. Inu če v praznik se ne opijani, meni, de nej taistiga praznoval.«20 A motili bi se, če bi poštene cehovske roko- delce odpravili kot krdelce nacejenih, rdečenosih, pozibavajočih se satirov, ki so vsevprek lokali in se nebrzdano predajali mesenim nasladam. Tudi pri druženju ob pijači so veljala stroga pravila: »Če člani ceha sedijo pri vinu, ne smejo ponujati pijače deklam in jih opijati. Kazen za kršitev znaša 1 funt voska,«21 so žugali. Nasploh je bilo pri odnosu do krasnega spola in njegovega pitja hitro konec popustljivosti – baba pijana, rit prodana, bi lahko opisali odnos moškega cehovskega sveta (mojstrov!) do žensk in deklet, ki so ob druženju s kupico hitro postale »lahke«. 19 Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta (Drobci iz de- lovanja celjskih cehov v času krepitve centralne deželno- knežje oblasti); Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje; Študije 4; Celje 2000. Str. 9. 20 Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium Janeza Sveto- kriškega (zbral in uredil Mirko Rupel); Koper : Lipa, 1991. Str. 150, 151. 21 43. člen. Marija Terezija potrdi pravila lončarskega ceha. 1746, marec 29., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 3 Lon. Podob- no je bilo zapisano tudi v ptujskih lončarskih cehovskih pravilih. »Tudi kadar mojster in pomočnik sedita pri ko- zarcu vina ne sme nobeden lahki ženski ponuditi pijače. Če se kateri prekrši, pa naj bo mojster ali pomočnik, naj plača bratovščini za kazen 1 funt voska.« Pag. 4. Cehovski red lončarskega ceha na Ptuju 1577. 1577, maj 8., Ptuj. ZAP 4/5, CR 1. Prepis in prevod: Marija Hernja Masten. Aleksander Žižek, KDO jE KDAj V CEhu PlAčAl CEhO ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 11 Bratovščinska listina kotlarja Franca Ksaverija Kupica. Bratovščino Marijinega Vnebovzetja v jihlavi na Moravs kem so sestavljali neporočeni moški. (Po letu 1754, september 26., Iglau/jíhlava. SI ZAC 786, 20 Kotl) 12 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 Najhujši greh je bilo pomočniško nečistova- nje pod mojstrovo streho, zato ne preseneča ostri- na zapisa s konca 16. stoletja: »Če kateri pomočnik pripelje v mojstrovo hišo lahko žensko ali pa stori kako drugačno neprimerno tovrstno dejanje, in če so mojstra na to opozorili, naj takega kar se da hitro postavi pred sodišče po svoji meščanski dolžnosti, kjer ga bodo težko telesno kaznovali, in na splošno ne sme dovoliti, da bi se v njegovi hiši dogajale nečedne stvari.«22 Čas je polagoma obrusil ostrino in dopustil barantanje s pravico in moralo: »Pomočnik, ki biva pri mojstru in se spozabi s katero njegovih dekel (ali to namerava), plača 4 funte voska (ali v denarju po 20 kr za funt; op. p.).«23 Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj so razsodniki šteli za resen namen spozabiti se?! Hudobec pa ni prežal na šibke grešnike le doma ali v hramih vsakovrstne pregrehe – zvito se je prihulil celo tja, kjer so se k resnemu pomenku zbirali pošteni in bogaboječi rokodelci. Na cehovskem sestanku, tem osrednjem zboru obrtnih tovarišev, je bilo strogo regulira- no prav vse (od časa prihoda, predpisanih obla- čil do prepovedi orožja in ostrega orodja) – tudi tako banalno opravilo, kot je točenje vina, saj v več pravilih najdemo takšna določila: »Mojstra ali pomočnika, ki bi med cehovskim sestankom osta- lim svojevoljno natakal vino, in sicer tako, da ga z roko ne bi bilo moč pokriti (preveč, premalo; op. p.), čaka kazen – mojster plača za tovrsten pre- kršek pol goldinarja, pomočnik pa celo tedensko plačo.«24 Mojstrom in pomočnikom je bilo seveda prepovedano pijanim hoditi na cehovske sestanke ali se med napornimi sejami napiti, saj so jim sicer grozile kazni (v konkretnem primeru 1 gld (dukat) in 1 funt voska).25 22 7. člen. Cehovski red lončarskega ceha na Ptuju 1577. 1577, maj 8., Ptuj. ZAP 4/5, CR 1. 23 42. člen. Marija Terezija potrdi pravila lončarskega ceha. 1746, marec 29., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 3 Lon. 24 26. člen. Marija Terezija potrdi pravila celjskih barvarjev. 1760, maj 19., Gradec [original iz 1746, februar 28., Du- naj], SI ZAC 786, inv. št. 9 Bar. 25 24. člen. Cehovski red sodarskega ceha na Ptuju. 1611, maj 20., Ptuj. SI ZAP 4/8, CR 2 in 25. člen. Cehovski red zidar- A se je pilo. In če si hotel pred cehom karkoli doseči, si moral dati (tudi) za pijačo: »Če član skli- če ceh (za sklepanje o njegovi zadevi; op. p.), mora plačati vsakič 30 krajcarjev in dati za vrč (Kandl) vina,«26 so bili skromni celjski peki, medtem ko so barvarji od svojega kolega za isto stvar zahtevali dvojno mero.27 Cehi so z ljubeznijo in skrbjo pazili tudi na svoje pivske relikvije – umetelno izdelane (pona- vadi cinaste) vrče, ki dandanes (poleg izrezbarje- nih cehovskih skrinj) veljajo za prave starinarske dragocenosti. Ganljivo podkrepitev te svoje teze sem našel v blagajniški (računski) knjigi maribor- skih usnjarskih pomočnikov.28 Zapise o večjih in manjših vzdrževalnih delih na (pomočniškem) cehovskem vrču najdemo v naslednjih letih: 1720 (»7 kr za pomočniški vrč«), 1723 in 1727 (»12 (ozi- roma 10) kr za popravilo pomočniškega vrča«) ter končno 1730 (»1 gld 9 kr za medeninaste dodatke na pomočniškem vrču«). Ubogi vrč je bil gotovo bolj uporabljana stvar kakor knjiga s potrditvijo mariborskih usnjarskih privilegijev! Sprejemi v uk, odpusti novih pomočnikov, nanovo podeljena mojstrstva, vmes pa cehovske procesije in maše, kjer se je bilo treba najprej zbrati za skupen odhod v cerkev, po maši pa na pogovor v cehmojstrovo hišo ali cehovsko gostilno (preno- čišče). Vse to je ponujalo priložnost za pogovor, druženje in – polič ali dva. Omenili smo že, da plačnikov raznovrstnih »pojedin«, »malic« in ostalih evfemizmov za ceho- vske požrtije in žlampanja, zlepa ni zmanjkalo, če pa se je to kljub vsemu zgodilo, so cehovski veljaki širokosrčno odškrnili skrinjo in za polič rujnega izbrskali iz mošnje, kjer so hranili denar za »bolne mojstre in pomočnike«, »uboge potujoče pomoč- nike«, »učitelja nedeljske šole«, »sveče« in podob- jev, tesarjev in kamnosekov na Ptuju. 1657-1705. SI ZAP 4/11, CR 6. 26 3. člen; Jožef I. potrdi pravila pekovskega ceha. 1706, janu- ar 30., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 1 Pek. 27 37. člen. »Član ceha, ki skliče sestanek, mora po stari na- vadi plačati kolegom 2 vrča vina.« Marija Terezija potrdi pravila celjskih barvarjev. 1760, maj 19., Gradec [original iz 1746, februar 28., Dunaj], SI ZAC 786, inv. št. 9 Bar. 28 Blagajniška knjiga mariborskih usnjarskih pomočnikov 1692-1884. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Mariborski cehi, sig. 1616003. Aleksander Žižek, KDO jE KDAj V CEhu PlAčAl CEhO ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 13 Cehovski zbor sprejema potujočega pomočnika. (Priporočilo kotlarskega pomočnika. 1795, maj 23., Mainz. SI ZAC 786, 36 Kotl) no nebodigatreba kramo, s katero so upravičevali pobiranje taks in tedenskih ali letnih naklad. To je potekalo bolj ali manj gladko in ne- škodljivo, dokler se država pod ambicioznejšimi monarhi ni začela krepiti in vtikati v vse pore ži- vljenja in dela svojih podanikov. Od konca srednjega veka naprej je šlo z ini- ciativo in svobodo cehov naglo navzdol. Prvi je v razraslo cehovsko samovoljo dregnil nadvojvoda Ferdinand I. (1527), ki je omejil vpliv cehov v neo- brtnih zadevah in jih postavil pod državno in me- stno skrbništvo in nadzor.29 Sredina 16. stoletja je prinesla z zmago protireformacije na naših tleh za 29 A. Žižek, Rokodelci, str. 9, 10. 14 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 »pravi« veri zvesto cehovsko obrtništvo prehodno otoplitev in olajšave – vzpostavljen je bil vertikalni sistem cehov (skladnic) različnih ravni (glavne – deželne, četrtne, tiste v večjih mestih, in stranske skladnice) –, ki so bile precej samostojne tudi pri poslovanju z denarjem. Nov korak na neizbežni poti podržavljanja obrtne politike pa je pomenil obrtni red cesarja Karla VI. iz leta 1732, ki je med drugim cehom naprtil komisarje iz vrst magistratnih (ali podob- nih) uslužbencev, katerim je poveril nadzor nad finančnim in siceršnjim poslovanjem. Obrtni red je že v 1. členu neizprosno dolo- čal: »Sestanki naj potekajo brez prekomernih stro- škov za jed in pijačo (za kršitev tega določila je bila zagrožena kazen 20 tolarjev)«.30 Obrtni red Karla VI. in terezijanska stro- gost v ravnanju z denarjem sta gotovo ilegalizirala raznovrstne cehovske izdatke za »reprezentanco«, docela pa jih gotovo nista mogla odpraviti – prav zato je nemogoče popolnoma verjeti različnim precejkrat bolj za lase privlečenim postavkam ce- hovskih obračunov (npr. zneski za različne takse, potrdila ipd.), v katerih slutimo prikrivanje dejan- skih »odlivov« v mestne krčme in drugih formalno prepovedanih nenamenskih izdatkov. Kakorkoli že, tudi cehovsko računovodstvo je moralo vsaj v grobem spoštovati pravila igre, stvar cehmojstro- ve (ali pisarjeve) sposobnosti pa je bilo ustvarjanje dovolj praznega prostora za zadovoljitev temeljnih potreb članstva. Cehovska pravila, potrjena v času Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II. gromovniško obsojajo »žretje in žlampanje« (fressen und sauffen), ki naj bi si ga cehovsko rokodelstvo privoščilo pod različ- nimi pretvezami, z njim sušilo cehovsko blagajno (skladnico) in negiralo prvoten pomen organizira- nja tovrstnih združenj – skrb za napredek, omiko in pomoč potrebnim tovarišem. Tovrstne zlorabe so hoteli zatreti z opuščanjem (prepovedovanjem!) obveznih pogostitev ob sprejemu v uk, doseganju 30 Handwerksgenerale und Fundamentalpatent. Wien vom 16. November 1731. V: Vollständige Sammlung aller seit dem Jahre 1729 bis gegenwärtig ergangenen Generali- en und Verordnungen für sammentliche Innungen und Zünfte In systematisch - chronologischer Ordnung. Brünn, im Verlage bei Johann Georg Gastl, Kunst- und Buchhän- dler in der Sattlergasse. 1793. Str. 3–18. pomočništva in podelitvi mojstrstva ter prevedbo za pogostitve predpisanih zneskov v prispevke v cehovsko blagajno. Podobno pot naj bi ubrale tudi številne globe za manjše disciplinske prekrške, ki so jih prej z veseljem (in tudi na grešnikovo zdrav- je) spustili po grlu: »Vse globe, ki jih ceh izreče in izterja morajo v skladnico (v dobrodelne, socialne namene; op. p.), nikakor pa jih ni dovoljeno 'zažreti ali zažlampati' (verfressen, oder versoffen),« je za- povedovala terezijanska strogost.31 Pravo lovišče za odkrivanje tovrstnih zlo- rab bi lahko našli v ohranjenih letnih obračunih posameznih cehov – če bi bili njihovi sestavljalci dovolj neumni, da bi svoja poročila pisali po pra- vici in resnici. Ker se v teh letnih bilancah brez konca in kraja ponavljajo iste dolgočasne postavke (plačilo cehmojstru, komisarju, takse, maše, sve- če), je treba imeti pri odkrivanju veliko sreče ali pa razmišljati podobno pokvarjeno kot pisci teh poročil pred dvesto in več leti. Kot primer ponu- jam letni obračun ptujskega mlinarskega ceha za 31 35. člen. Marija Terezija potrdi pravila ceha zidarjev, ka- mnosekov in tesarjev. 1758, april 27., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 6 Zid. Pomočnika na poti. (Priporočilo kotlarskega pomočnika. 1795, maj 23., Mainz. SI ZAC 786, 36 Kotl) Aleksander Žižek, KDO jE KDAj V CEhu PlAčAl CEhO ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 15 čas od telovega 1785 do telovega 1786 – natanč- neje rečeno, spisek izdatkov, kamor so mlinarji vpisali naslednje: »korespondenca z gospostvi (s sedemnajstimi gospostvi!, op. p.) zaradi razvida mlinarjev, slom za poti h gosposkam, pritožba ma- riborskemu okrožnemu uradu čez nekooperativne gosposke, prepisovanje okrožnega sklepa za dostavo gosposkam, slom za obveščanje gospostev o sklepu okrožja, vnovična pritožba na mariborski okrožni urad, posredovanje sklepa okrožja, slom za poti h gosposkam, pot cehmojstra in komisarja na okrožje - urgenca zaradi nekooperativnih gosposk, izdaja novega okrožnega sklepa s podvojeno kaznijo, slom za poti h gosposkam, slu Zajcu, poštnina, pisalne potrebščine (papir, škarje, nož za papir, pečatni vosek), praporščaku, komisarju.«32 Ne dvomim si- cer, da ptujski mlinarji niso bili dovolj angažirani, saj je pri prekljanjih z gosposkami šlo za njihove otipljive koristi (v ceh so hoteli vključiti tudi go- spoščinske mlinarje in od njih pobirati dajatve), vendar slutim, da tiči za njihovim gostobesednim naštevanjem izdatkov tudi napihovanje stroškov, ki je moralo pokriti tudi kak nenamensko pora- bljen goldinar. Kljub dejstvu, da so cehi združevali (le!) delovne, bogaboječe, poštene in zveste mojstre, je dikcija prepovedi posnetek realnega stanja, ki je bleščečo (samo)podobo cehovskih rokodelcev ne- štetokrat postavilo na laž. Cehovsko obrtništvo in njegovo vodstvo je znalo stopiti skupaj, ko je šlo zanj in njegove ko- risti, znalo je poskrbeti za »svoje« (sirote, vdove, bolne in obubožane), dajalo cesarju, kar je bilo ce- sarjevega in vedno tudi Bogu, kar je bilo božjega. Prav zaradi tega sta tako država kot Cerkev kljub gromovniški retoriki zoper potratnost, napuh in nemoralo med (sicer poštenim in »pravi« veri ter vladarski hiši zvestim) rokodelstvom, radi zami- žali na eno oko in se obrnili proč, ko so se mojstri in pomočniki opotekali s sestanka ali kinkali med pridigo po prekrokani sobotni noči. 32 Vpisna knjiga mlinarskega ceha na Ptuju 1780–1830. SI ZAP 4/7, CK 9. Viri in literatura Arhivski in objavljeni viri Blagajniška knjiga mariborskih usnjarskih pomočnikov 1692-1884. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Mariborski cehi, sig. 1616003. Cehovski red čevljarskega ceha na Ptuju. 1757, julij 2., Dunaj. Zgodovinski arhiv Ptuj, signatura fonda: SI ZAP 4/1, CR 18. Cehovski red lončarskega ceha na Ptuju 1577. 1577, maj 8., Ptuj. SI ZAP 4/5, CR 1. Cehovski red sodarskega ceha na Ptuju. 1611, maj 20., Ptuj. SI ZAP 4/8, CR 2. Cehovski red tkalcev platna na Ptuju. (1712, oktober 26., Dunaj (podeljeno Gradcu)); 1714, februar 11., Gradec. ZAP 4/9, CR 14. Cehovski red zidarjev, tesarjev in kamnosekov na Ptuju. 1657-1705. SI ZAP 4/11, CR 6. Handwerksgenerale und Fundamentalpatent. Wien vom 16. November 1731. V: Vollständige Sammlung aller seit dem Jahre 1729 bis gegenwärtig ergangenen Generalien und Verordnungen für sammentliche Innungen und Zünfte In systematisch - chronologischer Ordnung. Brünn, im Verlage bei Johann Georg Gastl, Kunst- und Buchhändler in der Sattlergasse. 1793. Jožef I. potrdi pravila pekovskega ceha. 1706, januar 30., Dunaj. Zgodovinski arhiv Celje, signatura fonda: SI ZAC 786, inv. št. 1 Pek. Marija Terezija potrdi pravila ceha zidarjev, kamnosekov in tesarjev. 1758, april 27., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 6 Zid. Marija Terezija potrdi pravila celjskih barvarjev. 1760, maj 19., Gradec [original iz 1746, februar 28., Dunaj]. SI ZAC 786, inv. št. 9 Bar. Marija Terezija potrdi pravila lončarskega ceha. 1746, marec 29., Dunaj. SI ZAC 786, inv. št. 3 Lon. Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega (zbral in uredil Mirko Rupel); Koper : Lipa, 1991. Primož Trubar, Cathechismus: v slouenskim Iesiku sano kratko sastopno Islago (spremno besedilo Mihael Glavan). Faksimile; Ljubljana : DZS, 1999. 16 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 Vpisna knjiga mlinarskega ceha na Ptuju 1780– 1830. SI ZAP 4/7, CK 9. Cehovski red usnjarskega ceha na Ptuju. 1638, december 24., Dunaj. SI ZAP 4/10, CR 3. Literatura Anton Prijatelj, Bog daj zdravje. Anton Martin Slomšek – Zdravstveni vzgojitelj. Koper : Ognjišče, 1999. G(orazd) S(tariha), Rokodelski pomočniki in plavi ponedeljki; Slovenska kronika XIX. stoletja (1800–1860). Nova revija : Ljubljana, 2001. Str. 397, 398. Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta (Drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepitve centralne deželnoknežje oblasti); Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje; Študije 4; Celje 2000. Zusammenfassung WER hAT WANN IN DER ZuNfT DIE ZEchE GEZAhLT Zünfte verbanden ihre Mitglieder auf fach- licher, religiöser und karitativer Basis. Aufgrund ihrer religiösen Prägung achteten sie sehr auf die Einhaltung katholischer Moralwerte, wozu auch das Vermeiden von übertriebenem Trinken ge- hörte. Dennoch spielte sich das zünftische Leben oft bei vollen Tischen und vollen Gläsern ab, was viele Meister und Gesellen in Versuchung führte. Nicht selten erlagen sie dieser und führten mit ih- rer Trunksucht das Gewerbe und die Zunft, der sie angehörten, ins sittliche Verderben und bescher- ten ihnen einen schlechten Ruf. Die Herrscher, die seit der Mitte des 16. Jahrhunderts immer radi- kaler in die Selbständigkeit der Zünfte eingriffen, bemühten sich – bei ungeteilter Unterstützung der Kirche – um eine Verringerung der verschie- denen Bewirtungsausgaben der Zünfte und eine strenge Sanktionierung unerlaubter Ausgaben für Festmahle und Getränke. Von der Obrigkeit eingesetzte Zunftkommissare kontrollierten sorg- fältig die jährlichen Abrechnungen der Zünfte und sorgten für die Einhaltung der Zunftregeln. In diesen wurde – insbesondere zur Zeit Karl VI., Maria Theresias und Josef II. – von den Gewer- betreibenden kategorisch ein tugendhaftes und frommes Leben ohne übertriebenes Verschwen- den und Feiern eingefordert. Zwischen dem Nie- dergeschriebenen und dem wahren Leben klaffte jedoch auch im Fall der Beschränkung der Trinke- rei der Zunfthandwerker eine große Lücke... Schlagwörter: Zünfte, Zunftsitzungen, Zunftregeln, Trinkerei