44 45 tega obdobja so med drugim štirje pre- gledni članki o favni Durmitorja. S sloven- skimi in drugimi kolegi je redno zahajal v gore po Balkanu in se udeleževal biolo- ških odprav tudi širše, vse do Grčije. Leta 1976 sta skupaj s sarajevskim kolegom Rizom Sijarićem opisala novo podvrsto munčevega okarčka (Coenonympha tullia lorkovici) iz bosanskih planin, leta 1986 pa je po primerkih iz Makedonije opi- sal novo podvrsto pedica Amorphogynia necesaria grupchei. Sam ali v soavtorstvu je objavil 67 znanstvenih in strokovnih prispevkov, ne le o metuljih. Leta 1981 je doktoriral na Univerzi v Lju- bljani z disertacijo Horološka, ekološka in zoogeografska analiza makrolepidopterov slovenskega ozemlja. V svoji doktorski di- sertaciji je predlagal novo biogeografsko delitev Slovenije, ki je med biologi v širši uporabi še danes. Objavljal je v strokovnih in poljudnih revijah. V Proteusu je objavil 12 strokovnih prispevkov, o njegovem de- lu pa pričajo še številni drugi prispevki v zbornikih in drugih revijah. Kot najzaslu- žnejše Janovo delo velja omeniti prvi pre- gledni seznam večjih metuljev Slovenije, ki ga je objavil v reviji Varstvo narave leta 1992. V njem za Slovenijo navaja za da- nes veljavnih 1.421 vrst metuljev. To je bil tudi prvi seznam, pripravljen po njegovi opredelitvi glavnih zoogeografskih regij Slovenije. Poleg znanstvenega dela je imel Jan Car- nelutti še odgovoren odnos do popula- rizacije in širjenja naravoslovja, zlasti entomologije. Bil je en od pobudnikov ustanovitve Slovenskega entomološkega društva, ustanovljenega v prostorih lju- bljanske univerze 14. marca 1952, ki od leta 1968 nosi ime po našem prezgodaj umrlem entomologu – Štefanu Michieliju (kot pravna oblika je bilo društvo usta- novljeno šele 5. januarja 1978). Društvo je sicer nastalo iz v letu 1950 osnovane Entomološke skupine Biološke sekcije Prirodoslovnega društva Slovenije. Ka- sneje je bil Jan dolgoletni in prizadevni predsednik tega društva. Sodeloval je tudi pri ponovni ustanovitvi Jugoslovan- skega entomološkega društva leta 1969 v Zagrebu, v raznih odborih in uredništvih entomoloških revij, nekaj let pa je pred- sedoval tudi Jugoslovanskemu entomo- loškemu društvu, katerega zadnji zbor je potekal leta 1989 v Gozdu Martuljku. Od leta 1977 je bil stalni član jugoslovan- skega, kasneje slovenskega komiteja pri Evropskem združenju za entomofavnisti- ko Srednje Evrope (SIEEC). Imel je stike s številnimi evropskimi entomologi in bil od leta 1974 pobudnik za redna terenska in formalna srečanja entomologov de- žel v prostoru Alpe-Jadran (Alpe-Adria). Na srečanjih so se srečevali entomologi sosednjih držav, ki so v času železne zave- se sicer redko prihajali skupaj. Tako ime- novana Srečanja entomologov sosednjih dežel so postala tradicionalna in odtlej jih Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija organizira vsako leto ob istem terminu – tretjo soboto oz. nedeljo v ok- tobru. Prvega je organiziral prav Jan leta 1974 v Ljubljani. Za svoje delo je Jan Carnelutti prejel več priznanj: bil je častni član, predsednik in nosilec zlatega znaka Slovenskega en- tomološkega društva in častni član Hr- vaškega entomološkega društva ter leta 1984 izvoljen za dopisnega člana Koro- škega naravoslovnega društva. Leta 2006 je prejel častno medaljo SIEEC. Bil je velik ljubitelj planin in član planinskega dru- štva Matica. Za požrtvovalno delo je do- bil tudi odlikovanje Planinskega društva Dr. Jan Carnelutti, rojen 30. januarja 1920 v Ljubljani, je bil naš najvidnej- ši poznavalec metuljev 20. stoletja ter mentor in vzor številnim mlajšim nara- voslovcem in biologom. Mnoge začetni- ke entomologe je prevzelo njegovo nav- dušenje nad metulji in naravo, mnogim je dal dodatno vzpodbudo in zagon. Številni njegovi učenci so kasneje po- stali uspešni ljubiteljski entomologi in tudi poklicni biologi. Spominjamo se, da smo si mladi ljubitelji narave kar podajali kljuko njegove natrpane pisarne in vedno si je vzel čas za vsa- kogar. Svoje znanje je znal prenašati z veliko vnemo in navdušenjem ter pri- stnimi občutki s terenskega dela, ki jih je opisal do potankosti. Z navdušenjem je znal pripovedovati številne zgodbe, srčno in doživeto, da si se lahko vživel v takratni čas in prostor. Posebno je bil zaslužen tudi za organizirano združe- vanje entomologov v Sloveniji in nek- danji Jugoslaviji. Njegov dedek s priimkom Karnel, po ro- du iz Fare ob Kolpi, kot tudi njegov oče Ivan sta bila lekarnarja. Oče Ivan je štu- diral farmacijo na Češkem v Pragi, kjer je spoznal svojo ženo Ano, Janovo mamo. Družina se je zaradi lekarniške dejavnosti pogosto selila. Leta 1923 so se iz Celovca preselili v Cerknico in tam uredili lekar- no. Kot napredna in zavedna družina so se aktivno vključevali v dejavnosti takrat ustanovljenega Sokolskega društva v Cer- knici. Tu je Jan preživljal mladost, se nav- dušil za naravo, zlasti žuželke. Za metulje pa ga je navdušil neki nemški zbiratelj, ki je razkazoval eksotične metulje na lju- bljanskem sejmišču. V Cerknici je končal osnovno šolo. Po končani gimnaziji – re- alki v Ljubljani – se je po družinski tradi- ciji, leta 1940, vpisal na študij farmacije na Univerzi v Beogradu. Študij je moral zaradi izbruha druge svetovne vojne opu- stiti in se vrniti v Ljubljano. Tja je prispel z zadnjim vlakom iz Beograda. Že leta 1941 se je v Ljubljani prepisal na študij biologije in kemije. Poleti leta 1941 se je pridružil Osvobodilni fronti, zaradi česar je bil aretiran in interniran v Itali- jo. Zaprt je bil v Firencah. Zaradi politične dejavnosti je bil sprva obsojen na smrt, kasneje na 20 let zapora. Po kapitulaciji Jan Carnelutti, lepidopterolog in mentor – ob 100-letnici rojstva Besedilo: Slavko Polak in Stanislav Gomboc Italije, septembra 1943, je bil izpuščen in se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal v lekarni. Po koncu vojne je bil nekaj ča- sa zaposlen v Jugoslovanski armadi, in sicer v sanitetni enoti, ter ob tem nada- ljeval študij farmacije v Zagrebu. Do leta 1951 je opravil vse izpite, vendar diplo- me ni nikoli dokončal. V tem času, v letih 1948–51, je vodil očetovo lekarno v Cer- knici. Leta 1952 je ponovno vpisal študij biologije in kemije na ljubljanski univerzi in leta 1954 postal laborant na Biološkem inštitutu ZRC SAZU. Diplomiral je leta 1960 in se kot asistent zaposlil na istem inštitutu – Biološkem inštitutu Jovana Ha- džija; najprej kot samostojni raziskovalec in na koncu kot znanstveni svetnik – ter tam delal do upokojitve leta 1992. Umrl je 8. novembra 2012 v Ljubljani. Dr. Jan Carnelutti je proučeval predvsem favno metuljev. Skupaj z uglednim ento- mologom in fiziologom, ki je deloval na Univerzi v Ljubljani, dr. Štefanom Sušcem Michielijem sta poglobljeno proučeva- la geografske vzorce razširjenosti me- tuljev. Iz tega obdobja so najbolj znani Prispevki k favni lepidopterov Slovenije I–III in dela o alpski favni metuljev v Slo- veniji (Makrolepidopteri Triglavskega narodnega parka in okolice I-III). Štefan, sicer 13 let mlajši od Jana, je tragično mlad umrl leta 1968, kar je slovensko entomologijo močno prizadelo. Kasne- je je Jan sam objavil še dva Prispevka k favni lepidopterov Slovenije (IV in V). Jana Carneluttija je vabila tudi favna drugih, slabše raziskanih predelov tedanje Jugo- slavije, predvsem Črne gore, Makedonije in Dalmacije. Njegova obširnejša dela iz Jan Carnelutti, 30. I. 1920–8. XI. 2012. Spominja- mo se ga po njegovi pozitivni energiji in nalezlji- vem nasmehu. (foto: Slavko Polak) Jan se je po diplomi leta 1960 zaposlil na Biološkem inštitutu ZRC SAZU, kjer je delal do upokojitve. Na fotografiji iz leta 1963 so (z desne proti levi): Milan Prešeren, Jan Carnelutti, Marko Accetto, Maks Wraber, Jovan Hadži, Valter Bohinec, Egon Pretner, za njim Jože Bole, Mitja Zupančič, Janez Matjašič, Vladimir Bar- tol, Ivo Puncer, Inge Kalan in Savo Brelih. (foto: B. Štajer) Najraje je zahajal v planine. Na sliki na Titovem vrhu na Šar planini v Makedonij leta 1970. (foto: Andrej Seliškar) Kot vedno, z metuljnico v roki. Na sliki v Kopač- kem ritu na Hrvaškem leta 1987. (foto: Andrej Seliškar) Jan je na Srečanju entomologov sosednjih dežel oktobra 2005 prejel plaketo častnega članstva SEDŠM. (foto: Stanislav Gomboc) Kot entomolog se je posvečal tudi prenosu znanja na mlajše generacije. Spoštovanega mentorja smo učenci obiskovali tudi v njegovi visoki starosti. Na sliki v Domu starejših občanov Lucija, 23. IX. 2009. (foto: Slavko Polak) 44 45 tega obdobja so med drugim štirje pre- gledni članki o favni Durmitorja. S sloven- skimi in drugimi kolegi je redno zahajal v gore po Balkanu in se udeleževal biolo- ških odprav tudi širše, vse do Grčije. Leta 1976 sta skupaj s sarajevskim kolegom Rizom Sijarićem opisala novo podvrsto munčevega okarčka (Coenonympha tullia lorkovici) iz bosanskih planin, leta 1986 pa je po primerkih iz Makedonije opi- sal novo podvrsto pedica Amorphogynia necesaria grupchei. Sam ali v soavtorstvu je objavil 67 znanstvenih in strokovnih prispevkov, ne le o metuljih. Leta 1981 je doktoriral na Univerzi v Lju- bljani z disertacijo Horološka, ekološka in zoogeografska analiza makrolepidopterov slovenskega ozemlja. V svoji doktorski di- sertaciji je predlagal novo biogeografsko delitev Slovenije, ki je med biologi v širši uporabi še danes. Objavljal je v strokovnih in poljudnih revijah. V Proteusu je objavil 12 strokovnih prispevkov, o njegovem de- lu pa pričajo še številni drugi prispevki v zbornikih in drugih revijah. Kot najzaslu- žnejše Janovo delo velja omeniti prvi pre- gledni seznam večjih metuljev Slovenije, ki ga je objavil v reviji Varstvo narave leta 1992. V njem za Slovenijo navaja za da- nes veljavnih 1.421 vrst metuljev. To je bil tudi prvi seznam, pripravljen po njegovi opredelitvi glavnih zoogeografskih regij Slovenije. Poleg znanstvenega dela je imel Jan Car- nelutti še odgovoren odnos do popula- rizacije in širjenja naravoslovja, zlasti entomologije. Bil je en od pobudnikov ustanovitve Slovenskega entomološkega društva, ustanovljenega v prostorih lju- bljanske univerze 14. marca 1952, ki od leta 1968 nosi ime po našem prezgodaj umrlem entomologu – Štefanu Michieliju (kot pravna oblika je bilo društvo usta- novljeno šele 5. januarja 1978). Društvo je sicer nastalo iz v letu 1950 osnovane Entomološke skupine Biološke sekcije Prirodoslovnega društva Slovenije. Ka- sneje je bil Jan dolgoletni in prizadevni predsednik tega društva. Sodeloval je tudi pri ponovni ustanovitvi Jugoslovan- skega entomološkega društva leta 1969 v Zagrebu, v raznih odborih in uredništvih entomoloških revij, nekaj let pa je pred- sedoval tudi Jugoslovanskemu entomo- loškemu društvu, katerega zadnji zbor je potekal leta 1989 v Gozdu Martuljku. Od leta 1977 je bil stalni član jugoslovan- skega, kasneje slovenskega komiteja pri Evropskem združenju za entomofavnisti- ko Srednje Evrope (SIEEC). Imel je stike s številnimi evropskimi entomologi in bil od leta 1974 pobudnik za redna terenska in formalna srečanja entomologov de- žel v prostoru Alpe-Jadran (Alpe-Adria). Na srečanjih so se srečevali entomologi sosednjih držav, ki so v času železne zave- se sicer redko prihajali skupaj. Tako ime- novana Srečanja entomologov sosednjih dežel so postala tradicionalna in odtlej jih Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija organizira vsako leto ob istem terminu – tretjo soboto oz. nedeljo v ok- tobru. Prvega je organiziral prav Jan leta 1974 v Ljubljani. Za svoje delo je Jan Carnelutti prejel več priznanj: bil je častni član, predsednik in nosilec zlatega znaka Slovenskega en- tomološkega društva in častni član Hr- vaškega entomološkega društva ter leta 1984 izvoljen za dopisnega člana Koro- škega naravoslovnega društva. Leta 2006 je prejel častno medaljo SIEEC. Bil je velik ljubitelj planin in član planinskega dru- štva Matica. Za požrtvovalno delo je do- bil tudi odlikovanje Planinskega društva Dr. Jan Carnelutti, rojen 30. januarja 1920 v Ljubljani, je bil naš najvidnej- ši poznavalec metuljev 20. stoletja ter mentor in vzor številnim mlajšim nara- voslovcem in biologom. Mnoge začetni- ke entomologe je prevzelo njegovo nav- dušenje nad metulji in naravo, mnogim je dal dodatno vzpodbudo in zagon. Številni njegovi učenci so kasneje po- stali uspešni ljubiteljski entomologi in tudi poklicni biologi. Spominjamo se, da smo si mladi ljubitelji narave kar podajali kljuko njegove natrpane pisarne in vedno si je vzel čas za vsa- kogar. Svoje znanje je znal prenašati z veliko vnemo in navdušenjem ter pri- stnimi občutki s terenskega dela, ki jih je opisal do potankosti. Z navdušenjem je znal pripovedovati številne zgodbe, srčno in doživeto, da si se lahko vživel v takratni čas in prostor. Posebno je bil zaslužen tudi za organizirano združe- vanje entomologov v Sloveniji in nek- danji Jugoslaviji. Njegov dedek s priimkom Karnel, po ro- du iz Fare ob Kolpi, kot tudi njegov oče Ivan sta bila lekarnarja. Oče Ivan je štu- diral farmacijo na Češkem v Pragi, kjer je spoznal svojo ženo Ano, Janovo mamo. Družina se je zaradi lekarniške dejavnosti pogosto selila. Leta 1923 so se iz Celovca preselili v Cerknico in tam uredili lekar- no. Kot napredna in zavedna družina so se aktivno vključevali v dejavnosti takrat ustanovljenega Sokolskega društva v Cer- knici. Tu je Jan preživljal mladost, se nav- dušil za naravo, zlasti žuželke. Za metulje pa ga je navdušil neki nemški zbiratelj, ki je razkazoval eksotične metulje na lju- bljanskem sejmišču. V Cerknici je končal osnovno šolo. Po končani gimnaziji – re- alki v Ljubljani – se je po družinski tradi- ciji, leta 1940, vpisal na študij farmacije na Univerzi v Beogradu. Študij je moral zaradi izbruha druge svetovne vojne opu- stiti in se vrniti v Ljubljano. Tja je prispel z zadnjim vlakom iz Beograda. Že leta 1941 se je v Ljubljani prepisal na študij biologije in kemije. Poleti leta 1941 se je pridružil Osvobodilni fronti, zaradi česar je bil aretiran in interniran v Itali- jo. Zaprt je bil v Firencah. Zaradi politične dejavnosti je bil sprva obsojen na smrt, kasneje na 20 let zapora. Po kapitulaciji Jan Carnelutti, lepidopterolog in mentor – ob 100-letnici rojstva Besedilo: Slavko Polak in Stanislav Gomboc Italije, septembra 1943, je bil izpuščen in se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal v lekarni. Po koncu vojne je bil nekaj ča- sa zaposlen v Jugoslovanski armadi, in sicer v sanitetni enoti, ter ob tem nada- ljeval študij farmacije v Zagrebu. Do leta 1951 je opravil vse izpite, vendar diplo- me ni nikoli dokončal. V tem času, v letih 1948–51, je vodil očetovo lekarno v Cer- knici. Leta 1952 je ponovno vpisal študij biologije in kemije na ljubljanski univerzi in leta 1954 postal laborant na Biološkem inštitutu ZRC SAZU. Diplomiral je leta 1960 in se kot asistent zaposlil na istem inštitutu – Biološkem inštitutu Jovana Ha- džija; najprej kot samostojni raziskovalec in na koncu kot znanstveni svetnik – ter tam delal do upokojitve leta 1992. Umrl je 8. novembra 2012 v Ljubljani. Dr. Jan Carnelutti je proučeval predvsem favno metuljev. Skupaj z uglednim ento- mologom in fiziologom, ki je deloval na Univerzi v Ljubljani, dr. Štefanom Sušcem Michielijem sta poglobljeno proučeva- la geografske vzorce razširjenosti me- tuljev. Iz tega obdobja so najbolj znani Prispevki k favni lepidopterov Slovenije I–III in dela o alpski favni metuljev v Slo- veniji (Makrolepidopteri Triglavskega narodnega parka in okolice I-III). Štefan, sicer 13 let mlajši od Jana, je tragično mlad umrl leta 1968, kar je slovensko entomologijo močno prizadelo. Kasne- je je Jan sam objavil še dva Prispevka k favni lepidopterov Slovenije (IV in V). Jana Carneluttija je vabila tudi favna drugih, slabše raziskanih predelov tedanje Jugo- slavije, predvsem Črne gore, Makedonije in Dalmacije. Njegova obširnejša dela iz Jan Carnelutti, 30. I. 1920–8. XI. 2012. Spominja- mo se ga po njegovi pozitivni energiji in nalezlji- vem nasmehu. (foto: Slavko Polak) Jan se je po diplomi leta 1960 zaposlil na Biološkem inštitutu ZRC SAZU, kjer je delal do upokojitve. Na fotografiji iz leta 1963 so (z desne proti levi): Milan Prešeren, Jan Carnelutti, Marko Accetto, Maks Wraber, Jovan Hadži, Valter Bohinec, Egon Pretner, za njim Jože Bole, Mitja Zupančič, Janez Matjašič, Vladimir Bar- tol, Ivo Puncer, Inge Kalan in Savo Brelih. (foto: B. Štajer) Najraje je zahajal v planine. Na sliki na Titovem vrhu na Šar planini v Makedonij leta 1970. (foto: Andrej Seliškar) Kot vedno, z metuljnico v roki. Na sliki v Kopač- kem ritu na Hrvaškem leta 1987. (foto: Andrej Seliškar) Jan je na Srečanju entomologov sosednjih dežel oktobra 2005 prejel plaketo častnega članstva SEDŠM. (foto: Stanislav Gomboc) Kot entomolog se je posvečal tudi prenosu znanja na mlajše generacije. Spoštovanega mentorja smo učenci obiskovali tudi v njegovi visoki starosti. Na sliki v Domu starejših občanov Lucija, 23. IX. 2009. (foto: Slavko Polak) 4746 nega) košutnika (G. lutea subsp. vardjanii) je Ožbaltova konta na Komni, kjer je tudi stičišče obeh podvrst; prostoprašnična raste na dnu, zrasloprašnična pa višje na severnem pobočju. V vmesnem pasu ra- steta podvrsti pomešano. Glavno območje razširjenosti vardjanovega košutnika pri nas je v Julijskih Alpah, raste pa tudi v Ka- mniško-Savinjskih Alpah pod Grintovcem. Cijan, encijan, grenčica, lecijan, svedrc, zvišč, srčenjak … To je le nekaj izmed mnogih ljudskih imen te dobro znane zdravilne rastline, katere moč so po- znali že v antiki. Zaradi čezmernega nabiranja je postal košutnik ali rume- ni svišč (Gentiana lutea) v preteklosti na velikem območju svoje razširjeno- sti, tudi na ozemlju Slovenije, precej redek, zato so ga pred 100 leti avtorji Spomenice uvrstili med 13 rastlinskih vrst, za katere so zahtevali z zakonom predpisano absolutno varstvo, tj. pre- poved trganja, ruvanja in prodaje ter uvedbo stroge kazni za kršitelje. Košutnik je zelnata trajnica z debelo ko- reniko, iz katere spomladi najprej pože- nejo listi, nato pa še debelo, votlo steblo, ki zraste do 1,5 m visoko. Goli suličasti listi z močno izraženimi vzdolžnimi žila- mi so nameščeni nasprotno; spodnji so kratkopecljati, zgornji pa sedeči. Cvetovi so pecljati, združeni v socvetja na vrhu stebla in v zalistjih zgornjih stebelnih li- stov. Rumen kolesast venec sestavlja 5 do 6 venčnih krp, ki so mnogo daljše od (zelo kratke) venčne cevi. Plod je do 6 cm dolga mnogosemenska glavica. Rumeni svišč ali košutnik (Gentiana lutea) Besedilo: Marija Kravanja Košutnik raste v gorovjih Južne in Srednje Evrope ter Male Azije. Ustrezajo mu rahlo bazična tla, najpogosteje ga najdemo na apnenčasti podlagi, kjer se pojavlja raz- treseno ali v sestojih. V času cvetenja, ju- lija in avgusta, že na daleč prepoznamo z rumenimi socvetji okrašena stebla, ki se dvigajo nad drugim rastjem gorskih trav- nikov in pašnikov, raste pa tudi na pora- slih meliščih in grmiščih v montanskem in subalpinskem pasu. Od štirih podvrst košutnika pri nas uspe- vata dve, ki ju med seboj najlažje ločimo po zraslih ali prostih prašnicah. Bratin- ski (zrasloprašnični) košutnik (G. lutea subsp. symphyandra) raste v submedite- ranskem in dinarskem fitogeografskem območju (na pobočjih Snežnika, Javorni- kov, Nanosa, Čičarije, Vremščice in Trno- vskega gozda ter na Kočevskem), sega pa tudi v Julijske Alpe. Tu se njegov areal sti- ka in prekriva z arealom podvrste s pro- stimi prašnicami, ki jo je leta 1986 opisal Tone Wraber in jo poimenoval po rastlin- skem fiziologu Miranu Vardjanu. Klasično nahajališče vardjanovega (prostoprašnič- Rastišča košutnika v Sloveniji. (zemljevid: Center za kartografijo favne in flore) Kateri tip koronskega osamitelja ste bili? Izbrskajte resnico Koronski čas tudi za takšne reči porabil: Damjan Vinko Foto: Damjan Vinko, Ana Tratnik, Maja Bahor, Nika Tivadar in Nina Šramel Zemljevidi: Center za kartografijo favne in flore Da si malo na zabaven način osvežimo tudi koronske dneve, smo v Slovenskem odonatološkem društvu aprila 2020 pripra- vili neresen »kviz« in ga objavili na Facebook profilu Slovensko kačjepastirsko društvo. Temu, ki je za Trdoživ posodobljen, so dodani še zemljevidi razširjenosti v Sloveniji in nekaj dejstev, na katerih je šala slonela. Se ne najdete v teh devetih tipih? Brez skrbi, za Slovenijo je poznanih še 63 drugih vrst kačjih pastirjev. Če se niste mogli ločiti od rokavic, je morda sinji presličar (Platycnemis pennipes) prava izbira za vas. Hkrati ne izključujemo razlik med posameznimi osebki glede na splošno značilnost vrste, kot tudi ne možnega medvrstnega križanja. Razlike med podvrstama košutnika, ki uspevata pri nas: Izvor rodovnega imena Gentiana sega v 1. stoletje našega štetja in temelji na imenu zadnjega ilirskega kralja Genthiosa, ki je poznal zdravilno moč košutnikovih korenin in jih pri- poročal celo kot zdravilo proti kugi. Strokovno ime Gentiana lutea je ko- šutniku leta 1753 nadel Linné, pri nas pa ga je s tem imenom prvič navedel Scopoli leta 1772. Korenika košutnika poleg glukoze, fruktoze in saharoze vsebuje slad- korja grenkega okusa, genciobiozo in gencianozo. V njej so prisotni tudi pektini, gencianska kislina, maščobno olje s fitosterolom, rumeno barvilo gencizin, eterično olje ter grenčine genciopikrin, genciamarin, svercia- marin, sverozid in amarogencin. Sle- dnji velja za najbolj grenko naravno snov; njegov grenek okus še vedno zaznamo tudi po redčenju z vodo v razmerju 1 : 58 milijonov. Grenčine spodbujajo izločanje sline in želodč- nih sokov z draženjem okušalnih brbončic na jeziku, aktivirajo meha- nizem za izločanje klorovodikove ki- sline iz mukoznih celic želodca, ščitijo jetra ter pospešujejo iztekanje žolča. 0 10 20 km Gentiana lutea ssp. symphyandra ssp. vardjanii obe skupaj CKFF, 2020 Bratinski (zrasloprašnični) košutnik (Gentiana lutea subsp. symphyandra). (foto: Špela Pungaršek) Gentiana lutea subsp. vardjanii VARDJANOV KOŠUTNIK Gentiana lutea subsp. symphyandra BRATINSKI KOŠUTNIK prašnice že v popku proste (nezrasle) zrasle podporni listi socvetij rumeno zeleni, večinoma razločno daljši od socvetij sinje zeleni, večinoma enako dolgi ali le malo daljši kot socvetja venčni listi svetlo rumeni, brez temnih pik temno rumeni, večinoma temnopikčasti čašni listi v popku ni venčka zobcev konice čašnih listov tvorijo venček zobcev (4–6) čas cvetenja julij 2 do 3 tedne za prostoprašničnim košutnikom (julij, avgust) SUHLJATI ŠKRATEC » še vedno rano vstaja in se zgodaj preo- bleče iz svoje pižame » se ne odpravi daleč od svojega doma, a lovi sončne žarke » muči ga, da je druženje v velikih skupi- nah prepovedano » med pijačami prisega na špricar » vesel je, ko se drugi spomnijo nanj COENAGRION PULCHELLUM Leta od aprila do avgusta, a najpogosteje ga vidimo v maju in juniju. Suhljati škratec je na videz podoben več drugim modro-črnim predstavnikom družine škratcev (Coenagrionidae), od katerih so mnogi pri nas neprimerno pogostejši. V Sloveniji je bil v večjem številu najden v mrtvicah, glinokopih, gramoznicah in kanalih, predvsem ob Muri ter na Ljubljanskem barju, kar nakazuje na nagnjenost k evtrofnim vodam. 0 10 20 km CKFF, 2020 Slovenije. Bil je odlikovan z državnim re- dom za zasluge za narod, redom za voja- ške zasluge s srebrnimi meči in leta 1981 z redom dela z zlatim vencem. Jan Carnelutti je obvladal več jezikov. Go- voril je slovensko, italijansko, nemško, srbsko-hrvaško in je zato tudi prevajal. Obvladal je še lepopisje. Aktivno se je po- svečal športu in bil odličen v dosežkih pri teku in skoku v višino ter presenetljivo dober v metanju krogle. Športu je ves čas sledil. Bil je tudi glasbenik; igral je tro- bento in violino. Kot predan džezist se je nekaj let po drugi svetovni vojni z glasbo tudi preživljal. Janov prispevek k entomologiji, zlasti na področju favnistike metuljev, po katerem ga pozna večina domačih in tujih entomo- logov, je bil v takratnem obdobju nadvse pomemben. Še večja je bila njegova vlo- ga formalnega in neformalnega mentorja mnogim generacijam entomologov, tako v Sloveniji kot v ostalih republikah nekda- nje Jugoslavije. Bil je cenjen in spoštovan. Spominjamo se ga po njegovi pozitivni energiji in nalezljivem nasmehu. Vardjanov (prostoprašnični) košutnik (Gentiana lutea subsp. vardjanii). (foto: Alenka Mihorič)