C. kr. pošti! Nedostavljene številke je poslati administraciji „Eisenbahner“ Dunaj V. Brauhausgasse 84. F*0 VODI POTK SVOBODI T ZELEZNICAR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVL3EHCEV UREDNIŠTVO se nahaja v Trstu ul. Madonnina 15. Telefon 1570. UPRAVNIŠTVO Dunaj V. — Brauhausgasse 84. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Naročnina: za celo leio . ... 4'40 K Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. 'J za pol leta..................2'20 K četrt leta..............1T0 K Rokopisi se ne vračajo. Po-amezna številka 18 vin. Štev. 8. V Trstu, 15. aprila 1914. Leto VII. Duševni moment v razrednem boju. Očitno izrašča razredni boj iz razrednih nasprotij. Povsod kjer so ostra nasprotja med različnimi razredi enega in istega ljudstva ali države, mora tekom časa priti do spopada med pristaši teh razredov. Seveda pa ne zadostuje samo dejstvo nasprotij, da bi vzbudilo razredni boj, temveč se ga mora šele občutiti ko.t krivico in zapostavljanje. predno se pojavi volja za ublažitev ali pa odpravo nasprotij. Zatiranje, izkoriščanje in brezpravnost sami na sebi ne gonijo ljudi v razredni boj, ker so le gospodarski in socialni predpogoji zanj. Šele v spodnjih plasteh oživelo prepričanje, da so tlačene, izkoriščane in brezpravne, jih podžiga k boju proti stari krivici, za novo pravico. Zgodovina nas uči, da so prebivalski sloji skozi stcdetja potrpežljivo nosili jarem, ne da bi se mu upirali. In to celo tedaj, ko gospodarskih vzrokov za ločitev razredov že davno več ni bilo. Treba je bilo zunanjega pogona, da so se mase pričele gibati. Razredna zavest, ki se poraja iz razrednih nasprotij, je torej činitelj, ki ustvarja razredni boj. Razredna zavest, ki je notranji nagon za razvoj, pa ne nastane v zatiranih morda avtomatično sama ob sebi, kakor se včasi zatrjuje, temveč mora priti od zunaj. Danes kakor pred tisočletji LISTEK. AVETIS AHARONEAN: Kos kruha. Armenska povest. Bil je mrzel, zelo mrzel januarijski dan. Ako bi bil izpljunil, pa bi bil pljunek zmrznil v zraku. Bela je bila zemlja, beli zidovi in strehe hiš, bela so bila zlasti drevesa ob cestah in na vrtovih — povsod je bila razprostrta bela snežna odeja, vse je pokrivala. Noč je bila ledeno jasna, zmrzli sneg je neprijetno škripal pod nogami neznansko naglo mimo hitečih. Nobenega solnčnega žarka; nebo je bilo pogreznjeno v megle. Vsled silnega mraza so sc hlapi nenadoma zgostili v ivje in so migotali po zraku. Celo vrane in predrzni vrabci niso frčali danes, proti svoji navadi, z vriščem in hruščem s sti ehe na streho, z dvorišča na dvorišče, da bi brskali po živežu. Sedeli so tupatam po zidu, tupa-tam na vejah drevesca, tiho, ubogi, stisnjeni drug ob drugem — silen mraz je bil tudi nje spravil skupaj. Iz vsakega kota vsake votline, vsake človeške koče, kjerkoli ie dihalo življenje, se je vil dim; ljudje so se borili proti mrazu, skušali so se ogreti, kakorkoli so mogli. Čeprav je bilo že jutro, so bile ceste v N. vendar prazne in izumrle. Kdo bi bil mogel biti *:ako nespameten, da bi bil pomolil ob tem strupenem marzu glavo iz hiše? K večjemu tupatam so se ne najdemo niti sledu razredne zavesti pri zaostalih ljudskih slojih, ki vzdihujejo pod naravnost nečloveškim pritiskom. Pri njih se sicer nahaja nezaveden čut nezadovoljstva, . manjka pa jasen vpogled v vzroke bednega položaja in jasna zavest krivice in nevzdržljivostj obstoječega. Te socialno duševne činitelje se moia šele ustvariti, predno se uveljavi volja za boj in žrtve. Že v starem veku se je opažalo, da. so bile suženjske množice toliko časa mirne, dokler jitn niso vstali voditelji, ki so vzbudili njih razredno zavest in njih bojevitost. Ti vodje pa so bili brezizjemno ljudje iz višjih slojev, ki so ali iz sočutja z množicami le tem dali na razpolago svoje moči, • ali pa so sami videli nekdaj boljše dneve in potem vsled zle usode padli v hlapčevstvo. Niti enega vzgleda pa ne poznamo, da bi bilo drugače. Tudi v srednjem veku se je moglo opažati ravno isto. Pravi vodje socialnih gibanj kakor n:j primer v kmečkih vojnah, so bili ljudje, ki po rojstvu in prediz-obrazbi niso pripadali masam. Prvoboritelji meščanstva v francoski revoluciji so bili pretežno pripadniki privilegiranih stanov ali takozvani intelektualci — danes bi se jih imenovalo akademike — ker ni bilo misliti, da bi priprost meščan nosil bojno zastavo pred svojimi razrednimi tovariši. In kako ie bilo v tem oziru v početkih modernega socialističnega gibanja vseh kulturnih dežel, je splošno znano. Socialistični vodje proletarskega pokolenja in proletarske predizobrazbe prikazali kakor sence na tem ali onem koncu ceste ljudje, ogrnjeni s kožiihi ali plašči, zaviti do ust in nosu, pokriti z ivjem. Najbrž jih je pregnala iz prijetno gorkih stanovanj nujna sila. Šli pa niso korakoma, ampak so nehote leteli, skoro na vso sapo. Ob tej uri sta se nenadoma pojavila čisto na koncu ceste dva majhna otroka po sedem in deset let. Ubožka sta bila tako suha, da bi bili lahko mislili: mrtveca sta, ki sta vstala iz groba. Skoro ju nisi mogel gledati drugače kakor z grozo. Oba-dva sta bila gologlava in z razkuštranimi lasmi, ki jih ie pokrivalo ivje s svojimi cveti. Ivje se je nabralo tudi na njih obrvih in trepalnicah, kar je dajalo otrokoma nenavadno pomilovanje zbujajočo podobo. Nagoto njiju teles je le za silo krilo par mahedravih cap in komaj se je dalo uganiti, kaj naj bodo posamični deli njiju obleke, kaj so bile hlače, kaj srajca in kaj suknja. Dečka nista bila iz N„ ampak bila sta izsel-nika in sta prišla oddaleč, iz dežele, ki so jo bili oropali srce in omadeževali s krvjo, brez očeta, brez matere, brez mogočnega varstva . . . dvoje popolnih sirot. O svoji ubogi domovini, ki je bila plen ognja in meča, sta vedela uboga malčka zelo malo, ali pa sta morda vedela tudi mnogo, pa nista ničesar pripovedovala. Dejala sta samo, da v tisti deželi mučijo in ubijajo ljudi, našega očeta in našo mater so nečloveški ljudje ubili drugega za drugim in midva siromaka sva ušla in kot izgnanca dospela semkaj. Uboščka spita ponoči v hlevu bogaboječega moža. Tu je mnogo živali in gorko je tu . . . Naj- se lahko na prstih prešteje. Večina vodij je bila buržvaznega pripadništva. Da je danes to drugače, je dokaz za materijelno in duševno povzdigo proletariata. Pri vsem tem pa še danes igrajo vplivno vlogo toliko zasmehovani »akademiki«, ne glede na strokovno in zadružno gibanje, kjer prevladujejo veščaki. Velja torej scciologični zakon, da stopijo po dolgem izkoriščanju in zatiranju oslabele ljudske množice, ki se jim je vrhutega še branilo dostop do kulture, v akcijo šele tedaj, če jim je po ljudeh višje izobrazbe in kulture prišla zavest njih pravice in oblasti; nadalje, da si v nadaljnjem poteku svojega razvoja vzgojijo voditelje iz svojih lastnih vrst in da polagoma odbijejo neproletarske elemente. Nastopanje ljudi iz »višjih« plasti za proletarsko stremljenje po osvoboditvi ima svojo vrednost ne samo za praktično agitacijo ter prosveto in šolanje množic, temveč pomenja tudi velik mo-raličen uspeh. Ce pridejo znanstveniki do prepri-Čanja o resničnosti socializma, če možje praktič-nega življenja iz krogov premožnih in izobraženih porušijo vse mostove za seboj ter se posvetijo socialističnemu gibanju, se s tem brezdvomno močno povzdigne zavest množic, da imajo prav. »Cc taki ljudje nastopajo za nas«, se pravi, »potem je to dokaz, da se bojujemo za dobro in pravično stvar.« V tem je pojasnilo čuta zadovoljstva, ki vselej navdaja mase, kadar se pridruži socialno demokratični stranki učen. bogat, ali družabno preje sta poskusila, da bi spala v jaslih velikih bivolov, ti pa so se splašili, ko so zagledali dvoje nenavadnih teles in so prhali. Uboščka sta se zbala in zbežala v jasli majhnega, revnega telička, ki je bil tudi suh, tudi ubog, tudi žalosten, kakor obedve siroti. Mati uboge živali je bila prav kar umrla in nobene druge krave ni bilo, ki bi jo teliček sesal, zategadelj so ga hranili s senom, toda ni še mogel grizti ni bil vajen tega, posamezno je jemal bilke, jih žvečil in zopet izpustil iz gobca. Vedno je bil lačen, gobec mu je visel, in od dne do dne je hujšal. Nesrečniku je nesrečnik vedno tolažba. Osiroteli teliček je rad gostoljubno sprejel osirotela dečka, spoprijaznili so se in se vzljubili. In če sta ponoči obadva majhna sirotka v jaslih zaspala, objemavši drug drugega okrog vratu in tesno se stiskajoč, tedaj je položil tudi teliček svoj majhen gobček na rob jasli in je spal ter pihal svojo gorko sapo otrokom v obraz. Otroka sta bila zadovoljna, samo mlajši sirotek je ponoči večkrat skočil kvišku, kričal je, stokal in jokal ter tožil zbudivši se starejšemu bratu, da prihajajo, ga jemljejo proč in ga ubijajo ... V temi hleva se je bal strahov in zlih duhov. Brat ga je potem objel tesneje ga pomiril in zopet ju je zazibal spanec. V hlevu jima je bilo dobro, prav dobro; bil je gorak. Zjutraj sta vstala zgodaj, in v zahvalo za užito gostoljubje sta otrebila očistila in osušila najprej telička, poljubovala sta ga in potem sta spravila gnoj izpod drugih živali in stekla ven, da sc potikata po cestah . . . prosjačita za kruh ... na visoki stopinji se nahajajoč človek. V tem pa je tudi pojasnilo dejstva, da množice vkljub vsemu demokratičnemu nezaupanju zelo mnogo zaupajo takemu novincu in mu brez dolge poskusne dobe poverijo vodilno vlogo, za katero se mora »navaden« sodrug boriti skozi desetletja. In če bi se to tudi obžalovalo, se mora računati s tem in se ne sme podcenjevati duševni moment v razrednem boju. Zavest v boju za dobro in pravično stvar je namreč .za boj velikanskega pomena, kar se more jasno opažati v vsaki vojni. Ravno v proletarskem razrednem boju je bistveno mnogo na tem ležeče, da so mase prepričane o moralični upravičenosti svojih zahtev in stremljenj. Šele ko se bo proletarijat v svoji veliki večini zavedal krivice, ki rrru jo prizadevajo gospodujoči in posedujoči sloji in šele ko bo jasno spoznal, fyako je na vseh področjih zapostavljen in oškodovan, se bo vzbudila močna volja po odpravi te krivice. Naraščal pa bo tudi čut moči in gibanje bo postalo nepremagljivo. Na srečo za proletdrijat se vedno bolj širi razredna zavest in poganja svoje korenine vedno globokejše v množicah. S pomočjo vztrajnega in neumornega delovanja, potom smotrene agitacije in organizacije bodo vedno širše mase prepričane, da imajo pravico do boljšega obstoja, do svobode in kulture, do človeka vrednega življenja. Prepričane na bodo tudi o tem, da imajo moč za dosego svojega cilja, če le imajo trdno voljo. V tem pa ie naravnost čudežna naborna sila modernega socializma, kojega napredek v par desetletjih nima para v svetovni zgodovini. Obratno pa opažamo na nasprotniški strani, da vera v njih pravico in zaupanje v upravičenje njih obstoja polagoma izginja. Iz krogov gornjih in srednjih plasti se neredkokrat čuje vprašanje dvoma, če so današnje razmere z vso svojo očitno krivico napram nižjim plastem večne in neizpremenljive. Ali pa če ne bi bilo bolje, da se proletarcem pride naproti. V tem razpoloženju pa je tudi pojasnilo za stremljenje po socialnih reformah sedanje dobe, ki se pojavlja na vseh poljih. To seveda ne pomenja odrekanja predpravicam in monopolom, dokazuje pa neko negotovost z ozirom na moralno ocenjevanje razrednih nasprotij. Da taka negotovost in omahovanje slabi naše nasprotnike, menda ne bo oporekal nihče, ki upošteva netehtljive momente za izid boja. Kapitalistični hujskači in naduteži, ki trdovratno vztrajajo na svojem videzu, vedo to prav dobro ceniti. Zato pa grmijo proti socialnim ideologom, proti »sodrugom v fraku in cilindru«, spravljajo nered v kapitalistične bojne vrste, ker sejejo dvom v veri na neizpremenljivost našega kras- nega družabnega reda, ki pa na drugi strani krepijo vero proletarcev v končno zmago njih dobre stvari. Zato pa se laskajo tistim elementom iz srednjih in spodnjih plasti, ki nastopajo za privilegije gornjih plasti s svojo osebo in svojim vplivom. In če celo inteligentni delavci in sposobni rokodelski mojstri zastavljajo svoje moči za veliki kapital in veleposestvo, potem slede, ker menijo, da je stvar pravična. Ta logika pa ima svoj nedostatek: če se celi ali polovični proletarci pustijo vpreči v voz gospodov, je to dokaz, da so nevedni ali pa samo-goltni štreberji, ki iščejo le svojo korist. Ce se pa ljudje iz »višjih« krogov pridružijo ljudstvu, se to zgodi iz idealnih vzrokov, ker se tu ne more govoriti o pospeševanju privatnih interesov. Na to bistveno razliko pa se mora ozirati, če se hoče razumeti duševni moment v razrednem boju. Obzor. Prav smelo in krepko izrablja vlada § 14. Ni ga dneva, da ne bi se kaj novega slišalo o njem. Tako na primer bo naložila avstrijskim prebivalcem na armena ogromna bremena 400 miljonov kron za bosanske železnice. Več o tem pišemo na drugem mestu te številke. Potom tega zloglasnega paragrafa, je vlada uveljavila zakon o zavarovanju rudarjev zoper nezgode. Tu meni vlada, da bo storila § 14. okusnejši, če skuša ž njim uganjati socialno politiko. Premotila pa ne bo zavednih državljanov, če bi bila vlada le nekoliko časa še počakala z odgo-ditvijo parlamenta, bi bil zakon ustavno uveljavljen. Poslanska zbornica je omenjeni zakon izgotovila in sprejela že pred božičem. Tudi odsek gosposke zbornice ga je že sprejel. Treba bi bilo samo pol ure dela, pa bi ga bila tudi gosposka zbornica odpravila. Toda grofu Stiirgkhu se je zelo mudilo. In tudi drugim gospodom meščanskega kalibra, ki radi odvalijo odgovornost od sebe. * Zasedanje delegacij bo letos v Budimpešti od 28. aprila do konca maja, če ne končajo že prej svojega dela. * V Avstriji nam še vedno manjka drednotov. za zgardbo drednotske divizije zahteva mornariška uprava samo malenkost 350 do 400 milijonov kron. Militarizem in marinizem žreta vedno več in več, ljudstvo pa strada in ne more več prenašati ogromnih bremen. Državno gospodarstvo se čimdalje bolj bliža bankrotu. A zato se gospodarji ne brigajo. Da le militarizem vse dobi kar hoče, ljudstvo pa se naj sleče in naj strada. Lep škandal se je zgodil v našem zunanjem ministrstvu, kjer so imeli kozla za vrtnarja. Dr. pl. Gabrianski je imel v zunanjem ministrstvu važen referat o srbskem časopisju. Pred kratkim je bil Gabrianski nenadoma odpuščen iz službe in nastavljen je bil za gimnazijskega profesorja — V Kragujevcu na Srbskem. V času, ko je bil Gra-brianski avstrijski državni uradnik, je pridno zahajal na srbsko poslaništvo na Dunaju. Bajc je pošiljal tudi belgrajskim listom protiavstrijske članke. Grabrianski je rojen Poljak, vzgojen je bil pa v Bosni in na priporočilo odličnega avstrijskega politika iz gosposke zbornice je dobil službo v zunanjem ministrstvu. — Avstrija je res kar preprečena z vohuni in naša vlada bi prav dobro storila, če bi nekoliko premišljala o tem zlu, ki ravno ne izpričuje prevelike ljubezni do države. Avstrijska vlada pozna seveda samo eno sredstvo zoper to zlo — policijo. * Poroča se, da vlada v kratkem skliče komisijo, ki bo sestavila nov poslovni red za državni zbor, nakar ga bo vlada vsilila s § 14. * Solnograški »Tagblatt« javlja, da je pisal dr. Šviha predsedniku poslanske zbornice dr. Sylve-stru, da mu naj pošilja poslanske dijete v kopališče Sveta Lucija, kjer se »zdravi«. Italijanski železničarji se pripravljajo za stavko. 9. t. m. se je v Bologni vršilo zborovanje, ki se ga je vdeležilo okoli 6000 železničarjev iz vse Italije. Sprejelo se je resolucijo, ki poživlja železničarje v štrajk. * V državi Illinois (Severna Amerika), so prvič volile tudi ženske. V samem Chikagu je poleg 455 tisoč moških tudi 217 tisoč žensk v volilni listi. Poroča se, da so ženske s svojo kandidatno listo propadle. * Slavni ruski pisatelj Maksim Gorkij, ki se je komaj vrnil iz pregnanstva v Rusijo, je obtožen bogokletstva. S podpisom se je moral obvezati, da ne zapusti Petrograda. * Pet najbogatejših ljudi v Prusiji mora plačati sledeče brambne prispevke: Gospa Krupp 8,800.000 mark, knez Henkel-Donnersmarck 4,200.000 mark, Tako sta živela in sta bila zadovoljna. Ni bilo za-sledovalcev. Tudi že popreje sta romala skoro vsak dan po cestah. Prebivalci so ju videli vedno v istih capah, vedno bosa, gologlava in razkuštrana kakor danes, ali niti enemu se ni zbudila vest. Ah, vreme je bilo vendar gorko in sirote postajajo tudi nesramne, saj žive od prosjačenja kruha, so mislili in pomirili svojo vest. Toda danes? Siroti sta bili zopet na cesti in to je bilo strašno. Neznosno mrzlo je', celo mladič kače ne bi smel ostati ob takem mrazu zunaj; to je usmiljenja vredno, so si mislili mimoidoči. Ah, kako sta bosa in letita drgetajoč, čemu sta morala danes na prosto! Ah, nadležnika! »Oj, oj, poglej tu vendar,« je dejala v kožuh zagrnjena, debela postava svojemu spremniku in kazala na obedve mimoidoči siroti. »Ah, hudo je človeku, vroče mi prihaja, kako drgetata, moj Bog, čemu sta prišla iz svojega gnezda.« In v srcu si je želel, da bi siroti ne bili prišli ali da bi ju vsaj ne bil videl tako drgetati. To ni nobena šala, človek si skvari opoldansko kosilo. Ako mi prideta za mizo na misel, se mi bo jed ustavljala, si je mislil in grbančil obraz. Drugi je opazil, da se zbuja njegovemu prijatelju vest in poskušal je, da ga spravi iz tega neprijetnega položaja. »Ah kaj, brez potrebe se vznemirjaš vsled njiju, prijatelj, vajena sta temu, preneseta to. Seveda kaj drugega bi bilo, kar nas Bog varuj, ako bi se pripetilo mojim ali tvojim otrokom kaj takega. Veš, ako pošlješ zdaj mojega Ozika čeprav z odejo ven, zmrzne na cesti, veruj mi, zmrzne. Pri teh je to kaj drugega, ta dva preneseta to.« To je bilo pametno povedano, debela postava in njen spremljevalec sta šla mimo. Sirotka pa sta romala po cestah in se nista prav nič čudila, da sta bila ob tem neznosnem mrazu zunaj, medtem ko se ni pokazal noben otrok njune starosti. Vedela sta samo, čeprav je bilo zelo mrzlo, čeprav sta bila napol naga, bosa in razoglava, da morata do vrat, da poprosita za kruh. Bila sta lačna, od včeraj opoldne nista bila ničesar jedla. »Ah, Galo, kako je mrzlo, ah,« je dejal mlajši, bližal je svoje skrčene, berzčutne prstke k posi-nelim ustnicam ter cepetal zn ogami po snegu. »Da, Mato, zelo mrzlo je, bolečina prodira človeku noter do srca, pojdi, naglo.« »Ah, hlev je bil gorak,« je nadaljeval deček ihteč in žalostne solze so mu visele s trepalnice, toda zmrznile so in niso kapnile. »Res je bilo gorko, toda midva sva vendar lačna, kaj naj počneva?« Malček je molčal, ugriznil je v ustnice in dihal v prstke, hu, hu. Ustavila sta se pred velikimi vratmi, ki so bila odprta. Sredi dvorišča je ležal velik pes, ves stisnjen vsled hudega mraza. Ni opazil otrok, ki sta strahoma roko v roki s plahimi koraki stopila na dvorišče. Ko sta napravila par korakov, sta opazila strašnega psa. Starejši je obstal in se ni upal dalje. »Mato, pes grize, vrniva se.« »Ah, tako sem lačen, zebe me kam naj še greva«, je mrmral malček. »Tu stanuje bogat mož, izprosiva kos kruha in odhitiva nazaj v hlev, tako mrzlo je in vsa trda sva.« Šla sta še par korakov in upala, da prideta brezslišno mimo psa in dospeta do hiše. Toda škripanje snega je predramilo psa. Dvignil je glavo kvišku, opazil arzeapana otroka, poskusil je togotno in skočil na oba. Zavedajoča se nevarnosti sta uboga otroka kriknila, objela drug drugega in počepnila v sneg. Tako se branijo otroci in ženske, ki beračjo, proti napadom psov. Človek bi mislil, da hočejo te slabotne stvari zbuditi v srcu živali sočutje s tem, ker se pokažejo premagane. In res, pes je obstal, jeza živali se je polegla spričo sirot brez zavetja. V majhni oddaljenosti je legel, glavo na tacah, kakor da bi hotel stražiti obadva revčka, da ne vstaneta in ne pobegneta. Bil je pretresljiv prizor, ki je ganil do solz. Obadva bosa, v capah drgetajoča otroka in razoglava, s posivelimi ustnicami in oteklimi medsebojno sklenjenimi rokami sta sedela tesno drug ob drugem v snegu in jokala. Po mrzlem zraku je migotalo ivje in v vrtincih padalo na njiju razkuštrane lase. Besni pes ie legel renče ob dečkoma, zdelo se je, da čaka, ali ubožka vstaneta ali ne, da plane nanju in ju raztrga na kosce. Nikogar ni bilo na dvorišču. Otroka sta neprestano jokala z obupnim Plačem in kričala. Z očmi, polnimi groze, sta se ozirala zdaj na psa zdaj proti hišnim vratom, odkoder sta pričakovala pomoči. Končno so se škri- cesar Viljem 4,100.000 mark, veliki vojvoda me-klenburško-streliški 3,400.000 mark, knez Thurn in Taxis 1,500.000 mark. — To so prav čedne svotice, ki dajo skupaj 22 milijonov mark (okoli 26 milijonov kron.) 2e iz tega se lahko sklepa, da je premoženje teh ljudi ogromno. *S« Revolucionarno gibanje ruskega delavstva se zopet oživlja. V Petrogradu je bilo več demonstracij. — v gumijskih tovarnah v Petrogradu je bilo mnogo slučajev zastrupljenja po strupenih plinih. Socijalistični cilj. Pot, ki jo korači moderno mezdno delavstvo iz svoje nekdanje ničnosti in brezpomembnosti do vse oblasti v člbveški družbi, ni gladka in ni ravna. Naše trajne zmage spremljajo trenotni neuspehi in porazi. Naši vsakdanji boji nas pogosto postavljajo pred vprašanja, ki se neposredno ne dotikajo naše osamosvojitve. Ampak ti mimogredoči neuspehi, ki so v primeri z veličastnimi zmagami le neznatni, nas ne smejo oplašiti, postranska vprašanja ne smejo skaliti našega pogleda in niti za trenotek ne smemo odmakniti oči od našega socialističnega cilja, ki nas napaja z neusahljivim pogumom in ki nas ravna v dnevnih bojih in vprašanjih. Socialistična misel je jasna in preprosta, Spoznavamo, da kolje sedanja oblika lastnine vso človeško družbo na dvoje in da mora proletarski razred kapitalističnemu razredu plačevati težak davek za svoje življenje. Od zemlje nas loči privatna lastnina, strojev nimamo, rudniki in tovarne niso naše; in če hočemo delati, da živimo, moramo svojo delovno silo prodajati onim, ki jim privatna lastnina podeljuje oblast nad proizvajalnimi sredstvi. In posestniki čutijo svojo oblast in jo dajejo čutiti tudi nam: od sadov našega dela na polju in v rudnikih na plavžih in v tovarnah si jemljejo leto za letom bogat del. Renta in najemnina, obresti državnih dolgov in dividende delnic, procenti obligacij in profiti — naše delo so, ki ga vživajo drugi! Kapitalistična lastnina je prokleti mehanizem sedanje družbe, ki nam sad našega dela jemlje izpred ust in ki nam krade osnovno sestavino človeške osebnosti: delo. Krutemu za- konu kapitalistične lastnine ne moremo ubežati. Komaj se vrnemo iz zatohle tovarne, iz mračnega rudnika, kjer smo pustili del svojih moči, kos svojega zdravja in življenja pri vstvarjenju dividende in rente, v svoje puste domove, že perži na nas novo obdačenje: stanarina. In kar paje odprla vrata in na pragu se je pojavila ženska. »Kos kruha!« sta kriknila otroka obenem s trepetajočim glasom. »Nesramna pobalina, saj sem rekla, da sta ta dva«, je godla ženska, šla je noter, prinesla kos kruha, ga dala preplašenima otrokoma in se vrnila v hišo. Otroka sta posegla po kruhu in medtem ko sta hotela naglo zbežati skozi vrata, je pes planil za njima in nanju, zgrabil je malega sirotka za nogo in ga mesaril z besnim gcbcem. Preplašeni otrok je kričal in padel na obraz s kruhom v roki, medtem ko je starejši zmeden obstal in plakal, ker ni vedel, ali naj gre na pomoč ali naj zbeži. Hišna gospodinja je prihitela in prepodila besnega psa. Ko je prijela majhnega sirotka za roko in ga dvignila, je otrok bolestno zastokal. Ostri zobje živali so mu razmesarili njegovo majhno nogo. Kri je kapala iz rane in se razlivala po snegu. Otrok je držal roko na nogi in roka se je barvala s krvjo. Strahoma jo je potegnil k sebi, gledal nanjo in na ranjeno nogo ter pričel še bridkeje ihteti. Kljub temu se je sklonil, pobral kos kruha in sledil stokajoč ter šepetajoč svojemu bratu. Kri je še vedno kapala iz noge in obadva sta zaihtela, kadarkoli sta opazila rdeče kaplje. Toda sestradana, drgetajoča otroka sta si razdelila okrvavljeni kruh in odšla dalje. Pač ni bil izlepa kupljen kos kruha za tako drago ceno. smo oteli pogoltnim rokam lastnine, nam pleni državni davek v najrazličnejših oblikah — ne za kulturne in splošne svrhe, ampak poglavitno za zavarovalnino kapitalističnega tributa, za vojaštvo. In če se poda z okleščeno mezdo v branjarijo, mora potolažiti celo rajdo prekupčevalcev, in če gre v veliko trgovino, mora položiti tribut trgovskemu kapitalu. V srednjem veku je bila vsaka cesta stokrat pregrajena z mitnicami, pot delavca je še dandanašnji zastražena z nepregledno vrsto cestninarjev in za vsak korak, za vsak gibljaj svojega življenja mora plačati kapitalističnemu razredu visoko odkupnino. Ampak ne le da je delavsko življenje obremenjeno s hudimi privatnimi in državnimi davki, tudi svobode ni deležen trpin. Če bi bilo delo v resnici svobodno, bi morali delavci biti deležni uprave delavnic, kakor so po volilni pravici poklicani, da soodločujejo v državi. Danes pa so kakor sužnji in nimajo besede o organizaciji dela; dninarji kapitalističnega zistema so in kapital — iz njih dela vstvarjen in njih vplivu odvzet — odloča o usodi dela. Ampak razrušitev delavske osebnosti ni še ves zločin privatne lastnine. Kapitalistični razred je enoten le napram delavstvu. Med seboj pa je raztrgan z najrazuzdanejšo konkurenco. Nesposoben je, da bi se organiziral in da bi uredil produkcijo po dejanskih potrebah; gospodarska anarhija, ki izbruhne od časa v strahotnih krizah, tepe neusmiljeno po delavskih hrbtih. Krivica vseh krivic je, da so odgovorni za produkcijo, o kateri nimajo besede, da so kaznovani, ne da bi bili vprašani. In če bi se kapitalizem organiziral, če bi z vsesvetovnimi trusti reguliral produkcijo, ki zlorabljal svojo moč za oderuške cene; delavstvo bi ubežalo strahotam gospodarskih kriz in bi padlo v kremplje vampirskih monopolov. Vsa krivica in vsa beda izvira odtod, da ima en razred oblast nad proizvajalnimi sredstvi in da diktira svoje zakone drugemu razredu, vsej družbi. Ta jarem je treba zlomiti. Treba je odstraniti razredno nasprotje: proizvajalna sredstva je treba iztrgati kapitalističnemu razredu in jih podeliti organizirani družbi. Skratka: kapitalistično neopravičeno lastnino je treba razrušiti in jo nadomestiti z družabno lastnino. To pa je zadnji cilj socializma, kateremu je podrejati vse naše boje! Karteli. V raznovrstnih oblikah se nam dandanes kažejo karteli, ker so po večini popolnoma samostojno nastali iz potrebe posameznih industrij. Kartele se lahko po njih izvajanju moči loči v take, ki so popolnoma lokalnega značaja, potem v take, ki vplivajo na cene, ali pa na produkcijo. Nekateri karteli so lokalni, ki sicer morejo stopiti v stike s sosednimi karteli, da med seboj omejijo oddajni trg, toda pri vsem tem ostanejo neodvisni drug od drugega. Potem so karteli, ki obsegajo širša področja in celo cela gospodarska področja; drugi pa segajo tudi čez te meje. Tajnosti kartelov so velike. X) marsičem imamo samo domnevanja, ki nas utrjujejo v prepričanju, da je moč kartelov dandanes neprimerno večja, kot je na prvi pogled razvidno. Zaraditega je tudi težko presojati, kje je orrtejen lokalni kartel in če ni njegov vpliv neprimerno večji, kot se domneva. Tako na primer so industrijska središča v Nemčiji, in sicer v Sleziji in Porenju-Vestfaliji kartelne tvorbe, ki so navidezno popolnoma neodvisne. Kljub temu pa je gotovo, da so med njimi ožji stiki. Ze razmejitev oddajnih področij in strogo vzdrževanje enakih cen, opuščanje nabiranja odjemalcev v okrožjih drugih, nakazanje naročil itd. nas utrjuje v mnenju, da so tudi ožji stiki, morda celo predpogoji višjih kartelnih oblik. V mednarodnih kartelih je izvedeno strogo izogibanje prodiranja v druga gospodarska področja. Seveda kjer teh pogodb ni, skušajo karteli s skrajno konkurenco uničiti izven kartela stoječe industrije v inozemstvu. V domači državi se’ vzdržuje cene na višku in se oddaja le toliko blaga, kolikor ga je neobhodno potrebno. Ostanek pa se proda v inozemstvo za slepe cene. Tako postopanje je na konkurenčna industrijska podjetja vplivalo v korist tvorbe kartela. Podobne metode se vporablja tudi v domači deželi. Karteli skušajo uvesti enakomernost proizvajanja. To se dogaja potom dogovorov o proizvajanju in razpečavanju. Mnogovrstnost individualističnega proizvajanja naj bi bila po kartelu izključena. Kartel proizvaja tipe, enakomerno blago, ter hoče izdelovati množinsko blago, katerega kakovost, oblika in druge lastnosti ne kažejo nobenih znatnih razlik. Kartel potem določa, kako naj se proizvaja, in samo kar smatra proizvajanja vredno, se more razpečavati. Neskončna mnogovrstnost oblik, ki so tudi eden izmed pojavov individualistično kapitalističnega proizvajalnega načina, se nadomesti s proizvajanjem po tipih. Le malo vrst je po tem v enem proizvajalnem načinu, toda te so enolične; vse proizvajanje od stroja pa do zavijanja, je vse prilagodeno potrebi enotnosti. Prve nastavke kartelne tvorbe vidimo v najrahlejši obliki kartela, v takozvanem kondicijskem kartelu. To je kartel, ki določa, kako smejo kartelu pridružena podjetja oddajati blago. Iz tega kondicijskega kartela pa se kaj hitro pride do skupne ureditve cen, do konvencij cen, ki lahko povzročijo popolno zenačenje cen za eno gospodarsko področje in ki se lahko ozirajo tudi na razlike pristojbin za tovorno odpremo. Da se za-brani vsako predajo pod ceno in vsako kršitev kartelnih določb, odtegne kartel posameznemu podjetniku občevanje z odjemalci. Le v skupnem prodajalnem uradu, ki je popolnoma neodvisen od posameznih kartelnih udeležencev, se sme naročati. Prodajni urad določa, katera kartelna tovarna naj izvrši naročilo in kako in kedaj ga naj izvrši. Podjetnik izgubi pri tem vsako samostojnost kot trgovec. Mnogokrat se imenuje take združitve sindikate. Prodajni urad se pogaja z odjemalci, sprejema od njih kupno ceno in obračuna s posameznimi člani zneske, ki jih je plačati. Če deluje skupni prodajni urad in če samo kartel določa oddajo, ne more več posamezni podjetnik določati, koliko naj proizvaja. On ne sme več sam prodajati, torej mora prepustiti drugim tudi odločitev, koliko sme proizvajati. Iz tega nastane mnogo sporov in prepirov, ki so omajali obstoj kartelov. Te odredbe pa so potrebne. Nadalje se lahko zgodi, da mora proizvajanje pri doseženi množini proizvajalnega blaga, ki se jo je določilo za tisto leto, prenehati pred svojim zaključkom. Poleg drugih utesnitev samostojnosti podjetnika nahajamo tudi to, da mora obrat mirovati, če to zahteva ravnanje po kartelnih določbah. Opazovalo pa se je še mnogo dalekosežnejši učinek; tako na primer popolno ustavitev krajevno neugodnih ali tehnično zaostalih podjetij, ali pa takih, ki po svoji velikosti ne pridejo do svoje najvišje proizvajalne možnosti. Pri sklepanju kartela se navadno posameznim podjetnikom zagotovi določene odstotke skupnih potreb in skupnega dobička. Lastnik ustavljenega podjetja dobi potem še nadalje zagotovljen delež skupnega dobička kakor ob času, ko je bilo njegovo podjetje še v obratu. To so pojavi, ki nikakor niso redki in ki se ne razlikujejo mnogo od ameriških 'trustov, ki so popolna združitev podjetij v skupnem obratu. Sicer še obstoji zasebna last posameznega podjetja v juristični osebi akcijske družbe, toda vsaka samostojnost, celo pravica do obrata je vodji te akcijske družbe odvzeta. (Navadno gre za akcijske družbe, v posameznih slučajih pa še za zasebna podjetja.) Kartel kupuje surovine skupno za vsa podjetja, ker je to seveda ceneje in ker je na ta način možna večja oblast nad prodajalcem. S tem se vpliva na ves notranji obrat in organizacijo proizvajalnih mest. Stremljenje po najcenejšem proizvajanju kartela učinkuje seveda na vse člane kartela. Močno poseganje v obrat in precej neprikrite kontrolne odredbe pridejo same ob sebi. Razvoj kartelov dovaja do monopolistične združitve, do posnemanja ameriških trustov. Vedno in vedno se skušajo posamezni odtegniti oblasti kartelov in sc jim ne pridružiti, temveč resno upirati gonji cen s tem, da nastavijo nizke cene in da nastopajo proti obstoječemu kartelu ali pa ustanovijo novo podjetje s tem namenom, da deluje proti kartelu. Uničenje in podreditev takih podjetij kartelu je ena najvažnejših nalog kartelne politike. Kartel mora storiti vse, da si zavaruje svoje monopolistično stanje in izpod- biti vse, ki se mu nočejo pridružiti, ali pa ki hočejo delovati proti njemu. Z vsemi sredstvi terorizma, z največjim ogorčenjem in najskrajnejšo brezobzirnostjo se vodi boj, ki ima namen nasprotnika podvreči ali pa uničiti. Kartel hoče samostojno in neomejeno gospodovati. Zaraditega je tudi njegov boj skrajno brezobziren in se poslužuje najostrejših sredstev v dosego svojega namena. Transportni dohodki avstrijskih železnic leta 1913. Za presojo industrielne konjunkture važno navestilo so izdale c. kr. državne železnice v svojem poročilu. Doslej smo bili vajeni, da smo dobili pred oči le suhe številke. Zadnji mesec pretečenega leta pa so dohodki železnic občutno nazadovali. Železniška uprava je čutila potrebo, da naznani vzrok tega neveselega pojava v prometu. Splošno poslabšanje trgovskih, /.lasti pa nazadovanje železnih in premogovnih transportov je po oficielnem naznanilu vzrok, da so dohodki državnih železnic, ki so prej vselej naraščali, meseca decembra padli za celih 2% milijonov napram istemu mesecu prejšnjega leta. Komunike povdarja nadalje, da utegne nazadovalno gibanje v blagovnem prometu še nadalje trajati. Definitivni popravki dohodnih številk v normalnih časih navadno še znatno zvišajo provizorično naznanjene dohodke. Topot pa pričakuje železniška uprava za zadnje četrtletje še znatno znižanje napram državnemu proračunu. Tudi pri južni železnici so se dohodki v zadnji dobi znatno znižali iz istih vzrokov kot pri državnih železnicah. Oblikovanje železniškega prometa je toerj eden najvažnejših pripomočkov za cenitev konjunkture. Na podlagi začasnega izračunanja znašajo transportni dohodki avstrijskih državnih železnic za mesec december 1913 skupaj 64,762.100 kron, to je za okroglih 2,753.700 kron manj nego v istem mesecu prejšnjega leta. Osobni promet zlasti vsled živahnega božičnega prometa je dal večje dohodke za okroglih 800.700 kron. Zato pa so dohodki blagovnega prometa upadli za okroglih 3,554.400 kron. Od 1. januarja do 31. decembra 1913 so znašali po definitivnem izračunanju do vštevši septembra 1913 popravljeni skupni dohodki 798,635.800 kron, to je, za okroglo 11,786.400 kron več, nego v isti dobi prejšnjega leta. Napram temu pa se bo pri definitivnem popravku številk za zadnje četrtletje izkazal znaten izpadek napram državnemu proračunu za 1913. Ta izpadek ima svoj vzrok v zastoju železniškega prometa od oktobra 1913. Najbolj je pojemal promet z blagom v odprtih vozeh, ki ga je le v majhnem delu zravnal promet z blagom v kritih vozeh. Ker pa se je močneje pojemal. Pri vsem tem pa se je vkljub dalje trajalo, je železniško ministrstvo storilo odredbe, za prilagoditev blagovnega vožnega reda izpi emenjenim razmeram, da se doseže dopuščene prihranke na izdatkih. Izkazi dohodkov južne železnice za pretečeno leto kažejo napram provizoričnim in do meseca avgusta definitivno popravljenim številkam iste dobe 1912 naraščanje za 3,350.266 kron. Ker se je leto 1912 zaključilo s prirastkom nič manj kot 12 milijonov kron, se ni moglo pričakovati, da se bo naraščanje nadaljevalo v isti meri tudi leta 1913. Oblikovanje dohodkov je bilo v zadnjih dvanajstih mesecih neenakomerno. Skozi več časa je bil promet še zelo ugoden, v drugem poletju pa je vedno močneje pojemal. Pri vsem tem pa se je vkljub očividno ugodnem razvoju leta 1912 tudi za leto 1913 še vedno doseglo prebitek več milijonov, katerega glavni vir pa je osobni promet. Pri tem pa se je ozirati na dejstvo, da je leta 1912 ravno v zadnjih mesecih bilo treba visokih popravkov, na katere se leta 1913 vsled slabejega jesenskega prometa ne more računati. Tako bodo končne številke, primerjane z istimi iz leta 1912 mnogo nižje. O izdatkih se še ne more povedati natančnih številk. Leta 1912 so narasli stroški za osobje za 6 milijonov napram letu 1911. er pa svoječasno uvedena zboljšanja trajajo dalje, in se mora po vzoru državnih dati tudi druge ugodnosti; bodo izdatki v te svrhe leta 1913 mnogo višji. Za sedaj je blagovni promet zopet nekoliko boljši, a vkljub temu se še ne more sklepati na nadaljnji boljši razvoj. Zemljiška last. Ellis O. Jones pripoveduje v bruseljskem >'Pueple« o prebivalcu Marta, ki je na svojem potovanju prišel v lepo in veliko deželo naše zemlje. Veličastne reke so namakale zemljo in kamor je pogledal Martijanec, povsod je videl bogato rodovitnost. Veselo pevajoč je hodil svojo pot. Sreča ga pa zemljan, kojega obličje je kazalo globoko skrb. »Dober dan!« ga pozdravi Martijanec. »Dober dan!« »Kaj vam pa je?« »Lačen sem.« »Zakaj pa ne jeste?« »Nimam denarja!« »Pa delajte, potem ga pa boste imeli.« »Ne morem dobiti dela.« »Potem pa delajte na neobdelani zemlji. Sejte žito, koruzo, sadite krompir in druge koristne rastline. Storite to!« »Lastnik zemljišča se brani sprejeti me.« »Kaj?« »Da, lastnik zemljišča mi ne pusti obdelovati zemlje.« »Kdo pa je lastnik zemljišča?« »Ta, ki mu pripada zemlja.« »Tega ne razumem! Saj pravite tu na zemlji, da je Bog ustvaril zemljo?« »Da, tako pravijo.« »Ali ni torej ustvaril zemljo za vse svoje otroke, da bi si pridobivali živež?« »Slišal sem govoriti o tem. Je mogoče. Jaz pa ne vem o tem ničesar.« »Kako pa pride, da si poedinec prilastuje pravico do lastništva zemlje?« »Zakon mu daje pravico.« »In kd6 dela zakon?« »Mi, kdo drugi!« »Kdo je »Mi«?« »Volilci — jaz-in drugi.« »In vi, suvereno ljudstvo, vi delate zakone, ki izročajo velik, rodovitni kos zemlje edinemu človeku in sicer z oblastjo, da vam zabrani delo na tej zemlji. Vi drugi pa tekate okrog, beračite za delo, umirate gladu — je-li to mogoče?« »Tako je, gospod!« »No torej, če ste tako bedasti, da rajši poginjate gladu, kakor da bi storili kot je na vseh drugih svetovih, — no, potem se vam pa prav zgodi!« »Kako naj to razumem?« »Torej,« pravi Martov prebivalec, »doslej sem posetil več milijonov svetov: ali ta zemlja je prva, kjer so prebivalci tako neumni, da dovoljujejo posameznikom prilastitev zemlje, ki branijo veliki večini nje obdelovanje, tako da gladu umirajo.« Provizijski sklad c. kr. državnih železnic. Provizijski zavod za sluge in pomožne uslužbence c. kr. državnih železnic je naprava za starostno oskrbo, ki se jo je pred več nego 40 leti ustanovilo in je nekaka zavarovalnica. Zavarovanci plačajo, če so dninarji, 3-4 odstotka svoje mezde; če so pa nastavijenci pa plačujejo 5, 6, 6 4, 7’4, 7\5 odstotkov svdje plače in l-6 do 2\4 odstotkov dunajske stanarine. Zato pa dobe — če doživijo — starostno ali invaliditetno rento, ki so jo zavarovalni tehniki finančnega in železniškega ministrstva s pomnoženo gotovostjo izračunali. V slučaju smrti dobe zaostali zavarovanega še z večjo gotovostjo izračunane vdovske in sirotinske rente. Naš zavarovalni zavod pa se v mnogem oziru razlikuje od drugih enakih podjetij. Uprava tega nad 100.000 članov' broječega zavoda ne stane ničesar! Državnoželezniška uprava daje brezplačno provizijskemu zavodu svoje organe za upravo, knjigovodstvo ih blagajniško poslovanje. Da, stori celo še nekaj več; k prispevkom, ki jih plačujejo člani z letno plačo, dodaje še nekaj malega povrhu. Ali zato, da je dr*žavnoželezniška uprava tako ra- dodarna napram članom provizijskega sklada, si je pridržala nekatere važne predpravice, ki so v njenih očeh majhne. Za gotove kategorije — slučajno ravno za najštevilnejše—-obstoji zavarovalna dolžnost: pristopiti morajo k provizijskemu skladu, če hočejo ali ne. Druge zavarovalnice bi morda za manjše prispevke izplačevale večje zavarovalne svote. čc ne bi imele toliko stroškov, za potnike, agente itd. V razmerju z drugimi zavarovalnimi zavodi so torej upravni stroški provizijskega sklada zelo majhni in žrtev železniške uprave ni velika. Ali tudi državnoželezniška uprava ne oskrbuje tega posla iz šarmantnosti ali pa v izvrševanju svoje dolžnosti napram članom, temveč zahteva kot svojo pravico. Da, to pravico si je uprava sama vzela, ne da bi člane vprašala zato. Popolnoma zmotno pa je ugovarjati da tudi drugod nimajo zavarovanci vpliva na upravo. Če jim ne ugaja, se jim ni treba zavarovati. To pa pri provizijskem skladu n! mogoče. Sicer pravi S 37. zavarovalnih pravil, da jc državnoželezniški upravi ob strani odbor pri upra- vi provizijskega zavoda. Ker pa potem § 39 naravnost zasmehovalno omejuje območje odbora in sicer tako, da vsakemu mora biti jasno, da je po-klicanje odbora samo izzivanje, da so njegove pravice brez pomena in vse njegovo delo brez pomena, se mora reči, da si je državnoželezniška uprava izbrala ta odbor ne zato, da bi ji bil ob strani pri upravi sklada, temveč da ga ona že vnaprej odrine v stran. Oglejmo si torej nekoliko bližje to upravo. Točka 5. § 36 omenjenih pravil je ne le najvažnejša, temveč sploh ena tistih, ki članom prav jasno kar v obra'z pove, da nimajo prav nič vmes govoriti. In če se ne ozira na S 41, je ta točka najtehtnejša izmed vseh pravic, ki si jih je pridržalo železniško ministrstvo. »Končna odločitev o načinu dobičkonosnosti razpoložljivega denarja je v vsakem posameznem slučaju pridržana c. kr. železniškem ministrstvu. In kako je odloiilo železniško ministrstvo o fruktifikaciji (dobičkanosnosti) denarja? V vsakem posameznem slučaju v korist državne blagajne brez ozira na potrebe in želje članov provizijskega sklada. Država ima dolgove. Zato pa izdaje zadolžnice, ki jih je cela kupa. Teh papirjev pa nihče noče kupovati, ker nič ne donašajo in vrlmtega ni prav nič gotovo, če ne bodo nekega lepega dne sploh brez vsake veljave. Vsak drugi papir donaša več, Uidi ob času krize. Provizijski sklad je od milijonov železničarjev zbral krvave kronice. S temi milijoni pa ie železniška uprava nakupila »vrednostne« papirje, ki jih nihče drugi noče kupovati. Vsaka hranilnica bi obrestovala ta denar s 4 odstotki. Vrednostni papirji pa nikdar niso in tudi ne bodo nosili toliko. Majhen del danarja se jc naložil tudi v nepremičnine. Kupilo in zgradilo se je hiše, pri čemer pa so se dogajale stvari, ki bi tvorile samostojno poglavje. Šele na pritisk osobja, ki ni moglo več prenašati ogromne draginje stanovanj, se jc nekoliko živahneje pričelo graditi stanovanja zanj. Kako pa je naraščalo stavbinsko delovanje na stroške provizijskega sklada je'razvidno iz sledečih številk: Leta 1901 je imel zavod 24 tri četrtine milijonov kron premoženja in od tega nepremičnin v vrednosti 3 in pol milijona kron; leta 1905 ob premoženju 34 milijonov, za 4 in pol milijonov nepremičnin, leta 1908 pa ob permoženju 37 tri četrtine milijonov za 9 in pol milijonov kron nepremičnin. Oglejmo pa si nekoliko natančneje poslovne izkaze provizijskega zavoda — mnogo sicer iz njega ni razvidno. Tu pa skoraj stalno nahajamo vsako leto v rubriki »manjša vrednost vrednostnih papirjev« svote, ki znašajo stotisoče, v zadnjih letih pa, ko se ni razmnoževalo poslovnih izkazov in jih razdeljevalo članom, so baje kurzne izgube narasle na milijone. Stotisoči in milijoni kurzne izgube nas zadenejo ravnotako, kakor če bi kakšen bankir z zaupanim denarjem neserčno špekuliral. Toda naš bankir — železniška uprava — nima povračilne obveznosti kakor jo imajo drugi. Naši milijoni so torej za vedno izgubljeni. In kaj je vzrok temu? § 36, točka 5. pravil, ki prepušča železniški upravi pravico razpolaganja z denarjem. Premoženje provizijskega sklada znaša danes nad 48 milijonov kron. V zadnjih desetih letih je naraslo za 20 milijonov kron, narašča torej za 2 milijona kron na leto. Naraslo pa bi bilo lahko že na 60 milijonov kron in bi lahko naraščalo za 3 milijone na leto, če bi ne bilo tega gospodarstva z »vrednostnimi« papirji. Sedaj pa nastane vprašanje, če je treba tako velikega premoženja za provizijski sklad? Ne! Lahko je dognati, da bi prispevki članov in obrata zadostovali za dajatve sklada članom in njih zaostalim in bi se torej vsi drugi dohodki (obresti, nepremičnine, globe uslužbencev, doplačila itd.) neprikrajšani stekali v glavnico. Tu bi pa bilo popolnoma na mestu, da bi se ali zvišalo dajatve zavoda, ali pa znižalo prispevke. Zgodilo pa se je nasprotno. Zvišalo se je prispevke definitivno nastavljenih za eno četrtino in na novo uvedlo prispevek od stanarinske doklade. Uvedlo se ie te nastavke provizorično za pet let in kadar se bo imelo pregled o uspehu te provizorične odredbe, se bo stvar definitivno uredilo. Tako izjava uparave. Petletna doba pa je že dvakrat prekoračena toda »provizorij« še vedno obstoji. Vragsigavedi, da so v Avstriji vsi provizoriji tako žilavi, da jih ni mogoče odpraviti. Ni se znižalo zvišanih prispevkov in ne razširilo stanarinskih provizij na vdove in sirote. Povrnimo pa se k stanovanjski oskrbi. V zadnjih letih se je precej več gradilo nego prejšnja leta. Državnoželezniška uprava pa ne gradi skoraj nobenih hiš s stanovanji iz svojih sredstev, ker so stanarinske doklade uslužbencem prenizko odmerjene, da bi se mogel obrestovati za zgradbo naturalnih stanovanj porabljeni kapital. Znano je, da je stavbinski način državnih železnic zelo drag, vsled česar se obrestuje naloženi kapital z 0T do 2'.5 odstotkov, kar je nekaj navadnega. Zahteva uslužbencev po cetiih stanovanjih pa je vedno glasneja. Vzame se torej premoženje provizijskega sklada in se gradi. Stanovanj pa se ne more oddati za stanarinsko doklado, ne da bi se oškodovalo provizijski sklad, ker leta mora zahtevati štiriod-stotno obrestovanje. Vsled tega se oddaje sta- ( novanja, ki se jih zgradi z denarjem provizijskega sklada, po višji ceni, da se zagotovi štiriodstotno obrestoVanje. Ta način stanovanjske oskrbe pa povzroča, da ravno najrevnejši železničarji ne morejo plačevati takega stanovanja. Ce pa se uslužbenci s tem ne strinjajo, pa se ne gradi. Državnoželezniška uprava ne vzame na nikak način razlike med stanarinsko doklado in plodonosno vrednostjo na svoje rame, pač pa se v javnosti baha z obsežno stanovanjsko oskrbo. Cim glasnejše so zahteve osobja po cenili stanovanjih, tern več se mora graditi. Res pa je tudi, če ministrstvo pravi: kurzi državnih papirjev so slabši kot kedaj poprej. Seveda se ne more za več milijonov državnih papirjev naenkrat spraviti na trg, ker potem bi kurzi še bolj padali. Ker pa je premoženje sklada naloženo v državnih papirjih, se tega denarja ne more vporabljati za zgradbo stanovanj. Na razpolago sta samo dva milijona kron čistega dobička, na katerega pa že čaka 15 ravnateljev. Dolžnost železniške uprave je torej, da iz lastnih sredstev gradi stanovanja za uslužbence, l