Satfoil lajKnc Seic na rnuKOSKcm. * Lajik je neduhovnik ali svetni človek. Med lajištvom in klerom = duhovništvom ni treba biti protivnosti, marveč mora vladati vzajemnost in sodelovanje za skupne krščanske cilje. Ka Francoskem pa je beseda lajik dobila proticerkveni in protibožji smišel. Koncem preteklega stoletja je biti lajik pomenjalo ne verovati v Boga, dandanes pomenja biti protl Cerkvi in proti Bogu. Laicizem je torej stremljenje po osvoboditvi vsega javnega življenja od vpliva Cerkve in duhovnikov. Da dose8e laicizem svoj namen, se mora predvsem šola laizirati, to je, duhovnik in z njim veronauk se mora odstraniti iz čole. Na Francoskem imajo od leta 1882. 'državno lajično šolo, šolo brez vsakega verskega pouka. In kakšne sadove je prinesla ta šola? Liberalec Constans se je v »Figaru«, enem izmed največjih francoskih listov, bridko pritožil: »Nravna pokvarjenost se med šolsko mladino širi z besneČo naglico. Pri otrocih je izginila vsa sramežljivost. Iz gon vere iz šole je povzročil to zlo.« Sta tistično je dokazano, da je izmed 10CK francoskih otrok, ki se vsako leto od clajo v prisilno vzgojo, 89% iz brezverSke državne šole. Predno se je na Francoskem vpeljala laična šola, je imela Francoska 16.000 mladoletnih zloCincev. Deset let pozneje, ko so začeli zoreti prvi plodovi laične šole, to je, leta 1892. je bilo na Francoskem že 41.000 mladoletnih zločincev. To število nara6ča od leta do leta. Spričo teh žalostnih idejstev je leta 1910. ^ocialistični poslanec Alard odkrito priznal: »Le priznajmo, hoteli smo usmrtiti Boga, pa smo S tem edini potrebni morali zadali ismrtni udarec« Nek drug iskren Francoz je priznal in izjavil: »Lajicizem je zla usoda Francoske, on nam izpraznujje zibeljke, on nam rttši svetost domaitee-a ognjišča, on nam zastruplja obitelj, on nam razdeja Francosko hujše nego katerakoli vojna in kuga.« Lajična ljudska šola na Francoskem Je v dvojni sužnosti. Prva je sužnost ,Veri in Cerkvi sovražnemu framasonstvu (prostozidarstvu). Skoro vsi proBvetni ministri so bili članl »Društva pouka«, ki je direktna podružnica frainasonstva. Druga ravno tako huda sužnost pa je sužnost šole socialističnemu in komunističnemu učiteljstvu. Dd 135.000 državnih učiteljev lajič»ih šol je 78.000 včlanjenih v socijalistiSnem sindikatu (zvezi) učiteljev, 26.000 pa je včlanjenih v zedinjenem boljševiškem sindikatu. Torej je od 135.000 državnih učiteljev 104.000 socialistov in komunistov. List ljudskošolskih učiteljev »Emancipacija« (osvoboditev učiteljev) zmagoslavno ugotavlja: »Da, mi smo rdeča šola. Mi tega nikakor ne tajimo, marveč mi smo ponosni na to ter se s tem dičimo.« Učiteljski sindikat (zveza) vrši največji vpliv na ves pouk v državnih ljudskih šolah. Člani te ui?.iteljske zveze so večinoma izvoljeni v šolske svete po pokrajinah. Valed tega imajo odloČilni glas pri potrditvi učnih knjig in pri določitvi pouka v šolah. Imajo odločilno besedo pri upravi šolstva, ker se nihče ne upa njim nasprotovati. Iz teh značilnih dejstev sledijo z nujno potrebo zaključki, ki jih I. Guirand v katoliškem listu »La Croix« (»Križ«) clne 22. januarja 1929 tako-le tigotavlja: »Vlada ni več gospodar svojih šol. Lajičaa država ne more več razpolagati s ¦vojim učiteljstvom. Laizatorji z leta '881. Buisson in I. Ferry so hoteli osobe ljudskih šol pretvoriti v nekak laji:en kler v rokah države. Toda ta lajičen kler danes obrača hrbet državi, čeS, d| Sola ne pripada veC zastareli in mlahavl upravl, šola pripada samim uCite« ljem, organiziranim v sindikatu. Fabri* ke delavcem, zemlja tistim, ki jo ob« delujejo, rudokopi rudarjem itd., tako že dolgo govorijo socialisti. Šole pa pripadajo učiteljem, tako danes govorl mnoštvo učiteljev, ki je postalo socia* listično.« Tako je vlada Francije izgubila raa« polaganje nad šolo, katero je radi teg« odtrgala od Cerkve, da bl popoinoma postala njena last. Državna objast j« Cerkev izrinila iz šole sedaj pa državno oblast tišci iz šole organizirano so« cialistično in komunistično učiteljstvo. Lajična šola je ideal (vzor) in cilj hrepenenja nekaterih, recimo mnogo* katerih ljudi pri nas. Radi tega nasto« pajo proti temu, da bi v šolah, in sicer v vseh šolah verski pouk dajal duhovnik. Nastopajo proti zasebnim šolam, zlasti proti tistira, ki dajejo mladjnl versko-moralno vzgojo. Proti takim nastopom, težnjam in zahtevam je treba pokazati na sadove državne lajične šole na Francoskena. Žrtve lajične francoske šole so ne samo Bog in Cerkev, marveč tudi francoska domovina. Tstim potom gre ta razvoj tudi v drugih državah, kjer se posnema francoski vzor lajične šole, odtujene Bogu in Cerkvi.