—~< 149 >¦•—
Prirodopisno - natoroznansko polje
Divja koza.
41HM" <liyjili samStah pod strmimi vrhovi plešastih snežnikov pobaja zanimiva f!(v^ in lepa žival — divja koza. Pred človekom, svojim najveejim sovražnikom, umaknila se jc v mrzle puste višave, kjer so se gozdi skrčili v pritlikavo grmovje, kjer med razsedeuhn skalovjem, po grobljah in rižah zeleno sieor redka ali sočna in dišeča planinska zelišča. Divja koza je podobna domačej kozi, sanio dajedalj-šega vratu, daljšega in bolj zatrepauega trupla, višjih in krepkejsih nog, in pa da brade nima. A še bolj jo ločijo od domače koze črni okrogli rogovi, ki tik nad ernimi svetlimi oemi rasto naravnost. zgoraj pa so kljukasto nazaj zakrivljeni. Rdeekasto-rujava letna dlaka v jeseni zatemnf iu sim ter tja se dobi po zimi vsa črna divja koza. — Živahna in brdka divja koza je ustvarjena za te kraje. Po najstrmejših čereli ploza in skate neznano hitro in varno; po dlan širokej polici leti po pečevji, kakor bi jo nosil vihar; kraj globokih prepadov, kjer bi človek mislil, da ni prostora za njeno nogo, drvi hitro kakor strela. Z jednim skokom pnhne na štiri metre visoko strmino, z najveejo lehkostjo šine preko pet metrov širok preduh in brez vse škode skoči v sedem metrov globoko brezno. V sknku se obdrži na skalici, ki bi jo človek lehko z roko pokril in obstreljena tudi na treh nogah pobegne po najstrmejših robovili lovcu izpred oči.
Divja koza ni toliko plaha, kolikor previdna in oprezna žival. Izkušnja jo uči, da je človek njen uajhujši preganjalec, zato je pred njim v vednem straliu, vedno se ozira in viha nos, najmaiiji sum jo požcne na najvišje grebene. Ce pa vidi, da je človek ne preganja, kmalu izgubi strab, postane krotka in se časih pomeša celo med domaee koze, pasoče se po planinah.
Divja koza živi najraje v družbi. Nekdaj, ko so bile vse plauine polne te živali, našlo se je večkrat v jednej družbi po 50—100 glav, a danes, ko je te živali veduo manjše število, dobi se redko še 10 glav v družbi.
Divja koza, naj se pase ali počiva, vedno niisli na svojo varnost. Muleč travo, trgajoč soeuo zelišče ali grizoč brstje, vsak čas prencha, vrže glavo kvišku, ogledava se, nastavlja ušesi in voba po zraku. Bodi si med pašo, bodi si med počitkom postavi se najstarejša koza na vzvišeno skalo ali na strmi greben za stražo, od koder pregleda vso okolico in opazi vsako nevarnost, ki se bliža od daleč. Ko ugleda kaj sumljivega, glasno zabrlizgue, skoei in pobegne na nasprotno stran, kakor blisk švigne vsa družba za njo iii hipoiua izgine, kakor bi se v zemljo udrla.
Ako divje koze zavohajo človeka, predno ga vidijo, postanejo jako nemirne, zbegano skačejo sem ter tja, stezajo vratove, gledajo, slušajo in vohajo, ne vedoč, od katere strani jim preti nevarnost, ne znajoč, na katero stran jim je treba po-begniti. Ko ugledajo sovražnika, zdrzuejo se; nu, ako človek mirno stoji, postoje tudi koze in srpo upro oči vanj, ako se pa človek le malo gane, pobeguejo kakor strela.
Lov na diVje koze je neizrečeno težavna in nevarna. Lovec mora biti trd-uoga, rckul bi železuega telosa,  vajeii vsakerŠDih težav,  ne sine sc bati večduev-

—~< 151 >¦—
nega truda, kljubovati mora mrazu, viharjera in nevihtam, a vrhu tega raora biti zmeren, hladnokrven in kadar treba tudi pogumen in drzen. Eazven dobre, za-nesljive pnške mn je potrebna mirna roka, bistro oko in vedra glava, ki ni pod-vržena omotiri. Natanf-no mora poznati svoj lovski nkraj, znane mu morajo biti vsp steze. vsi križpotje, vse krivine in globine. Vcdeti mora, kje se živali na-vadno paso, kje počivajo, kje prenočnjejo, kam se skrivajo in umikajo novar-nostim, kratko rečeno: poznati mnra divjo kozo natančno. vse njene navade in posebnosti.
Divja koza daje  izvrstno  divjačino.  a  iz  kože  se  stroji posebno  trdna  in tvpraiv.i irliovina \\\ tudi vogovi so za vabo. Dolgo hrbtno dlako si lovci radi zati-
kujojo za klobuke.
(Po Erjavčevej knjiginDomače in tuje živali".)