Stran 62.
Naše družbe.
„CiriLMetodove družbe" dohodki se krčijo, nje potrebe pa vedno množe.
„Glasbena matica0 je vsled nakupa in prezida van ja društvene hiše zašla v opasne dolgove.
Penzijski zaklad za slovenske igralce je še — na papirju.
„Narodni dom" poka pod težo dolgov.
„Radogoj" stagnira.
Imamo pa še več, za obstanek in napredek, jako važnih ustanov, ki stoje vsled slabih gmotnih razmer blizu propada — katere bodo propadle, ako ne zadobe pravočasne izredne pripomoči.
Pred vsemi takimi narodnimi ustanovami je vele-pomembno Ciril-Metodovo društvo Ono pa je vsled preskromnih dohodke v blizu tega, da zaključi od stotin slovenskih otrok obiskovano šolo. — Predsedstvo Ciril-Metodove družbe objavlja tužne razmere po listih in s pismi, toda le malo jih je, od mnogih poklicanih, ki se zavedo dolžnosti v kljub lepim izgledom, katere podajajo nekatere podružnice in posamezniki.
Izreden izgled, kako naj pravi domoljub ovažuje Ciril-Metodovo družbo, dal je nedavno umrli Trnovski dekan g. Vesel s tem, da je svoje imetje zapustil tej v nas Slovencih sedaj gotovo najvažneji družbi.
Kakor je ta oporoka razveselila vse one, ki se za Ciril-Metodovo družbo zanimajo, tako neprijetno je dir-nila druga oporoka, novejšega časa, po kateri je pripadlo premoženjo odličnega mestjana stari njegovi služkinji.
Mož vedno napreden „Sokol", v mladih letih pevec, navdušen tabornik in boritelj za narodne svetinje; mož akademičnega izobraženja, ki je veljal za Slovana, ki je moral poznati vse žalostne razmere naših društev, ki ni imel ne soproge ne otrok, ki je premogel baje blizu 50.000 gld. premoženja — ta mož je pozabil na vse, le na služkinjo ne. Njej je zapustil vse!
Kaj potrebuje 50letna priprosta ženska takega premošenja ?
Za vso zvestobo, postrežbo in ljubav bi zadostilo, da bi ji bil določil „kot" in primerno pokojnino, ali užitek premoženja do smrti.
Taka oseba večjega imenja uživati ne zna. Ona postane, vsled premoženja, objekt raznim pustolovcem, in nevarnost nastane, da pride premoženje mestjana in rodoljuba v nevredne ali celo sovražne roke.
Ta slučaj drastično kaže plitvost značaja še pri takih, ki spadajo mej najboljše.
Ta pojav pa zbuja tudi strah pred bodočnostjo, ako se razmere ne zboljšajo.
i      Narodni davki so na tako   maloštevilne rame naloženi, da se z matematično gotovostjo  sme sklepati, da v
bližni dobi eno ali drugo teb, za kulturni život naš, velevažni zavod propade — se vsled slabosti zgrudi.
Ni-li proti takim nevarnostim treba zavarovati se? Ni proti katastrofam graditi jezove?
Zamorejo pa to posamezniki? Ne, ne! ta dolžnost zadeva ves zavedni narod.
Zato naj postane temu narodu sveta dolžnost, da vsakteri član že v življenju podpira narodna društva, a spominja naj se pa tudi sleherni o svoji oporoki, kolikor toliko na eno ali drugo narodno ustanovo.
Pa dolžnost pustiti mora zakon, mora preiti v krv Slovencem.
Ciril-Metodova družba mora postati nekak pravni dedič v mislih in dejanju vsakterega, ki zamore kaj dati ali voliti, in ta zakon naj ostane veljaven, dokler se je narodu boriti za obstanek — ki je mogoč edino le po napredku sploh in odgoji mladine slovenske v narodnem duhu.
Ciril-Metodova družba naj postane, kar je otrok starišem. Ona naj bo deležna darov ob vsaki priliki, kadar se ljubljenci obdarujejo.
Ne žabi naj se ( iril-Metodove družbe pri veselih pojavih: pri svatbah, besedah, krstih, slovesih, godovnih praznikih, pri volitvenih  zmagah, računskih   sklepih itd.
Ciril-Metodovo društvo dejansko podpirati ne velja za znak zavednosti, rodoljubja, domovinskega čuta, pravega slovenskega srca in resnega namena; ta narod ohraniti, dvigniti, osrečiti.
Kapitali naloženi pri Ciril-Metodovi družbi niso zgubljeni. Stotere obresti bodo došle od sto- in stoterih otrok, iz katerih postanejo svoj čas krepki značajni nasledniki naši v borbi za domovino, ki bi bili bre^ Ciril-Metodove družbe gotovo postali — Janičarji.