TRIDESET LET AGROTEHNIKE-GRUDE
Zametki sodobnega kmetijstva
Na pobudo takratnih organizatorjev kmetijskega zadruž-ništva, kot so bili Viktor Avbelj, Jože Ingolič in Zoran Žagar, je pred tridesetimi leti, točneje 5. maja 1951 slovenska vlada zaradi vse večjih potreb po oskrbovanju kmetijstva, zlasti zadružnikov z mehanizacijo, gnojili in zaščitnimi sredstvi ustanovila delovno organizacijo Agrotehniko. To je bilo ta-krat podjetje kmečkih obdelovalnih zadrug. Krmilo podjetja je prevzef Anton Turk, tedanji načelnik za zadružništvo pri ministrstvu za kmetijstvo, ki ga je uspešno vodil vse do ponovne združitve z Grudo. Kot pravi sam, »je bilo treba tedaj uresničiti program mehanizacije kmetijstva, saj je bilo jasno, da se produktivnosti ne da povečati z motiko in vilami«
Na začetku je bilo samo 10 Ijudi, danes pajih kolektiv šteje kar 1100. Začeli so z ustanavljanjem agroservisov na podeže-Iju, kjer naj bi se zadruge lahko oskrbovale z rezervnimi deli in gorivom, na voljo bi jim bile storitve serviserjev in še kaj.
Mnogi od teh servisov so bili pravzaprav zametki nove industrije in storitev, ki so v mnogočem presegali prvotni pomen in imajo za našo republiko izjemno vrednost. Tako je iz Ljutomerskega servisa nastala tovarna kmetijskih strojev Tehnostroj, iz Sempetrske tovarne mehanizacije za spravilo krme SIP, iz kranjske tovarne kmetijskih strojev Creina, iz novogoriškega Vozila Gorica, v Ivančni gorici je to zdaj livarna IMP, iz novomeškega pa se je razvil nič manj kot IMV.
Težko bi bilo oceniti pravi prispevek ustanoviteljev - Agro-tehnike za razvoj naše industrije in za zaposlovanje na vasi, kakor tudi za dvig produktivnosti v kmetijstvu, kjer je manj rok z mehanizacijo naredilo več kot prej.
Seveda na samem začetku ni šlo tako gladko. Obilo truda je bilo potrebnega, da smo lahko sploh prišli do strojev, ki jih je bilo seveda treba uvoziti. Menjava je bila naturalno bla-govna. Za en traktor iz Italije je bilo potrebno izvoziti 40 m3 smrekovih desk. (Mimogrede: hitra in približna ocena pove, da se razmerje skorajda ni spremenilo). Devize za uvoz je poleg lesa zagotavljal tudi izvoz živine. V letu 1955 je prišlo do reorganizacije podjetij, ki so se specializirala. Tako je nastala iz Agrotehnike Kooperativa, ki se je ukvarjala v giav-nem z izvozom lesa in je bila tedaj med največjimi sloven-skimi izvozniki lesa, pa Gruda, ki je v glavnem izvažala živino.
-Čas je tekel, Agrotehnika je širila svojo dejavnost in oprav-Ijala v pospeševanju in posodabljanju kmetijstva pionirsko vlogo. Začela je tudi z dobavami opreme za potrebe prehram-bene industrije, zlasti mlekarn, pivovarn, hladilnic in klavnic. S svojimi sredstvi (predvsem na račun skromne akumulacije, čeprav je bilo poslovanje vedno pozitivno) je razširjala mrežo poslovalnic in obratov. Danes je v Agrotehniki-Grudi (obe delovni organizaciji sta se lani ponovno združili, da bi skupaj zagotovili bolj vsestranski razvoj kmetijske proizvodnje) de-vet temeljnih organizacij, ki se ukvarjajo z vzrejo živine, notranjo trgovino, zunanjo trgovino, kmetijsko oskrbo, ma-loobmejnim prometom, servisiranjem, proizvodnjo kmetijske mehanizacije, vzrejo živine, prodajo lovske in športne opreme, poleg tega pa so tu še skupne službe.
Agrotehnika-Gruda Še zdaleč ni samo občinska, niti samo slovenska delovna organizacija, temveč je že zdavnaj prera-sla tudi republiške okvire in je dajavnost razširila v Istro, okolico Zagreba in Bjelovarja, pa v Vojvodino itd. Zastopa okoli 50 tujih proizvajalcev iz svoje dejavnosti, v izvozu pa je lani iztržila čez 50 milijonov dolarjev. Ne izvaža več samo kmetijskih proizvodov, temveč tudi prbizvode nekaterih dru-gih jugoslovanskih proizvajalcev, na primer Agrostroja (na-makalne naprave), subotiškega Severja (elektromotorje) in zagrebškega Rade Končarja (elektromotorje) Uvoz, vsaj lan-skoletni, bi težje ovrednotili, ker ješel del deviz, pridobljenih z izvozom, za intervencijski uvoz živil.
Čeprav je delovna organizacija teritorialno precej raztre-sena, pa samoupravna aktivnost nemoteno teče. Poleg cen-tralnega delavskega sveta imajo delavske svete vsi tozdi, pa tudi vse poslovalnice. Enako je s sindikalnimi organizacijami. Vsi tozdi tudi žele še naprej ostati v Agrotehniki-Grudi, če-prav so se nedavno pokazale.v mariborskem manjše lokali-stične težnje, kar pa je kolektiv samoupravno preprečil. Agro-tehnika-Gruda si ne more dovoliti zapiranja v republiške, še manj pa v občinske okvire. Kljub temu se žele povezovati s podjetji v agroživilskem kompleksu. »Pripravljeni smo na vsako povezovanje, ki bi dolgoročnodalo pozitivne rezultate, toda brez teritorialnega zapiranja,« pravi direktor Anton Turk.
Vito Komac