^                 Velikodušnost sv. očeta Pija IX.
fokojni sv. oče Pij IX. so se necega dn6 sprehajali brez spremstva po vatikanskih sobanah. V velikej dvorani, ki je bila olepšana s pre-krasnimi slikami, ugledajo mladeniča, ki je s tihim občudovanjem stal pred podobo, uaslikano po mojsterskej roki Eafaelovi. Vže so hoteli iti mimo, da bi ne inotili občudovalca v njegovej zamaknjenosti, kar se ta ozre in spoznavši sv. očeta globoko prikloni. Spoznali so takoj, da imajo mladega umeteljnika pred seboj in prijazno ga ogovore: nAli ste slikar?" — ,,Da, sv. oče — postal bi rad slikar in zato sem prišel v Rim." — ,,Izvestno ste učenec slikarske akademije?" — »Žal, da ne!" — nAli imate posebnega učitelja?" — HTudi tega ne, ker sem preubog. Sam se moram učiti in Eafaela sem si izbral mojstra." — nMoj sin, bolje bi bilo, da greste v akademijo; ako vam je po godu, prevzamem jaz plačilo!" — „0 sv. oče, kako se . . ." — »Tiho, ne zahvaljujte se!" — A Vaša Svetost ne ve, da . . ." — nKaj? Govorite!" — nJaz sem protestant!" — nSmijoč se reko mu sv. oče: nBodite mirni; akademija nič ne vpraša po tem!" — Od tega časa učil se je Jurij Johnston ob troških velikodušnega sv. očeta Pija IX. in storil se je te blago-dušnosti vrednega, ker je delal s svojo pridnostjo vso 6ast svojemu plemenitemu dobrotniku! —                                                                                        J. M.