Zvodnik.
(Povest od včeraj in danes.)
(Nadaljevanje.)
X. »Zora vstaja, dan se dela . ..«
T^ONČKA je prihrumela nevljudno k Roži v sobo in vprašala razburjeno: »Kaj pa počenjaš? Ali si pri pameti?« Roža je osuplo pogledala tovarišico, ki ji je oko žarelo v sveti jezi in osuplosti. Ni našla besede, že je zopet govorila Tončka:
»Ali je res, to mi povej, ali je res?« Deklica je za* mahovala z roko' kakor mati, ki se jezi nad nepokor; nim otrokom.
»Tak umiri se in oddahni,« je rekla Roža v zadregi, da bi domači ne slišali vikajoče Tončke. Tončka se je
»Ali je res, ali ni?« je vprašala znova.
»Pej, kaj?« je vprašala Roža nestrpno.
»Da boš igrala —,« je našla zasopljena Tončka odgovor. Roža se je nemirno zgenila. Odgovorila je pa navidezno hladno, malomarno, porogljivo.
»Kaj so ti šele zdaj to na nos prinesli?«
»Pa oče? Ali kaj vedo?« je vprašala očitno napadajoče Tončka. Rahla zadrega je zaigrala Roži v licu.
»Zakaj ne bi vedeli?« je odgovorila kaj vidno nemirna. »Ali je kaj slabega? In kaj tebe to briga?«
Tončka je nekaj trenutkov molčala.
»Gospodu Nacetu gotovo nisi povedala,« je rekla nato. »Pa ti tudi ne bi bil dovolil. Tako;, glej, si nam odpadla. Da te sram ni!«
Temna bledost je pokrila Roži lice. Ni mogla takoj spregovoriti. Ko pa je našla besedo, je rekla trpko, premišljeno, sovražno.
»Sram naj bo tebe in tvojevrstnih blaženih svetnic. Prav, pa se sramuje. Kar nič več ne bom usiljiva. Kar h kaplanu teci, pa povej, da jaz na koru ne bom več pela.«
»Roža!« je vzkliknila jokavo Tončka. »Le tega ne, pa gospodu Nacetu! Ne naredi!«
»Hinavka!« je brizgnila kakor pljunek besedo Roža. »Pojdi. Sra* mujem se te!«
»Pojdi, pa takoj!« je še planila in se vrgla na Tončko in jo nemilo potisnila iz sobe? »Doli je oče,« je kipelo iz nje. »Kar na glas vpij in me toži, saj drugega ne znaš. Fej, fej, fej!«
Ivan Pregelj.
dala pomiriti.
Zdaj je v resnici pljunila za Tončko, ki je odšla kakor iz uma.
Od tiste ure Roža ni več šla k pevskim vajam...
* * *
Ura, ki jo je naznanjalo vabilo k predstavi »Rokovnjačev« je bila. Veliko dvorišče pri Slamiču je bilo napolnilo radovedno gledal« stvo. Posedli so pred zastrtim odrom iz desak, nerodno okičenim z zelenjem in prevešenim z velikim, rdečim zagrinjalom. Lopa za odrom je bila nekaka garderoba. Zmračilo se je, ko se je igra začela. Gle« dalci so pridržali sapo v prsih in strmeli. Polagoma in stopnjema šele so se osvobajali prvih močnih vtisov, ki jih niso bili vajeni. Neprisi« ljeno so se vživljali v spretnost, dramatiko in privlačno zgodbo, ki je rastla na deske iz pestrih in živih prizorov. »Upetaj, šmolar!« Skoraj ie ugenili so smisel besede, ki so jo čuli, pa so se morali že vdati ji, ponoviti jo pri sebi, nasmejati se. Tedaj pa jih je prijela robata ša« ljivost Blaža Morola, pesem Rojčeva. Zdaj pa so zastrmeli. Lepa in sijajna v čas igre in njiju mladosti objeta sta stala na odru Nande in Polonica. Tisti trenutek, ko sta igralca pogledala po gledalcih, sta že vedela da ugajata. Zavedajoča se ugodja, ki ga vzbujata, sta igrala jasno, neposredno, vajalno oči in duha. Roža je drhtela in obenem v slastjo čutila, kako se sprošča, kako neprisiljeno se igra prelija vanjo, kako ona sama živi v igri in osvaja gledalce. Ko je igrala Štefanu v obraz, je trenutno povsem pozabljala, da le igra. Zgubljala je zavest razlike med igro in resnico. Prečudno dobro ji je bilo. Bil je Nande, s katerim je igrala, bil je Štefan, katerega je res ljubila. Ljubezen do Štefana se je zrcalila v igro Polonice z Nandetom ...
Za trenutek se je zavedela, videla po ljudeh. Prav blizu, kakor pred obrazom ji je sinilo doli iz temé naproti bledo, v čudnem krču spačeno lice. Roža je spoznala Tončko. Ta trenutek v svoji sreči Roža niti huda ni mogla biti na Tončko. Nekakšno pomilovanje jo je ob« šlo. »Glej me. Ali sem prava? Ti seveda, bi se igrati sramovala, ki igrati ne znaš!« Tako ji ie šlo skozi misli...
Nastopila je sama in pela:
»Zora vstaja, dan se dela, pridi, ljubček moji«
Prečudno je segala lepa Medvedova pesem v srca. Solze so silile v oči. Za srečo nesrečne Polonice so jokali ljudje, se bali.
»Ti si meni vse na sveti, ljubček, ljubček moj!«
je rotila Roža še za več usmiljenja gledalce, zmagovala, osvajala.
»Najsrečnej ša
med dekleti
sem s teboj, s teboj!«
je dopela koprneče in iskala za Tončko. Ni je našla. Sredi pesmi je bila stisnila deklico za grlo čudna bolečina, zmeglilo se ji je. Skozi gnečo je iskala iz ljudi. Dušila jo je čudna duševna bolest, obenem slabost, podobna težki omotici. Tako se je dokopala iz dvorišča, šla
skozi vežo in zaiela pred Slamičevimi hišnimi vrati zraku. Bridki šumi igre so jo zdramili iz duševne in telesne bridkosti. Bolečina radi Rože je ugasnila, deklice se je lotila znova sla po igri, po pesmi, po lepoti, ki jo je morala zavidati, četudi ni hotela in jo je bolelo, bolelo. Sku= šala se je preriti zopet na dvorišče med gledalce. Fantje so zaslanjali vhod na prosto.
»Upetaj, šmolar!« ie nekdo nemilo odtisnil Tončko. Žalostno ie čakala neka i časa. Potem se ie odločila in odšla. Vso pot do doma je iokala . .. Šele proti iutru ie šla prav tisto pot zanio Valičeva Roža. Hodila ni sama. Vodil io ie Štefan, prav tako od igre in liubezni opo= ien kakor ona sama. Tesno ob pas je bil privil svojo roko dekletu, na uho ji je šepetal naislajših besed. Poslušala ie z brezmejnim uSodiem. Igrala ie z besedo Polonino iz igre, iz igre ie odgovarjal. Potem pa je poliublial na usta, na oči . . . In ni mu branila. Brez moči, srečna, pijana ie ležala fantu v naročju. Trudoma se je morala bra= niti, da ni vračala pol jubov.. .
Za nizkimi brdi se je že zaznaval prvi dan. Čuti ie bilo že prve peteline. Potem je bilo zopet vse mirno. Le mlada kri se je oglašala, rela, hrepenela:
»Ti si meni
vse na sveti,
Ijubček, Ijubček moj!«
»Najsrečnejša
med dekleti
sem s teboj, s teboj!«
A zvodnik? Alig je bila ta pesem? Ali kdor jo je pel? Pesem ne! Prilika k grehu pač — hudič zvodljivi, ki je blizu stal in se — krohotal.
0© SS9
Stanko Gorjanec:
Pesem padlih fantov.
(Zbor v skupnem grobu).
Stisn jene ustne, prekrižane roke — in vse je prešlo: bol, rane globoke.
Nad našim grobom mrzel veter cvili, polagoma se dežji bodo vsuli — a mi ne bomo nič več nič več culi — mi smo že bili.
En glas le slišimo v dalji tugovati, otožno pesem, ki nas išče, čaka, nad vasjo bega in nad poljem plaka: Sin, tvoja mati!
Stisniene ustne, prekrižane roke: tu imaš, mati, svoje otroke1
6*9©©
POMENKI.
Verne duše.
KO pada prva jesenska slana in mori zadnje krizanteme, obhajamo v cerkvenem bogočastju praznik življenja in praznik trpljenja. Ker je število izvoljencev božjih tako ogromno, da cerkev v cerkvenem letu nikakor ne more počastiti s posameznimi godovi vseh, slavi že od leta 835. na en dan spomin vseh svetnikov. Takoj naslednji dan pa posveča spomin vernih duš v vicah.
Vsi svetniki.
v nebeški družbi srečni, blagi, Naš duh se dviga na višave, kjer bivajo zdaj srečno dragi obdani s svitom večne slave.
Kratko in utrudljivo je človeško življenje. V kletke našega telesa je Vsemogočni uklenil živo dušo, ki bega kot nemiren ptič in čaka dneva, kdaj se oprosti tesne telesne ječe ter se zlije kot kapljica z ne? skončnim morjem božje večnosti, odkoder je izšla. Le tolči in razbij človeška prsa — duše ne boš razbil! Ne more je sestaviti matematika in ne razkrojiti kemija. Prišel bo dan, ko bo dala slovo telesu in odhitela v večnost, kjer ni umiranja.
Dokler živi človek na zemlji, ga spremlja žalost, gorje in neuteš? ljivo hrepenenje po tistem zaželjenem kraju, kjer prenehajo solze in bolečine. »Če na tisoče listov ponišemo, nikoli ne bomo po resnici in zadosti opisali gorje te zemlje! Po nizkih kočah beda in glad, po vi? šokih palačah skrb in dušna bolest, nepregledno gorje po dolgih bob niških dvoranah, po prostranih bojnih poljih, po posameznih bolniških ležiščih . . . Težka razočaranja v milijonih src, goljufane nade v nešte? tih dušah, preganjana nedolžnost, na križ razpeta ljubezen, strah, obup ... Dežela pregnanstva je ta zemlja za nas. — Toda ne obupati! Saj ne bomo večno peli žalostne pesmi, domotožja ob vodah babilon? skih! Rešenje pride kmalu. Tam gori med srečnimi brati in sestrami, ki so mogoče živeli s teboj pod isto streho, hodili v isto cerkev, šolo-,
delali na isti njivi ali pisarni — bo konec gorja. Za reveže preneha v nebesih uboštvo, bolnike zapusti bolezen, žalostnim se posuše bridke solze, preganjani najdejo varno zavetje.« (Dr. Opeka: Božji dnevi.)
Kako jasno so umevali to resnico izvoljenci božji! Med njimi so bili sveti spoznavalci, ki so zapustili svet in radi prenašali zasramo« vanje in zasmeh. Deviške duše najdeš med njimi, ki so križali svoje telo in ga devali v sužnost. Spokorniki so med srečnimi državljani ne* beškimi, ki so zašli v svetu, pa so zopet izsledili pravo pot. S posti, molitvami in solzami so izbrisavali svoje madeže pred Bogom in očiščevali svoje duše. Puščavnike srečaš v nebesih. Leta in leta, včasih celo življenje so preživeli v samotah, med skalami v brlogu daleč od sveta. S krvjo omite mučence gledaš. V ječe so jih zapirali, z lakoto in žejo so jih mučili, roke in noge so jim sekali, oči iztikali, z razbelje« nimi kleščami trgali meso z živega telesa, na križe so jih pribijali, s smolo polite zažigali, na grmade stavili, divjim zverem metali... Oni so pa Boga hvalili in z visoko pesmijo ljubezni so šli v smrt kakor izvoljeni na ženitnino.
Ni čuda, če se Cerkev raduje njihove zmage. Na veličasten praz« nik se spominja vseh teh milijonov, med katerimi je mogoče tudi tvoj oče, mati, sestra, brat, prijatelj ... Vsi sveti so praznik trdnega upanja na srečno svidenje nad zvezdami. Cerkev je razsvetljena, jesensko cvetje krasi oltar, evangelist govori o tisočih zaznamenovanih iz vseh rodov. Tudi iz našega rodu? Brez dvoma! Naj ti srečni naši bratje in sestre prosijo za naš rod zlasti v težkih dneh!
Tudi domače šege nas spominjajo na ta radostni praznik. Navada je, da po hišah pečejo »prešce« t. j. majhne hlebčke, na Vipavskem iz nove koruzne moke, ki jih dajejo onim, ki pridejo »vahčat«. Ta do« mači običaj razlagajo zelo različno. Ponekod se opirajo na zgodovino praznika. Ta dan so namreč prihajale v Rim neštete množice romarjev, katerim so iz polnih žitnic dajali v dar živeža. Drugod imajo ta običaj kot izraz občestva med verniki. Bogatejši so hoteli, naj bi se na ta dan radovali tudi ubožnejši, da bi čutili ljubezen iste krščanske družine. Ponekod so pa v hišah pekli kruh za one, ki so na Vse svete popoldne in dolgo v noč zvonili v čast vernim dušam. Medtem, ko vlada do« poldne v cerkvi in družinah slovesno, radostno razpoloženje, se po* poldne po večernicah hipoma umakne radost — žalosti nad trpečimi brati in sestrami, ki se očiščujejo v vicah.
VERNE	DUŠE.
O tužni dan v jeseni hladni,	Pred nami je mrtvaška njiva,
ko zime že nastopa vlada,	vse živo širno je grobišče,
ko list za listom z drevja pada	saj svojce vsak nocoj obišče,
in pozni cvet umira zadnji.	ki tu jih mrzla prst pokriva.
Glasi se zvon z visoke line,	A zvon se tužno še oglaša,
na kraj miru nas vabi, kliče.	tako se zdi, da joka z nami
Sprevod počasno se pomiče	za dragimi, ki spijo v jami,
in tožne nam budi spomine.	pozdrave mile jim donaša...
Cerkev se je vedno spominjala v molitvah in daritvah onih vernikov, ki so umrli sicer v stanu božje milosti, pa se niso še omili malih gre« hov. Očiščujejo se v vicah in trkajo na naša vrata, proseč pomoči. »Pojte z mano, popeljem vas k njim! Po poti vere se bližamo deželi
mrtvih. K temnemu, groznemu svetu prihajamo — svetu med nebe« som in peklom. Tu trpe oni, ki so svoje življenje sicer dobro končali, a se niso še madežev oprali. Težko čakajo angela, da bi jim naznanil konec trpljenja in jih sprejel v večno nebo. Čuj! Ganljivi spevi, mo« litve, jadikovanje in jok, ljubezen in prošnje, kesanje in obup! Sredi hvalnic, v katerih poveličujejo te duše Boga, ki jih je rešil večne smrti, se oglašajo bolestni klici: V sredi naših dni smo morale iti v de« želo mrtvih, ne moremo gledati na Gospoda, ne ljudi — le prebivalce tihega, trpečega kraljestvo zremo. Zakaj nifmo časa milosti boljše po« rabili, zakaj nismo Gospodu zvesteje služili!« (Segneri.)
Vsem vernim umrlim je Cerkev posvetila poseben dan v letu. kise od 10. stoletja na« dalje obhaja 2. novembra. Že na praznik Vseh svetnikov popoldne zazvene zvonovi mrtvim v spomin. Duhovniki pristopijo k oltarju v črni, žalni obleki in molijo ter pojejo molitve za verne duše. Sicer se cerkev tudi med letom večkrat spominja umrlih pri takozvanih črnih mašah. Že prvi kristjani so se spominjali 3., 7. in 30. dne ter obletnice smrti. Tretji dan je Gospod vstal od smrti, sedmi dan je Bog po« čival in ta božji počitek je znamenje miru, ki ga želimo dušam v vicah. Trideset dni je ljud« stvo žalovalo za Mojzesom in Aronom. Bolj kakor ti dogodki iz sv. pisma pa se zdi, da so na razvoj krščanskih obredov za mrtve vplivale stare rimske in grške šege. Tretji dan po pogrebu so se pri Rimljanih zbirali sorodniki na grobu ranjkega in tam opravljali obred mrtvemu v spomin. Isto se je ponavljalo deveti dan. Grki so se shajali na grobeh tudi 30. dan. Tako se še dandanes vrši prva pogrebna maša vpričo mrliča na dan pogreba. Zato se tudi v molitvah, ki jih pojejo duhovniki ob mrliču, ah pa pozneje ob odru, ki naj predstavlja krsto z mrličem (katafalk), pojejo molitve za rajnkega, kot bi se njegova duša pravkar ločila od telesa. Božja sodba se je sicer izvršila v trenutku, ko se je duša lo« čila od telesa. Vendar si dramatično predstavljamo, da duša še ni sojena, temveč se šele nahaja na poti proti večnosti. Preden sodnik izreče sodbo, prosi Cerkev v »Liberi« (»Reši me«), naj bo duši pri« zanesljiv, in naj je nikar ne zavrže v pekel. Dasi je duša tedaj že sojena, ji je z ozirom na Cerkvene molitve mogel dati Bog v smrtni uri milost popolnega izpreobrnjenja, tako da je v trenutku ločitve s sveta mogel izreči nad njo milostno sodbo. Ta pomen imajo tudi mo« litve, ki jih mašniki molijo na Vseh svetnikov dan popoldne.
Po1 cerkvenih molitvah se razvrsti procesija na pokopališče. Na ta dan obiščemo in okrasimo grobove svojih dragih. Celo leto so za« puščeni. Za praznik Vernih duš jih pa ozaljšamo s krizantemami, uredimo zemljo, prižigamo sveče, pletemo vence iz mrtvaških rož ter goreče molimo za duše dragih rajnkih. Zelenje in cvetje nas spominja na upanje večne pomladi, luči na grobeh nam pa govorijo< o večni luči, ki naj sveti vernim umrlim. Koliko^ solz kane ta dan na mrzlo zemljo in koliko vročih prošenj se vzdigne v sveto nebo! Zopet stopijo pred naše oči dragi obrazi, obnovijo se nam v spomin ure slovesa in iz duš
privrejo ponižne molitve. Pokopališče oživi ta dan in pozno v noč brlijo lučke in svetilke na lepo okrašenih grobovih. Med grobovi na pokopališču se pa nahajajo tudi zapuščeni, zarastli, na katerih ne brle lučce in ne svetijo svetilke. Teh pozabljenih mrličev se moramo spominjati zlasti mi, ki živimo ob velikem bojnem pokopališču, kjer trohne nešteti tisoči, ki ne bodo imeli na grobu ne zelenja, ne sveč, ne molitve!
Na vernih duš zvečer zvoni v zvoniku žalostno in otožno. Ta proseči glas kliče vse, naj molijo za drage pokojne, ki so živeli z njimi pod isto streho, pa jih je smrt ugrabila in odvedla v večnost. Stara navada je, da na večer vernih duš družina moli vse tri dele rožnega venca za uboge verne duše. Pravijo, da med tem krožijo trpeči duhovi mimo hiš in bolestno kličejo na pomoč. Le živi jim morejo pomagati in jih rešiti groznega trpljenja v vicah. Po končanih molitvah luščijo v družinah kostanj in obnavljajo spomine na drage rajnke.
Na praznik Vernih duš poje duhovnik črno sv. mašo. Poleg te sv. maše sme ta dan opraviti še drugi dve tihi. Verniki pa naj ta dan posebno goreče prosijo za drage umrle sorodnike in znance. »Sveta in dobra je namreč misel moliti za mrtve, da bi bili grehov rešeni!« (2. Mak. 12, 46). Med molitvami in mašo se ponavlja pretresljiva prošnja: »Gospod, daj jim večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti! Naj počivajo v miru! Amen.«
Staroslovenski psalm.
Jakože žedajet jelen na istočniki vodnije / tako žedajet duša moja k tebe, Bože.
Vžeda duša moja k Bogu krep^ komu živomu / kogda pridu i javlju se licu božiju.
Biše slzi moje mne hleb dan i noč / jegda glagolahu mne na vsak dan: kde jest Bog tvoj?
Si pomenuh i izlijah na me dušu moju / jako projdu skvoze mesto krova divna, domu božija.
V glase radovanija i ispovedas nija; šuma prazdnujučago.
Vskuju pečalna jesi duše moja? i vskuju smučaješi me.
Upvaj na Boga, jako ispovem se jemu: spasenije licu mojemu i Bog moj.
Kakor hrepeni jelen po studencih voda / tako žeja mojo dušo po tebi, Gospod.
Mojo dušo žeja po krepkem, ži= vem Bogu; / kdaj pridem in se jas vim licu božjemu?
Bile so mi solze kruh ponoči in podnevi / ker so mi govorili vsak dan: kje je tvoj Bog?
Tedaj se spomnim in izlijem du= šo svojo / zakaj šel bom v prostor divnega šotora, v dom božji,
v glasu rado vanj a in proslavlja= nja, prazničnega šuma.
Zakaj si v skrbeh, duša moja / in zakaj si žalostna?
Upa j v Boga, ker priznavam mu / spas mojega obličja si in moj Bog.

P. Keller (prevedel dr. A. K.)
O glasbenem življenju v Altenrodi.
(Nadaljevanje.)
Bilo je že proti pomladi. Krovska obrt pozimi ne cvete. Preko par prisilnih naročil, če pritiska snežni metež že v hišo ali če si severni veter dovoljuje prerobate burke, ne pride. Avgust Stumpe je torej imel dovolj časa za učenje in vsaka prosta ura je bila tudi skrbno porab; ljena. Ciril je bil neutrudljiv učitelj. Za tega docela muzikaličnega člo; veka je bila srčna sreča, voditi tako močan talent, kot je bil krovcev, k vedno večji zrelosti. Davno sta bila že preko skromnih ulog v igrah nih operah kot »Freischütz« in »Waffenschmied«. Dospela sta že do Wagnerja. Ko je Ciril svojemu učencu prvič govoril o Wagnerju, je stal pred njim kot navdušen duhovnik, in ko mu je odkril radosti in čuda »Lohengrina«,1) je krovec vzdihnil in rekel: »To je godba iz raja.« —
Nekega dne sta se oba skupaj peljala v glavno mesto. Sestala sta se v altenrodski čakalnici.
»Medtem sem kupil oba vozna listka,« je rekel Ciril.
»Jaz tudi!« je rekel krovec.
Ciril je kupil tretji, krovec drugi razred. Končno sta zložila vse štiri listke, se peljala v prvem in bila lepo sama v oddelku. Krovec se je do polmrtvega sramoval v ličnem prostoru in samo želel, da bi no; ben drug človek ne vstopil.
Ciril se je otožno smehljal.
»Kmalu se boste vozili vedno v prvem razredu,« je rekel. »Potem ko boste odrska zvezda! In jaz se bom vozil vedno v tretjem razredu. Zdi se mi, da sem tudi sam tretjega razreda.«
Proti temu je krovec strastno protestiral, toda Ciril je branil in rekel:
»Pustite tako, kot je. Vsakdo ne more stati čisto spredaj. Zadostuje že, ako je zraven. V operi si bova danes zvečer vzela čisto dobra me; sta. Stanujeva pa lahko v kakem majhnem predmestnem hotelu.«
Sedela sta v loži operne hiše.
Lohengrin.
Srebrno petje gosli z motivom grala se je pričelo; overtura je bu; čala mirno; zavesa se je dvignila in krasna odrska slika je pokazala kralja Henrika z možmi iz Barbanta na bregu Scheide.
Krovec je pritisnil svojo roko na Cirilovo koleno, kot da se mora držati. Tako blaženo prestrašen kot on je gledal nekdaj Mojzes v ob; ljubljeno deželo.
Ko se je pojavila svetla postava Lohengrinova, ta postava, ki pride iz sijaja in radosti, čista lepota, popolna čistost, popolna junaška moč, čista najčudovitejša mladost, so ubogemu krovcu neprenehoma drle preko lic solze, srce mu je tolklo v blaženosti; vsi zvonovi so zveneli, vsi angeli peli; tisoč melodij je plavalo proti njemu šepetaje: Srečen si, blažen si, v nebesih si!
1) Wagnerjeva opera. Snov zanjo je Wagner vzel iz nemškega bajeslovja. Wagner je eden največjih nemških skladateljev 19. stoletja.
Ko pa je zavesa padla, je krovec sedel nem in z bledim obrazom na svojem stolu. Ljudje so šli v sprednje prostore.
»Ali ne bi tudi midva šla ven?« je vprašal Ciril.
Krovec je zmajal z glavo. Kako' naj gre človek iz teh nebes? Toda bil je tako smrtnobled in je tako čudno bulil z očmi, da je Ciril vprašal:
»Kaj vam je? Ali vam ni dobro?«
Ah,« je rekel krovec, »ah, jaz borno človeče! Kaj takega ne bom nikdar zmogel. Lohensrin je kot bog!«
Ciril je molčal. Mislil je: Čisto prav, ako razumevaš velikost in te* žavo svoje naloge. Sicer na ie še vsakdo, ki res kaj zna, ne enkrat am* pak stokrat obupal nad sabo. Samo šušmarii so sami sebe gotovi.
V drugem dejanju se ie po Elzinih sladkih nočnih spevih krovec prijel za vrat in zašenetp.l Cirilu poln strahu: »Slabo mi postaja!«
Ciril je z enim pogledom videl, da postaia stvarni položaj preteč' prijel je Avgusta za roko in ga neljal ven. Nevoljni nogledi so sledili motilcem in Elza ie spodaj na odru nela: »Je sreča, ki ie brez kesanja « ne da bi slutila, da ie tu zgoraj naraven, za umetnost navdušen človek pripeljal ta izrek ad absurdum.
Avgust Stumpe ie moral vreči iz sebe. Mrzel znoj se mu je biseril na obrazu in na rokah.
»No, čujte vendar,« ie rekel Ciril, ki ie le nerad igral Samaritancn. »ako se nameravate v gledališču vedno tako razburjati, potem seveda niste za oder.«
»Ne,« je Avgust zajel zrak, »ne. za nič nisem! Čisto nopolnoma za nič nisem! Nepotrebna stvar sem! Bedast človek sem. Za me je samo eno — proč od sveta!«
»Budalost!« je rekel Ciril v tolažbo in nič drugega. Potem ie nelial Avgusta v okrepčevalnico in ga nokrenčal s steklcnico kisle vode. Od znotraj so prihajale ženitovanjske pesmi velikega pohoda v cerkev. Avgust je hotel zonet noter.
»Za ves svet ne!« ie rekel Ciril in nridržal krovca.
Tedaj se ie Avgust Stumne v svojem smrtno klavernem staniu naslonil na steber. Poleg njega je v praznem prostoru restavracije stal Ciril in oba sta delala neugoden vtis.
Ko sta tako slonela, je prišel mimo majhen debel gospod z rože» nim ščipalnikom na nosu, ju motril, obstal, šel mimo, zopet obstal, po? gledal okoli in prišel nenadoma poleg.
»Torej, to bi vendar rad stavil, da sta vidva iz Altenrode.«
Ciril in Avgust sta se ustrašila, kot da bi bila razkrinkana zlo* činca. in eden izmed njih je rekel: »Da, da, da!«
»Sem vaju vendar spoznal,« se ie stari gosnod zadovolino muzal. »Da, moj spomin za obraze! Torej človeka od kvarteta Altenroda. Vi pevovodja, vi tenorist! Vem vse, vem vse! Sai sem bil nri vašem kon* certu. Sta torej enkrat prišla sem v opero — kaj? In tu vam pač je po* stalo slabo? Saj ste čisto pri koncu?«
»Da,« je rekel Ciril, ki ie medtem mogočnega glasbenega kritika od takrat spoznal ali vsaj slutil, »mojemu prijatelju je postalo slabo.«
»Pa vendar ni pevec po poklicu? Kaj pa je pravzaprav?«
»Krovec.«
»Krovec? Tako, tako — krovec! Tako — hm, — čisto zgoraj! Čisto zgoraj, prav na gumbu cerkvenega stolpa! Krovec! In poje! In
se pelje včasih v opero! Žrtvuje denar! Sedemnajst mark v drugem razredu tja in nazaj! Vem! Saj sem bil v tistih krajih. Sedemnajst mark! In potem še drugi stroški. V opero! K »Lohengrinu!« In potem sliši tukaj tako — tako in mu postane slabo.«
Mali debeli gospod z roženimi naočniki je potegnil Cirila malo v stran.
»Povejte vendar — mož je gotovo iz sebe metali? Saj se mu vem dar vidi!«
»Da,« je rekel Ciril, »postalo mu je slabo. Že po prvem dejanju mu je bilo čisto narobe.«
»Ali pa je poprej kaj pil ali si pokvaril želodec?«
»Popolnoma nič! Slabosti je kriva samo opera.«
Debeluhar je Cirila osvetlil1 s stekli očal.
»Opera! Ali pa je bil — ta — ta krovec že večkrat v operi?«
»Ne, to je prva, ki jo sliši.«
Debeluhar si je drgnil plešo.
»To je bajno! Tega bi ne bil smatral za možno. Glejte, človek bi vendar sodil, da bi na tako otročjo kožo, kot je kak krovec iz Altem rede, morala prva opera, ki jo sliši, napraviti mogočen vtis, da bi ga morala navdušiti. Toda ne! Ako je glasben talent (in vaš krovec je v čisto odlični meri), ako ima glasbeno notranje življenje, mu postane pri taki klaverni predstavi, kot je današnja, enostavno slabo. Pljuje! Zaničuje celo tolpo. »Lohengrin«, ki je danes tukaj bil' tako zločinsko predrzen, da ie pel radi službe, naj se vdinja na kupu gnoja kot kiki* rikijevski petelin. Da, to more! To napišem jutri kritiko. Vdinjati se kot kikirikijevski petelin na gnojno dvorišče! Celo resnično muzikali« cen krovec iz Altenrode je to občutil.«
Na te besede ni Ciril rekel niti »da« niti »ne«. Bil je preveč začu* den nad zasukom stvari.
»Torej« je debeluhar nadaljeval, »takrat sem o vašem koncertu naslovil na vaš mestni list nekaj vrst. Bilo mi je v zabavo. Tudi malo* meščančkom iz Altenrode, ki niso prišli h koncertu, sem jo hotel za* soliti. Takrat sem se čudil vašim uspehom. Toda še bolj se čudim da* nes Da postane otroku narave pri prvi operi, ki jo sliši, slabo zato. ker slabo pojejo— glejte, to je dušeslovno besno zajemljiv slučaj. To je dokaz take prirodne lepotne volje, da se čudim.«
Debeluhar je šel sedaj h krovcu, ki je še vedno stal pri stebru s temeliito neumnim obrazom, in rekel:
»Čestitam vam radi vaše slabosti! Ne čudite se, ker ni tudi meni postalo slabo! Ne zaničujte me radi tega! Jaz sem do skrajnosti utrjen. Prenesem lahko lug iz mila: ker sem moral radi poklica tisočkrat po« žreti lug iz mila. Ali razumete to?«
Avgust ni vedel, kaj ima »Lohengrin« opraviti z lugom iz mila, toda prikimal je z glavo. Bilo mu ie vse eno.
Tedaj je bilo notri končano drugo dejanje: ljudje so se vsipali v prostore restavracije. Mali debeluhar je potegnil iz žepa posetnico, jo podal Cirilu in rekel:
»Tu je moj naslov! Veselilo bi me, ako me boste s svojim prija* teljem jutri obiskali. Najbolje med enajsto in dvanajsto uro.«
Nato je šel.
Med tretjim dejanjem je Avgust Stumpe zopet sedel tamkaj v bla= ženem drgetanju. Slabo mu ni več postalo. Samo na koncu, pri prino* vedki o gralu, so mu drle vroče solze preko lic. Ploskal ni. Sedel je čisto tiho še, ko so ljudje že po večini odšli, in kot eden zadnjih je za« pustil gledališče s svetlikajočimi se očmi in s sijajem poveličanja na obrazu.
V	majhnem predmestnem hotelu sta imela Ciril in Avgust skupno sobo. Krovec je sedel na robu svoje postelje in sanjal. Ciril ga ni motil.
«Kakor kak bog je pel — kakor bog!«
Tedaj je Ciril menil:
»Ljubi prijatelj, dam vam dober svet; ko bova jutri pri malem doktorju, ne zinite nobene besede o današnji predstavi!«
»Zakaj ne?« je vprašal Stumpe.
»Ker se ne spodobi, da začetnik v navzočnosti take priznane ve« ličine izraža svoje lastno kritično mnenje.«
»To je res!« je rekel krovec. Črez hipec pa je vstal.
»Tako je stal!« je rekel v blaženi zamišljenosti, »tako nameril oči čisto v daljavo proti Monsalvatu, daleč tja preko dežel in ljudi. In tako je pel:
»V deželi daljni, vam je nedostopna, stoji mi grad, ki Monsalvat je zvari .. .«
fn je tedaj Avgust Stumne pel pripovedko o gralu sprva potiho, potem z vedno bolj polnim glasom, in Ciril ga je srečen poslušal. Nje* Sov učenec je pel pripovedko o gralu v resnici mnoso lepše kot tenor na odru. in kar je krovca danes tako navdušilo, tudi ni bila malo vi« soka umetnost tistega odrskega tenorja, temveč gledišče samo, v ka« tero je ta milosti polni umetnik prišel kot pregnani kraljevič vprvič v domovino, v katero je spadal.
»Moj oče Parsival tam svojo krono nosi, njegov sem vitez jaz, Lohengrin nazvan .. .«
V	glorioli žarečih glasovnih barv je pel krovec konec pripovedke o gralu. —
»Mir tam notri! Gospoda že spi!«
To ie bil nočni vratar.
»Ne!« je tulil trgovski potnik, ki je spal v sosedni sobi na levi, »naprej naj poje. Mož poje sijajno.«
Vrata desne sosedne sobe so se odprla; nočna čepica stare device se je nrikazala in nek glas je zapiskal:
»O, gospod vratar, nrosim, pustite naj poje naprej. Nebeško i>!«
»Ne.« ie rekel robati vratar, »ni nebeško, pač pa je noč. Ljudje hočeio spati.«
Iz gorenjega nadstropja je nekdo robato zakričal po stopnicah na* vzdol:
"Kai v t* ie pravzaprav ta ropot tu spodaj? Mir hočem!« —
To ie bil prvi uspeh in neuspeh Avgusta Stumpeja v velikem mestu.
»Občinstvo!« je rekel Ciril. »Občinstvo!«
V
Se en ocenas za rajno mamo".
Magajna Bogomir.	Marjetica.
(Nadaljevanje.)
RUGO jutro sem gledal proti oblakom, ki so se začeli plaziti vsi
črni in strašni tam od visoke planote na zapadu. Vdal sem se mislim, ki so bežale razmetane po sobinem prostoru in kadil cigareto. Žaro* potalo je spodaj na vratih.
»Haloo, haloo!«
»Kaj je, Anton?« sem zaklical in tekel po stopnicah.
»Je Margherita pri vas?«
»Ni je. Kaj se je zgodilo?«
»Odpri! Vzemi kolo! Šla bova proti Trstu in morda v mesto samo!«
Odpiral sem urno vrata in nato privlekel kolo v vežo.
»Je res izginilo dekletce?«
»Preiskali smo hišo, mlin, struge, gozd, cesto — nikjer je ni!«
»Včeraj je rekla, da bo odšla. Naprej po cesti! Čeprav je odšla na* vsezgodaj, ne more biti še daleč.«
»Neurje se bliža. Ubogi otrok, kako si je vzel k srcu besede ti* stega tepca. Poženi! Naj gre kolo kot v dirko! Poženi!«
Naprej je molčal in celo na vprašanja odgovarjal kratko. Videl sem. da se mu je priljubil otrok zelo.
Zavila sva v klance, ki se v mnogoštevilnih vijugah dvigajo proti vrhu planote, ki valuje daleč, daleč tja proti morju. Upiral sem noge na vso moč v nožnike in ga kljub temu težko dohajal. Čim višje sva se dvigala, tem bliže nad naju so prihajali oblaki, vedno gostejši, vedno črnejši. Zabliskalo se je tam daleč in v polmraku, ki je nastal, so se zasvetili brinji in borovci ob poti. Val soparne vročine je zavaloval proti tlom in potne kaplje so začele v potočkih polzeti po čelu proti očem in med trepalnice ter ovirale pogled.
»Ne vozi tako hitro, Anton!«
»Požuri se! Če je ziutraj odšla, mora biti kje v sredini planote. Gorje, če jo nevihta doleti samo na poti!«
Oblaki so se doteknili bližnjih vrhuncev. Polmrak se je zgostil. Zabobnelo ie. Čez ravnino ie odbrzela strela in izginila nekje med be* limi čermi. Po polurni vožnii sva dospela na vrh. Čez valovito ravnino se je odprl pogled do roba kakih šest 'kilometrov daleč.
»Glej,« je zaklical Anton.
Tam daleč, že prav na koncu pogleda, se je pomikala drobna po* stavica po cesti. Bila je videti kot senca v polmraku. Iz daljave se je zdelo, da se pomika tako počasi, kot da bi stala.
»Pet kilometrov ie od naju. Požuri!«
Izginila sva v dolu prvega vala planote in postavice ni bilo videti več. Z drugega roba sva jo zagledala zopet. Pričele so padati kaplje, redke, debele in potem goste, debele. V oblakih je bobnelo neprestano in zamolklo. Bli^ketanje je migljajo med čermi in med črnimi masami nad njimi. Voda nama je curljala od vseh strani z obleke. Na koles* nicah sta se rodila dva potočka. Tek koles, ki so šla po vodi, se je za* ustavil. Curki so brizgali izpod njih proti obodom. Dež nama je po* polnoma zastrl pogled. Ko sva dospela na tretji rob, je ni bilo videti nič več. Vrtel sem enakomerno, se zamislil in se oziral med šipkove grme, ki so cveteli ob poti.
»Hitro,« je zaklical Anton.
»Stoj! Počasi! Preveč strelja z oblakov. Vozi počasi! Dekletce ne more biti daleč od tu. Na onem robu sva jo videla. Morda je odšla s ceste pod kak grm. Pozor!«
Privozila sva na višino.
»Stoj! Peš bova iskala,« sem mu rekel. Ubogal je.
Položila sva kolesa na brežino. V nogah sem začutil utrujenost. Vozila sva z vso močjo. Skozi in skozi mokra obleka nama je ovirala hojo.
Šla sva kakih dvesto metrov naprej.
»Ni je. S ceste je odšla,« sem rekel jaz.
»Margherita, Margherita,« je začel klicati on. Nič.
Šla sva nazaj in gledala ponovno na obe strani poti.
»Glej. glej, sled v travi, sem ga opozoril in si obrisal z rokavom vodo, ki jo je vlivala ploha med lase, ki so mi viseli že čez ves obraz. Odšla sva po sledi in zagledala po kakih petdeseterih korakih majhen borov gozdič pred seboj. Tekla sva proti njemu.
»Glej jo,« je zaklical Anton.
Videl sem Margherito, ki je sedela pod prvimi drevesi. Zagledala-naju je in glej, takoj se je začela plaziti z rokami in z nogami med brinji naprej, kot da se nama hoče skriti.
»Margherita!«
Našla sva jo vso tresočo se od strahu pred strelami in izmučeno od poti in dežja. Sedela ie na tratici, v katero je z vso silo lila ploha. Ko sva pristopila, naju ie gledala vsa plašna in ni odgovorila Brez be* sede jo je vzel Anton v naročje in jo nesel po sledi nazaj. Naslonila mu ie glavico na ramena in zaprla oči. Prišla sva do koles.
Trdo se me primi krog vratu in glej da ne padeš,« ii je rekel Anton in odbrzel nazaj skozi dež. Na robu je prenehala ploha in miljone ^olnčnih zlatih valov je zavalovalo po rebreh proti dolini in jo napob nilo z lepim zlatom.
Prosil sem ga, naj prepusti malo breme, ki se je začelo zadovoljno smejati na njegovih ramenih, meni. ali on je odkimal odločno in tako smo bili prej kot v eni uri doma, kjer je zavladalo veselje in mnogo pripovedovanja vseh podrobnosti.
»Ti otrok neumni, ti.« ie govorila vdova Ana držeč jo v naročju. »Ti otrok neumni, kake skrbi si mi naredil! Saj te imamo radi tu in ve* dela si, da je oni' človek odšel «
»Ali meni je bilo kot da me bolni bratec kliče in mati in oče, k' ga ljubim tako. Zaslišala sem glas, prisluhnila sem in nato sem odšla po oni dolgi cesti. Še je ležala tema nad vzhodnimi gorami in po vsei dolinski kotlini, še so spale vrane po drevju in ni še bilo slišati slavcev ob reki, ko sem odšla. Tam na klancu pa sem začula piskajoč glas. kot da davi kragulj malo žival. Postalo P">e je strah in bežati sem začela po klancu vedno, vedno m dabe po planoti vedno, vedno, naprej in naprej in še šipkov, ki tako lepo žive na grmih, nisem utegnila nabrati za mater. Zbala sem se meglic, ki so se dvigale iz kaduni in katere so požirale tiste črne, bliskajoče se kope. ki so se plazile tako nizko ob gričih, da sem vedno mislila: Reklo bo bum*buum in Magherita bo ležala mrtva sredi belega kamenja na poti visoke planote . ..«
Lojze Golobic:
(Dine in ©inka\
(Nadaljevanje.)
VIII.
VTA izglodani čeri sedi Tine in čaka zdravja.
Iz borovja ga vije, iz večernega morja. In že se mu vrača v obraz, v rokah se mu kite v silno moč pleto. Pa silen, da bi izruval vse te borovce in jih zalučal v vode — sedi na obali v temne misli pogreznjen.
Ribič J o so privesla na obal, se prožno odžene, zaklene čoln za stebrič. »Zdrav, mladec!« Molk.
»Kaj ti gloda dušo. fant, da tako grdo molčiš?«
»Dela iščem, pa ne vem, komu bi se prodal za sužnja.«
»Prav: za sužnja. Pa si tepec, da ponujaš roke verigi. Kos zemlje imaš, ka j si bežal ž nje. Težak greh si storil. Če bi je imel za dlan, bi jo rahljal, vso kri bi izlil vanjo, da bi vsaj moji deci dala kruha. Ti si [o zatajil. Ne boš videl sreče, brez miru boš taval, dokler se ne vrneš. Še ko boš umiral, boš skozi okno iskal, kje so tiste sladke planine, kamor si črednik ovce gnal, kje je srečna pesem lioz in njiv, kie tvoja koča, kje sveta materina roka, da te na poslednjo pot pokriža . . .
Nikogar ne bo, kot berač za grmjem boš poginil.
Tu v mestu prelivajo rdeč bron v zvonove. Greš tja? Sužnji me? čejo kose rude v razbeljene peči. Njih gospod si polni vreče z zlatom... Tam lomijo kamne, nagrobnike brusijo za bogatine, sami bodo vrženi v jarek, še pes ne bo za njimi zacvilil. Tem boš brat.
Glej, tam za gorami te čaka mati, zemlja te zove. Vrni se in iz= jokaj: odpusti, mati, grešil sem nad svoiim srcem, odpusti, njiva .. .«
Solnce beži na zaton. V daline vode se notanlia. Že se koplje pol razbeljene oble, še hip — in legla bo v trudne, trudne vode. Iz nie se izliva zlata reka čez vso težko gladino, iz vetriča trepeče v čudežno blesteče vale.
Ribič Joso sname oguljeno čepo in se zagleda v zaton. Same iz sebe se mu roke sklenejo v molitev:
»Kam je Bog posadil toliko paradiža kot v to str?n! Mene na ne uteši ta čar:. ker nosim v srcu kletev zemlje. Nisem je ljubil, z znojem je nisem pojil, zato je gnal iz nie le osat. Deca je gladna zvala za kru? hom, jaz pa sem v krčmi razlival vino. Nekega jutra je bilo, ko je pred mojim domom boben votlo zapel.
Tedaj prvič me je zabolela zemlja, ki so mi jo vzeli. Šel sem, da bi jo videl še, predno moram na tuje, berač; pa ko so zašumele moje lože, škrjanci so se srečno poganjali z mojih njiv v pesem, tisti hip me je teplo iz vsake bilke, iz trav, iz lože, iz trtja, še kamen je vikal: nismo več tvoji, človek nisi imel srca za nas. Iz grla mi je vrelo, da bi zatulil, pa sem bežal. Zemlja ne odpušča krivice.
Upognil se mi je hrbet od krivde, ko so otročiči v loži umirali. Čutil sem, da sem iim sam pognal nož v telesca. Dvignil sem divje nest, da bi se izkričal v nebo, pa sem začul tožbo zemlje: Pokori se. ker si me zavrgel...
Kot Kajn sem blodil. Sem. na morje, me je vrgla kletev grude, pa ene ure nimam, da bi se iz sreče nasmejal.
Blagoslovil bi te. moia zemlja, če bi je imel le eno prgišče, da bi jo vzel s seboj v grob. Nimam je, ker sem proklet. ..
Na vode grem, pa ne lovim rib. S čolna iščem domov, čez daljne gore, na je prepozno ...«
»Prepozno!« je zamolklo jeknilo iz borovja.
* * *
Tine sedi na obali, oči mu gredo na večer:
»Tam je moja njiva, moja koča, moia mati. Vstal bom in se vrnil, naj se mi rogaio! V Tinki sem slabič: umaknil sem se z boja kot deč^k. Tone me črti in vsi, s katerimi s^m bil v nedeliskih večerih enn. brit sem iim bil, zdaj sem jim ttijec, ker sem ponoči ubegnil, brez besede kot tat.
Le mater imam še in baito in njivo: vi mi boste odpustili . . .«
* * *
Večer se v vejah borovcev prede, plazi se do koče. čez čeri se vali na morie. Nebo na vodi cvete kot neskončen zlat vrt. Žalostna pesem ribičev beži od tam.
Tine jemlje slovo od morja, od ribiške koče, od Lucije:
»Z Bogom, dekle; do smrti bom vedel, da si mi bila mati.«
»Povej Tinki, d a ii veščim srečo,« se je strlo iz Lucije.
Tine je šel: nikdar ni zvedel za rano v Luciiinem srcu: ni čul. da je brezutešno iokala za njim kot dete na svežem grobu sladke mamice...
Na loki ob Domu so onemeli gledalci v droben molk. En sam mož v gneči tisočev ni zahrkal. en sam list v loži brez se ni zamaial. Deklice odkrivajo iz čudno bridke pesmi »Šumi, Soča« skrivno svoio bol in bol vseh tisočev. . . O kako je samo v njih dekliška pesem: pesem v rokah, pesem v očeh. pesem so one same. Srce na dlan po* lože, da vidimo vanj kot v svoje; le naših deklet je tako, slovenskih: čisto kot solzica, vdano in dobro kot kruhek in resnično, brez laži. In ljubi našo zemljo, naše gore, naše cerkvice, ki so posejane po gričih belo kot perot goloba. Vsak gibljaj, pa če ga komaj vidiš, pove, da ga je dekle dalo. Noben fant, pa naj bo še bolj prožen, ga ne bo ponovil, ker v gibih se kaže duša. Fantovska duša pa je močna, bojna in sune jo v silnih kretnjah.
Jakost in voljo so suvale čete fantov: Hočem, da se iz mene, vrže slabič, mož hočem biti, jeklo... Trepetale so polne mišice od silnega zdravja in moči.
Gledalci na loki so se oddahnili od čuda in groze: »Ti naši fantje! Orjejo kot mi, pijo kot mi, le kolnejo ne. Pa se tu vrtoglavijo, da se treseš zanje.«
Miha je poslednjič pozval v: »Pozor!« Mlada telesa, samo sveže cvetje, so obstala, mišice so se napele, prsa bočila, v daljo so šle oči.
»Stopaj!«
Zamajalo, se je pod korakom teh divjih sil. Zavrelo je v gle« dalcih: »Naši levi! Živeli!«
Razgibale so se gruče v nov, poslednji pozdrav. Potem so se gnetli tisoči ljudstva ven iz gneče, eni v domove, drugi za jelove mize na ravnici.
Za dolgo mizo sredi ravni so sedeli domači: Miha, Joža z dolgo vrsto telovadcev, Tinka, Anka s svojimi zvestimi družicami.
»Vroče se je zlivalo po licu,« je sopel Joža, »še bolj kot v ognju na Fajtjem hribu.«
»Pa saj ste tudi delali, moji pobje, da so vas prišli gledat koštruni,« je tisti hip stopil do mize gospod Janez. »Glejte, pijo tam pri mizi in se ustij o, kot da so se oni na loki pokazali...«
»Gospod župnik,« na veselje, ki mi ga je dal ta dan!« je natočil Miha čašo črnine in ponudil.
»In še na moje, ki ga imam z vami, dečki.« Trčili so, da so čaše polno odjeknile; verno so si utonili v oči, kot so si verni oče in otročiči...
»Tam za planko je dedec stal in se kremžil,« je gospod Janez končaval. »Oče, kaj vam moči oči, sem vprašal.«
»Miha je tam, pa mu ploska sedem fara. Še nisem videl takega. Bajtar sem, še pes se ne obregne vame, moj sin pa tak! Vesel sem, gospod.«
»Tvoj oča, Miha ...«
Že je stal v vrsti devojk: »He, pupe, dobro, dobro. Tinka v belem, še zelen venec, pa boš nevesta. Na loki si bila general. Za sabljo ti je bila piščal. Pa Tine?« je stopil do nje. »Če bi te videl!« Je pisal?« »Ne.«
»Mihu in Jožu čast, pa da je še Tine, hej! Pa nič ne maraji, za bajto si služi. Ko bo težak, se bo vrnil. Pa ne bo dolgo, ko bo tvoj, Tinica, le upaj!«
Naglo se je okrenil: »Še do ostalih ovac grem, jaz, črednik, he, he!«
»Glej, Tinka, tam pri obkrajni mizi pije Tone s pijanci,« opomni Anka. »In eden čez drugega kriče. Ali ni čudno, da pride sem, ko nas ne more? In še jaz sem tukaj, ki mi je krivico storil; rano imam,« je tiho trpela, »rano, ki bo šla z menoj v grob ... Pa veš, Tinka,« se je vnela, »ne verujem mu več, če bi mi govoril kleče in še pri užgani sveči. To so brezvestni ljudje, ki jim je človeško srce kot kamen na cesti, da ga suneš v jarek... Pa ti si tukaj, ki ti je tudi zlo storil. Fanta ti je s polenom odgnal, da ga ne bo več. .. Kako more še med nas? Pač izgubljen človek, ki mu vest več ne kriči...«
»Ne, ni tak, Anka. Pregrd je v tvojih Očeh, Le na zunaj je grob, srce pa je voljno. Neki večer, ko sem bila sama v solzah, je prišel in prosil: Tinka, odpusti, grd sem bil, da sem grešil nad tvojim dobrim srcem. Pil sem tisto noč, pa naščuli so me pijanci.«
»Hej, dekleta!, kaj tako tihe!« je prožil dobro voljo Joža s konca mize. »Danes je dan, kot ga še ni bilo na Pivki. In kdo ga je napravil? Mi! Kaj bi se torej kisali. Danes plačam jaz za vse ...«
Že je trčil in pel: Kolkor kapljic, talko let... za njim je šla v pesem vsa miza in še druga zraven in tretja in vsa širna ravan.
Le miza kričačev je še bolj oživela, pa ne v pesmi, pesem je šla mimo njih.
»Berač kot vedno, Matevž, le za tuje žreš! Za moje, he, he.« Pijano je dražil Tone:
»Pa si ga naroči polič, če moreš, no! Kaj polič! V žlici ti ga naj prinese, bom ti že posodil par soldov!«
Krvavo ga je Matevž zabodel z očmi: »Stri bi te, hudič!« je mlelo v njem.
»Halo, dekle, sem!« je pozval natakarico. »Prinesi Štefan terana!«
»Takoj!«
Odletela je; pa že je zavihtela rdeč Štefan: »Tukaj!« »Pokaži, Matevž, če je pravo!« ga je izmaknil Tone.
Tesno objame vrat opolzke posode, jo visoko vzdigne in z viška jo trdo položi s težko roko na mizo. Zazvenelo je razbito steklo1, za= šumela je črnina in v polnih curkih lila z mize.
»Na, berač, pridi in srči črni med, ki pada z mize kot Lazarjeve drobtinice...«
V Matevžu je zavrela togota, da je lovil po golenicah za nožem. Pa tovariši so mu ga izvili: pili so od Tonetovega denarja.
Pesem, ki je vrela čez vse pivško polje, je nenadno ugasnila, kot bi sredi sladke materine besede v večeru upihnll svečo. Ali je za* čutila, da se na tem polju bljuje umazan greh gneva in sle po krvi?.. .
Veselje pri mizi divjih mladcev je bilo oskrunjeno z besedo, ki je bila mrzel nož. Zašlo je. Drug za drugim so vstajali in se zgubljali.
»Nož mi vrni,« dregne Matevž soseda, ki je vstal.
»Na, tepec!«
»Oh, naš Tone,« je potožila Tinka, »kamor grem, imam pokrite oči radi njega. Pa še ta dan mi ni prizanesel. O, da se Tine vrne! Morda bi mu on odprl oči; veroval bi mu zdaj Tone, šel bi z njim, za krivico, ki jo je storil na njem.«
V večerno tišino se je razlil rezek žvižg. Z juga sope dolg vlak, kot črna kača se vali.
»Kaj, če bi se Tine vrnil, Tinka! Ali ve, da ves dan mislimo nanj?«
»O, Tine nič ne ve. Bogve kod blodi, trpin, joj ubogi fant...«
Naši ljudje.
»Kdo so neki tiile fantje?« Podražani so. Svoj lastni dom so si zgradili že lani z velikimi stroški. V društvu so razvijali najživahnejše delo, polno lepih uspehov. Odlikovali so se zlasti v telovadbi in petju. Tudi na dramatskem polju so se večkrat posta\ ili. Upamo, da bodo značajno čuvali svetinje, za katere so se navdušili tekom društvenega življenja. Bog jih živi!
Bajnikarje poznate? Na visoki planoti so doma. Krasen kraj, kjer je bil rojen Valentin Stanič, je že pred par leti dobil vzorno društvo, ki je delovalo vsestransko in vzgojilo zavedne fante in značajna dekleta. Veliko se jih je moralo izseliti. Pisma, ki jih pošiljajo iz tujine, so polna navdušenja. Bog z njimi!
Kaj smo se pogovarjali za ognjiščem?
Bil sem še mlad, brezskrben pobič, pa se še dobro spominjam, kako je bilo. — Povečerjali smo ter posedli okrog še tleče žerjavice na ognjišču. Oče je posegjl v kot, kjer je na zidu visel sv. rožni venec, nas pogledal v krogu s svojim mirnim in resnim pogledom, da smo utihnili in molitev se je začela. Še med molitvijo sta prišla k nam sosedova Lojze in Francelj ter še par drugih domačih fantov in molili so z nami do konca. Potem pa je starejši brat Mirko vstal ter se jim pridružil k veliki mizi v hiši, katero je mati še prej pobrisala. In menili so se nekaj med seboj, kar pa je bilo nam mlajšim skoro neumljivo. Le toliko smo ujeli iz posameznih besed, da bo v naši vasi veselica s telovadbo, petjem in še kaj. Radi bi še poslušali in vlekli na ušesa, a tu poseže — na očetov migljaj — mati vmes ter nas spravi spat. ..
Pa je posegla vmes, v to naše mirno in srečno življenje, še neka druga roka. A ta je bila kruta, neusmiljena in polna gorja. . .
In zopet smo po borni večerji posedli po ognjišču, a bili smo tihi in v strahu, ker ni bilo naše in ni bilo z nami očeta in Mirkota. In mati, ker se je bala, da se kdo oglasi, da je še lačen in ker ni imela mu kaj dati, je brž vzela sv. rožni venec in molili smo dolgo, dolgo; za očeta, za Mirkota, za skorajšnjo srečno, skupno vrnitev za naše ljubo domače ognjišče ...
In Bog je uslišal molitev sirot in zopet smo bili, srečni in zdravi, z očetom in Mirkom, na našem preljubem — čeprav porušenem — domačem ognjišču .. .
Pa je prišel Mirko od nekod iz vasi, nekoliko vinjen je bil in z neko nevoljo je molil z nami. In z jeznim, osornim glasom je potem godrnjal, da bo v nedeljo v naši vasi ples, on pa, da še vedno v tisti obleki, iz vojaške suknje predelani, okoli hodi, d.i ga je že kar sram. In Milka, ki je že dorasla v dekle, je takoj potegnila z njim ter, da bi rada tudi ona novo krilo, ker sosedova Tončka tudi poj de na ples in bo imela čisto novo, »židano«. Bralo se je očetu r>a obrazu, kako mu je hudo, ker ne more vsem ustreči, da bi bil vsaj mir pri hiši, ker treba je vse na novo priprav« ljati pri gospodarstvu, kar nam je tista kruta in neusmiljena roka uničila .. .
Pa so vstali možje, trdni, močni in delavni. Glasno in odločno so zaklicali: »Dovolj je! Strezni se, mladina, pusti tisto pijano norenje in zapravljanje, ki ti po« žira dušno in telesno zdravje, ki ti požira tudi tvoja draga domača ognjišča. Za« stavimo skupno svoje sile, v kulturni in gospodarski procvit naših ognjišč in Bog nam podeli srečo.« ... In pokazal se je uspeh .. .
Veselega obraza pripoveduje Mirko očetu, kaj je slišal dobrega in koristnega pri gospodarskem predavanju v društveni sobi. Vsa vzhičena pravi Milka materi, kako lepo je bilo na gospodinjskem tečaju in kako šele bo pri prosvetnih tekmah. Rado« vedno poizveduje mati, kedaj bo še kakšna veselica... Pa je spet prišel večer ... In jasno in odločno je zaklical Mirko: Mi ne bomo obupovali, mi ne bomo klonili glave v brezdelju, mi moramo dokazati vsem, da je v nas zdrava kri, da je v nas moč in trdna volja do resnega in delavnega, poštenega domačega življenja na našem ljubem domačem ognjišču.
scsas
Jesensko delo na deželi.
Vsak letni čas ima svoje delo. »A čas noben ni kmetu ljubši kot jesen!« V vi« nogradu se smejejo rumene jagode, z drevja vabijo rdeča jabolka, na njivah se pri« pogibajo žolti klasi. Cvet je rodil sad, delo je doneslo uspehe. Koliko upov in znoja je orosilo spomladi zorane njive! V jeseni so se ti upi uresničili. Kjer se pa niso, tam zre kmet s solznimi očmi na prazne njive in lačne otroke.
Na travnikih jc zrastla otava. Mehka in sočna je, da bi jo rezal z nožem. Kosci na« brusijo kose, ki zapojejo smrtno pesem zadnjim bilkam. »Hladne rose, ostre kose, travca rada se kosi« — tako doni pesem čez travnike. Otava pa pada, da se kopi» čijo rednji in jokajo jesenski višnjevi pod» leski. To so zadnje jesenske rože, ki cveto v slovo. »Oj trate zadnji sini, cvetite dol» go še, zvestobe ste spomini — pokore same ne. — Ko v novo se zelenje ogrne zemlje prt, vi značite vstajenje, kot značite zdaj smrt!« (Medved A.)
V oprtnjak je naložil kosec otave. Koso je vzel na ramo in šel skozi vas. Bližal se je večer. V prijazni tolminski vasici so ve» čer zelo lepi. V luninem svitu se blestijo rumeni klasi, zvezani v kite in obešeni pod streho. Spodaj na oknih nagelni, nad vrati pa dozoreli klasi. Mirni potoček žubori skoz vas, gosto grmičevje in s sadom ob» ložene jablane mečejo sence na mehko pot. Po tej poti pridejo na večer fantje»kosci in zapojejo pesem. »Kaj se pač pesem fan» tovska, tak žalostno oglaša, ko dih večerne sape jo — čez polje sem prinaša?«
Ko vstane dan, se zgane spet sto in sto rok. Na njivi čakajo zeljnate glave. Pridne
Kosci.
plevice se sklanjajo k tlem in rahljajo prst ter trebijo plevel. Na osredku se pase ži» vina. Pastirji vriskajo in zavračajo. Ko bo padla slana, bo konec paše in pastirskih iger. Njive bodo prazne in mimo zarastlih brazd bo zapihal mrzel veter, znanilec bli» žajoče se zime.
Iz Tolmina se je oglasil poldanski zvon. Na ozari so se zbrale pridne delavke h
kosilu. Lomile so turšico, trgale klase in jih nosile na kup, da jih zvečer odpeljejo domov. Jerbas so poveznile in si napravile mizo. Nanj so dale skledo, iz katere za»
Tolminke v polju.
jemajo kosilo. To vam jc čeberanja! Ko spravijo klase domov, se zberejo sosedje zvečer. Prišli so turšico »slačit« ali sirk »ličkat«. Pesem prehiteva smeh, smehu sle» di beseda, besedi se umika modrovanje, ženske mečejo klase na kup, kjer jih moč» ne roke pletejo v dolge kite. Čutara z no» vim vinom kroži od skupine do skupine. Ko je delo končano, odidejo spat. Drugi večer se bo ponovilo isto delo pri sosedu. Lepi so ti večeri posebno, če so klasi težki.
Najbolj veselo pa je v jeseni po naših vinorodnih krajih. Že tedne preje nabijajo sode, močijo orne in brentače. V vino» gradih visijo cekinasti grozdi. »Že čriček prepeva, ne more it' spat, trgatev veleva - spet pojdemo brat. — Tam gori za hra» mom en trsek stoji, je z grozdjem obložen, da komaj drži.« (Slomšek.)
Veselo kmečko kosilo.
O »bendimski kvaternici« se začenja trs gatev. Zgodaj zjutraj pripeljejo voz z brentami k vinogradu. Stara navada je bi» la, da gredo ta dan domači — vsaj neka» teri — v cerkev. V vinogradu se začenja
2e kosa je nabrušena . . .
življenje. Trgači se razstavijo ob plantah in z noži ter »fovčki« režejo grozdje. Moški odnašajo v brentačih grozde v orni» ee. Kako se zasmeje obraz, ko utrgaš lep grozd! Glej ga, kako je težek! Mastne jas gode se prijemljejo rok. Koliko truda in vročine je bilo treba, da je grozd dozorel! Tudi človeški značaj zahteva močnega ognja, da se preizkusi in da dozori.
Med veselo pesmijo se trgatev nadaljuje do večera. Zvečer posedejo delavci ob bres gu in' zakurijo ogenj. Skrivnostne pravljis ce, lepe pesmi in nagajive smešnice done v jasno noč. Gospodinje pripravijo za trs gatev kaj »boljšega« in gospodarji prines sejo iz kleti še »ta starega«, ki se poredno smeje sladkemu »mlademu«. Grozdje stres sejo v badnje, kjer čakajo, da jih zmastijo in stisnejo. Ko škripajo stiskalnice, hodijo
sosedje »pokušavat«, če mošt »ureže«. Do sv. Martina vre mošt v sodih. Ta dan ga pa krstijo. Povabijo prijatelje, režejo kos ruzni kruh in še kaj mesenega ter se pos govarjajo o kupčiji. »Prijat'lje povabil, še
sam ga bom pil!« Vino je našim vinograd* nikom drugi kruh. V njem je ves njihov up. Otroci čakajo obleke za zimo, gospodar računa, kako bo poravnal dolgove, gospos dinja skrbi za živež in priboljšek. Bridko
je gospodarju, ki so ga upi varali.---
Tako trgajo v jeseni grozdje. Treba je, da gredo jagode med stiskalnice, če hoče» mo rujne kapljice. Tudi človek notranje dozoreva v stiskah in nadlogah. Ta nauk poznajo naši vinogradniki ker je vkljub veselju njihovo življenje polno stisk in težav.
GS529
Res luštno je tam na deželi...
Kako smo trgali grozdje. — Nedelja 2. oktobra! Solnce je vzšlo nad Nanosom in obsijalo rosne kapljice na astrah in krizantemah. V ajdovskem vlaku se je smejala družba iz Gorice in pevala v zgodnje jutro. S seboj smo vzeli »fovčke« in poln žakelj veselja. Povabili so nas v Saksid na trgatev. 2e preje nam je naš prijatelj razložil običaje in pomen »vendime« za Vipavce. Iz Dornberga smo jo mahnili proti podružni ccikvici sv. Lovrenca nad Zaloščami. Nedeljski zvonovi v Prvačini in Dornbergu so veselo pritrkavali, fantje so vozili brente in vriskali, med plantami so se skrivale pisane rute deklet in žena. Doživljali smo eno najlepših jesenskih nedeljskih juter
na deželi. Ob desetih so slovesno zazvonili zvonovi pri Sv. Lovrencu. Cerkvica — lepo okrašena - je sprejela domačine in izletnike. Pozvonil je zvonček, zadonelo je petje in v nebo se je dvignila molitev. Med mašo je naš voditelj govoril o prilikah, v katerih je naš Gospod opeval vinograde. Besede so bile pretresljive, prošnje vroče in zaupanje v Boga, Gospoda dušnih vinogradov, je zrastlo. »Jaz sem vinska trta, vi ste mladike. Ostanite v meni in jaz v vas!« Med pridigo so se blestele solze v žarkem
solncu, ki je pošiljalo svoje pramene v naše oči in duše. Domačini v Saksidu so nas sprejeli tako gostoljubno in prisrčno, da smo se čutili ne»le domači, ampak njihovi, kosilo je vzbudilo živahno razpoloženje. Papirnate kape, vesele šale, jasna pesem in prijazna okolica so nas razradostile. Po litanijah smo šli v vinograd. Domača pesem: »Ln hribček bom kupil« je zadonela med plantami in latniki. Dobrosrčni gospodar nam je prepustil ladevolje svoj vinograd, kjer smo se nazobali sladkih jagod, in da» režljivi sosedje so nam dali v spomin krasne grozde, da jih ponesemo domov. Po trgatvi smo posedli po ozari in peli, da je odmevalo daleč po dolini. Kar nismo se mogli posloviti. Prisrčne besede, lepa pesem, odkrite zahvale in vedri obrazi so se skladali lepo z bajnim večerom, ki je legel nad vinograde. Bog Vam plačaj, prijazni Saksidovci, Vaše gostoljubje! Se daleč proti Zaloščam se je glasila pesem in odmevalo vriskanje Pred vasjo smo se poslovili, zapeli in odšli polni najlepših vtisov na vlak. Ta zadnji društveni izlet »Mladike« je bil najlepši in nam ne bo šel nikoli iz spomina!
ORGANIZACIJA
VSEM VERNIM UMRLIM, ki so bili pozvani iz naše organizacije v večnosti, naj Gospod podeli večni mir in pokoj!
»čolniča« so se spomnili: Ponikovski ro= marji, (20), Sovodnje (1), Uterski vrh (24), Lom (50), Fr. Vendramin (2), Kete Fr. (10 L). Bog jim stotero poplačaj!
Novi častni člani. V petek 7. okt. je bila pri skupnem večeru v Mirnu izročena di» ploma g. ravnatelju A. Vuku in Iv. Krpanu. Po pomembnem nagovoru sta se oba odli»
kovanca, ki imata veliko zaslug za kat. prosvetno delo, prisrčno zahvalila. Pevski zbor je zapel par lepih pesmi. S tema dU plomama je počeščeno vse članstvo vrlega društva v Mirnu. Bog živi!
Pozdrave je sprejel »Naš čolnič« iz raz* nih krajev. Med mnogimi omenjamo prelep pozdrav naših fantov v Firencah, pozdrav, ki ga je poslal naš vrli prijatelj Kodrič Angel iz Ziiricha v Švici in pozdrav na= šega Francija iz Cittavecchie. Vsem z vso dušo odzdravljamo!
Razpuščena so bila pretekli mesec dru« štva v Podragi, Budanjah, Šebrcljah, Banj» šicah. Kalu, Dornbergu, Batujah, Voger« skem, Lomu, Marijinem Celju, Novakih, Straži pri Cerknem, Sedlu, Pliskovici, Lju«
binju, Poljubinju, Zakrižu pri Cerknem, Iderskem, Svinem pri Kobaridu, Vrhpolju, Črničah, Kamnjah, Štomažu in »Mladika« v Gorici.
Prosvetne tekme.
V Mirnu so fantje tekmovali dne 30. sep« tembra zvečer. Ta tekma je bila ena iz« med najčastnejših. V komisiji so bili gg. A. Vuk (preds.), F. Terčelj (izpraševatelj), Pelicon Leop. (tajnik), Semolič A. in For« čič Angel. Tekmovalci so odgovarjali točno in izvirno ter do.egli sledeče uspehe: Lojze Beltram (10 točk), Anton Budin (10 točk), Venceslav Budin (9), Podgornik Da« nilo (9), France Vuk (9). Prisrčno častita« mo vrlim fantom in voditelju g. Krpanu. Bog živi!
Čekovnik. V okusno ovenčani in s cvet« ličnim vonjem napolnjeni prostorni kmet« ski sobi je dne 28. avgusta nestrpno ča« kalo šest najpridnejših članic, ki se niso ustrašile truda, žrtvovanja prostega časa in dolgih poti v vročem ali deževnem vremenu, samo da so zadostile klicu naše P. Z., da polože izpite iz dobro naštudiranih 40vpra« šanj. Po običajni ceremoniji komisije se je vršilo izpraševanje. Zmagovalka se je do« ločila z dodatnimi vprašanji. Izid tekme: Car Rozalija (8 točk), Mrak Marija (9 točk), Rupnik Marija (8 točk), Rupnik Josipina (10 točk, zmagovalka), Savel Angela (10 točk) in Vončina Marija (9 točk). Prcdsed« niča komisije se zahvali tekmovalkam in nato se je pričel prosvetni sestanek vseh članov. Bile so tri deklamaeije, globoko za« mišljeno predavanje o plesu (predavatelj tovariš Maks iz Črnega vrha) kratek pregled delovanja ob obletnici društvenega obstan« ka in nekaj pogleda v bodočnost. Članice so nam zapele par domačih pesmi in minilo je popoldne, katero nam ostane v trajnem spominu. Z zagotovilom, da so v Čekovni« ku ljudje, katerim so krščansko«socialna
načela cilj življenja, smo se razšli. — Iskre« na hvala vsem onim, kateri so na katerikoli način pripomogli k tej lepi proslavi oblet« niče. — Bog živi!
Prosvetna tekma v Črničah se je vršila dne 25. 9. Komisiji jc predsedoval č. g. Ignaciji Leban, župnik batujski, ki ves gori za kat. mladinsko gibanje. V komisiji so bili še č. g. Kovačič Franc, Mermolja Mirko, Lojk Jožef in Bercé Josip. Izid je sledeči: Bran« kovič Anton (10 točk), Brankovič Ivan (10 točk), Faganel Polde (9.5 točk), Kosovel Mirko (9 točk), Lojk Polde (10 točk), Pod« gornik Rudolf (10 točk, zmagovalec).
V Tomaju na Krasu se je priglasilo 5 de« klet tomajskega krožka. Vsa dekleta so se vadila z žilavo vnemo in čakala obljublje« ne zastopnice Prosv. Zveze 8. in 11. sept. Ker ni došla, je č. g. župnik predlagal, naj se tekme vseeno vršijo in je prosil dve čč. šolski sestri, da prisostvujeta spraševanju. On sam je najprej pojasnil pomen tekem, pozdravil navzoče članice krožka in vodil nato tudi spraševanje. Odgovori so bili kratki, jasni in precizni ter mestoma na« ravnost zanimivo originalni, da je komisija kar strmela. Obžalovali smo, da ni bilo zraven omenjene odposlanke Pr. Zveze, ki bi znala mogoče milejše klasificirati. Izid je bil sledeči: Gulič Aurelija (10 točk,zma« govalka), Sonc Roza (9 točk), Orel Matilda (10 točk), Žiberna Pavla (10 točk), Požar Marija (10 točk). — Č. g. župnik je ob kon« cu tekme prisrčno pohvalil tekmovalke ter jih opozoril, naj tvorijo odgovori, ki so jih s tako gotovostjo podajale, program za njihovo življenje, katero bo potem njim in njihovim družinam v pravo srečo!
Širite „NAŠ ČOLNIČ