SeTerin Šali I   V maf U
Bila si luč, ki v dolgem loku je šla k obzorju čez livade. Drhtele v noč so rože mlade. Tvoj soj blestel je na potoku.
Jaz bil sem tvoja bežna senca — lovila sva se v tujem kraju, pokrivalo je cvetje naju ko vonj iz prazničnega venca.
Bila ko mesec si, ki blodi. Njegovih belih žarkov vesla tvoj čoln od mene so odnesla — še danes iščem te povsodi.
Prižigam luč, ki pa utrne jo veter, ko se v me zaganja, in ko se nad krmilo sklanja, mi pot v drugo smer obrne.
Le eno je, kar veže naju: ko ploveva v neznanih tokih, se mavrica nad nama v lokih dotika src kot v tistem maju.
17
249