List 41.
Kmetijsko-obrtnijske stvari.
Slamnikarstvo.
Sestavil Fr. Kuralt.
Dan za dnevom množe se različne fabrike, katere ponujajo delalcem priliko zaslužka, poljedelcem pa prodajo njih pridelka. Spoznava se njih korist in važnost tudi zmerom bolj in to še tem več, ako ima tudi poljedelec priliko, svoj pridelek precej doma za lep denar prodati.
Na korist delalcem in poljedelcem sezidale so se fabrike za slamnikarstvo (Strohflechterei) tudi v Mengšu in Domžalah. Tukaj dobiva mnogo delal -cev po zimi zaslužek, dočim lahko po leti obdelujejo polje in pridelujejo živež; poljedelec ima pa priliko za lep denar prodati slamo precej doma, ki se v fabrikah izdeluje v slamnike. Da pa ni vsaka slama sposobna za slamnike, se razume, da zahteva več pazljivosti in boljšega pripravljanja. Ima pa zaradi tega tudi veco ceno. O setvi in pridelovanji take slame učil je gosp. Ackermann, učitelj slamnikarstva, sledeče:
Za slamnike dobra je samo pšenična slama in sicer od jare (pomladanske) pšenice.    Seje  naj  se  spomladi
na lahko kremenikasto zemljo, sicer precej gosto, da bode slama drobnejša in finejša. Zemlja naj se pred setvijo gnoji in ne še le ko je začelo zrnje kaliti, kakor je v nekaterih krajih navada, da se z gnojnico ali kako drugo tekočino poliva.
Deset ali 14 dni pred ko pšenica dozori, ko je tedaj še zelena, se požanje in razprostre tako po zemlji kakor lan.
Ko se je tako razprostrena slama do večera posušila, se zveze v majhine snopiče, a prav rahlo. Ko se pripeljejo snopiči domu, potegnejo se povezi proti klasu ter postavijo na klasje. Zdaj se prične mikanje klasov iz slame (riflanje) in to na sledeči način :
Nekoliko delalcev si vzame vsak en snop v desno roko ter ga drži toliko časa, da je potegnil z levo roko toliko slame iz njega, kolikor jo v roki držati more. Slamo mora varno potegniti, da se mu ne zalomi in jo potem z desno roko toliko časa gladiti, da jo je vsaj plevela očistil in druge trave, da mu tedaj samo čista tenka slama ostane v roki. To stori z vsakim snopom. Tako očiščeni snop da potem drugemu delalcu, kateri izsmuče klasje.
Za izmikanje klasja upotrebuje se navadno drgalo (rifelj) kakor pri lanu. Na tem delalec toliko časa dela, dokler ni zadnji klas iz slame spravil.
Tako popolnoma očiščena slama se razprostre po solncu, ako je lepo vreme, in se zvečer, pred ko pride kaka mokrota, megla ali rosa, poveže v male snopiče in postavi na kak suh kraj, na pr. na skedenj ali sploh kam pod streho. Paziti se pa mora vendar posebno na to, da slama ne zavre, ker postane potem pikasta in rumena in kasneje pa celo trohljiva.
Tako posušena slama se potem zbera (sortira) na 4 ali 5 različnih slam, drobneje skupaj in debelejše skupaj; to delo je o zimskih večerih posebno za otroke primerno.
Tako pripravljeno slamo kupujejo potem posestniki slamnikarskih fabrik.
Da je slama za prodajo nekoliko lepši, se jo lahko žvepla popred. Zgodi se pa to v mali sobi, katera je obita okolo z deskami, da se slama ne naslanja na zid, ker ako pride .v dotiko se steno, porumeni. Na narejene police se potem stavi slama. V sredi sobe se v malem kotliču zažge žveplo; to se imenuje žveplanje slame.
Vrata in okna naj so pa prav dobro zaprta, da ne gre nič dima iz sobe.
Police kakor tudi ograje okoli sten morajo biti lesene,   ker slama zgubi barvo,   ako so železne ali kake
322
druge reci.    V obče mora   biti   slama   bolj   ko  mogoče tenko in rahlo zložena, lepo zbrana in popolnoma čista. Tako pripravljena  slama se potem lahko v slamai-ških fabrikah proda po 40—60 gold. cent.
___________________