Štev. 9. Y Ljubljani, september! 1901. Letnik IV. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem ¥ Ljubljani. - -- Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebina: Fr. Rojina: Praktična navodila za september. — A. Žnideršič: Jesenska dela. — Fr. L.: Začetnikom dober svet. — »Čebelar«: Dobro sredstvo zoper čebelo-roparice. (Konec). — »Kmetovalec«: Kmetijsko zadružništvo in čebelarstvo. — Raznoterosti. — Vprašanja in odgovori. — Letošnji novi udje. — Listnica uredništva. Praktična navodila za september. (Fr. Rojina.) Glavno naše opravilo v tem času je pripravljanje za vzimovanje. Že zadnjič sem omenil, da si bo čebelar že med letenjem čebel v ajdo panje prav pazljivo ogledaval ter jib presojeval, kateri bi bili pač najboljši za pleme, ker zadnji trenutek ne bo mogel vedno prave pogoditi, vsaj vendar ni vaga pri izbiranju plemenjakov edino odločilna, marveč se moramo še na marsikaj druzega ozirati. Pred vsem moramo biti prepričani o dobroti matice. Kakšne lastnosti mora imeti dobra matica, nam ni treba omenjati, vsaj je bilo že čestokrat o tem govorjenje, svarim le pred maticami, ki so nad dve leti stari, izvzemši, če se je katera posebno dobro obnašala. Ako je v kakem panju lepo delo, pa je matica že dvomljive sposobnosti, naj se le-ta zamenja z mlado iz kakega poznega drujca ali trekovca, kateri bi bil sam itak prelahek za prezimovanje, Plemenjaku se v tem slučaju vjame stara matica in se dene v matično škatljico ter postavi nazaj čez noč; drug dan se pa umori in v škatljico dene novo matico, ki se zopet pusti čez noč v plemenjaku in še-le drugi dan izpusti. Sploh pa se čebele zdaj, ko neha matica leči jajčka, veliko manj menijo zanjo in so z vsako zadovoljne, zato se vsak način zamenjanja in pridevanja posreči. Prestaro matico plemenjaku vzeti, ga pustiti kaki dve uri brez nje, da jo pogreši, potem pridjati v škatljici -Ki 114 b:h>H 115 Ra lis n®*- Prični takoj s čitanjem prvega letnika in sicer vselej s svinčnikom v roki, da si vse, kar si ne upaš zapomniti, sistematično v kaki zvezek belega papirja zaznamvaš. Če si vešč še kakega druzega jezika, pa si izposodi ali naroči še kak drug čebelarski list in beri ob dolgih zimskih večerih. Pri tem si pa zapomni, da ni treba vsega takoj poskušati, kar se po inseratih ali raznih čebelarskih trgovcih ponuja in hvali. Zadostovali ti pa bodo prav gotovo vsi štirje letniki našega „Čebelarja". Pisani so poljudno in obravnano je v njih že škoro vse, kar mora vsak napredni čebelar vedeti. 3. Če ti je dosedaj čebeloreja „španska vas", da prav nič ne veš o življenju in potrebah čebel, svetujem ti, da vstopiš h kakemu bližjemu čebelarju, ki čebelari s premakljivim satovjem. Oglej si dobro čebelnjak, panjove, matico, čebele delavke, trote (če jih še ne poznaš) zalego, okvirje in čebelarsko orodje. Ne bode ti škodovalo, če si ogledaš dva — tri take napredne čebelnjake. Kar ne razumeš — poprašaj. Čebelarji so navadno prijazni in postrežljivi možje — četudi včasih „muhasti", za kar jim ni treba zameriti. Vsak ti pove in razloži, ako sprevidi tvojo resno voljo, vse kar ima in kar ve. Da le ob pravem času prideš — da mu ne delaš neprilike. 4. Ali imaš vrt? Oglej si dobro prostor, kamor nameravaš čebelnjak postaviti. Kakšen čebelnjak si postaviš, je odvisno od tvoje volje, zlasti pa od tvojih denarnih sredstev, kolikor hočeš v ta namen žrtvovati. Če si hočeš postaviti čisto priprost čebelnjak, kakor jih vidimo povsod dosti na deželi pri čebelarjih kmetih, in imaš morda sam dosti lesa in znaš tesati — potem te bode stal ves tak čebelnjak par kronic za žeblje, pante itd. Precej denarja pa stane čebelnjak okusno in lepo izdelan pri kakem naprednem in premožnem čebelarju, ki ima v njem polno raznovrstnih najboljših panjev. Poglej dobro in premisli! Kdor več vidi, — več vč! Vsak čebelnjak, tudi najpri-prostejši naj bode dovolj prostoren, visok vsaj toliko, da v njem stoje lahko izvršuješ vsa čebelarska opravila, da ima dobro streho in da je obrnjen proti jugu ali jugoizhodu. Pred severnim vetrom ga treba zadostno zavarovati. Čebelnjak si postavi zgodaj v spomladi. 5. Če je v tvojem kraju dosti zgodnje pomladne paše, zlasti teloha in resja, potem si kupi čebele h koncu mesca marca ali na začetku aprila. Kje pa? Ne misli, da le tiste čebele bodo dobre, katere prav od daleč in prav drage dobiš! Bodi pameten in vstopi h kako uro oddaljenemu, vestnemu čebelarju kmetu ali učitelju. Prosi ga, naj ti po svoji lastni skušnji in po spoznanju svojih čebel izbere tri najboljše panjove — navadne kmečke z nepremakljivim satovjem. Navadno je najboljši panj dveh združenih drujcev dobrega plemena, ki je mesca oktobra prejšnega leta tehtal vsaj 28—30 funtov pri navadni (8—9 funtov) teži praznih panjev. Te si odnesi v svoj čebelnjak in dobro jih odeni. V sredi aprila prični špekulativno pitati svoje močne panjove. — Kako? — bral bodeš po zimi v „Slov. čebelarju" — zaznamvaj si! Tudi si lahko kupiš mesto treh navadnih panjev — takoj tri močne ger-stungovce — če se ti ne zdi škoda zanje veliko več plačati. Po zimi si pa naroči en prazen panj Gerstungov z vsemi pritiklinami natančno izdelan pri 119 Bf°-i— tvrdki Žnideršič & Bile v Ilirski Bistrici. Po tem si naredi model, in če znaš sam mizariti, napravi si še sam kake tri take panjove, — pa bodi silno previden glede mere! V te pa ob času rojenja vsadi roje najmanj 3 kg težke. Trekovce vrni matičnjakom — drujce navadnih panjev pa združuj. Bodi zadovoljen, če si prvo leto ohraniš tri stare kmečke panjove in pridobiš prav čvrsta dva ali tri gerstungovce. Slabičev ne kupuj in istih nikoli v svojem čebelnjaku ne trpi — postanejo žrtva roparic, moljev in drugih nadležnežev. 6. Ravnaj se po pregovoru: „Ne kupuj, česar ne potrebuješ, da ne boš prodajal, kar potrebuješ!" To velja tudi glede nabave orodja. Kupi si le to, kar moraš v začetku imeti. To pa dobiš pri prej omenjeni tvrdki v Bistrici, katera ti drage volje takoj na zahtevo pošlje svoj cenik. Po istem si naroči, ako si tega sam ne znaš napraviti, čebelno kapo, matično hišico, strguljo, nož, kadilnik in vršo za roje. Topilnik za vosek, stiskalnico za satovje, trčalnico — boš potreboval, kadar boš imel vsaj 10 gerstungovcev! 7. Da življenje, lastnosti in potrebe čebel dobro spoznaš, opazuj svoje čebele ob toplem vremenu vsak dan kolikor le moreš in sicer ob vsaki paši, ob obilnosti in pomankanju, ob ropanju itd. Odloči si posebej en panj s premakljivim satovjem, za opazovanje, da življenje čebel dobro spoznaš. Čebelam bode v tem panju tvoj „firbec" sicer nadležen in tebi pri tem panju skoro gotovo v gmotno škodo radi pogostega vznemirjenja, a ne more biti drugače, če hočeš postati „umen" čebelar. Kar zapaziš v panju neumljivega, prašaj izkušenega čebelarja za pojasnilo. Umetnih opravil (n. pr. umetnih rojev) se prvo leto ne loti, ker k temu je treba že več čebelarske spretnosti, da se ne pripraviš ob panj. Sicer pa tega tudi treba ne bode! Splošno rečem: Polagoma prehajaj od najložjih čebelarskih opravil k težjim in vselej se oziraj pri tem na potrebe in razvoj čebel. Čebeloreje ne imej za igračo, ker bi bila kot taka predraga, kar si le večji bogataši lahko dovolijo, ki zamorejo tudi pri tem kaj riskirati. Fr. L. -«- Dobro sredstvo zoper čebele-roparice. (Konec.) Pri meni se malokedaj zgodi, da bi v mojem čebelnaku čebele ropale, ker takoj v pričetku ropanja odvrnem s že v zadnjem listu omenjenimi sredstvi. Pač zgodilo se mi je pa to uže jedenkrat, ko sem ravno iz Laškega naročene čebele dobil. Moj prijatelj je zvedel namreč, da imam „Lahe" v čebelnaku ter pride k meni s prošnjo, naj mu pokažem laško kraljico (matico), ker ravno paše ni bilo. Branil sem odpreti panj, kajti v takem času čebele hitro zavohajo med in ropanje se prične. Prijatelj me je pa vendar pregovoril, in odprl sem panj. Vzel sem štiri ali pet „romčekov" iz panja, in že za-gledava matico, katera je mojemu prijatlu jako dopadla. Jaz razlagam prijatelju še nekoliko o laških čebelah, kar zaslišim za seboj šum, in ko se obrnem, zapazim na satovju, katerega sem ravno iz panja vzel, črno druhal čebel. Roparice so bile že tu. No prijatelj, sedaj vidiš! — kar sem ti prej pravil, zgodilo seje. Sedaj ti pa hočem pokazati, kako ravnam z roparicami. Najprej priprem matico v škatljico, potem poberem vse satnike iz panja, čebele ometem pred panj ter vsak sat hitro odstranim; satove z zalego denern v kuhinjo na gorko, da se ne prehlade in obdržim jih tam toliko časa, da mi je mogoče jih postaviti v kak nočen panj. Čebele, prave in roparice letajo v prazen panj in iz panja; roparice pa se kmalu prepričajo, ker ni kaj ropati, da je tudi njih trud zastonj. Ker je bil napaden panj zelo močan, priprl sem vsem drugim panjovom izletnice, potem sva pa s prijateljem mirno opazovala, kaj bodo napravile roparice. Že čez kakih pet minut je bilo vse črno roparic, ker čebele sosednih panjev so čutile rop ter drle iz panja, udeležiti se ropa. Ker pa medu ni bilo več, so se čebele že čez dober četrt ure pomirile ter le še obsedale prazni panj. Sedaj se mi je zdelo pripravno, prenesti satovje z zalego nazaj v čebelnjak, kar sem hitro storil in jih pridjal nekemu močnemu polku. Potem sem šel po svojih opravilih, in šele čez dve uri prišel nazaj k čebelnjaku. Našel sem sedaj veliko manjše število roparic, katere so pa napadeni panj še do večera oblegale. V mraku sem položil tri prazne satove in v koritcu malo medu v panj, da so se prave čebele in matica, ki so mirno v panju po stenah sedele, okrepčale za boj prihodnjega dne. Drugi dan na vse zgodaj pobral sem pa vse satovje in koritce zopet iz panja, in sem panju priprl še izletnico, da se čebele zamorejo bolje braniti roparicam. Prikazalo se je sicer še nekoliko roparic, a le malo. Proti večeru roparic ni bilo več. Prenesel sem sedaj vse satnike — tudi tiste z zalego — nazaj v panj, priprto matico sem spustil, in drugi dan je bilo vse v redu. __ Iz „Sadjarja in Čebelarja." Kmetijsko zadružništvo in čebelarstvo. Če so razmere preteklih časov dopuščale, da se je kmetijstvu obračalo le malo pozornosti, da se je varstvo kmetijskih koristij prepuščalo kmetovalcem samim, se je sedaj položaj kmetovalcev tako poslabšal, da se vedno bolj in bolj kliče po združitvi, da bi se z združenimi močmi zastopale skupne koristi, da si merodajna višja oblastva in zavodi, spoznavši težavni položaj, v katerem se dandanes nahaja kmetovalec, prizadevajo, po svojih najboljših močeh učiti organizacijo kmetijskih zadrug; da se višje oblasti trudijo, naj bi si kmetovalci prisvojili glavna načela tega najizdatnejšega dela samopomoči, da bi tem potom mogli svoje gospodarstvo ob kolikor mogoče nizkih obratnih stroških najintenzivneje izkoriščati, svoje pridelke pa kar najbolje izpečavati. Prva potreba je pač bila ta, bitro in ceno dobivati za gospodarstvo potrebni denar, ne da bi bilo treba iz sile neugodno prodajati spravljene pridelke. Treba je bilo torej osebnega kredita, in vsled tega hranilnih in posojilnih društev. Če se pokaže trajni prebitek hranilnih vlog napram potrebi posojanja, tedaj je pač samoobsebi umevno, da se bo ta prebitek v korist kmetijstvu plodonosno naložil, in je ustanovitev kmetijskih zadrug po krajevnih razmerah naravna posledica. Za kmetijstvo in kmetovalce je torej sedaj precej skrbljeno. Ali kako je s pastorko kmetijstva, s čebelarstvom? Zakaj je imenujem pastorka? Ker ga kmetovalec sam zanemarja, ga skoraj nič ne ceni. Kot prijatelj čebel in kot čebelar od svojega 12. leta naprej sem imel priložnost na svojih potovanjih po vsi deželi poizvedovati o stanju in razmerah čebelarstva v raznih krajih; ali uspeh je zelo žalosten. Statistika kaže, da je bilo leta 1869. na Štajerskem 106.282 panjev čebel, leta 1880. 25.314 čebelarjev s 82.524 polki in leta 1890. 23.001 čebelar s 100.573 polki; leto 1900. pa stoji najbrž daleč za letom 1880. Veliko veliko čebelnjakov je, ki so bili nekdaj polni, pa danes prazni stoje kot razvaline, spominjajoč na pretekle čase. Če pa človek vpraša, kako je to prišlo, dobi za odgovor: Da, imel sem nekdaj po 15, 20, 30, 50 panjev, ali nimam več sreče; ali: Dandanes ni pač nič s čebelami opraviti; dandanašnji je toliko roparic, te so mi vse čebele pokončale, ali sosed mi jih je zastrupil itd. Nakratko, razlogov dovolj, čebelarstvo popolnoma opustiti. Kje pa tiči uzrok, da čebelarstvo nazaduje? V grozni nevednosti glede čebelnega življenja in vsled tega v popolnoma napačnem ravnanju s čebelami, tako da morajo poginiti. Pri vsaki domači živali človek ve, kaj ji koristi, kaj škoduje; ali pri najplemenitejši, najpridnejši noče nič umeti, se noče nič naučiti. Ravno napram tej ubogi živalci je človek sila grozovit; vzame ji najpotrebniše za prezimovanje, ali pa pozabi, da bi ji o pravem času, zlasti če jo slabo vreme, posebno spomladi, zadržuje, da ne more izletavati, rešil življenje s par kil sladkorja. Ko pa je ta živalca ob času cvetja sadnega drevja neumorno letala od cveta do cveta, iščoč medli in cvetnega pralni in s tem oskrbujoč oplodbo cvetja, da si po dobri sadni letini milosrčni človek napolni svojo klet s preslastnim moštom, in se je žlahtno sadje izpremenilo v dobro napolnjeno denarnico, tedaj se šele človek pokaže v svoji plemenitosti, ko jeseni pride s košeekom žvepla, ga zapali, vtakne skoz žrelo v panj, žrelo zamaši — nekoliko minut plašno šumenje, ki vedno bolj in bolj pojema, dokler ne umolkne popolnoma — in veselo se smehljajoč tehta zdaj panj v roki in presoja, koliko kil je pač težak, saj dobi k vsemu, kar so mu čebelice na-nosile, še 10 do 15 kron, zakaj zdaj pride medar in mu plača 40 do 60 vinarjev za kilo. Ne pomisli pa, da je umoril stari panj z mlado, nadepolno matico, dočim je stara matica izletela z rojem, in da ima zdaj mlad polk, ki pa je radi stare matice malo vreden. -h>S 122 Da, če se z ubogimi čebelicami tako gospodari, tedaj ni čuda, da so tam razvaline, kjer je nekdaj procvitalo čebelarstvo. Vpraša pa se sedaj: ali je čebelarstvo res tolike važnosti za kmetijstvo? Je; kajti vemo, da čebela posreduje oplodbo sadnega cvetja. Gospod Alojzij Kopeczky, učitelj v Gleichenbergu, je sam prirejal take poskuse, ki so imeli sijajen uspeh. Za Štajersko je sadjarstvo važen vir dohodkov, torej pomeni zastanek čebelarstva pomanjšanje dohodkov in sadja. Koliko kmetovalcev je že izkusilo, da je bilo vsled velike suše dete-ljišče zelo slabo, da pa je bil pridelek semena jako obilen. Oni namreč ne vedo, da so vse detelje jako dobre medene rastline in da pridne čebelice ravno ob veliki suši, ki je rdeči detelji krajšala cvetne čaše, morejo priti do medenega soka, in na ta način posredujejo oplodbo cvetov. (Konec prihodnjič.) -$- Raznoterosti. Kako se dela kup za med. Čebelarji pridejo v Ljubljano kup delat. Medar pravi: „Tako plačam, — in basta!" Če je čebelarjem tako prav, naj bo tudi nam, a mislimo, če bi bili vsi čebelarji v društvu, bi lahko rekli: „Tako plačaj, — pa basta!" Toliko za danes, prilično pa več o tem. Prezimovanje. Profesor John Fixter v Ottavi v Ameriki je napravljal več let poskuse s prezimovanjem v čebelnjakih in v kletih. Pravi, da je v krajih, kjer je pod 15° C mraza, potrata, prezimovati čebele zunaj v čebelnjakih, ker pade veliko več čebel, kot v kletih, pa tudi veliko več povžijejo. Povprečno so porabile čebele v kleteh vso zimo 11 funtov, zunaj pa po 19 funtov. Nek sloveč čebelar iz Kanade pa pravi, da je vse to res, kar trdi Fixter, pa tudi to je res, da so čebele, ki prezimujejo zunaj, trdnejše ter da spomladi v kratkem nadomeste med, katerega so več povžile. Primerna kazen. V Koloniji je bil lansko leto nek medar obsojen na 800 mark kazni, ker se je pregrešil zoper postavo za pripravljanje živil. Mešal je namreč med pravi med, razne sirupe in to zmes prodajal za pristen med. Pritožil se je na višje sodišče in pred kratkem ga je le-to obsodilo zavoljo goljufije na mesec dni zapora, povrhu pa še na 600 mark kazni in v poravnanje vseh sodnih stroškov. — Pri nas so za medarje pač bolj blaženi časi! Toda „svaka sila do vremena", in ni hudir, da bi se v 20. stoletju i pri nas v tem oziru radikalno ne izboljšale razmere, katere so v največji kvar našemu čebelarstvu. Bo že prišel čas, ko se bo za te razmere še kdo drug pobrigal, kot samo kak odbornik čeb. društva, in takrat se bo osvitlilo ravnanje s čebelarskimi pridelki. Amerikansko. V novejšem času se veliko bere o čebelah, ki imajo znatno daljši rilček, kot navadne čebele. Čebelarska tvrdka Root & Comp. v Ameriki pa je izgojila pleme čebel s posebno dolgim rilčkom, da morejo popolnoma izkoristiti navadno deteljo. To je vse lepo, če se kaj stori za izboljšanje plemena, a to ni več lepo, če omenjena tvrdka zahteva za jedno tako matico kar okroglo svoto 1000 K, reci tisoč kron. To pač niso mačje solze! K sreči čebelarji niso kalini, ki bi se usedali na tako drage limanice. -h>« 123 R. Čebelna moč. Pater Schachinger pripoveduje v „Avstr. og. čeb. listu", čegar urednik je ta znameniti čebelar, da je opazoval čebelni grozd, ki je visel od brade nekega panja samo za dve čebeli. Vseh čebel, katere so se držale dveh čebel, je bilo 64, toraj jih je prišlo na eno po 32. — Na Jer-nejevo nedeljo zjutraj opazovala sva z Ropovim očetom nekaj sličnega pri dveh panjih, samo čebel, ki so v za debelo hruško velikih kepah visele na dveh posameznih čebelah, nisva štela, ker je bilo letenje že preživahno, in Ropov oča nimajo radi, če se čebele v letenju motijo. Posebno ena je bila korenjak, kakoršnega med ljudmi v primeri ž njo nima svet, kajti držala je najmanj 50 drugih čebel, ki so pa bile vrhu tega zelo nemirne, da se je ves grozd majal in še-le ko se je vsa kepa zasukala tako, da bi si morala zgornja čebela sprednji nogici, s katerima se je držala za panjevo brado, iz-viniti, je izpustila, da so vse skupaj pale na spodnjo desko, prav tako, kot oni kljukci, ki so merili vodnjak. Ko bi bile čebele v kepi mirne, bi jih gotovo še več držala, in niti Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici, ki je na Dunaju Brdavsu „glavo vzel", bi primeroma kaj takega ne zmogel. Zoper vešče. V Ruščuku je v čebelarskem tečaju nek turški hodža svetoval, naj se dene zvečer med panje ali pod nje listje črne redkve, kamor se zbere veliko število vešč. V „Illustr. Monatsbliitter ftir Bienenzuclit", od koder smo to povzeli, ni povedano, ali naj bo listje suho ali sveže, vendar mislimo, da mora biti listje posušeno, ker vešče, ki ljubijo gorkoto, gotovo ne gredo v vlažno skrivališče. Tudi še nima redkev v juniju, kadar je vešča najbolj nadležna, listja, ker se še-le takrat začne sejati. Morebiti bo to res kak pripomoček zoper veliko nadlogo, ki jo imajo čebele z veščami; vsekako je vredno napraviti poskus. Teža čebelnega jajčka. Reidenbach trdi da tehta 30 jajčkov o mili-gramov, jeden toraj ]/6 mg-, 6000 jajčkov tehta 1 gram, za 1 kg pa jih mora biti šest miljonov; par več ali manj, nam je „šetsko jedno", samo da vemo, s čim si belijo nekateri ljudje glave. -*- Vprašanja in odgovori. Vprašanje 9. Imam jalovca, ki je ob času rojenja dobro kazal, da sem mislil gotovo bo rojil. Pa začel je hirati, in ko ga odprem, najdem samo v sredi nekaj čebel, medu nekaj zadelanega, nekaj pa nepokritega in precej zalege. Sumim, da ima gnjilobo, ker so nekateri pokrovci luknjičasti, črviči v celicah pa so zviti. Skrbi me, kaj mi je storiti, zato prosim sveta. (J. K. K. v S. pri St.). Odgovor: Če so nekateri pokrovci luknjičasti, še ni znamenje, da je v panju gnjiloba, ker čebele med začno pokrivati na robeh celic ter vlečejo pokrovce proti sredi tako, da je v sredi pokrovca luknjica, naposled pa še tisto zadelajo. Le če so pokrovci od zalege odrti in luknjičasti ter če je vsebina takih celic rujava in smradljiva, je to gotovo znamenje gnjilobe. Tudi zviti črvički niso znamenje te bolezni, kajti vsak črviček, ki zleze iz jajca je prvih pet dni v kolobarček zvit na dnu celice, in še le šesti dan se 124 6S»4- zravna po celici, in sicer vedno z glavo na ven. Gotovo znamenje gnjilobe pa je, če so ličinke z glavo na znotraj, t j. proti dnu obrnjene in so mrtve. Ako ima panj ti gotovi znamenji in če prihaja iz njega neprijeten, težek duh, ali pa če najdete zjutraj pred žreli že rujavotemne ali erne koščeke zamrle zalege, potem ne odlašajte ga takoj zažvepljati. Med porabite samo za domačo rabo, drugo vse uničite, panj dobro izperite ter posušite na solncu, pozneje ga s firnežem namažite znotraj, ali ga pa vsaj dve leti ne rabite. To je strašna čebelna bolezen, zato treba v začetku skrbeti, da se ne razširi, kar se lahko zgodi po celi okolici, če ne vedo čebelarji prav ravnati. — Mogoče pa je tudi, da je panj v Vaši nenavznočnosti rojil, in naravna posledica je bilo Vaše mnenje, da hira. Pravim, da je to mogoče, vsaj na ta način se je zmotil že marsikak čebelar, in ta zmota bi ne bila v nobeni primeri z ono nekega začetnika, ki je pregledal delo prvega roja, ki ga je kupil, v katerem je našel polno zalege v črvičkih. Misleč, da je panj pokvarjen kot staro meso v poletnem času, izreže vso zalego. To nezgodo pove tudi nekemu čebelarju, kateremu so se izbuknile oči zgolj samega začudenja. -*- Letošnji novi udje. Jerman Jože, gostilničar v Preserji. — Teran Peter, posestnik in mlinar, Bistrica, Podbrezje, p. Podnart, Gorenjsko. — Šola v Mavčičah, p. Kranj. — Lesjak Anton, župnik v Želimljah. — Sankovič Soldatič, Dane, p. Vodice, Istra. — Ivan Bubnič, trgovec, Pregarje, Podgrad, II. Bistrica. — Buštja Franc, št. 44, Cesta Sv. Križ, Primorsko. — Moizar Valentin, cerkovnik v Slivnici, Hoče, Maribor. — Sedej Matevž, dimnikar, Poljubinj, Tomin. — Uršič Janez, čebelar, Mlinsko št. C,- Kobarid, Primorsko. — Pancar F., vincar v Ilmelčiču, p. Mirna Peč. — Petrič Ivan, kapelan v Škofji Loki. — Petrič Franc iz Vasec pri Cerkljah, Gorenjsko. — Šolsko vodstvo v Pirničah, Medvode. — E. Rooss, trgovec v Kranju. — Eržen Miha, cestni mojster Kranju (zraven Perilnika). — Žagar Mijo, nadučitelj, Klanec, Istra p. Kozina. — Koželj Ivan, trgovec, Kamnik, Gorenjsko. — Voglar J., Neuhaus b. Cilli. — Dimic Jernej, Ilovica št. 45, Ljubljana. —i-• Janez Kropar, Šenčur št. 73 pri Kranju. -$- Listnica uredništva. Gosp. M. U. v S. B. (Koroško): Spomladi plača kupec panje po kakovosti moči; za prav dober panj dobite lahko še nekaj čez 4 gld., za slabejše manj. Spomladi Vam bo zalegla vsaka matiea 1 gld. — Gosp. T. W. pri sv. D.: O tem Vam bo vedela svetovati »Kmet. družba v Ljubljani«. — Gosp. Fr. R. v V.: Izveste iz poročila o čebelarskem zborovanju v Vratislavu, katero priobčimo v prihodnji številki. Udnina (1 gld.) in reklamacije naj se blagoizvolijo pošiljati gospodu Avg. Puciharju, faktorju Blasnikove tiskarne v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku „Slov. čebelarja" Frančišku Rojini, nadučitelju v Šmartnem pri Kranju.