Franc Jakopin
VPRAŠANJE NORME V SODOBNEM RUSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
(Skrajšan referat z jugoslovanskega slavističnega kongresa v Ljubljani)
Pri obravnavanju vprašanja norm ruskega knjižnega jezika od začetka tega stoletja do najnovejšega časa moremo vse to obdobje razdeliti na tri faze, ki jih nekako predstavljajo dela: Zakony i pravila russkogo proiznošenija Cernyseva, Kak pol'zovat'sja slovarem Ušakova in Pravila proiznošenija Avanesova in Ože-gova. Ta dela namreč lahko smatramo za mejnike v oblikovanju ruskega jezikovnega življenja (za en sektor); v njih je kodificiran izgovor ruskega knjižnega jezika. Pri tem pa moramo upoštevati dvoje: prvič, da se je v tem razdobju zaradi globokih družbenih premikov, ki so povzročili razširitev, hkrati pa tudi razrahljanje starega izhodišča vzornega ruskega izgovora, spreminjal sam predmet opisa; in, drugič, da so se v teh šestdesetih letih občutno razvili in spremenili tudi pogledi na knjižni jezik: medtem ko je za prvo fazo še značilno iskanje plasti in elementov, iz katerih je nastajal knjižni jezik, si v novejšem času raziskovavci knjižnega jezika predvsem prizadevajo, da bi ujeli jezik določene skupnosti v določenem času.
V prvi dobi imamo dokaj različne predstavnike, za vse pa velja, da so se tako ali drugače dotaknili norme. Tisti, katerih cilj je bil, da samo opišejo ruski knjižni izgovor (tu omenimo Brocha) ali da rešijo probleme ruskega izgovora v okviru širših obravnav ruskega knjižnega jezika, kot Sahmatov in Ko-šutič, so si izbrali za študij posameznike iz moskovske inteligence in tako nehote postavljali normo za knjižni izgovor. Broch in zlasti Košutič sta imela srečnejšo roko od Šahmatova, ki zaradi atomiziranja v opazovanju večkrat ni razločil tipičnega od obrobnega, saj je na primer naištel kar dvaindvajset enakovrednih vo-kalov; obenem je očitno, da je Sahmatov predvsem historik jezika. Z jezikovno kulturo in usmerjanjem izgovora sta se takrat neposredno ukvarjala Korš in Cernysev, katerega Zaicony i pravila so že tipični normativni priročnik, kajti jezikovna dejstva ne le opisuje, temveč jih klasificira v napačna in v- pravilna.
V tej predrevolucijski dobi so še krepko držale stare norme — teh smo vajeni tudi iz naših priročnikov — na primer izgovor trdih velarov in trdih pol-glasnikov pri pridevnikih na -kij, -gij, -hij; ikanje je veljalo za vulgarno, dolgi mehki š je bil širše v veljavi kot dandanes, prav tako je izgovor šn za soglas-niško skupino čn zajemal številnejšo leksiko. Sahmatov tako trdi, da v mnogih primerih še velja izgovor čn namesto šn, danes pa je izgovor šn že precej odrinjen. Istočasno je močno opazen takratni petrograjski izgovor, ki je bil zlasti do tujega jezikovnega elementa manj asimilirajoč kot moskovski, tako pri akanju, palatalizaciji konzonantov in tako dalje.
Sprva nepregledne posledice za rusko jezikovno življenje je imela oktobrska revolucija, ki je sprostila neizmerne ljudske sile in splavila na površje jezikovno močno heterogene elemente; ti elementi so se sicer kmalu začeli vra-ščati v centralno-mestni jezikovni ambient, vendar so poleg prisvajanja starega izžarevali tudi jezikovno novo. Ker te plasti v glavnem niso bile izobraženstvo, bile pa so, ali so postale, pismene in so po svojih funkcijah operirale s knjižnim pisanim in govorjenim jezikom, so se, razumljivo, zatekale k pisanemu jeziku,
231
ki jim je bil edina zanesljiva opora tudi za izgovor. Preko tega pojava, ki bi mu j lahko rekli optična analogija, je bila načeta in zmanjšana avtoriteta stare mo- \ skovske izreke, ki je temeljila na močnem, knjižno izobraženem kolektivu.        '
Tako imamo nenadoma opraviti z dvema novima laktoma, ki vzporedno i prodirata v govor mestnih in kulturnih centrov ¦— z izrazitim vplivom pisave in 1 z ljudskim elementom, pri čemer je prvo tendenco podpiral še leningrajski iz- ; govor, ki je bil že prej bliže pisani podobi kot moskovski. Zato je bil prav takrat : potreben »bljustitel' lingvističeskogo porjadka«, kakor so nekoliko šaljivo ime-3 novali ljudi, ki so se ukvarjali z jezikovno kulturo in z normiranjem jezika,       j
Sredi tridesetih let, ko se je jezikovno življenje spet za silo umirilo in iz- i gladilo, je jezikovni pedagog in leksikograf Ušakov objavil strnjen opis izgo- i vornih norm v predgovoru svojemu znamenitemu slovarju. V glavnem ohranja ; norme, kakršne so veljale pred revolucijo, vendar vzporedno navaja mlajši iz- ; govor, plod na novo nastalih tipičnih oblik, ki pa ga večinoma ne priporoča. \ Del teh starih norm se še celo danes goji v gledališču, zato jih, čeprav so po- ¦ polnoma odtrgane od živega govora, nekateri priročniki še stavijo za zgled.
V minulem desetletju sta pomembni predvsem dve deli, iz katerih moremo i posneti najnovejše stanje v ruski ortoepiji. Prvo je Akademska gramatika, ki je j izrazito normativnega značaja in v kateri sta fonetiko obdelala Sčerba in njegov učenec Matusevič. Po Ščerbovi zapuščini je glavno delo verjetno opravil drugi avtor sam; ta del AG je zelo neenoten in metodično labilen. Sčerba deli knjižni \ izgovor na polni in pogovorni stil, in temu primerno dopušča tudi kvalitetno in ] kvantitetno redukcijo vokalov v nenaglašenih zlogih. Za polni stil redukcije, i razen akanja, skoraj ne prizna. Mehke velare k, g, h uvršča kot enakovredne J foneme, mehek in trd velarni spirant y navaja med zastarelo normo. j
Drugo pomembno delo zadnjih let je pravorečni slovar Avanesova in Ože- j gova. Čeprav se deloma še drži tradicije, se je v marsičem že resno približal { sodobnemu izgovoru in ga tudi predpisuje: tako ima izgovor trdih velarov pri; omenjenih pridevnikih in pri iterativnih glagolih tipa postukivat' za zastarelo . normo, konzonantne skupine čn, kt, gd namesto šn, ht in yd pa se očitno uve- i Ijavljajo. Kot zmerni moskovski fonolog še zmeraj ne priznava Avanesov mehkih j velarov k, g, h za samostojne foneme, četudi v številnih rusificiranih tujkah na- ] stopajo pred vsemi vokali popolnoma enakovredno in se tako v vseh položajih] docela zlagajo z drugimi konzonantnimi pari. Po tradiciji zagovarja samo kvanti-; tativno spremembo treh visokih vokalov i, y in u v nenaglašenih položajih. i
Registratorji zglednega ruskega knjižnega izgovora pa glede nenaglašenih j vokalov tudi danes niso enakega mnenja. Tako zasledimo samo za tip žard kari štiri izgovore, pa še kaj vmesnih: žard, žerd, žyrd, žard. Toda če upoštevamo, splošno in naravno tendenco ruskih nenaglašenih vokalov k ohlapnemu izgo-i voru in k premiku v notranjost glasovnega trapeza, se število na manjši prostor : stisnjenih vokalov nujno zmanjša, tako da dobimo samo en reduciran ijevski, en ajevski in en ujevski vokal.
Tendenca po ohranitvi stabilnosti ovira normodajavce, da bi se upali od-i ločno zavzeti za nov, živ izgovor. Verjetno je Ožegov s tem namenom objavil; svojo novo anketo s sedemdesetimi vprašanji, ki zadevajo današnji razkol med] tradicionalno normo in novim, živim izgovorom; le-ta je postal v zadnjih deset- j letjih spet kompaktnejši in je v marsičem prelomil s tradicijo, kar je posebej j opazno v ruski otroški poeziji, ki je v rimi bolj širokogrudna od standardne I poezije.
232 i
Obravnavanje tega vprašanja pa naj bi tudi informiralo naše praktike o stanju in razvoju pravorečnih norm v novejši dobi, kajti prav te norme so temeljni kamen pri poučevanju ruskega jezika; praktik se s temi vprašanji srečuje vsak dan, in kadar ga pripomočki pustijo na cedilu ali jih pa sploh nima, se mora po svoji lingvistični usposobljenosti sam odločiti tako ali drugače.
V nepretrganem krogu življenja knjižnega jezika, ki ga vztrajno spremlja normni korektiv, vsi govoreči ga pa nenehno rušijo in spreminjajo, preživelo organsko odpada in prej nedopustno postaja pravilo; tako se dialektično prepletata sila anarhije in rušenja pravilnosti, ki jo vsaka tvornost prinaša v jezik, in sila stabilnosti in reda, ki je nujna za smotrno funkcioniranje knjižnega jezika.