LOKALNO - REGIONALNO - NACIONALNO
RAZPRAVA SEDMIH VZPOREDNIC MED SLOVENSKO IN HRVAŠKO
ETNOLOGIJO V LliNDAVl
Uvodna opomba in opravičilo: manjši del popoldanske razprave prvega dne ni posnel, ker ga je voditelj - ki je bil hkrati tudi snemalec * po nerodnosti zbrisal. Na nekaterih mestih je bil poškodovan tudi trak, na katerem je posnet razgovor drugega dne. Pri branju boste zalo zaman iskali nekatere misli in trditve, na katere se nanašajo replike. Vendar sem po spominu nekatera mesla dopolnil, tako da je razprava berljiva. Na srečo je teh nerodnosti malo in razprava drugega dne je takorekoč popolna. Kjer sem govorca dopolnjeval po spominu sem njegove besede pisal v tretji osebi, vse ostale, o/., posnete replike pa so v prvi osebi, tako kot sem jih transkribiral z magnetofonskega traku. Razprava ni avtorizirana, zato se opravičujem predvsem hrvaškim kolegom za morebitne slovnične pomanjkljivosti.
DUNJA RI HTM AN
U prvom referatu, koji je ovdje pročitan, autorice Daše Hribar, opet je jednom spomenuta "kriza etnologije". Ne znam točno odkad, ali zacijelo več od šezdesetih godina govori sc u svijetu o toj krizi. O (oj krizi počelo se govoriti i kod nas, u Hrvatskoj i u Sloveniji u sedamdesetim god i nam a, kad smo pokušavali staviti pod Upitnik osnovne predpostavke tadainje kullurnohislorijske etnologije, i njen temeljni pojam, od kojeg je sve poČinjalo, i na kome je svako istraživanje završavalo. Bio je to u kulUirnohistorijskoj etnologiji neupitant pojam narod, Volk, koji je, kako smo tada konstatirali, pripomogao, da se narodna kultura u dvadesetom stolječu još uvjek promatrala romantično, kao što je to bilo u minulom devetnaestom. Nije se uvidala socijalna slojevitost svih tih društvenih i kulturnih skupina što tvore narod.
Smctalo nam je lakoder i to, što je etnologija, kod nas u Hrvatskoj, bila bez teorije, ili bare m bez jasno iskazane teorije. Teorijske su se predpostavke uvijek samo podrazumijevalc, ali gotovo nikakda se eksplieite nisu iskazivale.
Dok je kulturnohistorijska etnologija imala za eilj dokazivati stvaralaštvo naroda, zapravo naroda-nacijc, i skupljanjem obilja grade argumentirati njegov identitet, naša je kritika upozoravala da narod nije statičan fenomen, jednom zauvijek dat, i da ga tvori složen proces socijalnih grupa i slojeva. To jc kritika, takoder, zastupala hipotezu da narodni identitet ne počiva samo u drevnoj prošlosti, nego se idntitct pojedinih socijalnih i cLničkih odnosno nacionalnih grupa stvara, pa i mjenja, i u neherojskoj danaSnjici.
Neki su interpretirali kritiku pojma narod kao odslupanje etnologije od istraživanja povijesnog naeionalnog identiteta narodne kulture, šlo naša kritika nikad nije ustvrdila, iako je točno, da bavljenjc socialno-kulturnim procesima, istraživanje
122
smisla i ¿načenja kulturnih simbola i njihova interpretacija nemaju kao rczuSlat izradu slike plešucih hrvatskih ili slovenskih scljaka, ni poniranje u prednosti etničkih kvaliteta narodne kulture.
Iako mi se čini da vrijeme i potreba tc kritike nisu zauvijek prošli, etnologija se u Hrvatskoj, u Sloveniji, u Jugoslaviji (ako etnološka misao na razini Jugoslavije uopče posloji) dan as mora krilički zapitati o minulom razdoblju socijalizma i o svojoj egzistcnciji u njemu.
Jedna anketa o etnologiji kao profesiji, koju je 1989. godinc, kao posljednji svoj završeni rad, obavila naša pokojna kolegica Lydia Sklevicky - pokazala je da se etnolozi u Hrvatskoj ne ponašaju kao profesija i da zapravo nikad, i!i samo rijetko ili iznimno, javno zastlipaju i kritieki se odnose prema društvu i politiČkom sustavu na onim područjima svoje struke za koja su osposobljcni. No kao i svaka pojava i taj društveni ili politički neangažman etnologije ima svoje naličje, u ovom slučaju čini mi se pozitivno. Hrvatska etnologija, doduše, iako vrlo rijetko kritična i angažirana, gotovo nikad nije bila služkinja sistema ili ideologije. Tako naprimjer, naši etnolozi nikad nisu sudjelovali u oblikovanju socialistiČkili praznika, kako SU tO radili etnolozi u nekim socijalističkim zemljama, ili j oš prije njih, u hitlerovskoj Njcmačkoj. Ne bi se moglo reči ni da su si etnolozi dopustili etnička i etička prekoračenja u slnčajevima kad su bili organizator! i konzultanti različilih manifestacija popul smotri folklora, iako hi se moglo govoriti o organizaciji poliličkog folklorizma nekad i sad.
Poslojale su, medutim, razliČite tabu teme u kojima je djelovala najmočnija od svih cenzura - avtoccnzura. Bilo je cijclih područja s kojima se nismo bavtli popul pučke pobožnosti. Taj fenomen ne ulazi u okvire promalranja kulturnohistorijske etnologije jer nije "izvorau"; riječ je prvenstveno o odnosu čovjeka prema prirodi i bogu. Pri odredivanju toga odnosa u našim povijesnim okolnostima ipak prvu riječ ima službena religija i njeni utjeeaji. No odnos izmedu službene religije i njenog na uč a vanja i pučke filozofije i pučke pobožnosti područje je istraživanja par excellence etnološko.
Nismo sc, takoder, bavili političkim ritualom ili širim područjem političkc antropologije, jer je to bilo, a možda je joS uvijek, prilično opasno. Politička simbolika i njene zabrane, do kojih jc dalazilo U proilom režimu (naprimjer škandali pri upotrebi hrvatske trobojnicc, naravno bez zvijezde, u folklornim programima), i mijenej odnosno uspostavljanje hrvatskih nacionalnih simbola u aktuelnom režimu - mogu biti izazov ctnološkom islr uživanju. Jer, nota bene, do tako intenzivnih mijena simbola ne dolazi u Sloveniji, a u Hrvatskoj dolazi - premda obje republike naglašavaju kako imaju siičan postsocijalistieki razvoj. Moglo bi se reči da dobar dio aktnelnog nezadovoljstva Srba u Hrvatskoj valja pripisali upravo mijeni simbola! Ili manipulaciji tom iiiijcnom?
Nismo razvili, osim pojedinačnih iznimaka, teorijska i praktična istraživanja etnosa i etničkih odnosa. Teorija Frederica Bartha o etničkim skupinama i granicama, objavljena potkraj šezdeselih godina, uza svu nacionalni! isprepletenost naših situacija tlošla je na nas etnološki tapel lek u drugoj polovici osamdeselih godina!
123
Pažljivijim pnsječanjem možda bismo došli do još nekih zanemarcnih tema osim Slovcnaca u Rijeci i Bunjavačkih Hrvata...
Zaključujem: čini mi sc, da Bausingerov poslulat da etnologija bude kritiška i empirička znanost o kulturi još uvijek stoji, i da može biti poticajan i danas. Osobno sumnjam u moč onih teorija, koje idu za dckonstrukcijom etnologije, no to može biti i stav moje generacije. Zalo vjerujem da ču se u razdobij U kuje predstoji baviti kritičkim istraživanjem poliličkog rituala i političkih simbola. Naše doba na tom području nudi bogat izazov etnologu. Jednako kako i rasprava o krizi etnologije koja, kaki) je ja shvačam, nikad nije bila znak kraja etnologije nego upravo nje/j nog novoga zamaha.
BORUT BRUMEN -je najprej na kratko predstavil nekatere Barthove teze o delitvi ljudstev in o cinični samoidenlifikaciji, ki jih je navezal na razprav« Štefana Smeja. (Smejcvih uvodnih misli ni na traku, kakor tudi ne ta de! Brumnovc razprave). Nato je B. Brumen nadaljeval:
Kako sc lahko 1'rlcki in Prekmurci identificiramo kot taki? Prekmursko ljudstvo se identificira in diferencira tudi znotraj samega sebe na Goričance, Sobočance, Varašance itd. Poslavlja se vprašanje, kakšno obliko sožitja potrebujejo ljudstva, ki Živijo znotraj tistega okvira, ki ga Smej imenuje nacija. Ta razmišljanja bi bilo zanimivo navezati na referat Mojce Ravnikove, saj prikazuje tiste sorodstvene vezi, ki so obstajale v Prekmurju. Takšne pojave lahko zasledujemo že od Košiča dalje, le da v zelo ozkih vaških strukturah. Če želimo trditi, daje ljudstvo elnološko-ekološki fenomen (Smej), lahko z isto upravičenostjo trdimo, da je ljudstvo anarhistična skupnost. Če ljudstvu in ljudstvom dodamo nato še Smejeve prilastke arhaična, primitivna ild. vidimo, da se to navezuje na obliko organiziranosti družbe. Ne moremo gradili na ekološki definiciji ljudstva, ker ga takega formulacija nacije ne more sprejeti, saj sc s tem nacija sesuje.
ŠTEFAN SMEJ: Najprej nekaj omarginalcih. Enkrat mora priti etnolog k hiši z zadnje strani, tam kjer prihajajo "raubšici" in muzikanli. To je aspekt, ki ga mora etnologija tudi uveljavili v raziskovanju. Nekemu režiserju, ki je snemal v Prekmurju sem Svetoval, naj si za izhodišče izbere prav marginalne skupine. Ko berem svetovno etnološko in antropološko literaturo o prvobitnih ljudeh vidim, da tudi naše skupine domorodcev v Prckmutju čustvujejo in mislijo -npr. o ognju- lako kot oni.
Nekaj opomb k Brumnovcm razmišljanju: Moje trditve poskuša Brumen problematizirali z Barthom. Ob tem pa sc sprašujem, kako jc mogoče, da na enotnem ekološkem prostoru obstajajo različne elnije? Rečeno jc bilo, da zaradi identifikacije. Temu bi pritrdil, vendar moram dodati, da prav to potrjuje mojo juiigovsko tezo, da duša kot oživljajoče načelo ljubi pestrost. In če duši ustreza, da sc manifestira na različne načine -vendar pa ob istem osnovnem načelu, ki je zame ekološko- pomeni cvetenje stoterih cvetov.
V Vcsiniku sem videl fotografijo hriba v razkrižkem gričevju, tam čez Muro in nekaj hiš. Podnapis pravi, da gre tu vmes meja med Hrvaško in Slovenijo. Meja jc
124
administrativno vprašanje, ampak meja tu zares obstaja kot etnična meja. To potrjuje te/o, da ljudska duša, mimo političnih imperativov, ljubi raznolikost, ki jo hoče ohraniti. Drugače bi se ta hrib lahko zbrisal kol etnično slovensko in hrvaško. Zaradi notranje identifikacije in zaradi pestrosti, ki si jo duša želi, ta meja dejansko obstaja.
ALEŠ GAČNIK: Želel bi, da mi Smej pojasni lo!c: Rekel je, da obstaja etnologija Prckmurja, ne obstaja pa definicija Prekmurea. Taka i/java sc mi zdi tavtologična. Po Smcju Slovenci torej ne obstajajo, obstaja pa slovenstvo. Po drugi strani pa Smej zahteva, naj etnologija postavi definicijo Prekmurea. Tu nekaj ni v redu.
ŠTEFAN SMEJ: Etnologija Prckmurja obstaja kot terminus. S tem pa ne trdim, da obstaja utemeljena in celostna etnologija, ampak le vrsta poskusov, ki ugotavljajo, kaj je tipično etnološko za Prekmurje. Ta niz definicij se med seboj razlikuje, ker se tudi Prekmurci razlikujemo. In prav v tem vidim tisto etnično moč, ki razbija nacionalne okvire in ki ustvarja kulturni pluralizem. Seveda sc zadeva takoj zaplete, saj se izkaže, da je rahlo dialektična. Narod se ohranja s tem, da se razbija, oziroma se ohranja s lem, ko se razlikuje. Še enkrat poudarjam, da etnologija Prekmurja ne obstaja, ampak le poskusi ugotavljanja etnološke lipike Prekmurja,
ALES GAČNIK: Ali iahko govorimo o genezi nacionalne identitete? Ali zgodovinsko lahko govorimo o "istem" Slovencu? Kaj imata skupnega Slovenec iz Trubarjevih časov in tisti iz leta 1848? Gledano karakterološko in ne politično. Imata skupni označevalce in relativno isti prostor. Kaj ima skupnega Slovenec današnjega časa s tistim, ki se bo pojavil čez sto let? Ali bomo takrat sploh še hoteli bili Slovenci v današnjem pomenu besede? Kaj sploh označuje termin Slovenec? Je lo politični ali etnološko-anirupološki pojem, ki karakterizira določen tip ljudi, živečih na tem delu sveta? Ker po Smeju ne morem govoriti o Slovencih in slovenski kulturi, ampak le o slovenstvu oz, o različnih kulturah na Slovenskem, moram potem pojem Slovenec uporabljati zgolj pogojno in s tem terminologijo in mišljenje lažje pripeljemo do absurda.
ŠTEFAN SMEJ: Pri tem so terminološke težave. Nemci uporabljajo besedi Volk in Nationalitact sinonimno. Mi, ki smo majhni in ki se s tem več ukvarjamo pa ta pojma vsebinsko ločimo. To, da se več ukvarjamo s seboj je naša prednost, samoohranitve ni nagon naše duše. Moja teza ostaja: slovenski narod sestavljajo slovenska ljudstva, ki jih narod ohranja zaradi njihove bližine. Če bi bili npr. Prekmurci še naprej pod Madžari, bi jim to ne koristilo pri ohranjanju prekmurstva, medtem ko ga v slovenski nacionalni državi lahko bolje razvijamo. Kot srednjeevropejec in kot regionalist tudi upam, da vedno ne bo tako in tudi ne bo pogoj, ampak se bo vse razvijalo drugače - v polik uit urnost.
ALEŠ GAČNIK; V prvem delu predavanja je Smej omenil, da politika na nek način Opravlja tisto, kar bi morala etnologija. Prišlo je tudi do zanimive simbioze politične in etnološke terminologije. Ali lahko rečemo, da je etnologija politično determi mrana? Je potem etnologija politična znanost? Če pojmujemo znotraj Smejevega pojmovnega aparata narod kol politični termin, ljudstvo pa je etnološki
125
pojem, potem jc (udi Slovencu politični, Prekmurcc pa etnološki pojem. Ali ni tudi Prekmurcc politični pojem?
Smej trdi, da ljudstvo računa na naravo, narod pa ne. To je razumljivo, saj gre za konkretne ljudi, ki se navsezadnje odražajo tudi v naravi, ker gre za pojem. Zanima pa me naslednje: Kaj so ekološka gibanja? So ljudski ali nacionalni organizmi? In kaj so znotraj tega konteksta "zeleni" kot politični subjekt? Ali se borijo le za oblast ali jim gre tudi za nacionalni interes, ki je drugačen od ljudskega? Ali pa obstajajo zeleni morda le zalo, da ljudstvu pokažejo na kakšen način komunicira z naravo? Ali pa so zgolj zato, da se delajo norca iz "ljudstva"?
ŠTEFAN SMEJ: Seveda so lahko zeleni čisla politična manipulacija. Ekološka gibanja pa niso le notranji nacionalni pojav, saj ekologija ne pozna meja.
O ljudstvu, narodu in njunih odnosih do narave pa tole: Ljudstvo reciklira v svojem poljedelstvu, ker ne računa na Ruše - na tovarno kemijskih gnojil. Narodu pa reciktaža ni več potrebna, saj svoje ljudstvo zadolži v imenu nacionalnega interesa in pravi: "Vi, npr. Prekmurci, boste pridelovali sladkorno peso. Primorci boste lovili in predelovali ribe itd." Četudi jc lak 'ukaz' povezan z logiko naravnih danosti in možnosti, vendarle preseže svojo mejo. Meja je presežena tisti hip, ko možnosti ne zdržijo več ekoloških kriterijev. Prekmurski kmet npr. zdaj nc računa več na dolgi rok v kmetovanju, ker ima substance, ludi kemične, ki jih vnaša v svoje poljedelstvo. Tega nekoč ni počel, zato je recikliral, zdaj pa tega ne dela več.
O politiki in etnologiji. O tem sem nekoč govoril zalo, ker sem domneval, da bodo politične spremembe izzvale neko novo plapolanjc ljudske duše, a sem se motil. Če pa politika nc more opraviti etnološkega dela, ostaja delo samo etnologiji Razumljivo je, da sem nekoliko pretiraval, ko sem trdil, da bi morali potemtakem vzpostavljati mitološka obredja, da sc mili nc bi izgubili. Vem pa za obredja, ki pričajo o neki novi in drugačni ustvarjalnosti, ampak jih nc bom še enkrat našteval. Ta stara obredja SO SC pokristjanila, toda obredja so starejša, so arhelipska in bi jih bilo mogoče restituirati. Toda zdaj že govorim o viziji raja, o utopiji. Toda prepričan sem, da je to naloga etnologije.
ANDREJ: Kaj narod naloži oz. zapovc ljudstvu? Narod sodi v politično sorodstvo. Če narod nekaj zapovc Prckmurcem ali Primorcem, jc to politični ton. Ali ni le neka etniteta v narodu, ki nekomu nekaj naloži? Ne morem sprejeti Smcjevega razmišljanja, ker nas vodi v bliž.ino božjega. S tem pa pademo v mistiko. Ostanimo na trdnih tleh!
BORUT BRUMEN: Nihče ne more, ludi politika ne, opraviti dela etnologije in zato etnologije nc smemo spremeniti v politiko. To bi bilo nekaj najboj nevarnega, kar sc nam lahko zgodi. S tem se hočem navezati na eno Smcjevih misli, Če£, ekologija ne pozna meja. Tudi politika nc, zato lahko etnologijo izkoristi. Čc pa govorimo o ljudstvu, se moramo iz te fanlazme spustiti v realnost in govoriti o konkretnem ljudstvu. Smej je večinoma govoril o kmetih. Ljudstvo pa so tudi meščani. Iz etnoloških raziskav sc ni videlo, daje tudi Smej meščan, oz. prebivalec mesta in ti
126
prebiva ki ustvarjajo svojo specifično obliko življenja. Ta pa jc njihov eko prostor. Vse moramo zato bolje precizirati, ker se drugače lahko kaj hitro najdemo blizu Blutt und Bodcn tocrijc. Govorimo o ljudstvu, pri tem pa mislimo na kmeta in hočemo prenesti ta ideal ljudstva v politiko. To se je vedno katastrofalno maščevalo.
ŠTEFAN SMEJ: Vsekakor obstajata dva strahova. Strah pred božjim in strah pred RR (Blutt und Boden). Božjega sc ne bojim in nc vem, zakaj bi se ga bal kdo drug. Nadalje pa nikjer nisem trdil, da obstaja imaginaren narod, obstaja le strukturiran nacionalni inleres, ne pa narod kot inkorporacija. Zato jc najbolj banalno, ko govorimo npr. o "očetu naroda". Kar pa se božjega tiče, se mi spet postavlja vprašanje, zakaj bi se etnologija tega bala.
Ghill und Roden: Etnologija mesl je mlajša od etnologije podeželja in jasno jc, da so ekološki v/orci podeželja neprimerni za mesta. Nc moremo pa zanikati, da so mesta "balung centri", kot temu pravijo Nemci. Zato mora mesto razviti svojo ekologijo, svoj etnično-ckološki vzorec. Vendar se mi zdi, da megapolisi nimajo dolge in gotove prihodnosti. S lem nočem reklamirati podeželja, ampak le trdim, da sc vidijo neke nove potrebe po prestrukturiranju življenja.
Kar pa sc tiče moje trditve, naj bi etnologija opravila deto, ki ga politika ne more, gre v smer, kakršno jc nakazala dr. Rihtmanova. To je, da etnologija lahko gradi politično mitologijo, ki jo potem politika lahko izrabi, na kar je opozoril B. Brumen. Etnologija tega ne more dopustiti. Če pa to dela, dela zato, da izgradi tip Slovcnca, Hrvata ali Srba in to npr.: "genocidncga" Hrvata, "divjega" Srba ali "strahopezdljivega" Slovenca. To je zloraba mitologije.
SLAVKO KREMENŠEK: Razpravo bi rad navezal na tiste prvine, ki jih je nakazal kolega Smej in na to, kar so načeli diskulanti. Tematiko bi bilo moč pridružiti tisti terminologiji, ki sem jo uporabil v uvodnih besedah in o kateri smo pred dvemi leti že začeti razpravljati, a naše razprave nismo zaključili. Gre za t.im. domoznanski aspekt v etnologiji. Mislim, da jc etnologija izrazito domoznanska disciplina in da je Smcjeva terminologija (ekološko-ctnološki zorni kot) pravzaprav le druga beseda za domoznanstvp. Vsak domoznanec (delavec na področju, ki še nekoliko diši po naftalinu, kot smo rekli pred dvema letoma), bo vendarle skušal združiti družboslovni (etnološki) in geografski zorni kot z naravoslovnim. Združitev (ch vidikov v okviru nekega domoznanstva je stvar, ki je zelo bli/.u določevanju regionalizma.
Kolegica Hribarjeva sc v svojem referatu sprašuje, ali imajo etnologi sploh izdelan inšlrumentarij za raziskovanje regionalizma. Tudi kolega Brumen je v včerajšnji razpravi dovolj dobro in kritično ocenil našo topografsko akcijo. Pred desetimi leti smo naše topografsko delo imenovali rajonizacija. Skušali smo se truditi, da bi slovenski etnični prostor vendarle pregledali iz etnološkega zornega kota ¡11 to po regijah in tudi po "ljudstvih", čeprav mi ta beseda v tem kontekstu ne ustreza, saj ima v etnologiji določeno konotacijo, ki smo jo dovolj pretresli. Zdi se mi, da smo jo kar ustrezno postavili na zgodovinsko mesto.
V razpravi je bilo opozorjeno na mestno kulturo. Če pogledamo npr. prekmurstvo -
127
kakorkoli ga že pojmujemo - ga ne moremo gledati zgolj z zornega kota prekmurskega kmetovalca. Tudi ta kmetovalec je urbaniziran. Človek rojen leta 1952, ki gospodari npr. v Beltincih, se p» načinu razmišljanja in dela popolnoma loči od očeta, ki jc bil rojen leta 1905. Poznam obe pojavnosti. Torej že ta prekmurski kmet ni več kmet iz prejšnje generacije. Se toliko bolj se razlikujejo Sobočanci, Varošanci pa Lendavčani, ki se prav tako čutijo Prekmuree. Kolega Smej ne živi od kmetijstva , ampak od sadov intelektualnega dela kot mi. Je simpatičen glasnik Prckmurstva. Od kod kolegu Smeju ta naravnanost, ponuda, oz. glasnost prekmurske duše? Končno je tudi on, glede na način življenja, vendarle odtrgan od zemlje. Ali se, kolega Smej, vračate k zemlji z nekim določenim holenjem?
ŠTEFAN SMEJ: Najprlej tole: Določeni pojmi so seveda odprti in problematizirani. Bbjim se lega ali onega pojma. Blult und Boden deluje kot strah. Vedno, ko se približaj zemlji, ti nekdo priiije nekaj krvi in li pravi, da si fašisloiden. Toda tudi domoznanstvo mora biti v bližini lega, čeprav temelj podpiram i/, etimološkega razloga. Ekos, ekologija v grščini pomeni hiša, dom, gospodarstvo. Pojem domoznanstvo je sligmaliziran. Ce pa pojem premislimo na novo, vidimo, da je primeren prav za združevanje ekologije in etnologije. Termin domoznanstvo torej nakazuje etimološko bližino: ekologija izhaja iz korena dom.
Še enkrat o regionalizmu: to je upor proti nacionalni histeriji. Trdim sicer, da je ljudstvu, ki šele postaja narod, histerizacija začasno potrebna, saj nismo postali nacija takrat kot drugi. To Hribarjansko distinkcijo sem uporabil v tistem delu svojega refrena, ko sem govoril o razmerju med ljudstvom in narodom. Menim, da je to upravičeno, toda pozorni moramo biti, da se vse skupaj ne sprevrže v tako politično mitologijo, ki izdeluje stereotipe in o čemer sta že govorila prof. Rihlmanova in kolega Brumen.
NOVINARKA: Nisem iz vaših strokovnih krogov, ampak bi vseeno rada rekla naslednje: v pokrajini, kjer ste, je bilo do nedavnega bogokletno govoriti o Prckmurju in prekmurstvu. Vse je bilo le Pomurjc. Posebej govorili o Prekmurcih, Prlekih, Štajercih itd. je bilo težko. Nekoč mi jc kolega iz novinarskih vrst prepovedal uporabljali izraz prekmurska duša v našem časopisu. S tem jc negiral vlogo Mure, ki jo jc kot meja nekdaj imela in jo ima deloma še danes. Danes lahko svobodno govorimo o Prekmurcu, Prleku itd.
Kljub temu pa se ne morem strinjali, da bi se morali regionalistiČno identificirati na tak način, kot ga zagovarja Smej, ki trdi, da slovenstvo jc, ni pa Slovenca. Ali se na tak način lahko pogovarjamo, posebej Se zaradi obremenjenosti s preteklo politiko, ko se ni smelo bili Prekmuree? Ne morem se strinjati, da jc regionalizem zdaj kar naenkrat tako odločujoč in pomemben dejavnik, da se o Slovencu ne bi dalo več govorili, ampak da moramo razmišljati samo šc regionalno.
ŠTEFAN S MEJ: Biti Prekmuree ali Prlek ne pomeni vzpostavljanje novega zaplotništva, ampak jc le ugotavljanje tistega, kar dopušča bivanje različnega. Npr. na travniku so različne cvetice, vendar gre za en sam travnik. Ta jc tisti, ki izgrajuje laka in drugačna razmerja med seboj kakršna so. Seveda me lahko spet nekdo
128
obsodi biologi/ma ali kot pristaša samoraslosti. Nisem to. Trdim le, da sc pojavljajo neki novi bivanjski vzorci, ki rastejo iz izkustva ekološke krize. Do ekološke krize pa je prišlo zaradi nacionalnih interesov, ki so ignorirali etnične in ekološke danosti.
SIAVKO KREMENŠEK: Mikroproblematika jc bila v znanosti odločno preveč zanemarjena. Geografi za svojo vedo ugotavljajo, da jc pokrajinska geografija -včasih zelo razvita - danes v zaostajanju. Med disciplinami, s katerimi se občasno srečujemo, pa so Še zgodovina, sociologija, antropologija, Tc vede računajo z globalnim zgodovinskim in družbenim procesom, torej s človekom v ccloti. Medtem, ko jc tistih dejavnosti, ki bi sc posebej zanimale samo za Prekmurje ali samo za Goričko, Bellince itd., malo. Tu ima etnologija svoje temeljno mesto. Izhaja iz m ikro območij in prav v tem smislu je etnologija domoznanska. Če pa je domoznanstvo še spoj ekološkega in družboslovnega, toliko bolje. Ekološka determinanta, o kateri jc kolega Smej dovolj prepričljivo govoril, ne velja le za vas, ampak tudi za mesto. Če gre za osmišljevanjc, je treba upoštevati zlasti urbano okolje. Tu je etnologija jasna, prav tako njena vloga. Živahna razprava o regionalizmu jc pokazala, kako so ljudje dejansko občutljivi na ta vprašanja. Z vsemi našimi dosedanjimi paralelami smo bili in smo prav na tem poprišču. Zalo se ne bi strinjal s kolegieo Hribarjevo oz. z njeno kritiko etnologije, češ da ni bila prisotna ob problemih, kakršne je načela 57. številka Nove revije. Seveda ne bi bilo slabo, če bi takrat etnologi v njej sodelovali, kar pa tudi ni škoda, saj smo bili strokovno le nekoliko nepripravljeni. Danes smo že bolj, še posebej po razpravi, ki jo je izzval kolega Smej.
Temu jc popoldne sledila razprava o ostalih referatih, ki so bili objavljeni v Zborniku in o predavanjih, ki so jih avtorji predstavili Šele na posvetovanju v Lendavi.
Študentka etnologije iz Prckmurja se je ustavila ob tezi dr. Klcmcnčiča, ki je omenjal tudi zaprtost meje med Slovenijo in Madžarsko. Omenila je, da bo kmalu odprt mejni prehod Kobilje, temu pa bodo sledili šc drugi.
Kolegica je marca 3991 sodelovala na seminarju o narodnostnih manjšinah v Strassbourgu. Bila jc presenčena, da Evropa nič ne ve o primeru idealne dvojezičnosti in sožitja na lendavskem področju, ki bi bil lahko vzorčen. Naša študentka je drugim sodelavcem in seminar i.slom iz Evrope razložila lendavski primer, nad katerim so bili navdušeni. Sama pa jc bila razočarana in ogorčena, ker Slovenija in Jugoslavija Evrope ne seznanjala dovolj s slanjem pri nas. V Lendavi se ji jc v njenem protestu pridružil še Marko Terseglav, ki je ponovno opozoril na vlogo etnologije, ki bi morala sodelovati pri slovenskih vladnih projektih, bodisi v ministrstvu za Slovencc pO svetu ali v ministrstvu za zunanje zadeve in v drugih resorjih. Opozoril je še, da jc že na slovensko-hrvaških etnoloških vzporednicah v Kumrovcu govoril o tem, kako bi politika laže reševala tudi notranje etnične konflikte, čc bi k delu povabila Sc etnologe. Povabila najbrž ne bomo dočakali, saj politiki komaj vedo, kaj je etnologija, šc manj pa jim je znano, s čim se stroka ukvarja in s čim jim lahko pomaga. Zalo pa je potrebna večja prodornost etnologov samih.
VLADIMIR KLEMEN Č1Č: Obstajajo različna mnenja o položaju manjšine in o
129
dvojezičnem šolstvu. Težko jc izpeljati pouk na ustreznem pc d a gosk o-d i d a kt ične m in znanstveno lingvističnem nivoju. Strinjam se, da je tu še veliko vrzeli. Vendar pa sem sam delal na osmih jezikovno mešanih področjih in videl sem okrog sto mešanih krajev po svetu, a takega primera kol je Lendava ni.
V svojem prispevku poudarjam ekonomsko vprašanje, saj gre v našem primeru za velike zaposlitvene težave. V preteklosti sc je na lendavskem področju izvršila skoraj prehitra industrializacija, ki pa ni prinesla tistega, kar bi morala. Zato bodo Šc v prihodnosti velike težave.
Imamo dvojezično izobraževanje, Madžari pa lahko študirajo na Madžarskem. Ustvarja sc torej inteligenca, ki pa ne dobi v tem prostoru ustreznih delovnih mest. In to jc vprašanje funkcionalonc dvojezičnosti. Vsi družbeni sloji nimajo možnosti zaposlitve v Lendavi, zato ta postaja demografsko ogroženo področje. Nacionalno mešan ost bi morali upoštevati pri planiranju. Utrjevalo se je samo nacionalno mešano ozemlje, niso pa se razvijala ostala področja.
Odprta meja nam ne bo dosti pomagala, če bodo na obeh straneh meje reveži. Obe Strani (Prekmurje in Porabje) sta danes socialno šibki. Če hočemo pomagati Porabju; moramo ekonomsko razviti obmejno področje, predvsem listo, ki meji na Porabje, Le to področje bo ekonomsko in kulturno izhodišče za sodelovanje, šele potem bo Porabje nadoknadilo tisto, kar je v desetletjih izgubilo. Če je preko meje še bolj revna pokrajina kol Porabje, polem ni nobene osnove niti za kulturno pomoč. Rešitev Porabja in utrjevanje madžarske skupnosti pri nas je v gospodarskem razvoju prostora. Že čc greste malo ven iz Lendave, pridete takoj na makadam. Imamo kvalitetno dvojezično šolo v Prošenj a ko vei h, kamor vozijo otroke iz širšega območja, vendar pozimi in v slabem vremenu sc ne morejo odpeljali v šolo.
Opozorili hočem predvsem, da je ob ustvarjanju pogojev za normalen kulturni razvoj obeh narodov treba to podpreti z ekonomskim razvojem.
IVAN ZVONAR: (tu nam je spet ponagajal magnetofon, tako da diskusije dr.Zvonarja ne morem prenesti dobesedno, posebno pa ne tam, kjer je citiral različne hrvaške in slovenske dialektologe)
Svoju diskusiju bih počeo sa dva, tri kralka citata iz referata gospoda Puconje: "Omenili smo že, da je kajkavski jezik zelo podoben vzhodni štajerščini, saj ju veže
isti panonski naselitveni tok"..... Dalje: "Kolonizacija je v precejšnji meri potekala Z
jugovzhoda, torej......hipotetično slovenskost vzhodnoštajerskega področja
postane vprašljiva......Na osnovi povedanega, gre tudi za vprašljivo hrvaštvo". Ja tu
ne želim ništa svojega dodavati, samo bih vam rado pročiiao nekoliko kratkih ulomaka, šlo su drugi o tome napisali. Činjcnica je da postoji velika grupa učenjaka, koja je proučavala kajkavski dialekt i ta sc grupa nekako podelila.
Poznati srpski filolog Aleksander Belič bio je avtor pravopisa, koji je u Srbiji vaŽio sve do pravopisa dviju Matica. Dotlc su Srbi pisali po Beliču, a Hrvati su imali (joraničev pravopis. Sad smo dobili dva: Pravopis Stjepana Babica i pravopis prof. Aniča i prof, Siliča.
130
(Potem ju prof. Zvonar eitiral različne dialcklnloge, kaj menijo o izvoru kajkavščinc. Belič je menil, da gre za posebno narečje, ki je v lesni zvezi s srbohrvaščino, tako po vsebini in po svojem poreklu, kot tudi po nekaterih medsebojnih podobnostih. V turških časih pa so v kajkavščino prodirale slovenske sestavine in tako naj bi kaj kavi čina postala dragocena ve/, srbskohrvalskcga jezika s slovenskim. Prof. Zvonar je nato citiral še Stanojevičcvo enciklopedijo.)
Vidjeli ste i sami. 1 jcdan i drugi znanstvenik uzima stanje kakvojc bilo u momentu, kada se bavio lim problemom, od nosno kada je pisao taj tekst za eneiklopediju. Jcdan i drugi pokušava na manjc ili više duhoviti način objasniti neku pojavu, ali sa znanstvenim principom to nema puno veze. Bez obzira na to, sad mi navijali da li je to slovenski ili hrvatski dijalckt. Iz tih stavova nikakvih čvrstih dokaza nemarno niti za jednu niti za drugu tezu. Ali Stjepan Babic kaže: "U stvari još prije nego Sto su se zapadni ju ž neslovenski govori razvijali u dvijc razvojne zajednicc, slovenski i hrvatski ili srpski jezik, kajkavština bila jc posebnom jedinicom,..nezavisna prema svojim j ugois točnim susjedima čakavštini i zapadnoj štokavštmi, isto kao prema zapadnim odgovarajučim slovenskim jczicima." Mi smo na hrvalskoj strani imali neke sintetičke povijesti Hrvatske, u kojima nedostajc puno detalja, Odkad su zapuhali novi vjetrovi, na jcdan pul smo dobili nekoliko vrlo zanimljivih dijela u izdanju Matice Hrvatske. (Nato jc avtor citiral nekaj teh del).
Avtor jc nato prešel na svoj referat iz katerega je citiral nekaj medžimurskih ljudskih pesmi, ki imajo variante na prekmurskem in prleškem področju in jih vsebinsko in jezikovno primerjal.
MARKO TE RS EG LAV: Za današnje posvetovanje sem napisal ko referat k prispevku kolega Zvonarja. Rad pa bi dodal še nekaj besed k naši diskusiji.
Kolega Zvonar je primerjal nekatere medžimurske in prekmurske pesmi po tckslološki strani in ugotavlja, da sc vsaj izbrane medžimurske pesmi v ničemer ne razlikujejo od prekmurskih variant. Za primerjavo jc vzel Žgančcvo zbirko medžimurskih in Draveevo zbirko prekmurskih ljudskih pesmi. Zvonarjev! korektno izbrani primeri potrjujejo postavljeno hipotezo o prepletanju duhovne kulture dveh sosednjih pokrajin. Vendar hi želel nadaljevati primerjavo tam, kjer jo jc dr. Zvonar končal, da bi bili rezultati najinih pogledov lahko primerljivi, sem se tudi sam oprl na isti zbirki (na Dravčevo in Žgančevo). Vendar so najini zaključki različni.
Tematsko in deloma jezikovno je vzhodno slovensko in kajkavsko prepletanje res neproblematično in res nastaja vtis enotnega jezikovnega in kulturnega prostora. Ve ndar jc primerjava nekaj pesmi premalo za tako daljnosežne zaključke. Spregovoriti želim predvsem o razlikah v ljudskem pesništvu obeh pokrajin.
Informacija, da tematsko-jezikovno prepletanje in sorodnost obstajata jc nepopolna, dokler ne dodamo še etnomuzikoloških paralel. In prav te so bistvenega pomena za vsako resnejšo etnološko študijo o prepletanju ali akulturaciji ali o razlikah med etnosi. Včasih šele glasbene analize pokažejo, da so tematsko in jezikovno popolnoma enake pesmi sila različne in da zato pesmi pripadajo dvem različnim kulturam, čeprav so si še tako blizu.
151
Opozoriti pa je treba Šc na dejstvo, da jc pri dveh sorodnih ctnosih in pri njihovih kulturah laže pokazati na podobnost kot na razlike, ki terjajo več poglobljenega raziskovanja.
Le ena tretjina primerjanih pesmi, ki jih pojejo tako v Medi.imurju kot v Prckmurju ima podobno melodijo. Vendar pa šc te "iste" oz, podobne melodije kažejo razlike v ritmu, načinu petja, v tempu itd. Etnomuzikološke analize, ki jih etnologi nahitro veekrat označijo za drobnjakarske, kažejo, da etnične skupine - ki v antropološki posplošenosli '¿gledajo Se tako podobne - gradijo svoje, med seboj različne identitete prav na teh "drobnjakarskih" podobnostih. To so tiste težko spreminjajoče tradicionalne prvine, ki jih Barih imenuje vgnezdena jedra. Eno takih jeder je prav gotovo t.im. glasbena identiteta nekega etnosa. Ta velikokrat, ob težko ločljivih primerih prepletanja, prežemanja in akulturaeije najbolj razločno pokaže razlike med podobnimi ciničnimi skupinami. Raziskovalcu sc zalo /.lasti na mejnih področjih vseeno postavlja vprašanje, zakaj npr. Prekmurei, ki so sprejeli medžimursko pesem, niso le sprejeli z melodijo vred. To preprečujejo prav Barthova vgnezdena jedra, oz. zavezanost tradicionalni dediščini, ki je za nek elnos edino sprejemljiva, isto velja za Medžimurce, ko v svoj repertoar sprejmejo prekmurske pesmi in jih prilagodijo svojim melodičnim in metričnim obrazcem. Z glasbenega vidika sta dve taki "isli" pesmi različni, Čeprav sta lahko jazikovno identični. Čeprav pri preučevanju razlik in podobnosti dveh kultur oz. etnosov igra pomembno vlogo tudi jezik, to ni dovolj, čc sc primerjave naslanjajo samo nanj. Premalo se zavedamo, da je na podlagi glasbenega "jezika" laže določiti identiteto ali razmejitveno črto dveh sorodnih etnosov. Če govorim slovensko ali hrvaško, sem najverjetneje ludi Slovence ali Hrvat, Le s težavo pa sprejemamo dejstvo, da nas Slovence in Hrvate deli šc glasbeni jezik, Štefan Smej jc v svoji razpravi dejal, da na razkriških gričih ni videti s love ns k o-hrvaške meje, vendar jo je čutiti in jo ludi sam čuti. To njegovo čutenje meje se da šc natančno dokazali z glasbenimi analizami. Te pokažejo, da poteka meja lam, kjer jc in kjer jo Štefan Smej čuti. Zakaj sc mejo lahko "čuti"? Zato, ker etnosi gradijo in "branijo" svojo identiteto ne le z notranjimi, povezovalnimi simboli, ampak tudi s t.im. demarkacijskimi črtami, ki potekajo v duhovni kulturi. To se pravi, da se etnos ali nacija identificirata kot skupnost z jasno izraženimi razlikami navzven, do drugih etnosov ali naeij, Medetnične razlike in specifične manifestacije utrjujejo spoznanje o notranji identifikaciji nekega etnosa.
Zdi se mi, da pri ugotavljanju posebnosti dveh sorodnih in sosednih etnosov in narododv zelo radi stvari posplošimo. Kolega Zvonar je zaradi nekaterih pesemskih podobnosti in enakosti bolj izenačil dve pokrajini, dva etnosa in dva naroda, kot to v resnici jc. Komparativno ugotavljanje podobnosti je na nek način lažje, ker je na prvi pogled vse bolj razvidno. A pri tem obstaja nevarnost posploševanj.
Raziskovalec je vedno v skušnjavi, da neko pesem ali pojav hitro "udomači" ali jih "nacionalizira". Seveda jc to možno, vprašanje pa jc, kako sc tega loti. Pri tem mora upoštevati t.im. folklorni milje. Folklorno ali tradicionalno okolje nc pozna teoretične samorefleksije kot znanost, zalo bodo Prekmurei ali Belokranjei vzeli za svojo tudi hrvaško pesem, če jim bo všeč. Lahko jo bodo peli v hrvaščini. "Slovenskost" pa ji bodo vtisnili najprej z melodijo in z melodičnim izvajanjem. To pa potegne za sabo
132
šc jezikovno preoblikovanje. Problem izvora se ne postavlja več. Za primer naj navedem znano prekmursko pesem Vsi so venci beli, ki je danes popolnoma prekmurska oz, slovenska, čeprav vemo, da so tekstovne različice znane ne samo v Med/.imurju in Zagorju, ampak segajo preko Korduna, Like in Dalmacije vse do Boke Kotorskc, Melodične različice te pesmi pa segajo preko Slavonije in Vojvodine.
Kako določili izvor pesmi na mejnih področjih? Najbolj splošna metoda jc gotovo ugotavljanje razširjenosti pesmi. Če jc ta npr. množično zastopana po celi Sloveniji od Gorenjske do Prekniurja, na Hrvaškem pa se pojavlja le v obrobnih kajkavskih področjih, polem skoraj lahko z gotovostjo rečemo, da so Hrvati sprejeli pesem od Slovencev, oz. Mcdžimurci od Prckmurccv. Taka pesem jc npr, Marija in brodnik, ki ji je šc pred leti dr. Zvonar pripisoval kajkavsko-hrvaški izvor.
Pot je seveda tudi obratna. Neka pesem jc znana le v Prekmurju in Prlckiji, drugod v Sloveniji je ni zaslediti, pač pa je znan po celem hrvaškem ozemlju. Gre torej za hrvaški izvor. Tak primer jc medžimurska balada o daleč omoženi nevesti, ki jo kol Kato Katalcno poznamo v Prekmurju, ali pa pesem o treh vilah, ki iztrgajo mladeniču srce, ki se je iz Hrvaške preselila v Prekmurje, líelo krajino in vzhodno Štajersko.
Opozoril pa bi še na t.im. cho efekt, ki dokazuje, kako je pot nekaterih pesmi zapletena. Balada o kraljeviču Matjažu, ki reši svojo ugrabljeno ženo je najbrž preko Belokranjeev zašla na Hrvaško, kjer se jc razširila. Tam jc dobila svojo specifično jezikovno in melodično podobo. Na slovenskem je pesem izumrla. Čez nekaj let pa so Slovenci spet dobili to pesem "nazaj" po isti poti, v hrvaški preobleki. Posredniki so bili Bdokranjci.
Ko smo žc pri Beli krajini bi opozoril šc na tole: Srbi v Beli krajini so v svoj pevski repertoar sprejeli mnogo slovenskih pesmi {Dekle je po vodo šla itd), ki jih pojejo v slovenščini. Sprejeli so seveda tudi melodijo, ki pa sc močno razlikuje od slovenskega petja. Melodijo so prilagodili svojemu tradicionalnemu dinarskemu načinu. Slovenci - liclokranjei pa večkrat prevzelo srbsko pesem pojejo v srbščini, a v slovenskem glasbenem jeziku, kar smo slišali na našem posvetovanju v Dolenjskih Toplicah. Vse te primere navajam zgolj zato, da opozorim, kako problematični so lahko zaključki o izvoru neke pesmi zgolj iz primerjav jezikov. Ker sem bil ves Čas našega posvetovanja voditelj razprave, sc nisem sproti mogel vključevati v diskusijo, zato mi dovolite, da to storim zdaj.
Kolega Zvonar zameri jezikoslovcem, da so tako različno pojasnjevali izvor in razvoj kajkavščinc in so jo razlagali le v tistem času, ko so jo raziskovali. Celovit pogled na jezik je seveda nujen, toda razumljivo je, da so jezikoslovci ugolavljali stanje kajkavščinc v svojem času, oz, takrat, ko so živeli. Torej so rezultati nujno različni, ker se jezik hitro spreminja. Znanstveniki pa so vsakokrat zabeležili le trenutno stanje živega jezika, kakršno jc bilo takrat, ko so ga raziskovali. Zato so razlike v pogledih nujne, a vendar znanstveno korektne. Tu so izjeme le srbski lingvisti, ki so na podlagi hrvaških lckseinov v kajkavščini le-to na silo povezovali s srbohrvaščino oz. srbščino. Če znanstveniki jezika ne bi raziskovali vsak v svojem času, potem bi nam ostala le še "praosnova" nekega jezika, torej stanje staroslovanščine.
133
Ob (cm se 5c enkrat potrjuje nujnost zgodovinskega mišljenja v znanosti, še posebej v etnologiji. Stalno moramo biti pozorni na spremembe in zgodovinske plasti, ki se bodisi nekatere izgubljajo, nekatere pa trans formirane prehajajo v druga obdobja. Do današnjega dne se je v ljudski kulturi "naložilo" veliko plasti, po katerih smo si bolj podobni ali različni. Ugotavljamo pač stanje, kakršno jc danes. Današnji pogled pa ne moremo brez škode projecirati na preteklost in jo posplošiti.
Ob razpravi Štefana Smeja sem začutil tisto dvojnost (Človeško in znanstveno), o kateri je govorila dr. Rilitmanova. Prepričan sem, da družbeno-politični način razmišljanja Še kako močno vpliva na raziskovalca - etnologa. Štefan Smej je govoril
0	regionalizmu, o prekmurstvu in njegovi emancipaciji. V razmišljanju politika je regionalizem gotovo nekaj negativnega. Vendar je lo državni, oblastveni pregled, z željo po vsesplošnem eenlraliziranju. Z etnološkega stališča pa je prav gotovo prijetno poslušati Smejeva razmišljanja in spremljati razvoj in utrjevanje lokalne zavesti in identifikacije. Etnologa mora veseliti dejstvo o obstoju različnih kultur znotraj naroda. Šele eclola vseh različnosti in posebnosti da celovito sliko nacionalne kulture in njene pisanosti. In tu nastane kratek stik med politiko in znanostjo, saj hommo politikus s centralistično logiko ne bo vesel regionalne emancipacije in je tudi ne bo sprejel. Prišlo bo tudi do pritiskov na znanost. V replikah nekaterih razpravlja I cev je bilo nekaj lega "političnega" pogleda čutiti, Še bolj pa so nponenti zamerili Smcjcvo čustvenost. Mislim pa, da je Smejev pogled, kljub nujni čustvenosti, predvsem filozofski, torej je znanstven.
IVAN ZVONAR: Zaisla posluje razlike, kako kaže kolega Terseglav. Ja bih sada mogao ovdje citirati isto toliko razlika, koliko sam ja ovdje naveo sličnosti. Ali tema našeg ¡zlaganja bila je da tražimo paralele i sličnosti pa je zato i referai bio koncipiran ovako. šlo se melodija lice, imam ja slično mišljenje kao Sto ima kolega Terseglav, ali ja ovoga puta nišam htio ¡znositi puno svojih mišljenja s tim u vezi. Bit če prilika
1	za lo, Ja sam vam samo pročilao ono, šlo su drugi relevantnoga o tem rekli, pa da na temelju loga onda eventualno probamoi i sami nekaka v zakjučak izvesii.
Predlogi za prihodnje slovensko-hrvaško etnološke vzporednice
DUNJA RIHTMAN: Moj mandat predsednice društva isliče ovoga lijeta, a ja se obavezujem, da čemo i narednom odboru staviti na dušu paralele. Vidim dvije mogučnosti. .ledna je da možda, u koliko bi naše kolege iz Istre bili za lo raspoloženi, da odemo u Istru. Druga je mogučnosl obraditi temu Hrvati u Ljubljani, Slovenci u Zagrebu. Ali za lo bi trebalo provesti isiraživanja. Pitanje je, dali bi se to za naredne dvije godine uspjelo napraviti. Svakako je lo tema za razmišljanje. Ja bih vrlo rada primila još sugestija za teme od ovog skupa ovdje. Ja se obavezujem da ču prenesti narednom odboru Hrvatskog etnološkog društva i da tu i sama sudjelovali u organizaciji paralela.
GRAFIK: Mi imamo idejo za paralele, ki bodo čez štiri leta. Zvedeli smo, da imajo Lendavčani namen postavili razstavo ljudske kulture pokrajine Heleš. Ob tej priložnosti bi bilo lepo, če bi slovensko, hrvaško in madžarsko etnološko društvo
134
skupaj organizirali posvet o konkretni muzeološki problematiki in pa teoretično o vprašanjih ciničnih in regionalnih skupiti.
ALEŠ GAČNIK: Podprl bi /gornji predlog. Večina etnologov je zaposlena v muzejih. Postavlja se vprašanje, kako na muzeološki način dokumentirati in predstaviti neko etnično identiteto. Vprašati bi se bilo treba, kakšno identiteto kultur ustvarjajo muzeji v Sloveniji in na HrvaŠkem in za kakšno identiteto sploh gre. Zato predlagam tole temo: Dokumentacija, interpretacija in reprežentacija identitete v muzejih kot generatorjih kulture.
Zdi se mi smiselno govoriti še o inteligenci na podeželju. Na kakšen način delujejo intelektualci v manj razvitih okoljih? Ali drugače, kako sc inlclcktualec lahko identificira kot npr. Stcjcrc, čc je po prepričanju kozmopofit. Torej, inteligenca in provinca, je moj drugi predlog.
BORUT URUMEN: Ostanimo pri problemu politične mitologije, ki ga je načela dr, Rihlmanova. V našem času je polno takih stvari. V zadnjih 45-ih letih pa se je nabralo ogromno gradiva, ki bi se ga dalo s pridom uporabiti in pripraviti dober posvet.
SLAVKO KREMENŠEK: Poleg tematskih vprašanj je treba spregovoriti še o lokaciji paralel. Podpiram pobudo dr. Rihtmanovc, da bi bile naslednje vzporednice v Istri. Spet bi se srečali s podobno problematiko kot tu. Imeli bi tudi tretjega partnerja v pogovorih - Italijane. Lahko bi izkoristili spoznanja, ki smo jih dobili v Lendavi in v Istri bi bolj načrtno in usmerjeno odprli teme ob izkušnjah, ki smo jih imeli ob tretjih paralelah v Portorožu. Takrat je bila slovensko-hrvaiko-italijanska triada že predmet naših pogovorov. Na podlagi analize portoroških vzporednic in z lendavskimi izkušnjami, bi lahko prišli do pomembnih zaključkov. Če bodo hrvaški etnologi imeli možnost, sem za naslednje srečanje v Istri.
Rad pa bi vas seznanil še z željami kolegov iz Rogatca. SED je bilo pred meseci tam na ekskurziji, kjer smo si ogledali lokalni skansen. Ta je nastal zgolj iz pobude domačinov in ob pomoči kolega Hazlerja i/, celjskega Zavoda. Oblikovalci skansena so bili za to, da bi bile paralele kdaj pri njih. V Rogatcu bi bile lahko devete paralele, ko bo spet na vrsti Slovenija. Tam bi bile zanimive take leme, kot jih je predlagal kolega Gačnik. Gre tudi za vprašanje, kako so trgi vplivali na pospeševanje in utrjevanje slovenstva ob slovensko-hrvaški meji. Podobno najbrž tudi velja za hrvaško Zagorje. Že na prejšnjih vzporednicah smo opozarjali na Slovence na Hrvaškem, na kar je v teh dneh ponovno opozorila kolegica Daša Hribarjeva. Sam pa sem že v Dolenjskih toplicah iskal partnerja za raziskavo Slovencev v Zagrebu. Upam, da bom za naše deveto srečanje pripravil referat o tem. Jasna je podoba emigrantskega in imigranlskega področja. Spominski park Trebče pa bi najbrž pomagal pri organizaciji manjšega tabora, v katerega bi vključili nekaj naših in nekaj hrvaških Študentov. Opozoril bi le na eno laro na slovenski strani, od koder seje po letu 1918 usmeril močan tok ljudi proti Zagrebu.
Pozdravljam tudi idejo dr. Grafika - njegovo temo lahko vključimo in v osme in v devete vzporednice. Kot vem, pripravljajo Prekmurci letos na Goričkem etnološki
135
raziskovalni tabor. V povezavi s to akcijo bi lahko prišlo do vzporednega dogajanja na naša posvetovanja, kar bi bilo lahko stalno vezano na ta prostor, ki smo ga zdaj prvič temeljiteje pretresli.
Posebnih zaključkov udeteženci simpozija niso sprejeli, saj so se dogovorili, da počakajo na odgovor Hrvaškega etnološkega društva o možnostih za pripravo naslednjega posvetovanja, Vse ostale stvari pa bosta usklajevala odbora pri obeh društvih.
Po magnetofonskem zapisu je razpravo za tisk priredil
Marko Terseglav
"Gum ne urite" (vrata na giintno) s trikraljevskimi križci - Suha (okraj Velikovec)
15