94
Narodno gospodarstvo.
III.
Iztrebiti napake v gospodarstvu in toraj življenje nedolžnemu siromaštvu zlajšati ali saj njegovo razširjanje za-braniti, so se oglasili drugi učeni, kteri so, ali:
1.  bogočastne in nravne pravila z narodo-gospo-darskimi zediniti ali
2.   narod po so cij alističnih in komunističnih druževnih vodilih vladati hotli.
Soeijalistov naloga je: v združevanji posamnega posestva vrediti delo nasprot siobodnemu poganjanju, z namenom, končati prepir posameznih težnov, posebno ukrotiti nadvlado kapitalistov nad delavci brez posestva : toraj razširiti deležnost pri gospodarskih dohodkih.
Po Ovenu je to združevanje v tako imenovanih pripo-inočnih družtvih in zborih, kteri vse premoženje skupaj imajo, kterih družbeniki so vsi enako izrejeni in dela so razdeljene po starosti med njimi.
Pri komunistih so družbeniki skupno deležni ali vsih ali pa posamnih zaznamovanih pridobitkov, — in vlastninska pravica je omejena.
Po uku Saint-Simona naj vladujejo to skupno-de-ležništvo pridobitkov neomejeni poglavarji deržave; ti dajejo
družbenikom posebej delo po pripravnosti, in po izdelkih zasluženo plačo, — in to zatega voljo, da bi se zaterla nadvlada posameznih bogatinov.
Po sostavu F o ur i er o ve m so drugi to skupno-delež-ništvo pridobitkov poskusili in združili v ta namen sosesko (falanges), ktera dobiček skupnih dohodkov razdeluje med svoje družbane tako, da prejmejo delavci (s telesno močjo) pet dvanajstin, kapitalisti štiri dvanajstine, pomagači z učenostjo  pa tri dvanajstine.
Saint-Simoniste in Fourierce zediniti je skušal L o ui s Blanc v svojih   deržavnih delavnicah,   v kterih je gospodarstvo   v   rokah   ljudovladne   deržave.    Po   teh   vodilih so delavci od dohodkov zadostno plačani po razmeri različnega delanja.    Ostali čisti dobiček je pa v podpiranje družtev.
Saint-Simonisti in Fourierci so si že s tem jamo kopali, da so učili nauke zoper nravo. Opomnili so sicer na druž-tvene napake in potrebe: korenito poboljšati življenje siromašnega ljudstva — delavcov, na kteri kužni bolezni boleha mnogo europejskih narodov izobraženih.
V rusovski deržavi je pri soseskini skupni vlastnini tako imenovana deželska obertnija; od te govori Tengo-borskv v svojem narodo-gospodarstvu: „Že od nekdaj imamo (mi Rusi) velike in z ljudmi napolnjene sela, v kterih so vsi kmetovavci ali tkavci, ali strojbarji, ključarji, kovači ali tesači, ali izdelavci kakošnega teržaškega blaga. Ta obertnija je že tako rekoč narodni značaj, kteri se ujema z nravo in navadami našimi; — kteri se prilega očakov-skemu vladanju naših deželnih sosesk — ki so glavna podlaga našega družtvenega reda; — kteri poljedelstvu ne odtegne nobene delavne moči,— ne odtegne poljedelca svoji družini, — kteri ne pozna proletarijata (beračinstva), Božje šibe mnozih europejskih deržav. To deželno obertnijo varovati, jo obderžati, naj narod skerbi".
Ta kratki zgodovinski pregled kaže, kako so se narodi ob različnih časih po različnih potih trudili zgubljeni raj so pet najti.
Ni treba dokazovati, kaj je v teh sostavih djansko mogočega, kaj je le prazna sanjarija: vsak to sam spozna. Nobeno narodo-gospodarstvo ni še bilo v stanu in tudi nikdar ne bo posvetnega premoženja tako uravnati,'da bi bilo vsem prav. Delavnost in umnost, sreča v posebnih započetjih, plo-dovitost kapitala samega po sebi so kolesa, ki gonijo temu več, unemu manj posvetnega blagra ; nad vsem pa vlada blagoslov Božji, kteri je toliko obilniši, kolikor bolj vodi keršanski duh človeštvo in občenje ljudstev. Bolj kakor zamore vsak narodo-gospodarski sostav (jiational-okonomisches Sistem), bi blagor ljudstev pospeševalo povsod vestno spolnovanje naj višje zapovedi Božje, ktera veli: „Ljubi svojega bližriega kakor samega sebe, Boga pa čez vse" !                   J.  Zan.