BILl SO MED NAMI
Stane Vrhovec
Pred dnevi se je na viškem pokopališču množica soborcev, prijateljev, sorodnikov in znancev poslovila od Staneta Vrhovca-Robina, predsednika ZZB NOV mesta Ljubljana, neumornega družbenopolitič-nega delavca, nosilca partizanske spome-nice 1941 in mnogih državnih odlikovanj.
Vsa leta po končani drugi svetovni vojni se je prav do zadnjega dne razdajal in boril za borčevske pravice, več kot 19 let je bil agilni predsednik občinske borčevske or-ganizacije na Viču, zadnjih nekaj let pa je bil član republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in predsednik Ijubljanske bor-čevske organizacije.
Nek pisatelj je zapisal: »Človek ni sam sebi namen, je družbeno bitje, zato je nje-gova dolžnost, da se ne razdaja samo zase, ampak da večji del svoje ustvarjalne spo-sbbnosti da družbi.« In prav tak je bil pokojni Stane Vrhovec, poln vedrine, po-guma, življenjske šrine, bil je velik tovariš, rahločuten, vedno pripravljen pomagati sočloveku, prijatelju, odpovedajoč se last-nim življenjskim dobrinam. Velik, velik del svoje življenjske ustvarjalne sposobno-sti je nesebično poklonil družbi. Krasile so ga človeške vrline, bil je pokončen, klen. brezkompromisen mož, če se je bilo po-trebno boriti za borčevske in človekove pravice nasploh, sicer pa dobrohoten, pri-jazen, skromen in družaben. Vse življenje se je boril, da bi se tudi v novih povojnih razmerah ohranilo vse tisto, kar je narod-noosvobodilnemu boju dajalo vso silovi-tost, poštenost in lepoto: domotjubnost, tovarištvo, skromnost in vero v ljudi.
Njegova razmišljajoča in dosledno stališ-ča so bila cenjena in upoštevana in zaradi teh človeških vrlin je bil povsod cenjen in spoštovan.
Občudovali smo njegov delovni elan, odločnost in vero v življenje. Toda srce je popustilo in Stane je odšel od nas, nenade-jano, tiho, brez slovesa tja, od koder ni več vrnitve. Stane Vrhovec je bil star dobrih 18 let, ko so Italijani okupirali Ljubljano. Oče in vsa zavedna družina se je takoj vključila v OF že leta 1941. Na kmetiji je bila javka za odhod med partizane v Dolo-mite. Vsled izdajstva so Italijani očeta spo-mladi odpeljali v internacijo, mater in se-stro zaprli, brat in Stane sta še pravočasno odšla v partizane, kmetijo pa so izropali in požgali.
Po vojni se je zaposlil v Ministrstvu za kmetijstvo, bil direktor Kmetijskega pose-stva na Barju, župan na Dobrovi, pomoč-nik generalnega direktorja Mercatorja in podpredsednik skupščine mesta Ljubljane.
Vsa leta po osvoboditvi je bil vesten in kreativen član družbe, po odhodu v pokoj pa se je z njemu svojstvenim žarom ves predal delu in problemom borčevske orga-nizacije v občini, mestu in republiki. Bil je poln pobud in idej, izredno pa so ga priza-dela negativna stališča do NOB, poskusi razvrednotenja NOB in zanikanje heroj-skega štiriletnega boja njegovega rodnega mesta Ljubljane, Morda je to tudi prispe-valo njegovi prezgodnji smrti. Z njo je družba, in še posebej borčevska organiza-cija, izgubila dragocenega tovariša, ki se ga bomo srčno radi spominjali.
MILOŠ RUTAR