LETO XXVIII — Številka 48 25. novembra 1976 Cena 4.— šil. P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt NSKS in ZSO zahtevata pogajanja Koordinacijski odbor ZSO in NSKS je na svoji seji dne 24. 11. 1976 po temeljiti presoji rezultatov preštevanja in trenutne situacije na narodnostnem področju prišel do naslednjih zaključkov: Rezultati povpraševanja po jeziku ali bolj jasno povedano ugotavljanja manjšine na Koroškem so pokazali, da se življenjska vprašanja neke narodne skupnosti na tak način ne dajo reševati. Slovenska narodna skupnost je s tem, da se je skoraj v celoti odzvala pozivu obeh osrednjih organizacij na bojkot preštevanja, pri teh „volitvah“ potrdila, da se strinja s politiko svojih osrednjih organizacij. Hkrati je s tem izrekla njunemu predstavništvu svoje zaupanje in zavrnila vse poskuse diskreditiranja vodstva obeh organizacij in razdvajanja slovenskega ljudstva s strani najvišjih predstavnikov države in dežele. Osrednji organizaciji ugotavljata, da rezultati preštevanja, ki se je na Koroškem preoblikovalo v ponoven plebiscit, ne morejo služiti kot orientacijska pomoč in še manj kot osnova za rešitev manjšinskih določil državne pogodbe, ki ne pogojuje manjšinsko varstvenih določil s številčno močjo narodne skupnosti. Zaradi tega tudi zakon o pravnem stanju narodnostnih skupin, ki je povezan z zako- nom o preštevanju, ne more biti in ni izvedba člena 7 avstrijske državne pogodbe, marveč nasprotno z vezanjem manjšinskih pravic na številčno moč manjšine in z vnašanjem pojma „znatnega števila" kot pogoja za manjšinske pravice dejansko pomeni revizijo avstrijske državne pogodbe z dne 15. 5. 1955. Slovenska narodna skupnost na Koroškem pa ne more zamenjati izrecno v njeno korist sklenjenih mednarodnih varstvenih določil in sprejetih obveznosti države z navadnim zakonom, ki poskuša urediti vprašanje vseh narodnostnih skupin v Avstriji in v bistvu celo poslabša dose-(Nadaljevanje na 8. strani) UVODNIK DR. MATEVŽ GRILC: Dokaz nezlomljive življenjske volje Za nami je 14. november 1976, dan, katerega so namenili nemškonacional-ni in neonacistični krogi na Koroškem po popolni kapitulaciji avstrijske vlade in v parlamentu in deželnem zboru zastopanih strank pred njimi, za izvršitev smrtne obsodbe nad koroškimi Slovenci. Prišlo pa je drugače. Ta dan bo šel v zgodovino koroških Slovencev kot dan zmage narodne skupnosti, ki kljub najhujšemu pritisku ni klonila, ampak dokazala, da smo samozavesten narod z nezlomljivo življenjsko voljo. 20 let so zahtevale našemu narodu sovražne sile to ugotavljanje manjšine v upanju, da je to pot do končne likvidacije koroških Slovencev. Pred njimi so klonile najprej v koroškem deželnem zboru zastopane stranke z deželnim glavarjem VVagnerjem na čelu, pred njimi je klonil končno predsednik socialistične stranke in zvezni kancler Kreisky z zvezno vlado vred. Pod pretvezo, da ni ugotavljanje manjšine, ker da štejejo v vsej Avstriji, so osredotočili vso propagando na Koroško, kjer je spominjala borba na najhujše čase plebiscita in fašistične dobe. S pristran-kom in s podporo vlade in treh strank je Karntner Heimatdienst klical Korošce, da naj zapišejo „deutsch“, če nočejo biti Slovenci. Starejši so se spomnili parole tretjega rajha: „Karntner, sprich deutsch!" — „Die Sprache ist Ausdruck deiner Gesinnung!" Nihče ni govoril o tem, da gre pravzaprav za materinski jezik, za nekaj objektivnega torej. Koroška je bila v »izjemnem stanju" pod najstrožjo policijsko kontrolo. Na vse načine so skušali prisiliti nas koroške Slovence, da ne bi sledili pozivu osrednjih organizacij in bojkotirali štetje. Celo vojaški tanki so se pojavili tik pred štetjem v Podjuni. V popolni zavesti, da gre za obstoj slovenske narodne skupnosti, so se koroški Slovenci temu naklepu z vso odločnostjo uprli in niso klonili vsestranskemu in brezprimernemu pritisku. Sledili so pozivu NSKS in ZSO in bojkotirali ugotavljanje dosledno. Prekrižali so vse načrte vlade in nem-škonacionalnih skupin s tem, da so vse številke popolnoma neuporabne. Kdor hoče iskati v rezultatu štetja 14. novembra kakršnokoli »orientacijsko pomoč", tega pač nihče več ne more jemati resno. Mi dobro vemo, da obstaja za nas močna podlaga za reševanje našega vprašanja, namreč člen 7 avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Tam so jasno zapisane naše pravice, ni pa tam zapisano, da so le-te odvisne od števila ali procentov, ampak da mora Avstrija izpolniti člen 7 na vsem tistem področju, kjer bivamo že od nekdaj in katero ozemlje je tudi avstrijski vladi dobro znano. To stališče bomo zastopali z vso odločnostjo tudi v bodoče. Če pa le hoče kdo najti v rezultatu 14. novembra kakšno orientacijsko po-(Dalje na 8. strani) Številke štetja so popolnoma neuporabne! Le pičlih 2600 koroških Slovencev so našteli vladni števci na Dunaju. Bojkot preštevanja je torej uspel z istim odstotkom, kakor so reklamirale večinske stranke in vlada razmeroma visoko koroško volilno udeležbo 14. novembra kot uspeh zase. 14. november je pokazal, da slovenski človek na Koroškem ni voljan, da bi vzel nase brez besed razne nedemokratične ukrepe. Z aktivnim bojkotom so koroški Slovenci dokazali svojo politično zrelost in svoj politični angažma. Mimo tako angažirane manjšine vlada in stranke zdaj ne bodo mogle več. Po precejšnji volilni udeležbi so si stranke pač mislile, da je slovenski bojkot šel v hlače. Zato so se tem bolj neprijetno zbudile iz svojih sanj, ko je postalo jasno, da v nobeni od starih občin iz leta 1955 ne bo dvojezičnega napisa, če bi vzeli za podlago preštevanje. Kreisky je takoj po preštevanju dejal v intervjuju za ORF, da smatra štetje za neuporabno in bojkot za uspel, če bo manj kot 10.000 Slovencev (pri zadnjem — priznano manipuliranem ljudskem štetju 1971 so našteli nad 20.000 Slovencev). Ko je bil soočen s tem, da se je število zaradi bojkota skrčilo na 2600, je hotel zadevo obrniti s tem, da hoče šteti nenemške glasove. Ne glede na to, da to ne bi bilo v skladu z nobenim zakonom, če bi na tej podlagi pustil postaviti dvojezične napise — tudi tam je delež nemškonapisanih skoraj povsod višji od 75 procentov, očitno Beograd se je obrnil na štiri velesile Jugoslavija se je obrnila na podpisnice avstrijske državne pogodbe ter jih informirala o ugotavljanju manjšine, ki je bilo izvedeno 14. novembra v Avstriji. Veleposlaniki ZDA, Sovjetske zveze, Francije ter Velike Britanije so bili v jugoslovanskem zunanjem ministrstvu ločeno informirani o uradni noti Beograda Dunaju („nt“ je noto v prejšnji številki ponatisnil dobe- sedno), v kateri je beograjska vlada 11. novembra protestirala proti jezikovnemu popisu in očitala Avstriji kršitev člena 7 državne pogodbe iz leta 1955. V diplomatskih krogih predvsem opozarjajo na dejstvo, da je Jugoslavija prvič stopila v zvezi z nerešenim členom 7 državne pogodbe na štiri velesile. Jugoslavija mi- sli predvsem na informacijo velesil o tem problemu ter da je hotela sprva Avstrijo opozoriti, da obstoji možnost, da intervenira pri velesilah. Besedilo zadnje jugoslovanske note avstrijski vladi je beograjsko zunanje ministrstvo izročilo poleg 4 velesilam tudi vsem 15 sopodpisnicam avstrijske države pogodbe. Minister Rosch: 25% bilo previsoko! Minister za notranje zadeve Otto Rosch je na predavanju v Innsbrucku dejal v intervjuju za ORF, da je odstotek 25% bil previsok. To je bila prva izjava nekega avstrijskega ministra sploh, hkrati pa tudi prvo priznanje, da štetje ni bilo orientacijska pomoč kakor to skuša trditi kancler Kreisky še danes, ampak le ovira, ki naj bi jo morala premagati manjšina. Če je ne bi premagala, bi bila »diskvalificirana" glede manjšinskih pravic in enakopravnosti. Notranji minister je nadalje omenil, da se je 70 žandarjev odločilo, da so obiskali tečaj slovenščine. — Vsekakor hvalevredno dejanje, toda v raznih uradih notranjega ministrstva — kateremu so podrejeni vsi varnostni organi — bi bil prav tako potreben nauk in pouk o demokraciji ter o državljanski zavesti. Kako je že zapisal katoliški tednik »Die Furche" ob škoci-janskih aretacijah: »Hatte der In-nenminister die Exekutive in der Hand, ware es unnotig, von einem Versammlungsverbot zu reden. Sie ware ohne Schvvierigkeiten in der Lage, die Kampfhahne auseinan-derzuhalten. Aber wie viele Karntner Gendarmen sind in diesem Konflikt noch neutral? Was sich jetzt bemerkbar macht, sind die Versaumnisse dreier Jahrzehnte staatsburgerlicher Erziehung. — Nur eine Exekutive' mit einvvand-freier staatsburgerlicher Gesinnung kan n den inneren Frieden ga-rantieren. Nicht zuletzt deshalb, weil wir sie 1938 nicht hatten, fie-len wir Hitler zum Opfer. Im Karn-ten des Jahres 1976 haben wir sie noch immer nicht." Da se prav razumemo: pozdravljamo pripravljenost žandarjev, da se izobrazijo v slovenščini, saj je to potrebno zanje, da bodo v smislu določil člena 7 državne pogodbe znali tudi poslovati v slovenščini, učenje in znanje jezikov hkra- Die Minderheitenfrage in Sudkarn-ten ist fiir Osterreich ein ernstes Problem. Unbestritten vvaren bisher alle Konfliktparteien, wenn auch erfolglos, mit angemessenem Ernst bei der Sa-che. Nach der vollig verungliickten Spracherhebung bole sich die Chance fiir einen seridsen Neubeginn. Nun gibt es allerdings Anzeichen daftir, dal) die verantvvortlichen Krafte des Landes dieses Fiinkchen Hoffnung auv eine Verhandlungslosung gleich zu Beginn mit ganz und gar unernsten Argumenten zu verderben gedenken. Statt namlich einzugestehen, dal) die Minderheitenfeststellung am besten zu vergessen sei, unternimmt man die abenteuerlichsten Versuche, dem Un-sinn Sinn zu geben und fiir die M:n-derheitenpolitik zu retten. Selbst Bruno Kreisky, dem man unter Nachsicht des Sprichvvortes, dal) mitgefangen mitge-hangen sei, zugestehen kann, die Sprachzahlung sei ihm stets vvider den Strich gegangen, versteift sich eigen-sinnig darauf, in der Erhebungsmaku- tu tudi — s spoznanjem kulture tistega naroda — pomaga pri odstranjevanju predsodkov. Učenje jezikov samo zaradi učenja voka-bul pa je vendar premalo — ampak mora ravno na Koroškem biti sredstvo, ki roko v roko z boljšo državljansko vzgojo morda le pomaga, da do takih neljubih pripetljajev v prihodnosti ne bo prišlo več. latur nach »Orientierungshilfen" zu stochern. Und sei es, auf der Suche nach den statistischen verlorengegan-genen Slovvenen die „Nicht-Wahler“ zu rekrutieren. Wir vvollen gar nicht erst zu rech-nen beginnen, vvieviele Slovvenen es dann in ganz Osterreich gabe — im-merhin 74 Prozent. Da sei schon eher an einen phantasievollen Menschen erinnert, der vor ein paar Jahren in Salzburg eine »Partei der Nichtvvahler" griinden und jede nicht abgegebene Stimme fiir sich vereinnahmen vvollte. Die Kommentare, die damals von den Parteien abgegeben vvurden, entbehr-ten jeden Respekts vor dem Mann. Darum verschvveigen wir sie hier, da-mit nicht einmal der Verdacht auf-kommi, wir zogen Parallelen. Und so vvollen vvir denn die gestrige Kanzler-Erklarung auch nicht unernst nehmen. Sondern sehr ernst. Namlich als Ausdruck der Ratlosigkeit, die so-gar diesen ausgekochten Profi befal-len hat. stein- KAJ MENIJO DRUGI — KAJ MENIJO DRUGI — KAJ MENIJO DRUGI - Des Bundeskanzlers Ratlosigkeit Kreisky noče verjeti, da so številni zavedni Slovenci zapisali nemško v vprašalno polo — samo zaradi tega, da vladi ne bi dali v roke nobenih uporabnih številk. Pozivi osrednjih organizacij nemščine niso izključevali. Razen tega je s to metodo hotela izgraditi nemški koroški teritorij že FPO oziroma Heimatdienst. (Glej tudi gloso »Des Bundeskanzlers Ratlosigkeit" Ger-harda Steiningerja iz Salzburger Nachrichten). Kreisky naenkrat — ali zopet enkrat — tudi noče več vedeti o »nujnosti" troedinosti strank, ampak mu zadostuje samo sanctus velike opozicijske stranke. Vendar se je njen šef dr. Josef Taus že v naprej zahvalil za to zaupanje, ko je dejal, da OVP slej ko prej zastopa stališče, da je pogodba treh strank z dne 1. julija tudi zdaj veljavna. »Pogodbe so zaradi tega tu, da jih prizadeti izpolnijo". Da je državna pogodba zaradi tega tu, da se izpolni, o tem Taus ni rekel ničesar. Zahvala volilkam in volilcem 0 Skupnost južnokoroških kmetov 0 se zahvaljuje vsem, ki so pri 9 nedeljskih kmečkozborskih vo-0 litvah glasovali za kandidate li-0 ste 5 in tako omogočili lep 0 uspeh, čeprav za pripravo na 0 volitve zaradi boja za narod-0 nostne pravice v okviru bojkot-0 ne akcije proti preštevanju ni 0 bilo dosti časa in dovolj mož-0 nosti. 0 Skupnost južnokoroških kmetov 0 bo v Kmetijski zbornici tudi v 0 naprej zastopana z enim man-0 datarjem, ki se bo vedno zavze-0 mal za življenjske in poklicne 0 interese našega kmeta. Da bi 0 mogel v tem smislu delovati, 0 prosimo tudi Vas za sodelova-0 nje in podporo. Za Skupnost južnokoroških kmetov: Ignac Do mej Wagner doživel dva poraza v osmih dneh *ratke vwtl Deželni glavar VVagner je še pred kakim tednom bil prepričan o dvojni zmagi. O uspehu ugotavljanja manjšine in s tem o porazu politike obeh osrednjih slovenskih organizacij, po drugi strani pa o uspehu pri volitvah v Koroško kmetijsko zbornico. Zdaj se je izkazalo, da je namesto sladkosti dveh zmag okusil bridkost dveh porazov. Že samo po sebi hudo, a še huje za človeka, ki je prepričan o svojem poslanstvu, ki je tako zelo zaverovan vase in v pravilnost svojega početja, čeprav mu je tisti, ki je poklican, da oceni njegovo početje, dal kar se da slabo spričevalo. Pri volitvah v Koroško kmetijsko zbornico je doživela zveza socialističnih kmetov — zlasti na južnem Koroškem — občutne izgube. Tudi na celotni deželni ravni ni uspelo, da bi strli absolutno večino OVP-jevskih kmetov. Vsaj tu si lahko natakne na klobuk pero zmage OVP-jevski poglavar Bacher, ki je dobil 14. novembra tudi krepko klofuto. Enako kot FPO-jevski Ferrari, saj je bila zlasti njegova nemškonacionalna stranka tista, ki je že dvajset let zahtevala z vso ihto ugotavljanje manjšine. Tudi FPO-jevskim kmetom ni uspelo to, kar so hoteli doseči, ko so skupno s socialisti spremenili zakone in predpise o volitvah v Kmetijsko zbornico. Volitve v Kmetijsko zbornico so samo pomembne za razmere na Koroškem. Seveda se more domnevati, da je Bacher utrdil z nedeljsko zmago nalomljene noge svojega majavega stolčka. Držav-nopolitično, s tem pa tudi dežel- nopolitično mnogo več odtehta poraz, ki so ga utrpeli vsi trije, VVagner, Bacher, Ferrari z ugotavljanjem manjšine. Ne samo, da je osiromašila njihova nespametna in državnopolitično skrajno nevarna zahteva o ugotavljanju manjšine — gre torej za očitno revizijo državne pogodbe — državo za okroglih sto milijonov šilingov. Mnogo več šteje hudi poraz, ki so ga utrpele stranke skupno s hei-matdienstom prav z ugotavljanjem manjšine. Primerjajmo samo propagando, sredstva, ki so bila na voljo tistim, ki so revidirali državno pogodbo. Večina koroškega in na splošno avstrijskega časopisja, radio in televizija, razne pošiljke, kolone heimatdiensta, deželna in zvezna vlada, vse se je spustilo na Slovence. Uspeha ni bilo. Poraz je bil popoln. Slovenci so bojkotirali štetje na različne načine. Ali so šli tja, pa glasovali neveljavno, oddali prazno ovojnico, raztrgali javno popisne pole, zapisali kak drug jezik, ali pa so ostali kar doma. Ko se je zvedelo, da je bila udeležba pri tem postopku kar visoka, so nasprotniki koroških Slovencev vzklikali pijani svoje namišljene zmage in odrekali obema osrednjima organizacijama koroških Slovencev, Narodnemu svetu koroških Slovencev in Zvezi slovenskih organizacij, pravico, da sploh govorita v imenu koroških Slovencev. Ne da bi sploh vedeli za izid tega postopka, so zatrjevali, da je doživela politika obeh osrednjih organizacij polomijo. Polomijo pa so doživeli sami. Odmev v Avstriji je bil kratkomalo sramo- tilen za tiste politike, ki so zahtevali ugotavljanje manjšine. Sramotilen za kanclerja Kreiskega, ki se je vpregel z vso težo vladnega šefa v protislovenski voz, sramotilen pa predvsem za koroške domovinske malike, saj se je jasno pokazalo, da v drugih deželah Avstrije ne morejo kar tako slediti koroškemu ..domovini zvestemu" načinu politične logike. Ko so bili znani izidi štetja na Koroškem, predvsem pa v prizadetih delih južne Koroške, na ozemlju torej, ki je bilo znano štirim velesilam in tudi Avstrijcem že pred podpisom državne pogodbe 15. maja 1955, je bilo, kot bi nekaterim padle luskine z oči, drugim pa bi jih šele bolj zamazale. Tudi razni dunajski časopisi, ki so, kjer se je le dalo, dokazovali pravilnost početja vodilnih avstrijskih in koroških politikov in obsojali politiko osrednjih organizacij koroških Slovencev, so morali spoznati in priznati, da je bilo ugotavljanje 14. novembra popolna polomija in da je bojkot povsem uspel. VVagner naj še tako išče rešilne bilke tam, kjer menda še niso docela prešteli vseh lističev, Bacher naj še tako trobi v svet dokaz, da na Koroškem ni tistih „sto do sto-dvajset tisoč Slovencev", Ferrari naj še tako vztrajno ponavlja, da si ne more predstavljati, da številke ne bi bile uporabne. S tem da so se podredile vse tri stranke zahtevam heimatdiensta, so pokazale svoj pravi obraz. Ni jim za enakopravnost koroških Slovencev, kajti prisvojile so si zahtevo, — Bacher je bil še prav posebej glasen — organizacije, ki je zapisala oktobra 1970 v svojem glasilu „Ruf der Heimat", da bo zgodovina potegnila svojo dokončno črto na Koroškem šele tedaj, ko enega naroda ne bo več. Zdaj, ko so vodilni koroški politiki doživeli in — upajmo svoj — tudi spoznali poraz svoje politike, naperjene proti življenjskim interesom koroških Slovencev in temeljem avstrijske državne samostojnosti ter neodvisnosti, bo že skrajni čas, da malo mislijo na prihodnost. Sami so krivi te polomije, sami odgovarjajo za posledice. Prejšnji deželni glavar Hans Sima je moral odstopiti, ker je iskal neke vrste rešitev za člen 7 državne pogodbe. Slovenci smo odklonili tudi tisti poskus rešitve, ker ni bil v skladu z določili državne pogodbe. Deželni glavar Sima je moral odstopiti, pognali so ga v puščavo, tisti, ki so se mu poprej hlinili, so ga najhuje in najbolj nesramno napadali. Šimov naslednik je postal VVagner, ki je — in tudi to je znano — pridno kimal svojemu bivšemu šefu in zagovarjal njegovo politiko. Pozneje seveda ga je napadel in valil vso krivdo nanj. Začel je uganjati očitno protislovensko politiko. Med drugim je obdolžil javno koroške Slovence kriminalnega početja, razstrelitve Steinacherjevega spomenika v Velikovcu. Sima je doživel poraz. Zaradi tega je moral iti. VVagner, Bacher in Ferrari, z njimi pa tudi Kreisky in drugi, so doživeli še hujši poraz. Njihovo početje je škodovalo in še škoduje mednarodnemu ugledu Avstrije. Vsaj na Koroškem bi to moralo imeti določene posledice. BREŽNJEV V ROMUNIJI ® Šef sovjetske komunistične partije Leonid Brežnjev je v torek prispel na obisk v Romunijo, kjer se je intenzivno posvetoval s tamkajšnjim šefom vlade in stranke Ceaucescom. Po mnenju poučenih krogov hoče Ceaucescu najti „skupni imenovalec11 z Brežnje-vom, ne da bi glede neodvisnosti svoje države napravil kateregakoli kompromisa. Svojo neodvisnost je Romunija podčrtala tudi s tem, da je Ceaucescu še v nedeljo sprejel ameriškega ministra za trgovino Richardsona, romunski obrambni minister Tircu pa se istočasno mudi v Pekingu na prijateljskem obisku. LOČITEV CSU — CDU ® Na željo šefa bavarske CSU Franza Josefa StrauBa naj bi se razveljavil nad 20-letni zakon med obema krščanskima strankama v Zvezni republiki Nemčiji, med CSU in CDU. CSU je bila pravzaprav „posebna klobasa11 za bavarske posebneže, kjer doslej CDU ni imela svojih organizacij. To se sedaj more spremeniti. Kajti StrauB hoče več oblasti v Bonnu, potem ko je pod ostalimi kandidati CDU od Adenauerja naprej igral le stransko vlogo, sam se pa tudi že stara. Kohl, šef CDU, je grozil, da bo pusti! ustanoviti na Bavarskem posebej še CDU-skupino, če StrauB ne bo preklical »ločitve11. Očitno je bil StrauBov pohod neke vrste so!o-akcija, kajti več politikov in deželnih ministrov na Bavarskem, ki pripadajo CSU, se je kazalo iz-nenadenih nad idejo o ločitvi. Vsekakor moč opozicije v Bonnu s tem ne bo narasla. Turistično gospodarstvo na razpotju Primer Jakob Goritschnig: Junak pa fak ... Turistično gospodarstvo sicer ve, kaj hoče, ne najde pa poti, kako bi se izkopalo iz tako imenovanih rdečih številk, se pravi, kako bi povečalo donose, da bi lahko pokrilo dolgove zadnjih let. Z vso očitnostjo je to dejstvo predočil letošnji kongres avstrijskega turističnega gospodarstva v gradiščanski metropoli Železno (Eisenstadt). Tam zbrani predstavniki so na eni strani napovedali, da bodo prihodnje leto tarife turističnih uslug zvišali — govora je bilo o 20 in več odstotkih — istočasno pa so na drugi strani od vlade zahtevali vrsto ukrepov na področju pospeševanja turističnega gospodarstva enako po poti olajšanja davčnih bremen kot pa po poti ugodnejšega kreditiranja investicijske dejavnosti. Ob vsem tem pa so o notranjih strukturnih slabostih turističnega gospodarstva bore malo razpravljali. Omenjeni kongres več desetti-sočem ljudi, ki živijo od donosa in dela v turističnem gospodarstvu ni dal ustreznih napotil, niti ni v potrebni meri prikazal obsežno problematiko te dejavnosti, ki se kopiči zadnja leta. Ta problematika korenini v iz leta v leto večajočem se nesorazmerju med ponudbo turističnih postelj in povpraševanjem za njimi. Ponudba turističnih postelj in z njimi povezanih drugih kapacitet turističnih podjetij čedalje bolj prekaša povpraševanje za njimi. Vzrok: ob večanju ponudbe in njenih cen pritok turistov upada, z njim pa se krči tudi število poprečnega bivanja inozemskih turistov v deželi. Zgovoren primer, ki to potrjuje, imamo na Koroškem, na tako imenovanem sončnem jugu Avstrije. Pri nas že dolga leta ponudba turističnih postelj in z njimi povezanih uslug nagleje narašča od naraščanja števila turistov in njihovih nočitev. Med letom 1961 in 1975 se je število turističnih nočitev zvečalo za 95 odstotkov, število turističnih postelj pa za 134 odstotkov. Spričo tega je lani na turistično posteljo odpadlo le še 62,4 nočitev, medtem ko je leta 1961 odpadlo še 74,8 nočitev. Se pravi': turstična postelja je leta 1961 več donašala kot lani. Do leta 1965 je razmerje med ponudbo turističnih postelj in povpraševanjem za njimi še nekam odgovarjalo. Število nočitev na posteljo je sicer nazadovalo za 68, toda v grobem poprečju so podjetja z zaslužkom iz turistične dejavnosti še shajala. Cene nujenih uslug so bile še zmerne. Tudi investicijska dejavnost je bila živahnejša kot poprej. Hoteli, penzioni in drugi objekti turističnega gospodarstva so slej ko prej rasli kot gobe po dežju. Ta ihta podjetnikov turističnega gospodarstva pa je bila napačna, kajti med letom 1966 in letom 1970 je število turističnih nočitev naraslo le še za 15 odstotkov, medtem ko je v petletju 1961—1965 naraslo še za 52 odstotkov. V zadnjem petletju, med leti 1971 in 1975 je postajala nevarnost poloma v turističnem gospodarstvu iz leta v leto akutnejša. V tem času je letno število turističnih nočitev nazadovalo za 5 odstotkov, istočasno se je vendar ponudba turističnih postelj zvišala za deset odstotkov. Skratka: kapital, ki je bil po letu 19§5 vložen za povečanje turističnih kapacitet podjetij, se je iz leta v leto slabše obrestoval, zadnja leta pa so se pričeli večati dolgovi. Kako bo šlo naprej? — To vprašanje si sedaj, ko je tudi turistično leto 1975/76 pri kraju, zastavljajo tako podjetniki kot pa uslužbenci turističnega gospodarstva. Ravnokar minulo turistično leto je bilo še slabše kot zadnja tri leta. Pripisati krivdo zgolj muhavosti vremena in pričakovati, da bo prihodnje leto spet dobro, bi bilo zgrešeno, za marsikoga pa celo usodno, kajti najmanj toliko kot zadnja leta bo imel svet tudi v prihodnje opravka z mednarodno gospodar- sko recesijo. Razsipnost turistov, ki jo poznamo iz preteklosti zadnjih desetih let, je pri kraju. Tudi v prihodnjem letu bodo varčevali najmanj tako kot letos. Še bolj kot letos bodo primerjali cene nujenih uslug. Jedro problematike, s katero imamo ob vsem tem opravka v turističnem gospodarstvu, je v tem, da število turističnih postelj čedalje bolj prekaša povpraševanje za njimi in da turisti s tem, kar jim številna podjetja za zahtevane cene nudijo, večinoma upravičeno niso zadovoljni. S to resnico se je treba soočiti. Podjetja turističnega gospodarstva bodo storila dobro, če se bodo enkrat bolj kot doslej ba-vila s svojo notranjo strukturo, zlasti z vprašanjem, kako bi izkoriščenost razpoložljivih postelj, turističnih sob in drugih pritiklin zvečala in kako bi izboljšala svoj servis v prid boljšega počutja svojih gostov. Zadnja leta so med drugim tudi pokazala, da turistični gostje zgolj s turistično sobo in mizo v restavraciji niso več zadovoljni. Čedalje bolj želijo imeti na razpolago tudi prostore, kjer lahko či-tajo ali pa si delajo kratek čas z družabnimi igrami. Pokazalo se je tudi, da njihovo zanimanje za izlete in pešačenje narašča, če ima gostitelj na razpolago ustrezne popotne palice, dežne plašče in dežnike, na katere niso mislili, ko so se odpravili na dopust. Tudi za izposojanje koles so zelo hvaležni. Vse to pa razmeroma manj stane kot pa prazne turistične sobe, za katere je treba najete kredite odplačevati. Vse to se da najlažje uresničiti po poti kooperacije med turističnimi podjetji. Turistično gospodarstvo je na razpotju. Če bo na tem razpotju turistično podjetništvo krenilo na pot zboljšanja strukture svojih uslug, se bo bolj gotovo otreslo skrbi, kako bo shajalo naprej, kot pa če bo ostalo na poti vsakoletnega zviševanja cen za nujene usluge. (bi) Jakob Goritschnig je čez noč postal »osebnost": neznani sodelavec komunalnega podjetja v Celovcu, ki se »doslej v manjšinskem konfliktu ni pojavljal ne na eni ne na drugi strani" (KTZ, 16. 11. 1976) je zdaj jasno opredeljen trpin za demokratično svoboščino misli in besede, junak na čisto natanko določeni strani »manjšinskega konflikta": mož, ki se je odzval »klicu domovine", ponesel sporočilo koroškega Heimatdiensta čez meje svoje avstrijske domovine — in se znašel pred jugoslovanskim sodnikom za prekrške. Ta mu je prisodil trideset dni zapora po 10. členu zakona o prekrških zoper javni red in mir. »Kdor na javnem kraju z govorom, pisanjem, z nošenjem raznih znakov, emblemov ali na drug način sramoti družbeno-politično ureditev v Jugoslaviji oziroma izziva ali žali moralna, narodnostna ali patrio-tična čustva občanov", je lahko kaznovan s kaznijo do dveh mesecev zapora. Našim občanom vsekakor ni neznan ne koroški Heimatdienst ne njegov »Klic domovine" (Ruf der Heimat). Z izdajateljem, pa tudi z vsebino njegovega glasila se je prenekateri obiskovalec Koroške že srečal. Ta »srečanja" z glasniki nestrpnosti in slabega sosedstva, miselnosti, ki so jo ničkolikokrat obsodili z najbolj odgovornih mest v Avstriji, vselej in še posebej v kampanji za »drugi plebiscit" ne žalijo samo »moralnih, narodnostnih in patriotičnih čustev" naših občanov, temveč vzbujajo tudi resne dvome v zdravo pamet določenih ljudi na Koroškem. »Ruf der Heimat" je tisti list, ki je trdil, da ne bo miru na Koroškem, dokler ne bo izginil eden od obeh narodov — slovenski namreč. Toda, če tam takšno topoglavo hujskanje nikogar ne moti, naj bi vsaj ne služilo za izzivanje nezaželenih incidentov, ki dobrim odnosom med sosedi samo škoduje! »Jakob Goritschnig je peljal v avtomobilu čez mejo svoj izvod hei-matdienstovskega lističa," se sprenevedajo zdaj avstrijska ,resnici zapisana' glasila. A kaj se je zares zgodilo? Goritschnig je pripeljal čez mejo kar 15 izvodov strupene godlje, po imenu ,Ruf der Heimat', razen tega pa še dva lepaka, ki koroškim Slovencem na nizkoten način podtikata domovinsko nezvestobo. Na vprašanje, ali pelje s seboj karkoli, kar bi veljalo prijaviti, je odločno zanikal in svojega propagandističnega tovora in poslanstva ni razkril. In? Carinik je pogledal in našel. In sodnik je pregledal najdeno in ukrepal po zakonu. In ta rosni mladenič, ki se v manjšinskem konfliktu doslej ni pojavljal ne na eni ne na drugi strani, kakor (zmotno?) zatrjujejo in pri tem svetohlinsko zavijajo oči na Koroškem, se je znašel tam, kjer je imel nekaj več časa za razmislek, ali so takšne količine hujskaškega branja, kakršne je pripeljal v Jugoslavijo on, res samo za .zasebno uporabo'.“ No, da bo stvar jasna: tretji dan trpljenja po jugoslovanskih temnicah in mučilnicah (tako nekako zdaj skuša prikazati svoj neprostovoljni dopust v Mariboru) so ga čilega in zdravega izročili njegovemu konzulu v varstvo in ga poslali domov, v domovino, ki ga je tako klicala. Zdaj je junak, ki daje strašljive intervjuje o svojih dogodivščinah, ne da bi najbrž vedel, kako je bil po škandalu in blamaži 14. novembra nekaterim dobrodošel... (Delo) ODMEVI NA BOJKOT — ODMEVI NA BOJKOT — ODMEVI NA BOJKOT — ODMEVI NA BOJKOT — ODMEVI NA BOJKOT — ODMEVI NA BOJKOT — ODMEVI NA BOJKOT — Nemška uradna agencija prizna uspeh bojkota Uradna tiskovna agencija Zvezne republike Nemčije Deutsche Presseagentur (dpa) je prav tako spoznala in zapisala, kar VVagner, Bacher in Ferrari nočejo spoznati: bojkot, h kateremu sta pozvali obe osrednji organizaciji korošk h Slovencev, je uspel, ljudstvo je sledilo vodstvu. „WIEN (dpa). Die amtlichen Zah-len Liber die Sprachenerhebung in ganz Karnten sollen erst in drei bis vier Tagen bekanntgegeben wer-den, es ist aber schon jetz ki ar, daB sie als Unterlage fiir die vveiteren MaBnahmen der Regie-rung in der Minderheitenfrage un-brauchbar sind. Denn es ist be-reits durchgesickert, daI3 der uber- Neodvisne ..Salzburger Nach-richten" pa ugotavljajo, da je slovenski človek dal svojemu vodstvu legitimacijo tudi za v prihodnost. „ln Sudkarnten bekannten sich jedenfalls nur 2600 Personen zur slowenischen Sprache, eine An- vviegende Teil der Slowenen in Karnten leere Stimmzettel abge-geben hat und damit der Boykott-Parole der Minderheiten-Organisa-tionen gefolgt ist. Bundeskanzler Bruno Kreisky hat zvveifellos erkannt, dal3 schnell gehandeit werden mul3, wenn die verungluckte Minderheitenermitt-lung und die Diskussionen, die sie zumindest in Karnten nach sich ziehen wird, nicht neuerlich zu ei-nem Ruckschlag bei den Bemuhun-gen um die Losung des Problems der Karntner Slovvenen und damit fiir die Erfullung einer im Staats-vertrag ubernommenen Pflicht fuh-ren soli. zahl, die vollig unrealistisch ist. Bei der letzten Volkszahlung 1971 waren es rund 20.000 gewesen. Die Wertlosigkeit des Ergebnisses zeigt sich allein daran, da(3 im Beži rk Volkermarkt, dem Hauptsied-lungsgebiet der Slowenen, nur 1282 Personen slovvenisch stimmten. Bei den Parteien werden nun Oberlegungen angestellt, wie man das obskure Ergebnis nun doch als Orientierungshilfe fiir die Auf-stellung der zvveisprachigen Orts-tafeln heranziehen konnte. Aller-dings sind, zumindest von seiten der Slovvenen, auch die deutschen „Zahlungsboykott war wirksam“ se glasi naslov v glasilu (črnih) industrialcev „Die Presse“. Tudi ta časopis, ki sicer Slovencem ni bil kaj prida naklonjen, je spoznal kakor vsi drugi izvenkoroški avstrijski dnevniki, da je klic po bojkotu našel največji odmev med slovenskim prebivalstvom na Koroškem. Anneliese Rohrer pa piše v komentarju „Die Presse": „Eines steht jetzt schon test: Das Resultat der Zahlung wird anfechtbar sein, selbst als .Orientierungshilfe' nur schvver vervvertbar. Und ein zwei-tes: Die Verordnung zum Volks-gruppengesetz, zur restlosen Erfullung des Artikels 7 des Staats-vertrages mussen die Zustimmung Stimmen anfechtbar. In ihrem Boy-kott-Aufruf hatten die Slovvenen-funktionare es freigestellt, Deutsch in die Erhebungsbogen zu schrei-ben. Eine Konseguenz ergibt sich fur die weiteren Verhandlungen aus dem Ergebnis dennoch. Die slo-vvenischsprechende Bevolkerung aller drei Parteien erhalten. Auch ist es undenkbar, dal3 sie ganz ohne Sanktus der Vertreter der Minderheiten einfach oktroyiert vverden konnen ... .. . Die Vertreter der Karntner Slovvenen haben immer und im-mer vvieder erklart, sie verhandeln nicht auf der Basis des Zahlungs-ergebnisses. Letzte VVoche hiel3 es in ihren Kreisen in Klagenfurt, die Bundesparteien muBten sich ent-scheiden, ,so zu tun, als vvare nichts gewesen‘. Das solite ihnen, so meinten die Slovvenenvertreter, politisch nicht schvverfallen, denn Restosterreich sei dieser Zahlung ohnehin glechgultig gegeniiberge-standen. Im Ergebnis der Ermitt- Karntens ist dem Boykott-Aufruf offenkundig gefolgt, was den Funk-tionaren der beiden Zentralorga-nisationen eine A rt Legitimation zur Vertretung der Volksgruppe aussteilt. Von den Parteien war bis-her immer erklart vvorden, es sei fraglich, ob die Slovvenen-Vertreter auch eine Basis im Volk hatten." lung durften sie nun eine Starkung ihrer Position sehen." ® Podobno kot „Die Presse11 ® („Zahlungsboykott war wirk-@ sam") so pisali tudi drugi du-0 najski dnevniki. Kronen Zeitung % je komentirala objavljene rezul-% tate pod naslovom „Der Slovve-% nenboykott hat gewirkt: Ortsta- • felstreit beginnt aufs neue“; ® Kurier je poročal pod naslo- • vom ..Zahlung in Karnten doch # ein Mil3erfolg“, osrednje glasi-£ lo vseavstrijske SPd Arbeiter-% zeitung pa je prav tako spozna-^ lo, kar Kreisky sam nekaj dni ® pozneje ni hotel videti in pri-% znati: „Viele Slovvenen gaben # Deutsch an“. Edina orientacija štetja: manjšinsko vodstvo zakoreninjeno! Die Presse: bojkot je bil učinkovit Ehrenerklarung In der Ausgabe unserer Zeit-schrift vom 9. 9. 1976 ist unter der Oberschrift Pismo šefu „Kleine“ Stritzlu ein von Josef VVrolich an den Chefredakteur unserer Zeit-schrift gerichteter Brief veroffent-licht. In diesem Schreiben hat Josef VVrolich folgende Behauptung aufgestellt: „ln Ihrer, gegen die slovvenische Volksgruppe gerichteten Berichter-stattung gehen Sie sogar so weit, daB Sie lugen." Diese Behauptung wird keines- wegs von der Meinung der Redak-tion unserer Zeitschrift gedeckt. Die Veroffentlichung ware bei pflichtgemaBer Anvvendung der Sorgfalt des verantvvortlichen Re-dakteurs unterblieben. Unser ver-antwortlicher Redakteur, Herr Nu-žej Tolmajer, enschuldigt sich fur sein Versehen und fur die Veroffentlichung der ehrenbeleidigen-den AuBerungen des Herrn Josef VVrolich im oben genannten Schreiben. Wagner ne najde pravega odgovora na uspeli bojkot Slovencev Die Entdeckung des Statisti-schen Zentralamtes, daB es in Karnten nur mehr 2600 Slovvenen geben soli, hat allgemeine Oberraschung ausgelost. Sie vvar so stark, daB Karntens Lan-deshauptmann VVagner Freitag abend sogar in einem ORF-lnterview ins Stottern gekom-men ist. Die „Volksstimme“ hat deshalb den Karntner Landes-hauptmann nochmals ans Te-lephon gebeten. „Herr Landeshauptmann, wie konnen Sie erklaren, daB es in Unterkarnten nur mehr 2600 Slovvenen gibt, vvo doch sogar der Heimatdienst mit 10.000 gerech-net hat... ?“ „D — da — das vviirde ich nicht so sagen. VVir mussen zu-nachst einmal die offiziellen Stimmenergebnisse abvvarten, und die vverden voraussichtlich Mitte nachster VVoche vorlie-gen ...“ „Wieso? Es liegen doch Er-gebnisse bereits vor, und sie vverden seit zwei Tagen in der .Volksstimme' veroffentlicht... “ „D — da — das interessiert mich nicht. Als hochgradiger Hitlerjunge lese ich die .Volksstimme' nicht..." „Aber Ihnen mussen die Er-gebnisse doch auch bekannt sein?" „W — vvir mussen die Ergeb- nisse zunachst einmal auf die alten Gemeindegrenzen umle-gen, erst dann sind sie offi-ziell..." „Und das soli so lange dau-ern?" „W — vvir konnen die alten Gemeindegrenzen nicht so leicht finden. VVie Sie vielleicht vvissen, gibt es keine Ortstafeln mehr in Unterkarnten, vveder zvveisprachige noch einsprachi-ge. Unsere Kommissionen sind seit Tagen damit beschaftigt herauszufinden, vvo zum Bei-spiel Bleiburg oder Zeli Pfarre uberhaupt liegt..." „Herr Landeshauptmann, vvie erklaren Sie, daB es in den Ka-ravvankendorfern plotzlich Hol-lander gibt?" „Da — das untersuchen vvir noch, vveil es ein vvenig spa-nisch ist. Aber der Heimatdienst ist der Ansicht, daB zumindest Hollandisch der deutschen Sprache zugehorig ist... “ „Konnte man das nicht eher als Ausdruck des Boykotts der Sprachenerhebung auffassen?" „D — d — das vvurde ich vvieder nicht so sagen. Ich glau-be, es ist eher ein Ausdruck der VVeltoffenheit der Karntner Bevolkerung ..." „lch danke, Herr Landeshauptmann ..." (Glosa — Volksstimme) Številke preštevanja so neuporabne Najprej so uradno izšteli rezultate koroškega dvojezičnega teritorija — torej vedo za naš življenjski prostor Občina Volilni upravičenci Oddani glasovi Neveljavno Nemško Hrvatsko Slovensko Madžarsko Drugo VOLKERMARKT Djekše — VELIKOVEC 1190 1048 48 963 3 21 1 12 Dobrla vas 5528 4926 245 4483 3 157 1 37 Galicija 1667 1530 87 1398 — 35 3 7 Globasnica 1617 1282 224 970 9 68 3 8 Grebinj 3668 3436 54 3315 4 52 2 9 Pliberk 6147 4801 640 3746 32 237 17 79 Ruda 1703 1566 51 1480 6 20 — 9 Škocijan 3684 3360 312 2941 5 83 7 12 Suha 1274 1081 73 917 4 76 2 9 Velikovec 10793 9956 170 9576 12 144 14 40 Železna Kapla 3511 2654 424 1943 13 229 6 34 Žitara vas 2229 1955 205 1601 6 110 7 26 KLAGENFURT-LAND Biščovs — CELOVEC-PODEŽELJE 1527 1191 193 937 3 39 11 8 Bistrica v Rožu 2454 2249 216 1827 2 81 — 23 Borovlje 7774 6808 374 6127 15 211 10 71 Hodiše 1640 1479 82 1339 2 41 — 15 Kotmara vas 2456 2191 103 2017 3 56 — 12 Otok 976 860 8 833 — 16 — 3 Sele Škofiče 1879 Zažgani, zaradi tega 1652 73 preostalh 1513 niso izšteli 5 32 1 28 Šmarjeta v Rožu 1105 953 59 863 5 41 4 11 Štalenska gora 2463 2292 25 2239 5 15 — 8 Žihpolje 1221 1139 38 1082 2 9 — 8 Žrelec 5173 4501 102 4313 12 46 3 25 VILLACH-LAND — Bekštanj BELJAK-PODEŽELJE 7210 6205 206 5635 13 201 10 40 Čajna na Zilji 2187 2027 10 2000 2 12 — 3 Podklošter 6530 5754 79 5572 7 59 15 22 Rožek 1405 1218 68 1126 2 15 2 5 Straja vas 1513 1357 49 1262 1 25 2 18 Št. Jakob v Rožu 4286 3638 326 3117 13 184 12 36 Vernberk 3514 3166 29 3104 2 26 1 4 Vrba 7401 6515 204 6195 5 90 6 15 HERMAGOR — ŠMOHOR Št. Štefan na Zilji 1951 1749 2 1717 5 14 6 5 Šmohor nepopolno 6340 54 6213 5 40 3 25 V Izredno lep koncert v Šmihelu BEMERKENSVVERT ZVVEISCHNEIDIG In der VZ (OVP-Presseorgan) kann man liber die Journalisten-Diskussion am 3. 11. 1976 in 0-Regional lesen: „Gleich zu Beginn erklarte VZ-Chefredakteur Raming, daB die Volkszahlung Gesetz sei und durchgefuhrt werden miisse. Kein loyaler Staatsburger konne sich dagegen aussprechen ... “ Man staune, wie genau man diesmal bei der VZ (und in der OVP) weiB, da!3 ein Gesetz durch-zufuhren sei. Man staune vveiters, daB man nun im VP-Presseorgan die Meinung vertritt, daB sich kein loyaler Staatsburger gegen ein rechtmaBig beschlossenes Gesetz aussprechen konne. (Jetzt weist man darauf hin, weil die Slowenen Gesetz und Zahiung boykott;eren. 1972 hat man soiche Belehrungen unterlassen, weil es nicht Slovve-nen waren, die sich gegen ein Gesetz ausgesprochen haben.) Als das Gesetz im Juli 1972, be-treffend die zvveisprachigen Orts-tafeln beschlossen wurde, als die-ses Gesetz zur Durchfuhrung kam (Aufstellung der Ortsbezeichnun-gen), da hat die "OVP, da hat ihre Parteizeitung, nur vom Alleingang der SPO, vom Widerstand gegen ein Gesetz zu berichten gevvuBt! Da hat man, was den BeschluB des Gesetzes betrifft, standig nur von einer „Diktatur der 51%“ gefaselt! Das, ungeachtet der Tatsache. daB die OVP in den Jahren von 1966— 1970 viele Gesetze im Alleingang beschlossen hat, ohne daB lauthals von einer »Diktatur der 48%“ her-umgeschrien wurde. (Die OVP-Par-lamentsmehrheit [absolut] stiitzte sich bekanntlich auf nur 48% der VVahlerstimmen.) Was hatte Herr Raming, hatte die VZ wohl oeschrieben, ware ein durch die OVP im Alleingang beschlossenes Gesetz durch organi-sierte und gezielte StraBenaktionen (wie 1972) zu Fali gebracht wor-den. Wie ist das, Herr Raming? War das Gesetz von 1972 nicht auch durchzufuhren? Waren die TafelreiBer von 1972 etwa loyale Staatsburger? Warum messen S>e so offensichtlich mit zvveierlei MaB? Halten S