Nekaj o zemljepisi. (Dalje in konec.) 3. Kaj naj se uče otroci iz zemljepisa? Sploh se da na to odgovoriti: Svoje stanovališče naj poznavajo v zvezdoznanskem, prirodoznanskem in političnem oziru. Nihče, ki hoče veljati za omikanega eloveka, ne more biti neveden v zemljepisi, in vsakemu najbliže vprašanje je: kdo si, kaka je zemlja, tia kateri bivaš i. t. d.? Povejmo pa to z besedami š. in u. r. z 20. avgusta 1870. 1., kjer v §. 58. beremo: ,,Zemljeznanskemu in nzgodovinskemu uku je nalog, z ene strani s poznavanjem domače zemlje ter najvažnejših nosod avstrijske države in prebivalcev njenih buditi ljubezen k domovju in očevini ter nudanost cesarju in cesarskemu rodu, z druge strani s prvotnimi pojmi o svetoznanstvu nduševni obzor širiti in srce blažiti". Smoter zemljeznanskega uka je: ,,pregledno znanje svojega domovja in svoje očevfne po naravoslovskih in krajevnih, narodopisnih in političnih razmerah; znanje o najvažnejših stvareh vse Evrope in ostalih delov sveta s posebnim ozirom na tla, kakoršna so po nekodi, razum najnavadnejših prikazov, ki nastajajo iz podobe, stanja in preiuikanja naše zemlje. Začetek temu uku je domačcga kraja ter njegovega obližja načrtek, kateri se. učencem pred očmi polagoma razvija; k temu se počasi dostavlja toliko, da učenec naposled do dobrega ume zemljevid". Tako šol. in učni red. Navod, ki ga je sestavila deželna učiteljska konferencija za vsako vrsto šol, pove, koliko se tega nauka jemlje po jedno- in večrazrednih ljudskih šolah. 4. Kako naj se poučuje v zemljepisi. Nauk iz zemljepisa naj daje otrokom sliko zcmlje in nje prebivalcev vso in pregledno. ,,Slika pa je prevelika in se ne more na jedenkrat pregledati, naj se tedaj naslika zdaj ta vrsta, zdaj una; vsaka taka vrsta naj bo za se dovršena, vse vkupaj naj pa predstavljajo vso sliko. Da ni vse zmedeno in je popolno posaraezno kakor tudi vse skupno, potreba je, da se risa le bistveno, in označujoče pri vsaki vrsti. Je n. pr. taka, kakor je pri kaki zbirki slik, ki ima predstavljati zgodovino slikarstva; zadosti, da je od vsacega slikarja le kakih dvoje slik, ali teh označujočih, in da je zbirka primerno urejena, potem bode moč, vse pregledati; zbirka dasiravno majlina, vendor ugaja namenu". Drže se tega pravila, kaže se nam dvoje poti; 1. Zemljo gledamo kakor ccloto, na nji se nam kažejo posamezni deli — zeracljske celine in morja, — potem se nam predstavljajo države, in tako piidemo od stopnje do stopnje k posameznenau do domovine. 2. Ali začnemo z domovino, z domačim krajem, potem prestopimo k okrajnemu poglavarstvu, h kronovini, k avstrijski državi, potein pride splošni pregled evropskih držav, bistvene reči v morjih in drugih delov sveta, na primernem kraji pa vpletamo nekaj o neboznanstvu. Prva metoda, analitična, pa tudi druga, sintetična, ima nekaj za se, a tudi zoper se. Analitična metoda je po učnih knjigah za zemljepis v srednjih šolah in tam je menda na svojem inestu; a vender ga ni ljudskega učitelja, ki bi tako učil zemljepis; vsi se bodo menda držali sintetične metode. Kakor povsod tako velja tudi pri zemljepisi: od znanega do neznanega, od daljnega do bližnjega. Ko bi otroku predstavili pri prvem poučevanji ves svet, morali bi si vse, kar mu pripovedujemo, le zapomniti; deloval bi pri njem le spomin; razumeti bi pa tega ne mogel. Ako pa otroku razkazujemo okolico, zadobi prve pojmove iz zemljepisa po nazoru, in se uči brati zemljevide. Pri domačem potoku spozna vir in ustje, desni in levi breg; pri znani gori vidi vznožje, rebri in vrh. Kar se v domačem kraji prideluje ali izdelujo, mu kaže prirodnine in obrtnijsko blago. Primerjaje domač potok razume reko, porečje; pri ribniku si misli jezero, morje, zaliv, ostrov, polnostrov, morsko in zemeljno ožino. Otroci radi poslušajo tako razumno poučevanje, kar se jim razlaga. ter hote zmirom slišati kaj novega. 5. Zemljevid pri poučevanji zemljepisa. Pripomočki pri zemljepisnem pouku so zemljevidi in zeraeljska obla. Zemljepis se ne more učiti brez zemljevidov; a mi hočemo otroke še pripraviti, da bodo znali brati na zemljevidi. — Popiše se najprej domač kraj, potem domača županija. Otrok naj potem spozna kraje sveta; solnce je uže večkrat videl vzhajati in zahajati; lahko si je zapomnil kraj, kjer solnce stoji zjutraj, opoludne in zvečer. Bližnje kraje tudi pozmi in lahko si zapomni, na kateri strani sveta so. V šoli naj narisa učitelj uže znani kraj, sredi table naj bo domač kraj, na konceh table naj pa zapiše strani sveta. V pričo otrok naj potem zvrši učitelj sliko domačega kraja. Tabla naj stoji na stojali tako, da je zgor sever, spodaj jug, na desnem kraji vzhod a na levem zahod, in učitelj lahko opomni, da so zemljevidi tudi tako izpeljani; ko pa hočemo presoditi, kako leži kraj za krajem, položimo zeraljevid na ploskev tako, da nam zgornji rob sever predstavlja. Tako naj nastane pred otroci okraj, in zdaj je čas, da se začenja z deželo (kronovino). Treba je še otrokom dopovedati zmanjšano mero ali omaljeno merilo. Na videz je to težko, le treba je to prav začeti. Ko je učitelj na sredi table domač kraj narisal in okoli tega krog potegnil, lahko pove, da je vas 1 uro daleč od tod, mesto B. pa 2 uri; učenec lahko razume, da je tabla prekratka, da bi kraje tako daleč postavil, kakor so v resnici. Kako si tukaj pomagamo? Mi lahko rečemo, prst ali palčica pomeni 1 uro dolgosti. Ako je imenovani kraj 1 ali več ur od nas, narisamo ga jedenkrat ali dvakrat tako daleč, kakor je prst ali palčica dolga. Otrok vidi tukaj, da se ohrani zmirom pravo dolgost za daljave, in to pa je poglavitna stvar, za kar gre tukaj. Ali naj tudi otroci zemljevide risajo? Veliko vredno je to, ako jih navadimo, da narisajo deželo s prostimi črtarni. Dotična podoba se jim toliko globokeje v spomin vtisne. Zemljevide do dobrega izdelovati je menda preveč zamudno, a tudi namenu ne ugaja posebno.