List 18.
Od pletve.
Plevel je živ tat na njivi.
Star pregovor.
V sedanjih časih mora kmetovavecnavsereči pazljivo gledati, s kterimi si zamore svoje pridelke povikšati.   To velja tudi od pletve.
Pletva žita je silno potrebna in koristna reč.
Na snažnih njivah se vidi lepo in visoko žito z dolgim in debelim klasam; na plevelnatih njivah pa je žito majhno s kratkim in medlim klasam. To sleherni človek lahko razumi.
Na snažnih njivah žito vso rejo iz zemlje dobi, in žitne koreninice imajo prostora dovelj; dolge in debele rastejo; močnejši slamo in lepši klas poga-
70
njajo. V^se drugači je pa na plevelnatih njivah. Škodljive korenine veliko prostora in še več reje iz zemlje vzamejo, de žitne koreninice slabe ostanejo in tudi le slabo slamo, medlo klasje in drobno zernje rodijo. To je perva škoda plevela.
Druga škoda je, de kadar žito raste, se na nesnažni njivi plevel po žitnih steblih gori suče in mota, kakor torica,^ grahor, slak, ter žito sključi in pot.are.
Tretja škoda je, de med žitnim zernjem se potem toliko glote znajde, kolikor pravičniga zer-nja; žito se potem ali celo nemore prodati, ali pa veliko bolji kiip. Moka in kruh nista lepa, in češe tako nesnažno žito seje, se potem še več malopridne glote pridela. — Pametni gospodar tedej skerbno pletvo opravlja; kar nemore s svojimi ljudmi opraviti, opravi z najemniki.
Spomladi, poprej kakor se žito sklasuje, je čas za pletvo. Ni sicer mogoče, de bi plevica vsako škodljivo zeliše vidila in izrula, vunder se mora pazljivo obnašati, de ni od ene strani preveč nemarna, od druge pa de dobriga žita preveč ne po-tapta^ali clo izruje. Plevel je pa dober za živino.
Če pa kmetovavec hoče svoje njive prav dobro osnažiti in izčistiti,in prav čistiga zernja pridelati, naj eno leto ene, drugo leto pa druge z deteljo obseje ali pa s tako robo, ktera mora večkrat oko-pana in opleta biti, kakor je korenje, zelje, lan, repa, krompir in turšica.