Za poduk in kratek čas. tlrofica Radeckijeva v Mariboru. Soprnga slavaega vojakovodje Radeckija bivala je niadgo let v Mariboru. Bila je zaaaa v liiestu ia okolici zaradi ajeaega asmiljeaega srca. Vbožci so pri ajej pogosto pomoč iskali ia dosegli. Neki poletai daa 1. 1827 pripoveduje ji žeaa, koja je perutaiao ia druge reči za ajo kupovala, da iraata kovač ia ajegova žeaa blizu cerkve Marije Device v Digošah že več časa krasao gosposko devico kakih 14 let staro kot jetaico pri sebi, večjidel zaprto v temaej aa polovico v zemljo vzidaaej čumaati. ,,Ko v aedeljo popoldaa tje pridem ia Kovačevih ai bilo doma, seui s puaco lahko govorila, kajti aemški uže dobro zaa; pravila mi je, da mačeba njena je njo po noči k tej koči pripeljala, da je poprej nekaj časa v Konjicah bila, rojena pa je na ADgleakem, in da ne zna, kaj z njo početi mislijo. Oča bili so general, ali se živijo, ne ve." Ko usmiljena grofica babelo poslusa, se jej 8olze zasvetijo v očeh. Prijazno jej veli, da naj popoldan ob treh zopet pride. Ko bable odide, pošije grofica atarega alugo k svojej takrat v Mariboru bivajočej sestri grofici Gabrieli a priklonom, naj blagovoli brž ko se da k njej potruditi ae, kajti velevažne reči jej mora povedati. Grofica Gabrieli koj brž pride in R. ji vse pove, kar ,je pripovedovala stara zastran tuje gospodične. Zanimivo povest zasliaavši biti grofica Gabrieli k blagemu obri8tu baronu Pitnarju — in mu iskreno ponovi povest od tuje gospodične, kakor je izvedela pri blagorodni se8tri. Obrist gre v svojo pisarno, pokliče adjntanta Pirkuča, mu več reči naroca, pride zopet v sobo, v koji čaka grofica Gabrieli, jo prijazno povabi na obed s pristavom: ob treh pojdemo jetnice rešit. Tisti dan smo dijaki do petih učiti se inorali zaradi neke presknšnje. Ko iz gimnazije pridemo pa še prcd biao stojimo, prijezdi adjutant po strmi ceati, ulici od dravskega moata, za ujiru lajtnant Germak in bandernik Jakomini, in pripelje ae okinčana kočija, v njej grofica Gabrieli, kontesa mlada Radeckijeva, baronesa Pituerjeva in med njiini krasua, kakor pomladanska cvetlica, tuja goapodična. Vzela je njo usmiljeua grofica Radeckijeva k sebi, dokler 86 ni o njej vse dobro izvedelo. — Bila je res iz Angleškega, hči nekega generala, ki je mlado gledaliauo igralko za drugo ženo bil vzel na stare dni. Ova uiačeha je bila doma iz goreujega Btajarja. Ker je pa pri hišj jej devica na poti bila, je iz Angležkega jo na Štijerako poalala, jo najpoprej v Konjicah zaatavila, potem pa k omenjenetnu kovaču dala. Kaj da je mačeha tubtala z devojko storiti, to se ne ve. — Čez 15 let, t. j. 1. 1842, najdem popisano Angličanko v Rogaci. Bila je sopruga celjakega okrožnega komisarja barona Sengacbmida in imela pri sebi kakib 5 let staro bčerko, krasno kakor angelčka, in rada je pripovedala svojega življenja zamotano čudno osodo. Tribunski. Smešnica 23. Neki goapod obstoji na cesti, in vpraša došlega kmeta: nZnate mi H povedati, kako daleč še imam do bližnjega meata?" Kmet pa mu odgovori: nLe idite, bodete že prišli". ,,Znam! da pridem, pa bi vendar rad znal, kako daleč ae imana," reče go8pod, kmet pa mu zopet tako odgovori kakor poprej. Na to se gospod razsrdi, in začne kmeta zmerjati rekoč: ,,Takega bedaka kakoiien ste, še pač niaem naael, zategadelj se bočem bitro od vas umakniti. Na te besede pa zbeži hitro od kmeta v stran, kmet pa se za njim zadere: n^ej, gospod, ako boste tako ali, potem pa že pridete v dveb urab"! Fr. Magdič.