.strokovna in znanstvena srečanja
FRANC MALI
Univerza za 90. leta in prenos znanja
(Ob posvetu znanstvenikov na temo tretje slovenske univerze, ki je bil v Ljubljani 19. aprila 1989)
Enodnevni posvet z naslovom Univerza za 90. leta in prenos znanja, ki je potekal v Ljubljani 19. aprila 1989 (v veliki dvorani Smelta), je bil neformalno srečanje naših znanstvenikov, ki profesionalno delujejo v tujini, s profesorji in znanstvenimi delavci ljubljanske (in mariborske) univerze. Srečanje je potekalo v organizaciji Fakultete za sociologijo, novinarstvo in politologijo (Centra za preučevanje znanosti), vsebinsko pa sc je vključevalo v program delovnih prireditev, ki so potekale ob sedemdesetletnici praznovanja ljubljanske univerze. Zavzetost udeležencev tega uglednega znanstvenega zbora za uresničitev ideje tretje slovenske univerze - temeljitemu razmisleku o tem (nacionalno) pomemebnem projektu jc bilo posvečeno največ časa - se je navsezadnje izražala tudi v Številu razpravljalcev. Čez trideset se jih jc zvrstijo na govorniškem odru. od tega jih je bila več kot polovica iz tujine naših rojakov.
Omejili se bomo le na poudarke iz posameznih nastopov.
1. V Siriem družbenozgodovinskem kontekstu (problem ohranjanja in razvoja nacionalne samobitnosti, oblikovanje slovenskega kulturnega prostora, itd.) so o tretji slovenski univerzi razmišljali posamezni družboslovci iz ljubljanske univerze.
Ernest Petrit je zahtevo po odprtosti slovenske družbe v svet - ki je temeljni pogoj za udejanjanje projekta tretje univerze - tematiziral v luči narodovih zgodovinskih izkušenj in njegovega današnjega položaja. Slovenska samobitnost se lahko ohranja in
razvija (na temelju zasnove nacionalne modernizacije) le z vsestransko povezanostjo s svetom. Za univerzo pa je to nujnost. Vključevanje slovenskih znanstvenikov iz tujine v pedagoške in raziskovalne programe naše univerze je pomemben korak na poti k odpravi njenih že kar kroničnih bolezni (neracionalno koriščenje duhovnih virov, zaostajanje za svetovnim razvojem znanosti in tehnologije, apriorna nemobilnost znanstvenikov). ki ob vseh zunanjih družbenih okoliščinah seveda ovirajo uveljavljanje njene vloge; v svet odprte, osrednje narodove intelektualne ustanove.
Peter Klinar je analitično razčlenil model komunikacije (na načelu pluralizma), ki se bo moral z nastopom postindustrijske informacijske družbe med avtonomnimi etničnimi subjekti znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora (matica, zamejstvo, imigrantske etnične skupnosti oziroma posamezniki) vedno bolj uveljavljati. Pluralizem zahteva enakopravnost odnosov, vzajemno spoštovanje, odpravo patcrnalizma matice, itd. Šele znotraj tako razumljene kategorije enotnega kulturnega (znanstvenega) prostora je mogoče hkratno upoštevanje obeh modelov, ki zadevajo beg možganov, koz-mopolitskega in nacionalnega. Ustrezna rešitev problema bega možganov - predlagano je bilo, na kakšen način naj bi se naši znanstveniki na tujem vključevali v znanstvene in druge projekte v matični domovini - je za Slovence, smo namreč majhen narod, usodna.
Prav tako celovito jc vprašanje enotnega slovenskega kulturnega prostora v svojem referatu obravnaval sociolog Darko Bratina iz Trsta, zamejski Slovenec iz Italije, ki se pogosto udeležuje znanstvenih srečanj pri nas. Predstavil je svoje videnje izzivov, ki se postavljajo pred slovenski etnos v Italiji z nastopom postindustrijske informacijske družbe.
O nekaterih iluzijah, ki spremljajo naša prizadevanja po okrepitvi mednarodnih znanstvenih stikov (v okviru pojasnjevalne paradigme našega protislovnega povojnega
družbenega razvoja), je govoril Zdravko Mlinar. Omenimo naj le dve takšni iluziji. Po obdobju popolne zaprtosti (samozadostnosti) zapadamo sedaj v vsesplošno evforijo odpiranja, nimamo pa izdelanih nobenih praktičnih programov sodelovanja z razvitimi znanstvenimi ccniri v svetu. V obdobju splošne informatizacije preveč nedomišljcno uporabljamo pojem »domač« na eni in pojem »tuj« na drugi strani. V kontekstu globalne znanstvene informatizacije je to žc svojevrstni anahronizem.
Spomin na idejo scmidiasporc, t.j. zasnova v svet odprte, moderne slovenske družbe, ki je bil med slovensko inteligenco živ žc pred dvajsetimi leti. dobil pa je tudi podporo liberalne politike, jc obudil Veljko Rus. Ideja slovenske družbe kot scmidiasporc (univerzi kot osrednji narodovi instituciji pripada povezovalna funkcija vseh preostalih družbenih struktur) jc danes aktualnejša kot kdajkoli prej. Osnovni pogoj za takšno vrsto »politizacije« slovenske univerze jc odprava njenih sedanjih slabosti. Zoper provinciali-zem jc edino zdravilo uvajanje mednarodnih meril pri ocenjevanju in nagrajevanju znanstvenikov.
2. Vprašanje povezanosti nadaljnje intelektualne poti naše almc mater z usodnimi vprašanji, pred katerimi jc danes slovenski narod kot cclota (znotraj in zunaj meja matične domovine), je bilo torej v središču razmisleka družboslovcev iz matične domovine. S lematizacijo nekaterih vprašanj, ki segajo preko ožjega vsebinskega okvira praktične realizacije projekta tretje univerze, so močno »začrtali- polje diskusije. Njihove kritične refleksije so namreč spodbujale »nasprotno« stran (naše rojake iz tujine) k temu. da je brez zadržkov opozarjala na krivične zablode matice do slovenskih intelektualcev na tujem v polpreteklem (tudi današnjem) času.
O teh zablodah matične domovine je govoril Jote Pirjevec, naš zamejski Slovenec iz Italije. Zaradi ideološkega monizma v Sloveniji po vojni so bile natrgane vezi z intelektualnim tkivom v zamejstvu, ki sc je šele dodobra začelo celiti in organsko porajati po koncu vladanja fašistične strahovlade. Pirjevec jc obudil nekatere lastne neprijetne izkušnje v »sodelovanju« z Ljubljano, katerih vzrok jc treba iskati v ideološkem in političnem ekskluzivizmu matične domovine.
Janez Zoreč, astrofizik, ki deluje v Parizu, je govoril v imenu druge generacije Slovencev iz Argentinske diasporc naših političnih emigrantov. Potožil je, da je to generacijo, ki je bila vzgojena v duhu slovenstva in jc kljub vsem asimilacijskim pritiskom ohranila neomajno zavest o pripadnosti slovenskemu narodu, odpisala matica. Ideološki predsodki in na njih temelječe nezaupanje do posameznih etničnih skupin Slovcnccv očitno šc niso izginili. Zato jc treba podpreti predlog našega astrofizika, da razgovor oziroma sodelovanje med Slovenci doma in po svetu poteka zunaj vseh apriornih političnih kvalifikacij (nc glede na njihov predznak), to zgodovinsko poslanstvo pa naj prevzame univerza.
J. Nastopi navzočih predstavnikov slovenskega ministrstva za znanost (Erika Vrenka. Emila Milana Pintarja. Bojana Pretnarja) so se usmerili k predstavitvi ključnih vzrokov današnje globoke družbenoekonomske in siceršnje krize pri nas in nekaterih predlogov za izhod iz tc krize. Glede na delovni naslov posveta je razumljivo, da so se njihova razmišljanja najbolj ustavila ob vprašanju vključevanja univerze v razvojno strategijo slovenske družbe, pri čemer jc primarnega pomena njeno povezovanje z gospodarstvom. Opozorilo o možnih alternativah, bodisi razvoj v smeri moderne inovacijske družbe, bodisi pot v popolno civilizacijsko zaostalost s spremljajočim eksodu-som slovenske inicligcncc v tujino (če se bodo takšna negativna družbena gibanja še naprej nadaljevala, potem naj bi žc v naslednjem desetletju Slovenijo zapustilo od 10 do 15 tisoč izobražencev, predvsem tehničnih širok), je izzvenelo zelo resno. Gospodarstvo razvitega sveta danes žc označuje faza t. i. intclcktualizacijc proizvodnje. Ali so izobraževalni programi naše univerze, še zlasti glede vzgoje tehničnih kadrov, prilagojeni tem zahtevam intclcktualizacijc proizvodnje (tudi naše gospodarstvo bo moralo slej ko prej v celoti slediti tej poti. če ima ambicijo uveljaviti se na svetovnem (rgu)? Na lo vprašanje jc skušal v svojem referatu odgovoriti Marko Kos, znanstvenik, ki jc v zadnjih nekaj letih v Sloveniji prav gotovo objavil največ člankov o tej in podobnih temah (Univerza in industrija).
Če so predhodno omenjeni razpravljalo skušali bolj analitično predstaviti nekatere svoje poglede na vlogo univerze v sedanjih
družbenih razmerah pri nas. pa so predstavniki posameznih fakultet oziroma univerze (mariborske v tem primeru) podali le osnovno informacijo o izobraževalnem in raziskovalnem profilu svojih ustanov. Rektor Alojzij Kriiman je postregel z obširnimi podatki o mariborski univerzi. France Meguiar jc govoril o razvojnih perspektivah Biotehniške fakultete. Nada Pipan pa o vključenosti Medicinske fakultete v mednarodno znanstveno skupnost (publiciranjc v tujini, uveljavitev njihovih diplomantov v razvitem znanstvenem svetu, itd.).
4. Lojze Vodovnik iz ljubljanske univerze je razčlenil temelje za uresničitev projekta tretje univerze (kakovostnejše organizacijske vezi, habilitacijski postopki za tuje profesorje. sponzorstvo razvojno uspešnih podjetij v naši republiki pri praktični realizaciji projekta, itd.).
Naš vrhunski strokovnjak za informatiko z univerze v Standfordu (ZDA), profesor Zvonko Fazarinc, je izredno jedrnato prikazal ključne probleme pri prenosu znanja v učnem procesu s pomočjo informacijskih tehnologij. Enako sistematičen je bil Kari Woschilz z graške teološke fakultete. Ustavil se je ob vprašanju nastopajoče krize sodobne srednjevropske univerze kot posledice napetosti med humboldotovsko tradicijo in funkcionalnimi spremembami univerze v dvajsetem stoletju. Za Joiela Plevnika. slovenskega teologa iz Kanade, problemi, s katerimi sc srečuje naša univerza, sploh niso nekaj posebnega, kot si to predstavljamo mi sami. S prcccj podobnimi težavami (financiranje, vpis študentske populacije, celo beg možganov) res v nekoliko drugačnih okoliščinah razvite družbe, se srečujejo (udi univerzitetne ustanove onkraj luže. Prav gotovo pa imajo manj težav z vključevanjem takšnih akademskih postulatov
-	Plevnik jih je tudi nam toplo priporočil
-	kot so avtonomija univenu:, »učiti se. kako misliti zase«, itd.
Slovenska univerza mora glavno skrb posvečati uveljavljanju mednarodnih meril na vseh področjih svojega znanstvenega in pedagoškega delovanja. Le tako bo problem t. i. intelektualnega »inbrecdinga«, ki je za majhno znanstveno skupnost (slovenska znanstvena skupnost je zaradi svoje majhnosti še posebno provincionalna) skorajda ima-nenten, vsaj deloma presežen. TakSno je bilo mnenje našega vrhunskega fizika
Bogdana Povha iz hcidelbcrške univerze. Njegovo kritiko zasnove postdiplomskega študija na ljubljanski univerzi (natrpan magistrski študij z raznimi izpitnimi obveznostmi je ponavadi samo razvlečen dodi-plomski študij), bi moralo slišati več profesorjev. Škoda je le to, da jih ni bilo ravno veliko v Smeltovi dvorani.
Temu je treba dodali, da so posamezne replike spodbujale k medsebojnemu dialogu, žal pa se ta ne samo zaradi časovne natr-panosti programa posveta, temveč tudi zgodnje odsotnosti posameznih udeležencev, ni mogel popolnoma razvili. Naš strokovnjak iz Duesseldorfa Aleksander Majdič, ki združuje raziskovalno in menežersko funkcijo v enem od železarskih koncemov, je v repliki na uvodno izvajanje slovenskega ministra za znanost podprl njegovo zasnovo izhoda iz razvojne krize slovenske družbe, vendar je dodal, da nadzor oziroma aktivnost, ki bi se enostavno zadovoljila s tezo o prenosu znanja iz univerze v gospodarstvo, ne da bi vsa prizadevanja usmerila v spreminjanje miselnosti v samem gospodarstvu, ni nič drugega kot (socialistični) realizem. Odgovora ni dobil, ker ministra ni bilo več v dvorani.
5. Uveljavljanje v mednarodnem znanstvenem prostoru zahteva od naše univerze več institucionalnih prizadevanj za organizirani prodor v svet. Plodna znanstvena komunikacija mora biti vedno dvosmerna. Na lo temo so bila ubrana razmišljanja našega slovenisla iz columbijske univerze v ZDA Rada Lentka in zamejskega Korošca Avguština Malleja. Prvi je pozval pristojne ljudi iz naSe univerze, da morajo pri znanstvenem »prodoru« v Ameriko nastopati - to kažejo tudi izkušnje v dosedanjih stikih med ljubljansko in columbijsko univerzo - agresivne-je. institucionalno dolgoročno (osebni stiki med posameznimi raziskovalci niso dovolj), usklajeno in selektivno. Pri izbiri znanstvenih problemov, ki jih želijo predstaviti ameriški strokovni javnosti, morajo biti natančno opredeljene želja, možnost in nujnost. Dosedanje izkušnje z »ambasadorji« slovenske kulture, priznanimi slovenskimi umetniki in tudi posameznimi znanstveniki (izjemen uspeh so poželi lektorji slovenskega jezika) so dobre. Drugi je bil kritičen do ljubljanske univerze, ki tudi sama premalo stori za to. da bi se slovenski študentje z avstrijske Koroške vpisali na njene fakulte-
te. S tem bi odigrala pomemebnejšo vlogo pri vzgoji slovenske inteligenco zunaj meja matične domovine. »Zakaj tudi ljubljanska univerza ne prestopi Karavank?« jc zastavil retorično vprašanje.
Res. zakaj raznovrstne oblike znanstvenega in pedagoškega sodelovanja bolj ne zaživijo? Vzroki za to so raznovrstni, na nekatere izmed njih so kar z opisom posameznih primerov opozorili naši rojaki iz tujine. Andrej Moriisch, slovenski zgodovinar, ki profesionalno deluje na Dunaju, je prepričan, da Se tisto nekaj dobre volje po sodelovanju med našimi in avstrijskimi univerzami glede medsebojne izmenjave Študentov (za našo manjšino v Avstriji je to sodelovanje Se posebno pomembno), kolikor je sploh Se je, uničuje brezdušni birokratski formalizem. Praksa je povsem nekaj drugega od deklarativnih načel, ki jih o medsebojnem znanstvenem sodelovanju podpisujejo avstrijska in jugoslovanska ministrstva.
Da pa edini krivec ni vedno nekdo zunaj (državni birokrat ali kdo drug), temveč kar sama raziskovalna srenja (njena nemotivira-nost za vzpostavljanje vezi z uglednimi znanstvenimi ustanovami), nas je opozoril Jote Straus, naš strokovnjak iz Max Planckovega inštituta za patentno pravo v Miinchnu. Ta ugledna znanstvena institucija, vodilna v svetu na svojem strokovnem področju, vse do dveh let nazaj praktično ni pritegovala nobenega zanimanja znanstvenikov v Sloveniji. Naše raziskovalne organizacije niso pošiljale tja svojih ljudi na izpopolnjevanje, niti niso uporabljale njihovih bogatih informacijskih baz. Zanimivo je. da so za to znanstveno ustanovo več zanimanja pokazali raziskovalci iz preostalega jugoslovanskega prostora.
Povsem razumljivo je. da zgolj navezovanje stikov z raziskovalnimi institucijami na Zahodu ni dovolj, še zlasti nä ozkih specialnih področjih humanistike je treba vse podrediti kakovostnim oblikam sodelovanja. Jadran Ferluga iz münstrske univerze, specialist za bizantologijo, je oznanil, da
tudi v razvitih znanstvenih okoljih institucije, ki se ukvarjajo z ozkimi znanstvenimi specialnostmi na področju humanistike, nimajo veliko »manevrskega« prostora.
6. Naravoslovec Branko Palfit iz Van-couvra v Kanadi je zelo nedvoumno opredelil tisto izhodiščno točko, na kateri mora temeljiti sodelovanje med slovenskimi znanstveniki v tujini in naSo univerzo: načelo medsebojne koristi. Naši uveljavljeni raziskovalci po vsem svetu se bodo šele potem vključevali v raziskovalne in pedagoške programe v matični domovini, ko bodo v tem •našli« svoj znanstveni interes (da ne bo pomote: že danes obstoji vrsta takšnih zglednih oblik sodelovanja). Pri tem igranje na kakršnekoli druge strune, da bi jih pritegnili k sodelovanju z matično domovino, ne bo uspešno. Ljudje, ki so se v svetu neizprosne znanstvene konkurence uveljavili, dosegli pomembne znanstvene rezultate (številni med njimi zasedajo vodilne položaje v elitnih znaastvenih ustanovah), niso nikakršni zbeganci v tujem svetu, stojijo na trdnih nogah, je v svojem pretanjenem nastopu izpovedal Jote Velikonja, profesor washingtonske univerze.
S konkretno izdelanim programom sta nastopila Erich Prunt z graSke univerze (o t. i. lobistični vlogi, prenosu izkušenj o organizacijski strukturi univerz v razvitih državah, skrbi za znanstvene komunikacije, itd.) in Se posebej Jote Florjantič, naš raziskovalec in menežer iz Švicc. Zadnji je zelo natančno razgrnil svoj načrt, kako naj bi vsebinsko in organizacijsko potekalo sodelovanje v okviru »visiting professorship«.
Takoj je treba dodati, da naši ugledni znanstveniki svoje vključevanje v delo v matični domovini razumejo samo v okviru visoko profesionaliziranih oblik znanstvenega sodelovanja, kjer so vzajemni interesi natančno opredeljeni. Ali smo v teh neprijetnih časih, ko nam vedno več nadlog (balkanske provenience) seda za vrat, pravilno razumeli njihovo sporočilo?