Šolsko in Ijudsko izobraženje. ^Konec.) Pomnožimo tedaj šolske naukp, mladost premalo zna, premalo ve, tedaj naj se več reči nauči! — naj se uči zemljepisja, naravoslovja, telovadbe, kmetovanja. Ali bo mar s tem poniagano, ako vse drugo: šolsko cbiskovanje, učilni pripomočki, učitpljske službe, izobraževanje učiteljev i. dr. ostane pri starera. Več bi škodilo, kakor koristilo. Od nikoga se ne more več tirjati, kakor storiti more, in kjer se ni sejalo, tam se ne more žeti. Vpliko in zeld itnenitno vprašanje, kako se more šola zboljšati, da pripravi otroke za rastočo in razširjajočo omiko. S tem vprašanjem se ukvarjajo vsi, kterini je v resnici mar blagor Ijudstva, držele in narodov, kteri se trudijo za priliodnji rod in njpgovo blagostanjp. Preden pa to vpravičeno šolsko vprašanje rpšimo, prašajmo se pa naj prej, ali more Ijudska šola to storiti? Na to odgovarjamo da, in tudi n e. Ljudska šola tpga nikakor ne more storiti, dokler se od nje same pricakuje izpolnitev te velikp, naloge, dokler se sama trudi izobraževali in pripravljati za praktično življpnjc. Šola te naloge ne bode niogla spolnovati, dokler se ne skerbi bolje za nadaljevalno izobra- ženje mladine, ktera je šnli odrasla. 24» A šola bo spolnovala svojo nalogo, kakor hitro le zapreke padejo. Dobra šola bo v zvezi z boljšo doraačo odgojo in z vravnanim nadaljujočim podukotu mogla zadostovati vsem tirjatvam časa. A to more storiti le dobra šola, v kteri vlada ž i v o podučevanje, pa ne goli mehanizeni. Kakor pa je spdaj po veejetn ljudska šola, ker se starši špmbrano malo brigajo za šolo, soseske pa za vsako stvar raji kaj denarja privolijo, in se morajo otroci v šolo le siliti, taka šola ne bo Ijudstva spremenila , pri naj boljši voiji; učitelj le toliko dost-že, da se nekteri brati in pisati navadijo, ker potpm starši koraaj čakajo, ter dneve in ure štejejo, kdaj da bo otrok šole oproščpn. Taka šola ne bo ljudstva zboljšala. Kako pa si mislimo novo dobro vravnano šolo? y dobri šoli odpada razloček mpd podukom in odgojo, kakor ga tudi v življenji ni. Kedar se ukvarjamo z otroci, nimamo nikoli opraviti saino z njihovim spoznanjem, drugikrat pa samo z njihovim sercein, tudi ako hočemo olroka telesno izuriti, se tega tudi njpgov duh kolikor toliko vdeležuje. Otročjega uma ne moremo buditi, da bi volje ne nagibali, v glavo mu tudi nič ne moremo vbiti ali vsiliti, da bi ludi ne vadili njegovega verskega čuvstva ali estetičnega okusa. Vselej imamo opraviti z vsem živini otrokom, z vsem njegovim dušnim in s telesnini živobitjem. Tedaj ne moremo nikoli odgojevati, da bi ne odgajali ali na dobro ali na zlo. Da bi domača liiša le odgojevala, šola pa le podučevala, to je čislo kriva in napačna misel. Sola, ako boče kaj koristiti, mora podučevati in odgajati. Vsa šola v v.si svoji napravi in vredbi z vso svojo delavnostjo vsplej in o sleherni uri niora ozirati se na vsega otroka, na njegovo dušo in telo, na njegovo spoznanje, serce in voljo, ves otrok se mora žlahniti. Poglejrao tnlado drevesce ! Vertnar ga presadi ia požlahni, in čaka, da odrase in donaša sad. Nihče ne bo od mladega drevesca že pričakoval obilo sadja, nihče mu ne bo vcepil debelih vej, da bi precej sadje rodilo, to pride pozneje sanio po sebi. Tako je tudi pri otrocih. \jihov duh se razvija od stopinje do stopinje. Vsako pride o svojem času, toda skerbno se mora rediti, ali saj ne opovirati ali motiti; toda koniaj /,e mladi duh bprst poganja, že hočcnio sad viditi, ktcri naj bi se potem v življenji rabil. Brezpamet, to se ne da prisiliti! Ko bi bil člove.ški duli kakor skrinja, ki se da z blagom nabasati, naj bi že bilo. Otročji duh pa, kakor živi in biva, čuti, uiisli in hoteva, je živo organično bitje, ki se razvija po določenih postavah, od stopinje do stopinje, kakor mu je stvarnik odločil. Kakor (pIo še le v letih in lp, ako je dobro oskerbIjeno, pride k nioči, (ako tudi duh. In kakor telo odstrani vsako teršico, klera se je zasadila v meso in želodec ne prebavlja, kar ni zanj, tako tudi otročji duh dela po postavah, ktere mu je odmenil stvarnik, ter izbruhne, kar ne more prebaviti. Tudi to, kar se naravi prilpga, ne ohrani telo takošno, kakoršnoje sprpjelo, marveč se taisto spreminja v kri in meso, in to se zopet večkrat obnavlja. Tako se godi tudi v človeškem dubu. Vse, kar se človek nauči, dasiravno se vjema z naravo, ne ohranuje se samo v duhu, marveč se predela in duh se s teni oživlja in okrepča. Obprnimo to na našpga iolskega dečka! Kaj poraaga našemu Mihcu, ako se je učil tisočerih reči, ktere se njegovi naravi ne prilegajo? Kaj pomaga, ako bere reči, ktere otročji um ne razume, ako dela opravilne spise, kteri se mu ravno tako podajo, kakor očetova suknja ali klobuk, ako dela gospodarske spise, pa ptt šoli iz blata hišice dela, kaj mu pomaga, ako imenuje gorovje in mesta po Aziji in Avstraliji, ker od vsega tega nima pojma? Otročji duh se preobloži s tako tvarino in ker-je ne more prebaviti, odpahne jo čisfo do dobrega. Cemu je bil tedaj ves trud učencev in učileljev? Sedaj naj bi pa sam nadaljeval. Pa kaj dela? bukve verže v kot, da jih nikdar več ne vidi. Ko bi le ne bilo vse opravljeno s tem, da pozabi, kar se je naučil! Dostikrat ravno iz tega vzroka nastane gnjus do vsakega daljnega izobraževanja. Tedaj ni vse s tem opravljeno, da se otrok nauci le nekoliko reči; veliko impnitnpjše in važnejše je io, da se pri otrocih duh in telo naravno in v soglasji razvija. Namesto, da bi se vprašalo, kaj morajo vse otroci znati iri vediti, naj bi se raji vprašalo, kaj bo enkrat iz otroka. Sola naj nikar samo ne podučuje, ampak naj tudi izobražuje. Stvar je važna in vredna, da se premisli.