Leto 26      ^^^^^NUELCE^^^^^^^&ran 37
mMiloševa  :     Moj golobček>
*|^|il jc lep pomladni dan. Po travnikih in vrtovih so l/lPO) ^e P°Žan)ale zelene travice. Ob mejah so žc ''<š^ zvonili beli zvončki in trobile trobentice. Tu-patam pod kakim grraičkom si našel že tudi nežno-dehtečo vijolico, Pomladno solnce je stalo visoko na nebu in sipalo svoje zlate žarke na zemljo,
Ravno sem pripravljala in rahljala zemljico na svoji gredici. Večkrat sem se ozrla proti golobčku, ki se je grel na solncu, ne daleč od mene. Kmalu na to pa začujem glasno frfotanje. Jaz pa — nič hudega sluteča — se ozrem, kaj li je? Pa, o strah in groza, ravno je priletel iz bukovja velik kragulj in hotel od-nesti mojega golobčka. Samasebi nisera mogla tega verjeti. Stala sem nepremično, kakor okamenela, in sem gledala. Kmalu pa sem se zavedla, spustila sem iz rok vse, kar sem držala, glasno sem kriknila in -tekla za golobčkom. A žal, bilo je že prepozno. Ne-kaj časa se je revež boril z divjakom, slednjič pa je zmagal kragulj, ga stisnil s svojimi ostrimi kremlji in ga odnesel.
Bilo mi je, kakor bi bil odnesel pol mojega srca.
Niti za trenutek nisem odtrgala proč oči, am-pak samo za njim sem gledala, kaj bo z njim. Pa ne dolgo, kmalu sta padla oba na tla — golobček se je še vedno branil. Še enkrat pa ga je zagrabil kragulj in ga odnesel.
Blizu gozda je pa kragulj tudi omagal. Izpustil je nedolžnega golobčka. Ta pa, čeravno je bil močno ranjen, se je hitro pobral in je zletel proti domu. V neki meji je izginil in ni ga bilo več videti. Takoj sem stekla tja, da ga poiščem. Celo popoldne sem hodila ondi okrog, pa ga nisem našla. Mislila sem za-gotovo, da je padel v kak jarek in je tam poginil.
Bil je tako pohleven in domač ta golobček, da se je dal vsakemu prijeti. Imela sem ga vedno v ku-Ifinji. Lc, kadar je bilo toplo, je zletel vun na solnce, da se zveseli. K vratom na tla sem mu dajala koruze in drobtinic. Pa, če mu je hotel kdo kaj vzeti, je glas-
•      ______________________________J
Stran 38                   ANGELČEK                    Leto 26
no zagrulil in se zagnal v roko. Če je pa mačka jedla     ' mleko iz svoje skledice, jo je pa kar pregnal .in popil mleko sam, ker mu je bilo veliko ljubše kakor voda. Tudi starih kokoši se ni bal; če so hotele njemu kaj pozobati, je vse prcpodil iz kuhinje.
Vsi smo tega golobčka tako radi imeli. Saj se je priljubil vsakemu na prvi pogled. Mene je pa po-sebno poznal. Večkrat mi je zletel tudi na ramo ali na roko. In ni šel dol, dokler ga nisem sama djala.
Drugi dan po tepi dogodku je bila nedelja. Zgo-raj v sobi sem ravno odpirala okna, kar prileti — moj golobček. Hoče k meni, pa ne more. Bil je preslab, padel je na tla. Hitro stečem dol in ga poberem. Pe-roti je imel še vse krvavi in napol odtrgani. Tudi drugod je bil ves razmesarjen. Zeval je kakor druge-krati, ko je bil rejen in hi imel ničesar piti, Takoj sem ¦vedela, česa želi, Ponesla sem ga v kuhinjo ter mu dala piti. In precej je dobil toliko moči, da jc stopil na noge. Glavico je okrenil postrani in me pogledal tako hvaležno, kot bi hotel reči: »Hvala ti stokrat! Dala si mi zadnjikrat.« Še enkrat je malo pil, nato pa sfrfotal, in bilo je po njem.
Lahko si mislite, kako hudo mi jc bilo po njem. Nisem sicer glasno jokala, le molče sem zrla pred se,     M in solze so mi drsele po licih.                                     ^^M
Moj ubogi golobček!                                          W^M