Poštnina plačana v gotovini. Leto XXI Dolnja Lendava, 5. augusta 1934. Štev. 31. Cena 1 Din. Naročnina doma na skopni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo 6 Din, ali z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom 8 Din. 5O para., letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cen a oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din, i tak niže. Popüst po dogovoru Namen Novin je: 1) z zágovorni Pravice tolažiti Srce Jezušovo, i 2) z čistimi dohodki podpirati siromake Sv. Ivan Bosko, pomagaj nam oba doseči. Narodna zavest. V zadnjem časi se je narodna zavest pri vsej narodaj jako zdignola, tüdi pri nas Slovencih. Zato si ogledajmo v tom' članki pravo jedro narodne zavesti. Telko se dnes guči i piše od narodnosti, od lübezni do materinskoga jezika, od narodne zavesti, telko se borimo za njo, da tüdi žrtvüjemo jako dosta i trenutno moramo tüdi ešče kaj trpeti zavolo nje. Ali je rejsan ta narodna zavest potrebna i hasnovita, ali je to v človečoj naturi vtemeljeno, ali je ne mogoče to samo nekaj umetnoga, stvor denešnjega časa, brez šteroga bi lüdstvo živelo bole zadovolno i srečno? Ka je narodna zavest ? Gda mislimo na vekšo vnožino lüdi, ki majo dosta sküpnih lastivnosti, sküpne obi-čaje i šege, skupna stremlenja, približno iste hasnovitosti, mogoče stanüjejo sküpno eden poleg drügoga, posebno pa je drüži ista, Sküpna govorica, potem pravimo, da stvori ta vnožina lüdi en narod. To pa je že v človečoj naturi, da se drüži človek rajši s takšimi, s šterimi ma več sküpnoga. Od tü tüdi stanovska zavest med posamičnimi pozvanji. Vsakši poprek bole lübi tiste, ki majo ž njim isto pozvanje, isto delo, isto trplenje. Vednako je v drüžini. Vsakši ma navadno svoje domače rajši kak drüge, zato ar ma ž njimi več sküpnoga : iste stariše isto streho, isto vzgojo itd. Ka je sküpnoga, to drüži, ka je različnoga, to razdrüžüje, tak je zapisano v človečem srci. 1 če potem mislimo na to: ti ládje, med šterimi živimo, majo iste običaje, isto govorica, z šterov si razodevamo veselje i radost, bolečino i trplenje eden drügomi, stanüjejo na istoj zemli, ki je vzgojila mene, iz tej lüdi je rojena moja mati, ki mi je dala živlenje i vzgojo, potem je naturno, Ida to lüdstvo bole lübimo ar nam je v vseh stvareh bliže kak tüjinci, šteri nas ne razmijo i njim niti povedati nemremo, ka čütimo, ar ne razmijo našega jezika. I zavest te sküpnosti zovemo narodno zavest. Kak vidimo, je to ne — prazna reč denešnjih dni, je ne nekaj umetnoga i prisiljenoga, liki globoko zapisana v človečem srci. Zato šteri zataji svoj narod i se ga sramüje, što celo dela proti narodi, iz šteroga je izišo, dela nekaj, kaj je proti náravnomi zakoni, proti božoj voli. Vednako napravi, kak tisti, šteri nešče več poznati svojih domačih i celo dela na to, da škodi svojoj lastivnoj drüžini, ki njemi je dala vzgojo. Mogoče boš ugovarjao: če je narodna zavest tak nekak v človečoj naturi zasidrana, zakaj so pa v prešnjih Časaj ne poznati narodne zavesti? Motimo se, če mislimo, da so v starih časaj ne poznati narodne zavesti, -- samo, da so je ne imenüvali s tem í imenom. Ka pa je mogočne Rimlane vodilo i bodrilo, da so rimskoj državi v dobi stoletij Priborili takšo moč i sijaj? Bio je pri njih navadni ponos, ki jih je zmerom podžigao k novim djanjom: „Romanus sumˮ, „Rimlan semˮ; tem njihovim rečam moramo pripisüvati velki deo rimske zgodovine, Ka smo od Rimlanih povedali, to bi lehko povedali od vseh narodov, od Grkov, od starih Germanov, Špancov, Angležov i če se je Nemčija i Francija razvila do takše moči, moramo veliko pripisüvati nemškoj i francus- koj narodnoj zavesti, ki se je za časa Napoleonovih zmag jako poživela. Narodna miseo i zavest sta bili zmerom na sveti, samo pod drügimi imeni i v drügih oblikaj. Sezna se pa, da je narodna zavest včinila na sveti tüdi dosta slaboga, dosta vnebo kričečih krivic. Najmre kak vsakšo stvar, tak tüdi narodno zavest mogotci lehko izrablajo proti drügim narodom, zato pa mora biti tüdi narodna zavest podvržena višišim zakonom i obstojati samo v okviri višiših zakonov. I eden tej višiših zakonov, šteromi se mora narodna zavest brezpogojno podvreči, je kršč. pravičnost. Lehko lübiš svoj narod i ga moraš lübiti bole kak drüge, ar ti je bliže i ar tak zahteva vrejena lübezen, liki nikdar pa ne tak, da bi s tem delao krivico drügim narodom. Ali ma ta narodna zavest tüdi kaj praktičnoga pomena, ali če se inači pitamo: ali ne bi bilo zadosta, da to narodno zavest samo verno čuvamo v srci, zakaj jo tak na vse strani povdarjamo, ali se splača telko trpeti i Žrtvüvati za njo? Potem kakše koristi prinaša? Narodna zavest v najvišišoj meri büdi i zbira moči za vsestransko delo v hasek lüdstvi. Kajti v vsakšoj narodnoj zavesti, če je istinska i odkritosrčna, je velki deo lübezni do naroda. I vsakša prava lübezen je delavna, požrtvovalna i tak tüdi prava lübezen do naroda dela na to, da kak mogoče visiko zdigne blaženost lüdstva, njegovo düševno, politično i gospodarsko moč. Prava narodna zavest, globoka lübezen do slovenskoga naroda je vodila dr. Kreka, da je sno-vao med Slovenci zadružne, gospodarske i delavske strokovne organizacije, da bi tak naše lüdi iztrgao iz krvocecanja kapitalizma, zato je skrbo za njihovo strokovno izobrazbo, da bi ravno s tem zboušao njihov težki položaj. Pa tüdi naša krajina je mela takše može i je tüdi ešče ma i to so bili i so ešče : Ivanoczy,Baša i živoči drügi. Jedino lübezen do svojega lüdstva je vodila i je ešče vodi, da delajo za svoj narod, čeravno so morali i morajo zavolo te lübezni pretrpeti dosta! Narodna zavest je tüdi zadnje čase jedina vez, ki nas more zdrüžiti v edno velko celoto. I če je potrebno dosegnoti narodi kakših pravic, vgodnosti i koristi, potem posameznik ne opravi nikaj, stranka malo, ves narod zdrüžen v celoti pa velko. I ravno v tej časaj, gda nam trbej dosta dosegnoti, ali pa preveč zgübiti, je potrebna celota na zvünaj i ta je tem trdnejša, kim močnejša je narodna zavest. - J. M. Evharistični shod za lavantinske püšpekijo v Maribori v dnevaj 7. i 8. septembra 1934. Dragi verniki! Gda se je v minolom leti razglasila jubilejna Proslava 1900 letnice smrti Gospodove, nastavile presv. Olt. Svestva i vseh tistih čüdovitih dogodkov, s šterimi je završo Gospod odrešenje človečanstva, so se povabili lavantinski verniki, da v svetom leti iz zahvalnosti do zveličara človečega roda znova obnovijo sebe i svoje drüžine v Kristuši, V te namen so se poleg navadnih pobožnosti priporočili posebno skrbno pripravleni pokrajinski i dekanijski evharistični shodi. Odziv je bio nad vse pričaküvanje razveseliv. Ravno te se je objavila tüdi vest, ka se misli v leti 1934. ali v leti 1935. prirediti v Maribori velki evharistični shod za vso lavantinske püšpekijo, šteri naj dostojno zaklüči vrsto veličastni dekanijski i pokrajinskih euchar. shodov v püšpekiji (Oglasnik 1933, V.) V letošnjem postnom pastirskom listi sam napovedao, da se bo vršo nameravani škofijski evharistični shod že v tom leti i Vas povabo h kongresi. (Oglasnik 1934, U.) Medtem je sv. Oča z apoštolskov konstitucijov „Quod superioreˮ z dne 2. aprila 1934. razširo sv. leto, štero se je proslavio v Rimi 1.1933—34 na celi katoličanski svet i ga z vsemi obilnimi odpüstki podugšao za čas od Bele nedele 1934. do Bele nedele 1935. Z ednim preteče letos 80 let, od gda je bila slovesno razglašena verska istina o brezmadežnom Popri-jetji preblažene Marije. Tem bole me zato veseli, ka je spadnola odločitev za škofijski evharistični shod v Maribori na leto 1934, ar je zavolo toga dana vernikom tem ugodnejša prilika, da božemi Odrešenik! dajo zadoščenje za žalitve nehvaležnoga sveta i se v Presv. Evharistiji Zdrüžimo s svojim Zveličarom, šteri zove: ..Pridite k meni vsi, šteri ste trüdni i obteženi i jaz vas bom poživo. Vzemite moj jarem nasé i včite se od mene, ar sam krotek i z srca ponizen i najšli bote mir svojim düšam. Ar moj jarem je sladki i moje breme je lehko." (Mat, 28-30.) Za potrebne predpriprave se je že na konci lanskoga leta Sestavo širši Pripravlalni odbor, šteri je po dugših posvetüvanjih priporačao, da se naj obhaja napovedani lavantinski škofijski evharistični shod na svetek Marijinoga Rojstva, dne 8. septembra 1.1. i ne kak je bilo neprle napovedane na Velko mešo, dne 15. avgusta, ar so na te den v Maribori drüge prireditve svetnoga značaja. Svetek Marijinoga Rojstva naj bo zato določen za lavantinske evha-ristično proslavo v Maribori. Te den naj bo Odzdaj v spomini vseh žup-nlfskíh odborov Katoliške akcije i vseh cerkvenih organizacij, da se širom lavantinske püšpekije začne z delom za častno vdeležbo i kim veličastnejši Potek škofijskoga evharističnoga shoda. Zá 8. September 1934. že dnes vabim drage Lavantince v Maribor. Naj ne bode župnije, štera nebi bila zastopana po svojem odposlanstvi na evharističnom kongresi v Maribori. Vüpam se na obilno vdeležbo od naše verne mladine, zlasti od dijaštva, posebno še vabim katoličansko razumništvo, kak tüdi vse drüge sloje i sta-nove: pridite, ka ponesemo v veličastnoj procesiji evharističnoga Krala skoz mariborske vulice, ka javno izpovemo .svojo vero v Kristuša, v šterom je rešitev iz težkih preizküšenj, pa tüdi naša sreča. Častite dühovne sobrate, Katoliško akcijo, cerkvene organizacije, katoliška drüštva pa prosim, da kak vsikdar tüdi zdaj naj sodelujejo pri pripravah za evharistično slavje v Maribori, ka bode verska manifestacija skem popolnejša i sadovi tem obil-nejši i trajnejši Podrobni program i natenčnejša navodila se bodo še pravočasno sporočila. Za dnes lehko samo to sporočam, da se bo posküšala poskrbeti Polovična vožnja na železnici, i zagotovila vdeležencom falejša hrana i prenočišče. V osvedočenji, ka brez božega blagoslova ne uspeva niedno človeče delo, prosim dühovne sobrate i vse vernike, da molijo za Uspeh i zveličaven potek nameravanega evharističnoga kongresa. Posebno naračam čč. gg. dühovnikom, da vložijo vsakšo nedelo, gda dopüščajo rubrike, pri sv. meši: Commemorationem de SS. Sac- ramento za srečen potek evharističnoga kongresa, pa če je najsvetejše izpostavleno ali ne. Poleg toga naj se moli pri slüžbi božoj popoldne i gdašte se opravlajo sküpne „večernice" z verniki, za zveličaven potek evharističnoga kongresa: „Oča naš, Zdrava Marija i Dika bodi.ˮ Moja vroča žela je, da bode letošnje leto za vso püšpekijo leto verske obnove po presv. Olt. Svestvi, šteroga častenje je v püšpekiji prineslo že telko lepih sadov. Naj se v tom leti očivesno, pred vsemi lüdmi, pokaže, ka znamo ceniti predragoceni dar boži, Svestvo presv. Rešnjega Tela, v šterom prebiva Bog med nami i nam je v svetoj meši vsakdenešnja daritev, v svetom prečiščavanji pa naša düšna hrana. Hvaljeno i češčeno bodi najsvetejšo Olt. Svestvo zdaj i vekomaj! Dano v Maribori, na god Matere dobroga sveta 26. aprila 1933. + Iván Jožef, škof i apoštolski administrator. Program (v glavnih obrisih): Kongres se vrši 7. i 8. sept. 1934. Kak Priprava na kongres naj se vršijo po vseh župnijah v dnevih 5., 6. i 7. septembra tridnevnice. V Maribori naj se vršijo te tri dni v vseh župnih cerkvah i pri oo. kapucina primerne predge. V petek 7. septembra, zborovanje za dijake, izobraženstvo i za stanove (dečke, može, žene i dekle); večer v Unionskoj dvorani predavanje oratorija „Mesija“, o polnoči v župnijskoj cerkvi polnočnice. Cerkve ostanejo celo noč odprte. Na svetek 8. septembra: Od 4 vüre naprej sv. meše i prečiščavanje. Ob 9. začetek slovesne slüžbe bože: vnožina ide včasi po prihodi na Glavni trg i se postavi na prostor, šteri njim je določen. Ob 9. pride na Glavni, trg Prezvišeni v sprevodništvi dühovščine. Tam bode meo predgo i sv. mešo. Po sv. meši bo po mesti procesijo z Najsvetejšim, nato pri stolnice (oltar pri križovoj kapeli) Posvetitev vseh-presv. Srci Jezušovomi. Popoldne ob 2 vüri bodo v pokopališkoj kapeli litanije, nato poklonitev vseh zastav na Slomškovom grobi. Ob 4 vüri v Unionskoj dvorani ponovitev oratorija „Mesija“. Pripomba. Če se javi do 300 romarov iz Slov. Krajine, dobimo posebni vlak, ki bo sem tam koštao 39 Din. Gledoč na to vožnjo se javite pri g. dühovnikih. Naš list tűdi sprejme prijave i je odda g. dekanom. Pisma naših z tüjine Montagnoy, Francija. Prečastiti gospod! Najprle jih goreče pozdravlam i njim želem od dragoga Boga i Device Marije prelübo zdravje i da bi ešče mnogo let živeli i bi glasili dobre reči v Novinaj, kak v našem krščanskom listi. Novine so nam potrebne ne samo za telo, nego tüdi za düšo. Pa tüdi ne samo za tistoga človeka, šteri misli mreti, nego za vse, ki ščejo pošteni ostati; ali dnes den je jako malo takših lüdi, šteri bi mislo, ka bode mogeo mreti ednok, posebno eti v Franciji. Tü velka nevarnost preti našoj mladini, štera se oddalji izpred oči svojih domačih, naj so to stariši ali pa rodbína. Tü so strašni lüdje, ne ka bi tej Vervali v Gospoda celoga sveta! Tüdi jaz sem letos zavdaro v Francijo, neide mi prebožno za drügo stran, samo to je slabo, ka moram vsakši svetek delati, po nedelah pa do poldnéva. To je najvekša falinga za mene i za vse moje prijatele. Hižo božo mamo blüzi, komaj pet minot, a vseedno nemremo v njo. Zdaj Vas pa Prečastiti gospod ešče ednok prav lepo pozdravlam, tak tüdi moji pajdašje i Vam vsi Želemo zdravje tak tüdi vsem sotrüdnikom naših krščanskih listov i celo Slovensko Krajino, posebno pa naše domače. Karlo Vrečič iz Matjašovec pa pajdašje: Šerüga Štefan i žena Kristina, Čahuk Štefan i Vogrinčič Franc. Širite Novine! 2 NOVINE 5. augusta 1934. NEDELA. Jezušovo Srce, oméhči naša srca na smilenost do Tébe i tvojih düševnih i telovnih sirot! Nedela po Risalaj edenajsta. Evangelium sv. Marka VII. Vu onom vremeni: Vö idoči Jezuš z krajin Tiruša, prišo je po Sidoni k morji Galileánskomi, med krajinov Dekapolisa. I pripelali so k njemi glühoga i nejmoga, i prosili so ga, ka bi položo na njega roko. I pelavši njega od vnožine na stran, püsto je prste svoje vu vüha njegova, i plünovši, dotekno se je jezika njegovoga, i gori se zglednovši v Nebo, zdehno je, i veli njemi: Effeta, to je, odpri se. I preci so se odprla vüha njegova i razvezalo se je vezalo jezika njegovoga i prav je gučao. I zapovedao je njim, ka bi nikomi ne pravili. Od koga bole je pa njim on prepovedao, od toga bole so oni vö glasili; i tem bole so se čüdivali, govoreči: dobro je vsa včino, i glühe je včino čüti, i nejme gučati. * „Vse je dobro včino . . ˮ Mk. VII. Po rečaj dnešnjega sv. evangeliuma je Jezuš ozdravo ednoga glühonemoga človeka. Množina, ki je bila navzoča pri tom čüdnom ozdravlenji je začela hvaliti i zvišavati Gospoda. Sv. evangelium pravi, da kem bole njim je Gospod brano, tem bole so se Čüdili i govorili; „Vse je dobro včino, glühe je včino, ka čüjejo, slepce, ka vidijo.ˮ „Vse je dobro včino ...ˮ To se pravi: Bog vsikdar dela samo dobro, išče samo to ka je nam na hasek, v korist i to v prvom tali, ka je nam na zveličanje. To so najvišiša pravila vsega božega delovanja i činenja. Kak preproste i jasne so te reči, vendar, kak malo jih razmimo, kda se dogajajo pri nas i v našem živlenji. Razmimo jih, kda nam Bog dela po našoj voli, kda se nam dogaja vse po voli, kda nam je sreča mila. Razmimo, ka nam je Bog dober, kda smo zdravi, kda nas sprevaja njegov sv. blagoslov pri našem deli, sreča pri živini, dobra letina itd. Te je naše srce puno hvale! „Ve pa Bogi hvala ...“ To je naravno, če ravno ešče mnogi tüdi tü pozabijo na: „Hvala Bogiˮ. Ali pa razmimo te reči te, kda nam je Bog dober, prav dober, milostliv i dobrohoten i nam pošle trplenja, probanje, pohajanje ? ... „Vse je dobro včinoˮ, tüdi če nam pošle beteg, dugi i neozdravlivi beteg, če pohodi naše drüžine, če nas pohodi včasi s süšov, nas obišče pri živini, sirmaštvom itd. Vendar nam je Bog tüdi zdaj dober, ešče mogoče bole, kak kda inda. Znamo najmre, ka je križ najvekša boža lübezen.Tak moremo gledati skoz lübezen vse, ka nam je ne povoli, ali proti našoj voli. Bog dela vse dobro, tüdi če mi me razmimo docela zakoj tak i ne ovak. To je krščansko čütenje. I tüdi v križaj moramo Boga hvaliti, to je hvala, čast, ki se Boga dostaja. V živlenji nesmimo nikdar gledati na to, ali je lejko, ali težko, prijetno ali neprijetno, častno ali sramotno, dobiček ali kvar, nego to moremo iskati v prvom tali, jeli to mojoj düši, za mojo večnost, dobro, ali slabo, koristno, ali škodlivo. Po tom pravci dela Bog, tak moremo delati tüdi mi, teda bomo razmili i zapopadli reči sv. Pisma popunoma: „Vse je dobro včino . . .“ Nedelska šola. II. Ne bomo vsi doma. Mati ma svoj god. Mislite, ka so vsi njeni tak srečni, ka jo lejko pozdravijo pod domačov strehov? Ne. Tisti, štere je pregnala z domi nemila Usoda, tisti, šteri morejo zavolo krüha prenašati trdi objem tüjine, ne morejo domo. Za te je pošta i njene naprave, štere prinesejo pozdrave materi tüdi iz najbole oddaljenoga kotička sveta. Vse to vala tüdi za god naše sküpne matere, naše vožje domovine, Slovenske krajine. Vsi ne bomo mogli k njej, domo, ali se itak lejko vdeležimo prelepoga svetka petnajste obletnice slobode i našega zjedinjenja. V tom pogledi pa morajo opraviti velko opozorilno delo domači, srečnejši, šteri lejko na svoje oči vživajo vse lepote Slovenske kra-jine i proslave njenoga goda. Kakše delo čaka na domače? Oni morejo po priliki opomináti naše v tüjini na den proslave, oni morajo terjati od svojih v tüjim, naj počastijo mater i domačo streho, s tem, ka na den petnajste obletnice mislijo na vozkejšo i širšo domovino, na vse domače. Kak opravičeno žele mati ka jo pozdravi sin na den njenoga goda, ravno tak žele i to opravičeno žele domovina od svojih sinov, da njej ostanejo srčno vdani lüdi zvün državne meje. Posebno tiste morejo opominati domači, šteri so nas zapüstili z razžaljenim srcom, mislimo: tiste šolane lüdi, šteri so naše krvi i našega jezika, pa — ar so se ne mogli pravočasno rešiti jarma tüje šole, dnes nosijo pomilüvanja vredno vlogo pobegjencov, emigrantov. Povejte tem, ka jih majo v tüjini za plačance, šteri pod vodstvom tüjinca lejko pripravlajo sramoto domačoj grüdi, svojoj krvi i svojoj materinščini. Povejte njim, da je ma domovina pred očmi i njim skaže lübezen, če njim je ešče toplo pri srci, kda čüjejo domačo reč i kda se spominajo svoje zapüščene domovine. Domovina je najmre edno samo i velko srce: lübi, — če je potrebno strogo kaštiga, ali če je čas, pozna tüdi kaj je vsmilenje. Ravno pred kratkim smo opisali v NOVINAJ živlenje lista z našega dreva, pokazali smo, ka ga mamo za svojega če tüdi dnes počiva njegovo srce pod hladnov težov ešče ne oslobojene Slovenske, jugoslovenske zemle. Povejte našim v tüjini: moč svoje roke lejko odajo tihinci, moč svoje poštene Slovenske glave tüdi, ne smejo pa odati lübezni svojega srca, ar do lübezni srca ma pravico, — samo domovina. Domači morajo opominati na svetek vožje domovine vse naše drage brate i sestre, delavce v tüjini, v Franciji, v Ameriki i v drügih krajih sveta. Sporočite njim, ka na den našega velkoga osvetka domovina ne pozabi na nje i jih prosi, naj ostanejo verni Si- novje. Naj se ravnajo po staroj šegi naših: naj si pridobijo potrebne dobrine za mirno i blagoslovleno vživanje starosti doma. Ar ne smejo pozabiti: samo doma Si ne tihinec; samo doma ti pokriva mrzlo srce domáča i ne ti-hinska zemla; samo doma si brat, sestra, indri, tüdi sredi najvekše sreče i bogatstva pa samo pomilüvan, ali zani-čavan tihinec. Toplo velko sunce je naša vožja domovina i traki toga sunca naj bodo vezi, štere obrnejo pogled vseh naših na domačo zemlo. Da, lejko me pitate, ali resan ma naša vožja domovina takše trake, šteri bi naj bili za vezilo. Ma. V zadnjih petnajstih letih je nabral tem trakom ali žarkom nepre-maglivo moč. Ar ne smemo pozabiti, ka smo pred petnajstimi leti ešče mislili mi i to so trdili tüdi naši gospodarje, ka na svoji nogaj ne bomo mogli hoditi, ka smo rojeni za pridne i dobro Plačane hlapce; ka prej nemamo niti najmenše porcije sposobnosti — samostojnoga gospodara. Glejte: Slovenska šola, Slovenska molitev, slovensko delo i Slovenske voditele ma naša krajína že celih petnajst let i itak živimo, napredüjemo. Dvadvajsti maturantov ma Slovenska krajína v letošnjem leti, četüdi nema svoje popune gimnazije; mamo priznane pisatele; mamo mlade šolane lüdi, šteri s svojim delom širijo diko naše krajine zvün domačega kotička; mamo mladi rod, šteri se smeje, kda čüje od nas starejših, ka so bili časi, kda je reč tihinca kak oster bič pokala v Slovenskoj krajini i širila moč gospodara, jemala pa je moč domače Slovenske lipe. Da, vse to, kaj smo napravili i pripravili v petnajstih letaj slobodnoga živlenja, naj vekša njuv ponos, ar smo ne delali samo za sebe, nego tüdi za brate i sestre, štere vabimo med nas na den petnajste obletnice slobode. Vmor dr. F. Gerlicha velkoga dühovnoga prvoboritela za krščansko nemško državo. 5. marca 1933. so bile v Nemčiji prve hitlerevske volitve. Pet dni potom, 10. marca 1933., je Hitler odpravo avtonomijo Bavarske. Isti den je bilo v časopisji, da je bio dr. Gerlich, glavni vrednik „Münchener Neueste Nachrichtenˮ postavlen pod „policijsko varstvoˮ. Kak? Na ete način. V vredništvo je vdrla čupora pijanih S A oddelkov, ki je dr. Gerlicha podrla na tla i surovo pretepala, tak ka so ga mogli v vozo odnesti, odnosno odvleči. Gda se je drügi den javila pri ministerskom predsedniki Esseri neka višja osebnost i se zavzela za zaprtoga dr. Gerlicha, se je Esser kak čistokrvni narodni socialist Začüdo: „Kak? ..Ali je te pes ešče izda živ?...? Odtistimao je dr. Gerlich ostao v policijskoj vozi v Monakovom. Med njegove najhüše nasprotnike je spadao tüdi pokojni štabni šef Röhm, ki je rad prišeo k njemi v celico i ga tam z jahaškim bičom bio po glavi... Med najstrašnejše njegove doživlaje pripada „policijsko zaslišavanjeˮ 18. maja 1933. Pri zaslišavanji so ga naravnost telovno mučili tak, da je od tistihmao v vozi ležao, ar je bilo njegovo zdravje sčista streto. Dr. Gerlich je trpo tiho i batrivno. 30. junija 1934. pa se je priklatila v štrto nadstropje policijske voze v Monakovom (München) trupa razdivjanih SA oddelkov, ista, ki je predpoldne bujla lüdi, kak generala von Lossowa i bivšega ministerskoga predsednika von Kahra. Dr. Gerlich je bio iz svoje celice prepelan na hodnik, gde so ga včasih postavili k zidi i ga z revolverskimi streli vmorili. Par dni po tom je bila domačim dostavlena po pošti žara (posoda) z pepelom pokojnoga, A što je bio te mučenik dr. Gerlich? Dr. Fritz Gerlih je eden najvekših publicistovi (novinarov), ki je de-liivao na področji kulture v povojnoj Nemčiji. Prišeo je iz Stettina, gde je bio rojeni 1. 1883. kak sin protestantskih starišov. Kak politično-kulturni pisateo je postao znani, odkak se je med i pred bojnov teliko trüdio za ustanovitev „domovinske strankeˮ, gda jo je posebno podpirao admiral von Tirpitz. 1920. je postao glavni vrednik | „Münchener Neuste Nachrichtenˮ. Prvo leto se je v svojem listi bojüvao proti marksizmi, to je socialnimi demokrati pa ne z navadnim! votlimi nasprostvo liki z dokazi, štere njemi, je dalo globoko znanje modroslovja i izčrpno poznanje zgodovine. Nato se je začno zanimati za hitlerizem, šteroga je v začetki držao za važno moč proti boljševizmi. Dostakrat je njegov list s skrbnov rokov podpro prve hitlerovske pokretnike. A skoro po ednom leti že, je spoznao, ka „narodnosocialistični pokretˮ ne vodi vkrej od bolševizma, nego da v ravnoj liniji vodi k njemi. Skoro je prišlo do osnovnih sprememb v Gerlichovom svetovnom naziranji. Z velkov lübeznijov človeka, ki z gorečnostjov išče istino, se je vrgeo v preiskavanje „čüdežov Terezije Neumann vKonnersreuthiˮ. I kem bole se je s tem pečao, tem bliže je katoličanstvi. Slednjič je v Konnersreuthi 1. 1931. postao tüdi povrnjenec i se je potom v slüžbi katoličanstva postavo proti vstajajočemi i vsikdar bole grozečemi hitlerizmi. Postao je v pravom pomeni reči zvač i zagovornik na starih krščanskih poročilih postavlene nemške države proti prodirajočemi revolucionarnomi hitlerizmi. Par mesecov po svojem sprejemi katoličanske vere je leta 1931. vstanovo tjednik „Der Ilustrierte Sonntagˮ, šteri se je naslednjega januara spremeno v „Der Gerade Weg“ (Vednaka pot). Značüen je podnaslov toga lista:. List za zdrav razum. Založnistvo je pa tüdi značilno imenüvao: Založništvo naravnoga prava. Dr. Gerlich se je potom vrgeo v borbo, neodvisen od vseh strank i vseh lüdi, samo v slüžbi katoličanske vere. Bio je vsikdar sam, brez organizacije i brez peneznih sredstev za brnečo propagando. Njegovo bojno orožje je bio njegovi düh. „Vednaka potˮ. Kak program si je zapisao sledeče točke, ki so visile na steni njegove pisarne. 1. Božim zapovedim trbe biti pokoren tüdi v javnom živlenji. 2. Politika mora biti podvržena naravnim zakonom ne samo v izbiri sredstev, nego tüdi v njih cilih. Tak je njegova „Vednaka potˮ postala pravo Vseučilišče za vzgojo politične značajnosti edina mogoče v Nemčiji, gde je ne bilo mesta za haske i dobičke pa političnih pogodbaj. Vsa javna po- litična pitanja je presojao iz toga stališča. On i njegov list sta pa postala dühovna velesila, štera je zahtevala poslüh ne samo v Nemčiji, nego po vsom velkom kulturnom sveti. Kak se je dr. Gerlich borio proti hitlerizmi. Ne tak, kak nešterni, ki so Hitleri napovedali borbo kak konku-renčnomi pokreti, šteri sega po istih , jaslaj. Gerlich je za sebe nikaj ne iskao i zato njemi je hitlerizem ne bio nikše konkurenčno gibanje nego samo sovražnik, šteroga je njegov fini düh včasih presvéto do osnovnih sestavin. Za njega je narodni socializem gnili sad tiste verske mlačnosti, štero je vzgajao nemški protestantizem. Hitler je naslednik i dedič protiverskih poročil stare Prusije. Hitlerizem nosi seme boljševizma. Kelkokrat je opominao pred tem pokretom, kelkokrat je zapisao v svojem listi, ka »bo morala Nemčija prestati ešče dosta höšo žaloigro, kak jq je doživela po sve- j tovnoj bojni 1. 1918. prle, kak bode \ zrela za novi državni pozdig". I gda je Hitler prevzeo oblast, je zapisao dr. Gerlich, da se zdaj »s strahotnov hit- j rostjov bliža strašna Usoda Nemčije". Slüto je krvave dneve... ,Finis Germaniae‘.(Konec Nemčije). Izpovedao je tüdi neštetokrat, ka bode hitlerizem povratek Nemčije k katoličanstvi, to je nazaj k čistomi navuki božega Sina, toti nekelko ovirao, a preprečiti ga nede mogeo. Katoličanstvo ali — finis Germaniae (konec Nemčije) je vzkrikne, gda je s svojim prodirajočim jasnim dühom razkrio poganstvo v novom gibanji i v zadnjojI vöri opominao tiste, toti redke katoličanske može, Šteri so se vdali se- j njam, ka hitlerizem podpira pravo krščanstvo" i šteri so mislili, ka pomeni zmaga Hitlera tüdi zmago Cerkve. Kak prav je dao Gerlichi ves kulturni razvoj v Nemčiji samo v zadnjih 15 mesecaj! Katoličanska Cerkev je zrasla i je ostala edina trdna neomajena trdnjava prave kulture i pravoga človečanstva. Dr. Gerlich ma zato nemrtelne zaslüge. Bio je prorok nemškoga zloma, a bio je tüdi prorok i oznanilec nemške dühovne .spomladi. V svojem bistrorn dühi vidi kak izza podrtij hitlerizma vstaja nova Nemčija, štera je pa najšla Boga, ki se čütijo njim zvezana i je samo Njemi vdana v pokorščino Ta Nemčija bode ešče komaj postala mirovna sila, štera bo potom tüdi dobila svoje Zgodovinsko poslanstvo. Svoje dni se je Görres borio proti tlačilcom. Dr. Gerlich pa se je bojüvao proti dühi tlačilstva. Naj [ vsakši čte njegovo knigo: „Politik aus dem Glaubenˮ (Politika iz vere), pa bode znao, koga je hitlerizem 30. ju; nija pobio na tla s surovov silov. Geltlichov düh žive i zida novo Nemčijo. (Po „Slovenciˮ.) To je junaški govor. Boža vola, boži zakoni. Vi ste tüdi čüli, ka so vam pravili, da je jakostno vse to, ka je koristne narodi, ka pospešüje cile i težnje plemena. Toda mi vaši püšpeki vam pravimo, ka je jakostno samo to, ka odgovorja božoj voli i njegovim zakonom,, ki so, kelko se tiče naturnoga dobra i naravnih pravic, zapisani v človeče srce ali pa, šteri so po božem razodeti objavleni ali so pa v cerkvenih zapovedaj, štere boža nazveščenja varjejo. Samo te, šteri se teh zakonov drži, slüži svojemi narodi v njegovo časno i večno blaženstvo. Tak imenüvani „zakoniˮ divje sebičnosti i nagoni nevkročene narave pa so ne boži zakoni, liki vodijo od njih v pogübeo tak posameznika kak celi národ, šteroga vržejo kak slepo igračo lastnih razdirajočih strasti v jakostno zmešnjavo, štera je vsikdar sprevajao tüdi od gospodarskoga i kulturnoga propada pa politične samovole.To je tisti „düh časaˮ, šteromi so se šteli prilagoditi tüdi nešterni katoličani, ki bi šteli biti vlüdni. Toda Cerkev i njeni zastopniki odklanjajo vsakšo takšo vlüdnost, ki je nikaj drügoga ne, kak dovolenje hüdoga. Mi tak ravnamo v korist naroda i države i v korist narodovoga naraščaja, šteri mora bili vzgojen v dühi bratske lübezni i vzajemnosti ne pa sovraštva i sebičnosti pa brezpogojnoga plemenskoga sovraštva, štero ščejo gotovi führerje sta- 5. augusta 1934. NOVINE 3 viti narodi namesto križa kak znamenje „odrešenja“. Ne, to je ne znamenje odrešenja, nego znamenje pogüblenja. Vablivi glasi führerov. Ne, omeniti se moramo, posebno dnes, z vsemi močmi križa na Golgoti šteri nam z ednim kaže pot do osebnoga i narodnoga vstajenja. Ka gučijo od Kristuša, šteri da more postati zgled nemškomi narodi, samo če ga „dol vzememo z židovskoga križa sramoteˮ i oznanjüjemo kak junaka kakši je bio Siegfried, to je gola bedastoča, od štere tüdi guči apoštol Peter, gda omenja lažlive proroke, ki bodo tajili celo Gospoda, šteri je je odküpo. Čüli ste tüdi „führere“, ki so pravili: Vi se morate držati prisege, štero ste prisegnoli nam, a, mi vaši püšpeki vam pravimo: Prisega je slovešno Zazavanje Boga za svedoka, zavolo šteroga je že miselno izklüčeno, ka bi vas mogla takša Prisega gda obvezati, da napravile kakše dejanje, štero je nasprotno božim postavam. Gda ste prisegnoli državi ali zastavi, vas to veže, da zvesto spunjavate dužnosti, naložene od zakonite oblasti v korist državi i narodi. Toda, če bi dobili kakše velenje, štero bi vas sililo, da napravile djanje proti božemi zakoni i njegovomi jakostnom redi, se moreti spomniti, da tisto nikaj ne vala, ka bi se koga štelo obvezati proti božemi zakoni ,i krščanskoj düšnoj vesti, kak to vči katoliška Cerkev i je vsikdar včila. Kardinal je končao z etimi rečmi: Mi se zavedamo, da kak čuvarje verske dedščine naših prednikov i kak dobri Nemci ne bomo henjali spunjavati svoje dužnosti i glasiti, ka je vera fundament vsake istinske oblasti i ka je krščanska jakost najbole sigurno jamstvo srečnoga socijalnoga i narodnoga živlenja. Mladina Slov. Krajine na delu. Zavednost. 1. Dne 8. avgusta ob 9. uri zjutraj se bo vršil v Martinišča sestanek za abiturijetne člane. Sestanek za te je obvezan, ostali člani - so vabljeni. | 2. Dne 11. avgusta ob 8. uri zjut raj se bo vršil istotam članski sestanek obvezen za vse člane. Vreme ne opravičuje izostanka. V nove zarje... Vse kaže, da številne süše in druge vremenske neprilike, ki so se zadnja leta zgrinjale nad setvami Slovenske krajine, niso vsega uničile. Celo letošnja zgodnja süša, ki smo jo dobili mesto cvetočega maja, nam ni prišla do živega in polja so zelena kot v obljübljeni deželi. Če abstrahiramo razdejano kmečkih domov, ki jih je kriza udarila naravnost v obličje, in smatramo to bolj za malo malenkost, moremo reči, da v Slovenski krajini življenje bujno cvete. Na primicijah, ki so letos goste kot gobe po dežju, doni pesem študentov pozno v zvezdnato noči in vse je dobre volje. Zakaj bi tudi ne bilo! Mladost je lepa in svobodna in svoboda je najlepši dar življenja. O tom je celo prepričan neki Ijübljanski univerzni profesor, ki se med študenti najbolše počüti in ko ga fantje dvignejo na ramena, izpregovori z ginjenim glasom: Draga gospoda! Naravnost vzhičen sem in beseda mi ne gre iz grla od same sreče, da sem zopet med vami...“ Jetično zavednost so s pomočjo zdravniške vede rešili smrti in ji ozdravili bolna pljuča. Zdaj diha, da se sliši gor do Srebrnega brega. Prišli so do spoznanja, da je po cestah preveč prahü in da je treba ta prah pomesti. In zdaj se pometa na veliko. Pragovi, ki so bili prej do vratu v smeteh, dvigajo sedaj svoje oči proti nebu in hvalijo svoje rešnike. Nekako po preroških besedah se je zgodilo žnjo, ki je bila v začetku „Zavednostˮ, in zavednost je postala nezavednost. Ja ta nezavednost je bila zibelka, v kateri se je zazibalo nebogljeno novorojeno dete, ki je takoj po rojstvu vzelo v roke meč in je udarilo po njej, ki ga je rodila na svet. Brez šale in brez smeha je resnica, da prekmurski študentje vstajajo v novo življenje. Želeti je, da iz te novo porajajoče se zarje zašije božje solnce v beli dan. Kak je vmro Dr. Dolfuss julija 25. ob ednoj vöri odvečara so narodni socialisti (hitlerovci) — samo 300 jih je bilo — preoblečeni v uniforme državne policije i redne državne vojske v dvema ločenima oddelkoma po 150 možov napadnoli bečko radiopostajo i palačo zveznoga kanclera, gde je zasedla ravno vlada. Ar so bili preoblečeni v državne uniforme, jih je níšče ne ovirao i so se z lehkotov polastili radiopostaje, kak tüdi kancelarove palače. Gda so zavzeli radiopostajo, so, kak je bilo dogučano med njimi i med hitlerovci po deželi, včasi razglasili, da je „Dolfuss odstopo i da je novi kancler dr. Rintelen, ka naj bi bio dogučani znak, ka naj hitlerovci na deželi zasedajo javna poslopja. Ka se je tüdi zgodilo, tü pa tam, kak na Štajerskom i Koroškom. V istom časi je vdro drügi oddelek v vladno palačo z namenom, da zgrabi vse člane vlade, da prisili kanclera Dollfussa do odstopa i se polasti državne oblasti, čiravno je bilo vse dobro preračuno, se nekaj le ne vjemalo. Vladna seja je bila pretrgana i v časi gda so vdrli hitlerovci, je bio v palači samo Dolfuss s tremi ministri, med njimi tüdi minister Fey. Ar je dr. Dolfuss odklono zahtevo, naj odstopi, sta ga dva hitlerovca pobila na tla z revolverskimi streli, ostali trije ministri so pa bili aretirani. Toda — na koj so uporniki ne računali — med tem so drügi ministri, šteri so pred nedavnom sklepi vladne seje že odišli iz palače, zvediti zato, ka se dogaja i so se hitro zbrali v vojnom ministerstvi i z generali redne vojske začnoli izdavati odloke, da se radiopostaja odzeme hitlerovcom i ka se tüdi, kanclerske palače preženejo. Vojska i policija sta prikorakali v bojnoj opremi pred radiopostajo i kanclerovo palačo. Radiopostaja je bila včasi zavzeta i hitlerovci polovični, a za kanclerovo palačo so bile borbe, štere so držale do večera. Nišče zvüna palače je ešče ne znao, ka je bio že te dr. Dolfuss Engelbert mrtev i za to je vojska oblübila hitrovcom sloboden odhod v Nemčijo brezi kazni, če se včasi odmeknejo iz palače, pod pogojom se razmi, da nieden, štere držijo zgrablene, ne bode ranjen. Vojska je čakala v pripravlenosti med tem pa so tekla pogajanja med uporniki, šteri so se od časa do časa pokazali na oknaj i med zastopniki zakonite vlade, šteri so stali odspodi na trgi, obkoljeni od vojske. Parkrat so uporniki prisilili celo ministra Feya na balkon, ka je gučao z lüdmi doli na trgi. Pogajanja so držala do pol osme vöre večer, gda so se hitlerovci vdali i gda so oblasti pali mogle v palačo, da rešijo Zgrablence. Toda ka so najšli? Državnoga kanclera, za šteroga so že prle čüli, ka je ranjen, so najšli mrtvoga, izkrvaveloga na divani pokritoga z sivimi hlačami. Vmor se je zgodo, kak se je zdaj moglo dognati na sledeči način. Uporniki so vdrli v palačo i se na-ednok pojavili v pisarni dr. Dolfussa, kama je šo delat po prekiniti vladne seje. Zahtevali so od njega, naj odstopi, toda on jim je odgovoro, ka bo „predao oblast samo onomi, ki ga bo imenüvao predsednik republike.ˮ Nato so začnoli proti njemi strelati i so ga ranili v šinjek i ramo, tak da je krugla šla vö pod vühom. Kancler je včasi ta spadno. Morilci so na to aretirali ministre i ostalo uradništvo i je pozaprli po raznij uradaj. Kanclerov sluga je ranjenca s težavov Spravo na divan i ga škropo s kolonjskov vodov i ga Spravo k zavesti. Dr. Dolfuss je tiho i s pojemajočim glasom proso za zdravnika i dühovnika. Uporniki so ne dovolili ne ednoga, ne drügoga. Kancler je páli omedlo i gda so ga znova spravili k zavesti, je proso, naj njemi pošlejo kakšega ministra. Pripelali so k njemi zgrablenoga ministra Feya, šteromi je kancler z vmerajočim glasom povedao »naj skrbi za njegovo drüžino — naj na vsakši način prepreči prelevanje krvi zavolo njega — i naj poskrbi dühovnika." Nato so ministra Feya odpelali i püstili kanclera samoga s slugom, šteri se je ne-volivao i proso naj vendar pošlejo po zdravnika i dühovnika. Uporniki so ne poslühnoli prošnje. Končno je še ednok prišeo k zavesti i tiho nagovoro slugo i upornike, šteri so bili v sobi: »Ve ste ví dobri dečki — šteo sam samo mir, samo mir — Pozdravita mi ženo i deco", nato je začno sopiti i je vzdehno svojo düšo. Vöra je bila tričetrt na štiri, čiravno so rane ne bile smrtnonevarne, je podlegeo, ar je stočo brez zdravniške pomoči kaplico za kaplicov svoje krvi. Dühovnik je prišeo ob 7 vöri i je najšeo kanclera zapüščenoga i sezna že mrtvoga. Tak je vmro pri deli i v samoti najvekši Avstrijanec, kak žrtev lübezni do svoje domovine. Razumlivo je, ka Vlada upornikov po tom ne štela več poslati v Nemčijo, ar je najvažnejši predpogoj ne bio spunjeni. Mesto, ka bi je pelali na nemško mejo, so je zaprli i pridejo pred vojno sodišče. Vladne posle je začasno prevzeo podkancler knez Star-hemberg, šteri je včasi odredo mobilizacijo Heiimvehra. Na Štajerskom i Koroškom, gde so po sprejemi radio vesti, kak je bilo dogučano, hitlerovci zavzeli v večih mestaj javna poslopja, so bili menši boji redne vojske proti upornikom ešče v četrtek i petek. V petek so se že vdali v avslrijskoj Radgoni, Odked je pribežalo nad sto hitlerovcov v Jugoslavijo, gde so je razorožili i je stražijo. Na Koroškom je bilo najhüše v šlo venskom deli, gde so hitlerovci vladali ešče v petek na črti od Železne Kaplje do Velikovca. Hüdi boji so bili v Šent Vidi, v Linčevasi in Pliberki, gde je bio glavni štab hitlerovcov. Dnes je hitlerovski punt že povsed zadüšeni. Odmev zavolo vmora austrijskoga zveznoga kanclera od strani kulturnoga sveta proti morilcom,ešče bole pa proti tistim,šteri so na tihoma podpirali avstrijske hitlerovce je velikanski. Neke velesile so že zagrozile, ka bodo nastopile proti krivcom.Toda v najbole nevarnom trenutki je nemški državni kancler Hitler, hoteč zabrisati vso vočimetanje, ponüdo Spravo Avstriji, gda je imenüvao von Pa pena za nemškoga poslanika v Beči. Von Papenova prisotnost v Beči je toti odstranita nevarnost, štera je visila nad Evropov, toda zdaj moramo biti pripravleni, ka boavstriski Heimwehr, oslobojen svojega krotitela Dolfussa, rad poslüšao sladkanje nemškoga poslanika. Ka je ne bilo mogoče dosegnoti z nasiljom, bodo posküsili zdaj vresničiti na lepi način s prigovarjanjom i dobrotov.Tihi „Anschluss“ (zdrüžitev) med Avstrijov i Nemčijov se bo zdaj pripravlao. Mi moramo ostati pazlivi, ar za nas je prepotrebno, da Avstrija ostane neodvisna, neodvisna tak od Nemčije, kak od Italije. Dr. Dolfussa so zakopali z neizmernov žalostjov cele Austrije. Dober, goreči katoličanec, veliki zagovornik kmetskoga stana, pravi, pravičen državnik je vlego ž njim v grob, a vüpajmo se, da samo zato, naj hitrej oživi pravica za stiskanoga maloga človeka v Austriji i povsod. Pred potopom večer so po celoj Austriji zvonili i edno vüro molili za mantrnika domovine, na den pokopa pa je vužgala vsaka hiša v državi Svečo v svoje okno, naj jasno svedoči, da pravica sveti, čeravno njenoga nosilca vmorijo. Kardinal Inuitzer je vodo pokopne obrede. Dr. Dolfussa so pokopali v zaoblüblenoj cerkvi poleg bivšega kanclera, dr. Šeipel prelata. Dva junaškiva državnika sküpno čakata tű na dvoje stanenje: na stanenje pravice i svoje večno stanenje. General Maister Rudolf mrtev. Osloboditeo Maribora, general Maister Rudolf se je odselo v večnost. Na svojem posestvi poleg Rakeka je počivao, gde ga je kap zadela. Pokopali so ga v Maribori z najvekšov žalnov slovesnostjov, kakše Maribor ešče ne vido, preminočo soboto. Pokopne obrede je vodo prezv. g. Tomažič Ivan Jožef, knezoškof,ki se je v lepih rečaj spomeno po pokopi z pokojnoga i njegove žene. Nj. Veličanstvo je zastopao general Hadžič. Da je Maribor slovenski i da mamo en deo Koroške mi, je zaslüga pokojnoga generala. Nam v Slov. Krajini je bio zaistino domovinski oča. K njemi smo bežali i pri njemi iskali pa najšli tüdi vsikdar pomoči, gda se je naš kraj borio za sloboščino. Pokojnomi generali je Slovenska Krajina bila posebno dragi kinč, na šteroga je z posebnov lübeznostjov mislo. Še pred kratkim je pisao vredniki naših Novin, naj ga obišče, da si prijatelsko pogučita od preminočih toti borbenih a tem bole plemenitih časov. Pa Bog je nači dokončao. Naj počiva i vživa večni mir vnogo vnogo trpeča düša. prijatelje i poznanci, molite za njegovo düšo! GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Naročnikom i širitelom. Čteli ste dnes tjeden, da je namen Novin 1) zagovarjati Pravico i s tem tolažiti Jezušovo Srce, štero grozne krivice sveta nepopisno žalijo, 2) z čistih dohodkov pa podpirati siromake. Da té namen dosegnemo, smo zročili naš list pod obrambo velikoga pisatela, sv. Ivana Boska. Stranke ne poznamo nikše, samo pravico i lübezen. Stranko podpremo tisto, v šteroj najdemo nájveč Kristušove pravice i lübezni. Novine je rodila Slov. Krajina i je gojila 21 let. Vsa njena 21 letna zgodovina je najkesnej zdrüžena ž njimi, v njih seje jokao naš narod i v njih se veselio, v njih se borio i ž njimi je zmagao. Naš mladi razširjen naobražen svet v njih vidi svojo dühovno mater, gda potrka na svoje zahvalno srce. Naš stari svet v njih vidi svoje plačilo i zadoščenje za prestane vnoge borbe za zmago pravice. Nas celi stari svet s ponosom gleda na nje kak na svoj kinč, naš celi mladi svet v njih mora najti svoj kinč, če je zahvalno dete staroga sveta. I vűpamo se, da ga najde, ar išče Pravico i ar šče lübiti. Prosimo zato vse naše naročnike i širitele, naj za zadnjih 5 mesecov razširijo Novine med tistimi, ki je nemajo, da zmaga Pravica i lübezen do naših siromakov. Na sküpni naslov koštajo samo 10 Din., na posameznoga pa 12 Din 50 par. Nova meša v Bogojini. V nedelo, 29. je prikazao Vsegamogočen« svojo prvo sv. mešo č. g. Berden Jožef, novomešnik. Lepa Piečnikova cerkev ni polovice naroda ne mogla sprejeti na svoje krilo, teliko ga je privrelo vküp od vseh strani. Z novomešnikom, Jezušovim namestnikom so se veselili ne samo starišje i rod, nego cela fara i širna naša krajína Predgao njemi je stric, g. Berden Andrej, pleb. v Martjancih. V svojem govori je doka-zao, da je dühovnik »človek boli*, ki samoga Boga zastople, gda prikažüje sveto mešo, gda predga i gda svestva deli. Ká ga grešen svet blati i črni, je zato, ar on glasi istino, svet pa lübi greh. Genlivo je omeno predgar,, kak želno bi se rada včakala nove svete meše edna Starica... mati gospoda predgara, mamica novomešnika, pa jo je dober Bog pred par meseci k sebi vzeo. Krasna je bila skupna pesem, posebne dve starinskivi, edna pri Dika Bogi, drüga pa sprevajana od godbe: Marija nebeska kralica. Novomešni-kovi stariši so pogostili do 300 gostov v teli, vnoge je pa pogostio novomešnik v düši z sv. prečiščevanjom. Prav gen-livi prizor: Gospodov namestnik prvič pri oltari, a okoli njega pa se zbirajo ovce v velikom broji i pristopajo pobožno, da sprejmejo ž njegove roke Krüh, ki hrani za večno živlenje... Globoko pomenlivi so bili nešterni napisi slavolokov, štere Bogojina Umetno zna postavlati, kak tisti, pred občinov: »Tu se stekajo vse poti" — ali pa tisti pred šatorom: »V bližini križa". Poleg navadnoga pomena odkrivata veliko Skrivnost: v dühovniškom srci se stekajo vse živlenjske poti vernikov i njegovo mesto je zaistino v bližini križa, na kalvariji. Ceremoner je bio g. Camplin Ivan, bogoslovec. Dr. Gregorc Albin, M. Sobota do 20. augusta ne ordinira. Črensovci. Prosvetno drüštvo v Črensovcih naznanja vsem svojim članom, da je drüštvena knjižica vsako nedelo predpoldne od 9 do 10 vöre v Našem domi odprta i se páli posojüjejo drüštvene knjige. Vsi člani i nečlani, ki so drüštvene knjige obdržali doma, se naprošajo, da knjige vrnejo v knjižnico. Zednim se naznanja, da se bo 12. avgusta 1934. popoldne ob 3 vöri vršo drüštveni občni zbor, na šteroga se vabijo vsi člani. — Odbor. Benlca. Plat zvona i tovarniška sirena sta 27. julija tužno oznanjali, da gori. Nad Benicov pa se je valio čaren dim proti Murskomi logi. Gorela je hiša Perič Franca. Bilo je nej doma nikoga. Perič je bio z decom na njivaj, žena pa v Petišovci. Ar so hiše na Benici skoro vse lesene, je ta zgorela ščista. Za edno vöro i pol 4 NOVINE 5. augusta 1934. si vidlo namesto hiše samo pogorišče, če ravno so prišle brizgalne hitro na pomoč z Križevec, Petišovec, Lendave. Nesrečnomi so rešili živino in nekaj pohištva. Dijaštvi naznanjamo, da dobi za časa počitnic v Dijaškom kotički vsako nedelo nekaj dühovne hrane. Naj jo zavživa. Male cvetke zalevleta. Balažic Marta i Anica iz Francije sta pali dobili dve naročnici za vse naše liste i srčno želeta, da bi ešče več teh naših cvetov mogle zalevati. Prav lepa hvala za gorečnost. Turnišče. Dnes je prinas nova sv. meša, štero prikaže č. g. Zver Franc iz Brezovice.. Zgrableni potepačje. Štirje mladi potepačje so prišli iz Brežic v Slov. Krajino, da naše siromaško dobro lüdstvo vkanijo. V Črensovcih, v gostilni Škobernovoj svoj vkradnoli obleko i obüvalo, v peneze spravili i za te pili v Beltinci. A büdno oko naših orožnikov je to hitro opazilo i veselo drüžbo so Orožniki vlovili pri pili i jo odegnali v Lendavo. Novine so narasle za komadov: 2 v Strehovcih, 6 v Franciji, 1 v Srbiji, 1 v Baranji, 1 v Beltincih, 1 na Razkriži, 2 v Bogojini, 1 v Bratoncih, 1 v Martjancih, 1 v Fokovcih, 4 v Trnji, 1 v Črensovcih, 1 na Do. Bistrici. Sküpno za 23 komadov. Odpovedane so: 1 v Noršincih, 1 v Srdici, 1 v Črncih, 1 .na Sr. Bistrici. — Uprava. V dvema dnevoma tri žrtve strele... V dvema dnevoma je v ednom kraji strela bujla tri lüdi! — tak je poročao „Slovenecˮ dne 21. junija. Ino še nekaj je poročao: .Kolarič zapüšča 37 letno dovico s 4 dece od 2 do 8 let. Što bode skrbo za te male? — Istina, žmetno pitanje. Če pa bi bio te mož zavarvana preci skrbi odpadnolo. Z zavarovaininov bi se pa krili pokopni stroski i bi še ostalo nekaj za nadalne potrebe! — Vse puno je den za dnevom smrtnih slučajov ! Tüdi ví ne vete, kde i kda vas čaka smrti Mogoče pride po vas, kda bote najmenje mislili nanjo. Zavarte se! Kak zahvalni vam bodo domači, posebno če pri hiši ne bogastva. Pri KAR1TAS se lehko zavarjete pod najbole ugodnimi pogoji. Pri vstopi plačate samo 10 Din. Potom pa mesečno lehko plačüjete kelko sami ščete: od 5 Din napraj do 75 Din. Kem mlajši se zavarjete i kem več mesečno plačüjete, tem več se izplača po vašoj smrti. Lehko zavarjete tüdi svojo deco i rod. Vsa pojasnila gledoč zavarvana dobite pri vodstvi Karitas v Maribori, potem v vredrištvi Novin v Črensovcih, pri g. Mataj Franci, tajniki Kmečke posojilnice v Murskoj Soboti, pri zastopnikaj i pri domačih gg. düšnih pastiraj. Penezni dari nabrani na „Dom sv. Frančiškaˮ, v Soboti. Darüvali so v Din. sledeči gospodje: Benko Josip, industrijalec in narodni poslanec, mast in razno meso v vrednosti 500 din, vsaki mesec pokloni. Car 20, Cör 20, Nemec Janez, trgovec z železninov, 10, Brata Šiftar in Hahn 20, Jónás Janez, trgovec z manufakturnim blagom, 20, B. Ascher in sin, trgovina z mešanim blagom, 20, Dr. Bratina, vp. sreski podnačelnik, 10, „Tivarˮ podružnica, 10, Evgen in Arnold Heimer, trgovina z meš. blagom, 4 krožnike v vrednosti 15, Darvaš Mavro, nadkantor, 20, Dr. Roth Lazar, rabin, 20, Rosenfeldova, 20, Heklič Štefan, trgovec z železninov, 4 krožnike, 4 žlice v vrednosti 24, Kohn Šamu, trgovec 12 žlic vu vrednosti 12, Trauthmann Šamuel, 10, Lazar Alojz, višji davčni kontrolor, 5, Cvetič Janez, tvornica perila, 20, Dr. Škrilec Miha, Zdravnik, 30, Trauthman Aleksander, trgovec z meš. blag. 10, Sukič, 10, Til R. 10, Fürst Eduard, špediter, 10, Lutz, 6, Dr. Šerbec Jože, živinozdravnik, 20, Majer Štefan, krojač, 10, A. Fürst in sin, trgovina z meš. blag. 10, Danko Jakob, mizar, 10, Dr. Pinter in Dr. Fleck, odvetniška pisarna, 20, Dr. Glančnik Josip, zobozdravnik, 10, Brata Brumen, trgovina z meš. blagom, 1 robec, 3 serviete, 43, Ciffer Peter, 5, Nišelnier Slavko, uradnik električnoga podjetja, 5, Černe Bela, 2 prtiča za krüh v vrednosti 10. Din. Bog plačaj vsem ! Odbor. Što drügom! jamo kopa, sam v njo spadne. Gda so se pred dvema letoma v prešnjij občinaj začnoli razrešavati nešterni bivši županje i obč. odborniki, so se nešterni kričačje tomi tak veselili, ka je znan že v petaj smicalo. To veselje je pa trpelo malo časa. Prišla je zdrüžitev občin i stem tüdi obč. volitve. Ka pa zdaj ? Pri volitvaj je pa narod razrešo ravno tiste, šteri so se prle tak jako veselili raz-rešitvi drügij. Štero je zdaj te bole britko? Eli za nindri nikaj, „hočeš, nočeš, morašˮ, ali pa odločitev lüstva, štero je pokazalo, ka njemi kričačov ne trbe, nego, poštene, mirne, delavne lüdi. Ka pa tisti, ki so prle drügim svetüvali, naj se v prsi bijejo z „mea kulpovˮ. Tisti se pa zdaj znan z kenicov po prsaj mlatijo i z žalostnim srcom pa z povešenoz glavov pravijo; mea kulpa, mea kulpa. jűj! Ka se je to zgodilo,ka se je ne zgodilo?! Zdaj se pa jes smijem tak, ka šče me se v paocaj smica.Tak je ravno prav. Tistim, šteri grizejo, se morejo gobčeki odsekali. Zato si pa naj vsakši šče ednok dobro Zapomni, ka što drügo-mi jamo kople, sam v njo pokne. — Opazovalec. Ne dovoljeno. Gda so naši romarje hodili k Mariji Bistričkoj prve dni junija, se je zgodilo, ka so nešterne ženske pile po polnoči vodo i te šle k prečiščavanji. Drüge so je opominale, ka to nesmejo včiniti, pa so se izgovarjale, ka so njim prej g. plivanoš dovolili. Te izgovor ne drži. Nikši plivanoš njim toga ne dovolo, ar nieden to ne sme dovoliti ne za sebe, še menje pa za drüge. Samo na smrtje betežni se smejo prečistiti, če neso na tešče, pri nagloj nesreči ali gda ne morejo prestati na tešče brez vrastva, ali kakše kaplice hrane, štera se vzeme za vrastvo. Dühovnim pas-tirom bi bilo dobro pozvediti za temi ženskami, ka nedo dühovnikom jemale dobroga imena. Ešče menje dovoljeno. Zgodilo se je na istoj romarskoj poti k Mariji Bistričkoj prve dni junija. Nekaj mladine je tüdi hodilo. Jako so se zgražali romarje nad tem, gda so vidli, da je dekla spala na dečkovih kolenaj, dečko pa na njenih. Tak sta si metala zglavnike. Ki so to opazili, bi mogli včasi javiti dühovnikom, ki so hodili z romari. Pač nega pšenice brez kokola. Navuk za drügo romanje, ka se vsaki ne sme vzeti v romarske procesijo. Povrnite. Vinčec Katá z Trnje hš. 36. je zgübila pri novoj meši v Türnišči 22. julija Din. 50. Naj njej je najditeo povrne, ar je v siromaštvi. Sestanek bivših gojencov Martinišča. Sprožila se je lepa miseo, da bi se zbrali letos, kda bo obhajalo Martinišče 10 letnico obstoja, vsi bivši gojenci v Martinišči. Je že začeo delovati Pripravlalni odbor, ki ma nalogo, da se vse kem lepše pripravi za to lepo slovesnost. Kda se bo to vršilo, si še nesmo popolnoma jedini i na jasnom. Zato pa prosimo vse drage tovariše, da sporočijo svoje tozadevne žele i predloge. Ali bi določili kakši den proti konci avgusta ali prve dni septembra, ali mogoče celo čas božičnih počitnic? Premislite, predlagajte i pišite na: Pripravljalni odbor zveze bivših gojencev, Martinišče M. Sobota. Dijaški kotiček. Refleksija. Je brez uvoda. Rečem samo: Mnogi imajo zelo napačen pojem o svetosti. Prosim te, ne ustraši se te besede ! Pa, to le mimogrede rečem... Po njihovem naziranju je popolnost ali svetost tako silno visoka gora, da se jim zdi nedostopna in rečejo: „Oprostite, jaz pa nisem za take strmine.ˮ Razne vaje za dosego te gore imajo za težaven sport, pri katerem občüdüjejo druge, bolj pogumne, a sami niti najmanj ne mislijo vzeti palice in se podvi-zati za pot. Fundamentalna zmota takega nazora je v tem, ker popolnost smatrajo za nekaj izrednega. Za kar se pa oni baje ne čutijo, Vsaj Zaenkrat še ne. Kakšen zopet pada v drugo zmoto. Misli samo na prav izredne dogodke in pravi: „Ko bi do tega prišlo, jaz bi z veseljem postal mučenik. Rečimo, da pride do verskega preganjanja, do boljševiške revolucije ali kaj drugo — bi se za obrambo vere pustil ustreliti, glavo bi nagnil pod giljotino.ˮ Imenitno! Toda vsega tega skoraj gotovo ne boš doživel nikoli. Pa če bi tudi doživel, bo to samo enkrat zate, ker puška in giljotina ti le enkrat moreta vzeti življenje. Dobro je, čüj ! V kreposti se človek mora neprestano vežbati; ona mora prešiniti in prepojiti vse naše delovanje. Ne bodimo samo enodnevni junaki ampak pošteni vsak trenutek. Kolika nespamet pričakovati izredno tragične dogodke, ki jih najbrž nikoli ne bo, pri tem pa pozabiti na konkretne realnost tekočih dni ! Torej le nikar ne sanjari iti v Mehiko po mučeniško krono, ti, ki ko doma v družini naletiš na kak težek značaj ali zvediš kako neprijetno novico, nimaš niti toliko kreposti, da bi mogel prenesti take drüžinske neprilike. Kristjan mora nositi svoj kriš: ne kak namišljeni križ, ne tujega, nego svojega Velika, kričeča dejanja, ki vzbujajo pozornost, rodijo v srcu osebnost in stanejo manj trüda kakor vsakdanje skrite dolžnosti. Taka je torej svetost ona je končna svota iz nebroj edinic. Želite ti poznati pravo šolo popolnosti? V njej poučujejo trije profesorji. Ali mislite, da so kdaj iskali kričeča dela ? Hoblati deske in zbirati treske ni nič kaj posebno junaško: Jezus je delal tako_ Kuhati in vsak dan pospravljati priprosto opremo siromaške hiše ni nič kaj slavno: Marija je delala tako... Biti tesar in mizar ni nič izrednega: Sv. Jožef je bil to. Ti trije niso umakniíi v puščavo ali kam na gore, da bi tam bolj zbrano molili in se pokriti. Molili so medtem ko so zvesto, natančno in veselo opravljali svoje vsakdanje dolžnosti. V tem je svetost. Naša tudi. Vršili pa treba svoje dolžnosti v duhu vere, zato ker Bog ne gleda le kaj, nego predvsem kako delamo. Svetost ni neobhodno zvezana z uspehom niti z odličnim stanom. Preprost vernik lahko ima toliko zaslug kot redovnik: obleka ne dela redovnika. Navaden kaplan si more nabrati toliko zaslužena kot škof: križec in mitra ne dajeta same po sebi nikake popolnosti. Gospod se prav nič ne ozira na odlični položaj osebe ampak na to, če je ta oseba do Njega velikodüšna. Ko se nam predstavijo izvestni kričači in z ognjevito pozo povišujejo delo, nas pogrebi volja, da bi jim rekli: „Proč rokavice, pokažite nam roke.ˮ In mi bi videli nežne, bele roke, z večimi prstani: žuljev, nobenega. Ako pa ti, prijatelj dela in resnice, isto vprašaš Kristusa, njemu ne bo treba snemati rokavic. Ti bi videl njegove roke hrapave in žuljeve. On je delal, delal, delal. V starih časih je kitajski cesar, da bi ljudi navdušil za poljedelstvo, na spomlad vrezal s plügom eno brazdo. Tudi pri nas vabijo kralje ali ministre, da položijo prvi kamen za kako posebno stavbo ali spomenik. Kristuš je naredi! neizmerno več. On ni dal samo trenutnega in častnega dokaza za delo, on se je trudil v priprosti nazareški hišici do tridesetega leta svojega življenja. In sv, evangelij nam pravi, da je Jezus v Nazaret rasel v kreposti in svetosti. Službena naznanila. Sreski kmetijski odbor v Dol Lendavi bo priredil še 4 tečaje za kapunjenje petelinov. Tečaji se bodo vršili na naslednjih krajih. 1. V Črensovcih, v torek dne 7. avgusta ob 9 uri dopoldne v osn. šoli. 2. V Beltincih, torek dne 7. avgusta ob 3 uri popoldne v osn. šoli. 3. V Turnišču v sredo dne 8. avgusta ob 9 uri dopoldne v osn šoli. 4 V Dobrovniku v sredo dne 8. avgusta ob 3 uri popoldne v osn. šoli. Kapuniziral bo strokovni učitelj g. Pečnik Drago iz Dol. Lendave in Sicer brezplačno. V to svrho je treba petelinčke takole pripraviti: Glavno je, da so petelinčki namenjeni kapunjenju lačni in je v tem slučaju uspeh skoraj 100%. Najprimernejši petelinčki so v starosti 2 mesecev in ne smejo dobiti nobene hrane 36 ur pred kapunjenjem. Primer za črensovski tečaj: Petelinčki ne smejo dobiti nobene hrane v pondeljek in torek, v pondeljek dobe lahko le še nekaj vode, hrane pa ne več. Za ta čas jih je treba torej odvojiti od ostalih kokoši. Peteline je prinesti na kraj tečaja. V slučaju večje udeležbe bo tudi strokovno predavanje. Nagrade za uspešno precepljano šmarnic o v letu 1934. bo razdelilo Sresko načelstvo v Dol. Lendavi vsem, ki so šmarnico uspešno prece-pili in bodo pravočasno prijavili pri pristojnih občinah število trsov. Za vsak uspešno precepljen trs šmarnice se namerava razdeliti po Din 030 nagrade. Gospodarstvo. Včelni betegi. Če odpremo panj, v šterom so mladice že močno gnile, nam vdari v nos jako neprijeten smrad. Bacilla lar-ve nemremo viditi z našim okom, liki ga moremo do 400 krat povekšati. Spodoben je kratkomi Črvi brez farbe i sepomika s pomočjov 6—12 nitkam spodobnih nog. Množi se z razpadanjom ali deljenjom. Vsaki doraseo bacil razpadne na dva dela. To deljenje se pa vrši vsaki 25 minut in se po vöraj razširi na stojezere. Naprej pa se množi samo vsaki drügi. Razširjanje gorhenja te, gda so vničena vse mladice. Potom se bacil spremeni v tvor, šteroga vniči vrela voda s sublimatnov raztopinov. Sublimatove pastile se dobijo v apoteki. Z zdravniškim receptom eden gram se raztopi v 1 litri vode. Po najbolši strokovnjakaj je dokazano, da se bacillus larve nahaja v zdravi panjaj na včelaj i gerpaj, samo ka je število jako malo in močnim, zdravim rojam ne more škoditi. Pokrovi od gerp s poprijetov golobov so vdreti i lüknjičasti, v odprti celicaj pa dorasle mladice mrtve. Izležene ličinke (Črvi) pa obrnjene s glavov v notrašnjost celice. Pokrovci postanejo lüknjičasti zavolo zvünešnjega zračnoga pritiska na notrašnjega te, gda je mladica poginila. Če te pokrovce odpremo, najdemo na dni celice čarno ali temnorjavo gosto tekočino, jako smrdečega düha. Posüšena pa se več ne da odstraniti. Zato pa takših gerp Včele več ne čistijo. Gnile mladice se razcedijo i vlečejo kak kelje. Te beteg je poprijeti i ta poprijetost se vidi v tom, ka najprle gnilijo posamezne mladice, nato pa naednok vse do celom volišči. Včele v takšem slüčaji nemrejo več rojiti i največkrat zapüstijo panj. Prle kak odletijo, več dni sedijo na brodi kišt ali košov i se zračijo, da bi mogle nazaj v njega. Zgodi se pa tüdi, ka ništerne ostanejo v tom smradi, dokeč do zadnje ne poginejo. Ležej je beteg preprečiti, kak pa ga ozdraviti. Zato se varüjmo toga betega na sledeči način: Najbolše vrastvo so zdrave Včele. Zdrave Včele pa obdržimo samo tak, ka skrbimo za pomlajevanje krvi, držimo čisti panj i gerpe, če mamo zdrav med za polaganje i če gojimo močne roje z mla-dicami i zdravimi maticami. Čistoča je polovica zdravja. Posebno pazimo, ka bodo pitalniki z vodov čisti. Pameten rojar nikdar ne bo trpo v panji motnih včel i plesnivi satnikov. Na med za krmlenje moramo paziti, da bo na sühom i čistom prostori. Nikdar ga ne küpüjmo od preküpče-valcov, ar tej majo večkrat vso nesnago vküper zmešano. Paziti je tüdi na vodo: Če nega v bližini zdrave tekoče vode, se jim more napraviti napojalnik i vsaki den dati zdrave vode. Če se nam pa proti vsoj toj pazlivosti le Pojavila gniloba, moramo Včele včasi znesti v drügi zdrav panj, na zdrave gerpe ali šnite. Po gnilobi napadene satnike zakopamo globoko v zemlo ali pa sežgemo. Vse drüge pa prekühamo v vosek, ga odamo za sveče, ali pa rabimo komaj za dve leti. Nešterni rojarje priporočajo ma-tico takšega panja zapreti za 32 dni, včelam med tem časom v novom panji pa polagati dober ajdinskimedtak,ka se vse celice napunijo. Drügi pa pravijo, ka je matica že v jajčniki oküžena i bo celo živlenje nesla takša betežna jajčeca. Tretji pa matico včasi zamenjajo, da se v drügom zdravom panji in na zdravih satnikih naprej redno razvija, panj pa razküžijo s formalinom. Če se pa le pojavi tű pa tam kakša celica z gnilobov, vzememo nož, ga na ognji Segrejemo i ž njim gni-ločo celico izrežemo. Če pa vse to delo ne pomaga, panj zvečer zapremo i gazažveplamo i vse vküper globoko v zemljo zakopamo. To je najbole boleče delo za rojara, šteri lübi svoje včele. Pa drüge pomoči nega, če šče hasnili sebi i sosedom. Panj, v šterom je bila gniloba, moramo pošteno očistiti. Na pet litrov vrele vode denemo 1 kg sode i stov tekočinov panj odznotraj i zvünaj ribamo tri do štirikrat na leto i ga nücamo samo drügo leto. Vosek od takših gerp lehko nücana po dvema letoma, zato ka trose vniči samo toplota pri 140 stopnjaj. Pri kühanji voska so ostali še pri živlenji. Po preteki dve let pa so, vničeni sami od sebe. Pošta. Mekiš Roza, Trdkova. Sv. meša opravlena brezplačno. Naznanite nam, štero številko Novin ste ne dobili, kda so edne menje prišle. — Gaber Franc, Srdica. V tiskarni so dobili kreganje, Vi pa zamüjene Novine. Ne zamerite ! Pozdravleni. - Poredoš August, Dabrica. Naročnino sprejeli Hvala za Pozdrav. — Prkič Alojz, a LIxy, Francija. Peneze sprejeli. — Hvala lepa! Cene. Ne spremembe. Vreme. Spremenlivo, vetrovno, zmes oblačno a vseedno toplo. Oda se po ceni eden štelaž, v dobrom stanji, z 58 kišticami (predali) za trgovino s pultom — Poizve se pri Maschanzkeri v Dolnji Lendavi. Hiše z zemljiščem ugodno na prodaj. Oglasiti se pri Okrajni Posojilnici v Ljutomeru BANKA BARUCH 15. Rue Lafavette. PARIS odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 1117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66; Ned.Dienst;Luksenburg: št. 5967, Luxembourg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. Novine izhaiaio vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava- — Izdajatelj in nrednik: Klekl Jožef, župnik v pok.