PISANJU ZGODOVINE MEDIJEV NA ROB
HANNO HARDT
Zgodovina je pomemben vir znanja o svetu. Oblikujejo jo družbeni in politični sistemi, iz katerih izhaja. Vsako pisanje zgodovine je poskus osmislitve človeških prizadevanj v luči sodobnih razmer. Ustvarjanje zgodovine je torej kompleksen podvig, ki zahteva intelektualno vnemo in ustvarjalno miselnost vsake nove generacije zgodovinarjev.
Pisanje zgodovine medijev v zahodnih družbah se še vedno naslanja na evolucijski model, izpopolnjen v dvajsetem stoletju, ki pa je postal precej neučinkovit zaradi svoje linearnosti, pa tudi zelo predvidljiv zaradi svoje progresivne naraci e, katere argumentaci a je omejena zgolj na tehnološki razvoj. V sodobnem svetu ta model postaja vse bolj zastarel, saj se predstave o medij ih in njihovih uporabah v vedno večji meri rekonstruirajo v javnih diskurzih.
S takšnimi manifestacijami zgodovine je neločljivo povezana tudi ortodoksi a zgodovinskih raziskav, okrepljena s togim priseganjem na mit realizma, ki se osredotoča na ponavljajoče se izvorne trditve o vlogi in funkcijah medij ev v modernih družbah in prisega na ekonomsko determinističen položaj medi ev kot institucionalnih glasov v določenem ideološkem kontekstu. V tovrstnem tradicionalnem pisanju zgodovine medi ev (zahodne) medi e običajno prikazujejo kot del kapitalistične krajine z namenom reproduciranja njihovih institucionalnih položajev, a takšno pisanje nadaljuje pomanjkljivo zgodbo o komuniciranju v družbi.
Po drugi strani pa prav pisanje zgodovine medijev postaja izjemno pomembno v sedanjem času, ko medi i doživljajo dramatične spremembe in ko se na račun svoje neodvisnosti usklajujejo z gospodarstvom ter politiko. Znanje o preteklih medi skih držah in praksah je predpogoj za iskanje novih načinov varovanja ali celo krepitve demokratičnega modela medi skega komuniciranja.
Hanno Hardt je redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; e-pošta: hanno.hardt@fdv.uni-lj.si.
00 co
m co
d.
oo o o rN
LD
£
i 0 £
II) G C
ß
Ln U1
Pisanje zgodovine medijev se je začelo z iznajdbo in razvojem tehničnih sredstev komuniciranja - tiskarske tehnologije in vzpona tiskanih medijev - v obliki ozko zasnovane pripovedi o ustanoviteljih in vzponu tiska kot politične institucije, na primer »četrte veje oblasti« v družbi, kar je bilo utemeljeno v ideji svobode izražanja. Takšna prizadevanja so vsebovana v delih tistih piscev, ki so poučevali novinarstvo ali medi ske prakse in ki so jih zanimale zgodovinske korenine njihovega predmeta poučevanja. Učinek takšnih zapisov pa je običajno nacionalni popis izvorov tega, kar je pozneje postalo glavni vir informaci , izobraževanja in zabave, a se skriva pod oznako zgodovina tiska.
Zgodovine tiska, ki v veliki meri povzdigujejo institucionalne posledice svobode tiska, so prvi primeri omejenega pristopa k razumevanju zgodovine medi ev. Tudi medi i, ki so se pojavili pozneje, so bili deležni podobne obravnave. Ta pa je nadaljevala s težnjo izoliranja zgodovinskih procesov razvijajočih se komunikacijskih sistemov v družbi. Zgodovine tiska, radia ali televizi e tako na primer niso upoštevale kompleksnosti odnosov med medi i, njihovih vzajemnih učinkov in vplivov na občinstva. Pravzaprav so le malo pozornosti posvečale družbenim, političnim, ekonomskim ali kulturnim okoljem, znotraj katerih so ti medi i nastajali. V zgodovinskih poročilih sta prezrta tako njihova prisotnost kot tudi njihov precejšen vpliv. Posledica tega je bila fragmentaci a dejstvenih poročil, ki je bila zakrita s periodizaci o, umanjkale pa so razlage.
Namesto predstavitve tega se je pisanje zgodovine medi ev nagibalo bolj k le-gitimaci i medi ev kot družbenih instituci in simbolov svobode izražanja. Takšna zgodovina medijev pa je istočasno pripomogla tudi k legitimaciji mesta novinarskih študi kot profesionalno strokovnega urjenja v akademskem okolju. Kot posledica tega se je oblikovala naraci a, ki si prizadeva zagotoviti kontinuiteto in ki slavi podobo medi ev kot izvorov demokraci e. Ta naraci a je nasprotna razumevanju zgodovine medi ev kot toka, zaporedja lomov in novih začetkov, ki so značilni za odnos med medi i in javnostjo.
Poleg tega zgodovine medi ev še vedno v veliki meri ne pišejo profesionalni y socialni ali kulturni zgodovinarji, zaradi česar ji manjka bistvenih osnov iz bogatih diskurzov o obliki in naravi zgodovine. Zgodovina medijev je le redko posledica odnosov sodelovanja med različnimi akademskimi disciplinami in zgodovino ter redko sodeluje v preizkušanju in rekonstruiranju teorije. Vprašanjem dejstev in fikcije - ali mitov in resničnosti, s katerimi so se začeli ukvarjati mnogi zgodovinarji - se ti avtorji, pisci zgodovine medijev, pogosto ne posvečajo.
Sodobno pisanje zgodovine medijev zato še vedno v najboljšem primeru deluje le na robu precej obširnejšega področja socialne zgodovine, kljub temu da je komuniciranje danes priznano kot osnovni družbeni proces in da medijske strukture vplivajo na družbo. Niti vzpon novih ideoloških perspektiv niti pojav kulturnih študij nista uspela ustvariti povsem novega pristopa k zgodovini medijev kot obliki družbene vednosti v času, ko je socialna zgodovina postala sredstvo za krepitev
C >
moči v iskanju razumevanja sodobnosti.
Z drugimi besedami, pisanje zgodovine medijev s svojimi ozko zasnovanimi, dekontekstualiziranimi rekonstrukci ami preteklosti je očitno prezrlo dejstvo, da
B so mediji, pa tudi druge družbene institucije, sad dialoga med posamezniki, organizacijami in institucijami. Slednje so vir njihovega obstoja kot neodvisnega in
UD
^ pravno zaščitenega javnega foruma. Namesto tega se je pisanje zgodovine medijev
sklicevalo predvsem na poročanje o dosežkih ali neuspehih medijskih elit, na primer lastnikov in pomembnejših urednikov, ne pa na širok spekter vseh udeležencev. Takšna dela potemtakem spominjajo na neo-rankejanske zgodovine devetnajstega ^ stoletja, ki so se osredotočale na opisovanje dejavnosti vodilnih sil v družbi.
Od takrat naprej se na primer socialni zgodovinarji v Evropi in Združenih državah Amerike ukvarjajo z rekonstruiranjem življenj navadnih ljudi, njihovega dela in prostega časa. Zgodovina medi ev, na drugi strani, mora zato še vzeti pod drobnogled celoten spekter poklicnih dejavnosti, skupaj s prispevki medi skih delavcev (Hardt in Brennen 1995). Slednji so v teh študijah še vedno zapostavljena tema, saj so bila vprašanja dela in razreda večinoma prezrta. Niti novinarske niti množično komunikacijske študije (predvsem v ZDA, kjer so veliko truda in energije posvetili prav pisanju zgodovine medi ev) še niso v popolnosti raziskale bogatih virov, ki jih ponuja delavska zgodovina, ampak ohranjajo idealiziran odnos med medi i in demokraci o.
S takšno revščino pisanja zgodovine medijev pa je povezano tudi pomanjkanje oralnih zgodovin, ne le kot neprecenljivih načinov ohranjanja osebnih perspektiv tistih posameznikov, ki so gradili in krepili obliko ter funkci o medi ev, opredeljevali njihove namene in jim podeljevali identiteto, temveč tudi kot evidence pogledov potrošnikov, katerih naklonjenosti ali odpori do medi ev so pomagali pri opredeljevanju sodobnih medi ev.
Podobno zanemarjeni so bili tudi drugi viri opazovanja in spoznavanja v povezavi z medi i. Znanje o komuniciranju (ali medi ih) namreč izhaja iz živetih izkušenj posameznikov, katerih srečanja s sredstvi komuniciranja ustvarjajo drugačne, tehtne razlage medijev v družbi. Na primer: v literarnih virih - v poeziji in prozi - obstajajo ustvarjalna stališča glede položaja medi ev, ki ponujajo alternativne poglede na svet medi ev ter na njihove odnose do kulture in življenja ljudi. Navsezadnje je zgodovina medijev tudi zgodba o uporabnikih ali potrošnikih (Hardt 2000).
V zvezi s tem je potrebno omeniti tudi pomanjkanje tovrstnih zgodovinskih poročil za širšo javnost, morda še bolj kot za potrošnjo ekspertov, saj živimo v času, ko ljudje potrebujejo znanje o medij ih in njihovi vlogi v kompleksnem družbenem in političnem okolju. Da bi se okrepila zavest o zgodovini medi ev, priljubljeni pisateljski projekti sami sebe predlagajo za primerno intervencijo skupaj z upoštevanjem medijev v zapisih socialne ali kulturne zgodovine.
Pisanje zgodovine medi ev pa še naprej ne upošteva alternativnega dojemanja, ki ga ponujajo medijski delavci, umetniki ali splošna javnost, saj se zdi, da ta ne ustreza njegovim tradicionalnim pričakovanjem glede ustreznih virov za pisanje zgodovine medi ev. Zatorej moramo opomniti, da zgodovina temelji na tekstuali-zaciji in da vedno obstajajo različni teksti, ki ponujajo različne opazke in lahko tako zgolj obogatijo razumevanje medijev.
Posledica vsega tega je bilo ustvarjenje fikcije, naslovljene na člane znotraj tega področja, ki zadovoljuje potrebo po priznanju ter željo po biografskih zapisih, ki podeljujejo zaupanje v instituci o. Takšno pisanje postane zgolj še ena oblika legitimaci e novinarstva in množično komunikaci skih študi kot takih. Namesto tega bi še vedno potrebovali kolektivno zgodovino, ki upošteva bližino drugih disciplin, družbeno in kulturno zasidranost medi ev ter raznovrstnost virov, ki bi bili razpoložljivi za rekonstruiranje razvoja medi ev.
Zgodovinska zavest je pomemben pogoj za razumevanje sveta - skupaj s področjem medijev in komuniciranja v družbi. Znanje zgodovine medijev lahko služi kot pomembno analitično orodje in bistveni vir za razumevanje odnosov sebstva in družbe v procesih, ko mediji definirajo in konstruirajo ta svet.
V zadnjih desetletjih je na voljo nov pristop k pisanju zgodovine medijev, ki privilegira sfero kulture. Opira se na razmerje med kulturo in zgodovino, da bi se osredotočil na pomen diskurza, teksta in materialnih praks v zgodovinskih reprezentacij ah in da bi izzval obstoječe konvencij e s premeščanjem pomena medi ev in premikom od tradicionalnih zapisov k novim oblikam izražanja.
Vsekakor pa je sodobna misel že pred časom razbila tradicionalne meje med disciplinami in žanri, s tem da je pritegnila novinarstvo in literaturo, kar je prineslo tudi resne posledice za pisanje zgodovine. Na tem mestu naj spomnim na delo Normana Mailerja The Armies of the Night: History as a Novel/The Novel as History iz leta 1968 ali na pojav novega žurnalizma oziroma literarnega novinarstva v istem času (v ZDA). To so primeri kreativnih naporov za zaobjetje strukture občutenja na subjektiven in dinamičen način, pri čemer pa pisci izhajajo iz atmosfere multiplih vednosti in resnic (Hardt 2004). To je tudi neke vrste oblika razširjanja zgodovinskih izkušenj na subjektiven način. S takšno naravnanostjo pisanje zgodovine medi ev lahko postane vaja v odkrivanju potencialov kulturne naraci e, ki vzpostavlja odnose z ljudmi, medtem ko razkriva naraščajoče pomene medijev v javni sferi.
Konceptualizaci a zgodovine medi ev v okviru tradici socialne in kulturne zgodovine bo kot vir znanja postala vse bolj pomembna, ko bodo presežene meje med disciplinami v iskanju bistva komunikaci skih procesov v družbi, medtem pa bo konvencionalno pisanje zgodovine medi ev postajalo še bolj marginalizirano in sčasoma popolnoma nepomembno za odkrivanje funkcioniranja komunikaci v preteklosti.
Literatura:
Hardt, Hanno. 2000. In the Company of Media: Cultural Constructions of Media, 1920s-1930s. Boulder:
Westview.
Hardt, Hanno. 2004. Myths for the Masses: An Essay on Mass Communication. Malden, MA: Blackwell. Hardt, Hanno, in Bonnie Brennen. 1995. Newsworkers: Toward a History of the Rank and File.
^	Minneapolis, MN: University of Minnesota Press.
3
a o e
(ii 0 C
(ju
00 LH
Prevedla: Maruša Pušnik