jfifiÄÄÄÄÄÄÄÄft- T<V->	.
a	■: '	-X^p • •
’ iMk '	18888»
SLOVENSKI GLAS1LO CEßELARSKIH ORGANIZACIJ
rFRFT AR
—' J	—1	-L1	-** *-'• St. 6	Ljubljana,	24.	junija	I960	Leto	LXII
VSEBINA
Ivo Majcen: 15 let dela za dvig čebelarstva . . 129 France Guna: Ne opuščajmo medice (Nadaljevanje) .....................................134
Dr. Jurij Senegačnik: O matičnem mlečku (Nadaljevanje in konec)........................13?
POSVETOVALNICA
Odgovori: K 1. vprašanju o ropanju. K 6. vprašanju o prezimovanju rezervnih matic. K 7. vprašanju o čebelah v novem čebelnjaku. K 8-vprašanju o čebelnjaku v gramozni jami .	.	140
NASA ORGANIZACIJA
Občni zbor čebelarskega društva za Maribor in okolico.....................................141
Občni zbor čebelarskega društva Krško ...	144
Iz Murske Sobote............................144
PANJSKA KONCNICA KOT UVODNA VINJETA
S	polja domov
NA OVITKU
Poročilo opazovalnic za april. Drobci iz čebelarske zgodovine. Mali oglasi.
List izhaja vsakega 24. y mesecu. Člani, ki plačajo letno članarino 650 din, g« prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljana Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za nečlane "00 din, za inozemstvo 1000 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 80 din, na 16 straneh 40 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja zn naročnino-Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cest«
600-70/3-10?"
15 LET DELA ZA DVIG ČEBELARSTVA*
IVO MAJCEN
Prav v teli <lneli proslavljamo 15. obletnico osvoboditve, desetletnico delavskega in družbenega upravljanja in tudi 15-letnico naše nove čebelarske °rganizacije. Ni moj namen, da bi na tem mestu posegel v zgodovino graditve naše socialistične države ter govoril o pomenu delavskega in družbenega upravljanja, saj smo še vsi pod mogočnim vtisom zadnjega kongresa ^DL, prvomajskih proslav in zborovanj, kjer smo skupaj z vsem ljudstvom Pregledali delo zadnjih let. Pot, ki smo jo v tem času prehodili, ni bila lahka, ®ila pa je uspešna in ustvarjalna. Na uspehe, ki smo jih dosegli, smo lahko
I)0nosni, saj so svetal vzgled vsemu naprednemu človeštvu, še posebej vsem ustim narodom, ki se osvobajajo izpod spon kolonializma ter si grade boljše srečnejše življenje. Spomnimo se samo zadnjega kongresa SZDL, ki je Nadrobno analiziral vsa naša dosedanja prizadevanja na ekonomskem, poetičnem in kulturnem področju. Spremljal ga je ves napredni svet s takim Zaninianjem kakor še nobenega doslej. Izjave, ki so jih na tem kongresu Podali pričujoči številni zastopniki drugih narodov in držav, niso bile le znamenje vljudnosti, marveč priznanje vsem našim prizadevanjem za dvig zivljenjske ravni našega ljudstva, za iskreno sožitje vseh narodov in za *rajen mir na svetu.
V	takem vzdušju torej praznujemo 15-letnico našega dela za dvig čebe-*arstva, ki more uspevati le v povezanosti z našo socialistično graditvijo in
* Uvodni govor na občnem zboru ZČDS v Mariboru dne 8. V. 1960.
v skupnosti z drugimi gospodarskimi panogami ter tako prispevati tisti delež, ki ga od njega pričakujemo in tudi zahtevamo.
V	zadnjih letih smo posvetili vse sile in vložili milijarde za dvig našega kmetijstva. Rezultati, ki so temu sledili, so naravnost velikanski. Vendar pa še nismo za to izrabili vseh skritih rezerv, ki bi nam omogočile še večje uspehe. Ena takih skritih rezerv, katere pomena se še premalo zavedamo, je prav čebelarstvo. Vsi dobro veste, kakšnega pomena je za semenogojstvo in sploh za opraševanje rastlinstva. Povsod, kjer so, zavedajoč se tega, razvijali čebelarstvo, so v kmetijstvu dosegli zavidanja vredne uspehe, ki več kakor desetkrat prekašajo vse tisto, kar je bilo v ta namen investirano v čebelarstvo. Ne gre pri tem le za količinsko večji pridelek, n. pr. semena, sadja itd., ampak tudi za njegovo boljšo kakovost. Na tein čebelarskem torišču bo treba še dosti dela, dosti prepričevanja in dokazovanja, preden bomo dohiteli druge narode in naše čebele vključili kot aktivne pomočnice za dvig kmetijske proizvodnje. Samo kot zanimivost naj povem, da poskušajo drugod na vzhodu in zahodu vključiti načrtno kot sodelavce v kmetijstvu ne le čebele, ampak celo čmrlje, zavedajoč se, kako koristno je njihovo delo. Zal, da smo ravno pri nas še precej daleč od vsega tega, saj je tu še prava stihija, torej nenačrtnost. Zato ni slučajno, da je pri nagradnem razpisu čebelarskih tem ZČDS določila tudi temo »Pomen čebelarstva v sodobni kmetijski proizvodnji«. Naša državna posestva in kmečke zadruge vlagajo velikanska sredstva za ureditev plantažnih nasadov in za proizvodnjo kvalitetnega semena vseh vrst. Že zalo morajo poskrbeti za tisto delovno silo, ki bo pomagala oprašiti vse te rastline, to je za čebelarstva. Pri planiranju takih čebelarstev seveda ne bodo smela gledati na rentabilnost v produkciji čebelarskih proizvodov. Rentabilnost se bo pokazala drugod, t. j. v donosnosti sadovnjakov, kvaliteti sadja in semena. Menim, da se vsega tega ponekod še premalo zavedajo in da je to eden izmed vzrokov, da je na teh sektorjih čebelarstvo še premalo razvito. Mi privatni čebelarji pa po drugi strani na taka čebelarstva gledamo kot na nekakšno konkurenco, kar je povsem napačno in znamenje, da ne razumemo današnjega napredka, če ne celo znamenje zastarele miselnosti. Naša naloga, t. j. naloga zlasti organiziranih čebelarjev, med katerimi je mnogo aktivnih delavcev za napredek zadružništva, bi bila, da bi z nasveti in aktivnim sodelovanjem pripomogli k rasti takih čebelarstev. Le preradi stojimo ob strani in se celo spotikamo ob večjih ali manjših neuspehih zadružnih in državnih čebelarstev, če se že celo ne veselimo nad nesrečo. Vedeti je namreč treba, da so taki morebitni neuspehi večkrat posledica premalo strokovno razgledanih upravljalcev, neugodne pašne razmere v tem ali onem kraju in podobno. Toda kdor si predstavlja, da bodo naše zadruge in državna posestva zaradi trenutnih neuspehov opustila misel na ustana vi jan je takih ali drugačnih čebelarstev, je prav tako na napačni poti kakor tisti, ki si še danes utvarja, da bomo kdaj odstopili od socialistično začrtane smeri. Pri delu smo lahko samo aktivni sodelavci ali pa mrtve veje. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo in njen upravni odbor nista nikoli opustila nobene prilike, kadar je bilo treba pomagati. Sodelovali smo, če smo le mogli. Žal je bilo to sodelovanje ne po naši krivdi premajhno in zato premalo uspešno.
Morda sc ho zdelo komu, da sem o tem govoril preveč, toda razni pojavi IJ> razgovori s čebelarji me prepričujejo, da je to potrebno.
D ruga nagradna tema, ki jo je ZČDS razpisala, se glasi: »Vprašanje Cebelje paše v zvezi z novimi prizadevanji v kmetijstvu«. To vprašanje P°staja iz dneva v dan bolj pereče in. če se ga ne bomo lotili takoj z vso besnostjo, se zna zgoditi, da bomo kljub propagiranju čebelarstva ostali brez cebel. V zvezi s tem postavljajo čebelarji zopet in zopet zajiteve po čebelarjem zakonu, uredbi o pasiščili, olajšavah pri prevažanju čebel na pašo,
Predsednik Ivo Mujcen in podpredsednik Stane Mihelič zapuščata vidno zadovoljna občni zbor Zveze v Mariboru
cvenejšem sladkorju in podobnem. Vse to bi bilo res treba urediti in ZCDS lsce poti, kako bi prišli do tega. Vendar se mi zdi, da bi tudi v primeru, če 'se to uredimo, le trenutno zboljšali položaj našega članstva. Zakaj? Zato, tcer nam niti čebelarski zakon, še tako idealna uredba o pasiščih itd. kmalu D® bodo več pomagali, če se iz dneva v dan pašna čebelarska baza manjša, Ce s sodobnimi naprednejšimi oblikami v kmetijstvu in gozdarstvu avtomatično zatiramo tisto rastlinstvo po naših travnikih in poljih, tisto drevje grmovje po gozdovih, ki je dajalo čebelarstvu največ medu in obnožine. 'es jok in stok zaradi vse manjših površin ajde, zaradi zgodnje košnje, ^tiranja medovitih rastlin, ki jih agronomi proglašajo za plevel, je brez j^ska. Ti ukrepi v kmetijstvu in gozdarstvu so dejstvo, so nujni in, če se ).°n>o borili proti njim, bomo propadli. Prav tako izginja v našem kme-'Jstvu idila majhnih njiv, med katerimi so na ogonih, porastlih s travo in Cvetjem, najraje gnezdili čmrlji. Namesto njivic orjejo danes traktorji ob-
Sirne površine, travniki v starem pomenu besede izginjajo, na njih pa raste zb olj šana živinska krma, ki je za čebele brez pomena. Podoben, za čebelarja neugoden proces opažamo tudi v gozdarstvu. In po vsem tem: kje naj čebelarstvo išče svojo zaščito? Prav gotovo ne v boju proti tem oblikam kmetijstva, ampak v sodelovanju z njima, v prepričevanju in dokazovanji; da je treba v našo politiko za dvig kmetijske proizvodnje vključiti tud* čebelo, ne morda iz kakšnih sentimentalnih ozirov, ampak kot sodelavca i*1 pospeševalca takih oblik modernega kmetijskega gospodarjenja. Če sin° naleteli marsikdaj na gluha ušesa pri tistih, ki vodijo kmetijsko politiko, prav zato, ker smo zaradi samega ljubega čebelarstva zahtevali vrnitev na staro, je razumljivo, da nismo uspeli, uspeli pa bomo in moramo, če bomo v borbi poudarjali, da brez čebelarstva ni moderne kmetijske proizvodnje’ Z drugimi besedami povedano: našemu čebelarstvu je treba v modernem kmetijstvu in gozdarstvu najti novo krmno bazo. Te pa ne morejo dati ne čebelarski zakon ne uredba o pasiščih niti drugi, še tako idealni administra-tivni predpisi. Ustvarili jo bomo le z aktivno vključitvijo čebelarstva v našo kmetijsko politiko. Vse to pa zahteva močno čebelarsko organizacijo, povezano z življenjem, ki bo vedela, kaj hoče in kako je treba delati.
V zvezi s čedalje manjšo pašno čebelarsko bazo se zlasii jeseni iz leta v leto večajo potrebe po sladkorju za zimsko prehrano čebel in prav tako potrebe po prevažanju čebel na različne paše. Menim, da je prav, če tud' o tem spregovorim nekaj načelnih besed.
V prvih letih po vojni, ko smo imeli težave s prehrano in smo moral' uvažati predvsem žito in sladkor, je razumljivo, da tudi naša čebelarska organizacija ni mogla zahtevati od države več, kot je mogla dati. Vendar so čebelarji dobivali denaturiran sladkor za krmljenje čebel. Stvari so se danes obrnile tako, da pridelamo doma dovolj sladkorja. Zalo mislim,
da
bi bilo prav iz vzrokov, ki sem jih zgoraj navedel, potrebno dati vsako leto čebelarjem nekaj čistega sladkorja za čebele. Tisti, ki so proti temu, trdij0, da je špekulacija, če jeseni čebelar zamenja v panjih med s sladkorjem-Toda ti ljudje no pomislijo, da imajo od tega vsaj toliko koristi kot čebelar — za njega vse to delo ni niti prijetno niti kratkočasno — čebele in skupnost. Vsa sodobna čebelarska znanost namreč trdi, da je za prezimovanje čebel sladkor boljši od medu, ker ima v sebi manj neprebavljivih snovi. Prav tako ni nič novega, če povem, da je v človeški prehrani pomembnejši in zdra-vilnejši med kakor sladkor. Če torej čebelar jeseni zamenja v panjih med s sladkorjem, ne koristi s tem le sebi, ampak tudi skupnosti. Čim več medu bomo tako pridobili, tem več ga bomo lahko izvozili. Devize, ki jih bom0 tako prejeli, pa bodo prav gotovo večje, kakor če bi izvozili enako količino sladkorja. Prav to je tisto, česar se drugod že zdavnaj zavedajo, in jim zato ni žal. če ob taki občekoristni »špekulaciji« tudi čebelarju ostane kakšen dinar za njegovo delo.
Medtem ko so cene medu nekako ustaljene, pa so cene prevoznih usluS za čebele v zadnjih letih močno porasle. Ne moremo reči, da so te cene porasle samo za čebelarske prevoze, vendar je treba poudariti, da je me^ čebelarskimi prevozi in prevozi drugih stvari občutila razlika. Čebelar pelje čebele na pašo, a ne ve, ali bo na paši kaj pridobil ali ne. V primeru, da je paša dobra, še nekako krije stroške, v primeru, da paša odpove zaradi
slabega vremena, jih mora plačati iz lastnega žepa. Vse to je vzrok, da cebelarji čedalje manj prevažajo, a ker so pašne razmere doma iz leta v leto slabše, so domača pa.sišča preobremenjena, medtem ko ostajajo drugod, *>• pr. v Liki in Vojvodini, neizkoriščena. Ko sem zgoraj govoril, da je treba čebelarstvo aktivno vključiti v kmetijsko proizvodnjo, sem mislil pri tem, ^a mu je treba omogočiti eksistenco. Potrebno bi bilo torej prevozne tarife Prilagoditi čebelarskim razmeram.
Tako je naše stališče do vseli zgoraj omenjenih vprašanj in menim, da 8a moramo in smemo zagovarjati v duhu splošnega napredka in napredka »ašega čebelarstva še posebej.
Naslednje, kar je prav tako v ozki zvezi z napredkom v čebelarstvu, je Problem čebeljih bolezni. Tudi ta problem je treba reševati s stališča splošne
Skupina elanov upravnega odboru in delegatov na IX. rednem občnem zboru Zveze v Mariboru pred poslotpjem, kjer je bilo zborovanje
koristnosti čebelarstva in ne le s stališča, da ima od čebel koristi zgolj čebelar in naj zato sam poskrbi, da bo imel zdrave. Če je, in to vemo, da je, razmerje med koristjo, ki jo ima čebelar od čebel, in koristjo, ki jo ima od ''jih naše kmetijstvo in sadjarstvo, vsaj 1 : 10, včasih tudi 1 : 20, potem naši skupnosti ne more biti vseeno, ali nekdo čebelari ali ne, ali so mu čebele Pomrle zaradi bolezni ali ne. Upravičeni smo torej, da od skupnosti pričakujemo pomoč pri zdravljenju in da za zdravljenje čebel tudi skupnost nekaj Prispeva. Mi smo šele po osvoboditvi z veliko propagando in prizadevnostjo Pripravili naše čebelarje do tega, da so začeli obveščati svojo organizacijo ftli veterinarsko službo o vseh pojavih nalezljivih čebeljih bolezni, da so ^čeli pošiljati spomladi čebele v pregled, kar je drugod v navadi že zdav-ßaj. Velika denarna sredstva, ki jih je žrtvovala v ta namen naša čebelarska ^rganizacija, državni zavarovalni zavod in naša ljudska oblast, so rodila ‘ePe uspehe. Toda. odkar zaračunava veterinarska služba za take preglede
sorazmerno visoke vsote, se vse dosedanje delo podira. Posledice tega bodo neizbežne: čebelar bo skušal bolezen, če jo bo sploh odkril, sam pacati, ali pa bo pustil, da mu uniči čebelarstvo. Naša organizacija ne more za to prevzeti odgovornosti nase, pa se bo trudila, da doseže vsaj brezplačno preventivo. Tu ne moremo delati razlik med privatnimi in socialističnimi čebelarstvi, saj so kužne bolezni na tem ali onem sektorju enako nevarne, škoda zaradi njih pa prizadene nas vse.
In nazadnje še nekaj o vlogi in delu čebelarske organizacije v nasi družbi. Če si ogledamo vsa vprašanja, ki sem jih načel zgoraj, pa tudi drugo-ki jih nisem omenil, pridemo do zaključka, da je čebelarstvo specifična kmetijska panoga, ki prinaša tako korist tistemu, ki se ukvarja z njo, sC večjo pa kmetijstvu na sploh. Kot nobena je odvisna od vremenskih razmer, zato vsaj v naših krajih, kjer ni posebnih paš, ni mogoče z gotovostjo planirati letnih dohodkov. Prav zato je potrebna medsebojna pomoč, to se pravi, samostojna čebelarska organizacija, ki naj združuje vsa čebelarstvo privatnega, zadružnega in državnega sektorja, kajti le organizcija, v kateri so združeni vsi čebelarji, bo lahko kos potrebnemu napredku v čebelarstvu. Že po sami vlogi, ki jo ima čebelarstvo v kmetijstvu, je razumljivo, da taka organizacija ne more biti izolirana, zaprta sama Aase, ampak tesno p°' vezana z organi, ki vodijo naše kmetijstvo v republiškem, okrajnem in občinskem merilu, z vsemi kmetijskimi, veterinarskimi in gozdarskimi zavodi-znanstvenimi inštitucijami, ki se ukvarjajo s problemi kmetijstva, našim zadružništvom, strokovnimi združenji, šolo itd. Ta povezava je bila na splošno preohlapna in morda prav zaradi tega nismo mogli doseči tistega, kar bi lahko sicer. Ne morem zatajiti, da smo pri svojem delu večkrat naleteli na nerazumevanje tam, kjer bi tega ne pričakovali, vendar pa bi bilo napačno metati krivdo samo na druge, ne pa priznati svoje. Kljub raznim pomanjkljivostim pa na koncu lahko ugotovimo, da so naša prizadevanja za konsolidacijo čebelarske organizacije žela uspeh. Trenja, ki so nastala zaradi različnih pogledov na naše delovanje, so se ublažila in prepričan sem, da bodo povsem izginila, če bomo šli po poti, ki sem jo zgoraj skušal nakazati.
NE OPUŠČAJMO MEDICE
K RANCE GUNA
Poglejmo najprej barvo! Ta se lahko odraža v vseli mogočih odtenkih od vodenorumene do temnorjave, kar je odvisno od vrste medu, izpranih voščin, stopnje pokipelosti itd. Meni je najbolj všeč medica, kakršno dobin* pri namakanju in izpiranju medenih pokrovcev; namakam jih pa dva dni v hladni vodi. Prvotno je ta umazana, črnorjava godla, podobna vodi, v kateri si kuhal voščine. Ko pa pokipi in po več mescih dozori, se učisti 1° obriše, da je prozorna in jo je veselje videti. V kozarcu je rdečkastorumeno-Če pa kozarec dvigneš k luči ali proti soncu, se ti zaiskri kot »rujna« kap' ljica. Prav takšno si predstavljam pristno staro kranjsko medico naših dedov-Tudi ta je bila jeseni po trganju le črna sladka voda, ki so jo čebelarj1 deloma razpečavali po domači vasi, po sejmih in žegnanjih, deloma pa so
Jo pustili, da jim je v sodili pokipela in dozorela v opojno medico. Poudarjam pa, da prava medica ni nikoli črna; če je črna, je to znak, da ni dovolj pokipela. To pa je nedostatek, iz katerega izhajajo še druge napake.
Preden boš nesel kozarec medice k ustom, se boš gotovo tudi pozanimal, kako diši. Vonj medice je nekaj svojevrstnega in ga je težko opisati. Četudi 'mam kozarec medice pravkar pred seboj, ne naj<lein primernega izraza, da bi natančno označil njen vonj. Če jo ponudim gostu-laiku, navadno ne ve, kaj pije. Ko mu povem, da je medica, pravi, da diši po medu; do tega zaključka ga ni privedel nos, temveč le logično sklepanje. Dozorela medica namreč duh po medu skoro popolnoma zgubi, v njej pa se razvije značilna aroma, ki ti zgovorno priča, da imaš v kozarcu res čisto svojevrstno opojno Pijačo. Ta aroma pride posebno do izraza ob pretakanju iz soda v steklenice. Tnkrat ti prepoji ves prostor, v katerem delaš, in te prevzame, da si kar Bekam omamljen. Drugače vonj medice ni ravno premočan, vsekakor pa je Prijeten in zelo mikaven.
Tretje je okus. Ta je v tako tesni zvezi s pravkar omenjeno aromo, da ju skoro ne moreš razdvojiti. Ima pa tudi svoje posebnosti. Ko mirno podržiš v ustih prvi požirek, takoj začutiš, da te je na koncu jezika malo Pogrelo. E, — dobro znamenje godne medice! To je alkohol, na katerega smeš Pri medici vedno računati. V njem je moč medice, od njega pa je odvisna tudi njena trpcžnost. Alkohola je v medici lahko več ali manj, kar se ravna Po množini sladkobe oziroma medu, prav toliko pa tudi po tem, v koliko Je ta sladkor res pokipel. Pomni, da brez krepkega kipenja ni dobre medice! Ni pa nujno, da je medica močna; tudi lažja medica je lahko prav dobra in pitna.
Včasih medica nekoliko greni. Nič zato! Jaz ji to štejem celo v dobro. Pazi le, da ne bo presladka! To bi bila nezanesljiva pijača, ki ne bi dolgo držala. Pa je niti piti ne moreš, ker je navadno pregosta in se vleče kot olje. Grenkoba pa ni napačna; odvisna je od vrste medu ter od dodatka hmelja. Razen tega nastopa grenkoba kot posebna kipelna stopnja medice, preden se začne pijača čistiti. Ta je značilna tudi za kipenje sadnega in vinskega mošta, kjer jo ljudje poznajo pod imenom »Črnivec«.
Prav tako medici ni v škodo, če je nekoliko trpka, če usta malo skupaj Potegne. A tega danes ne dosežeš tako lahko, čeprav bi rad. Dosti rajši Se ti zasuče tako, da je opolzko gladka in te le preveč spominja na medeno Raztopino za pitanje, zlasti če jo delaš iz samega čistega medu. Drugače je to, jo delaš po starem, ko izprane voščine in drobci obnožine iz kranjiča doprinesejo svoje.
Zelo privlačen okus ima za nekatere medica, ko se kipenje bliža svojemu yišku in postane »rezna«. To je spet podobno kot pri vinu ali sadjevcu. Ko J° točiš izpod pipe v kozarec, opaziš živahno šumenje; povzročajo ga mehurčki ogljikovega dvokisa, ki se kadijo iz nje in ji dajejo osvežujoč in hladilen okus. Taka pijača te prijetno zbada v jezik, kot bi te elektriziralo, üli te pa nato še malo dregne v nos. Ko se kipenje poleže, te Težnosti normalno ni več. Zrela medica je glede tega kakor vinska starina.
Kdor bi hotel obdržati medico v reznem stanju, bi moral kipenje na tej stopnji ustaviti ali vsaj zavreti. Pretočil bi jo v manjše steklenice, jih dobro
in trdno zamašil ter hranil v čim hladnejšem prostoru. Opozarjam pa, da je nasilno zaviranje ali ustavljanje burnega kipenja presneto kočljiva stvar-Kipeča medica je elementarna velesila! Poznam čebelarja, ki je dobil trdo leseno veho v čelo kot strel iz kanona. Medtem ko se je revež žalostno držal za debelo buško in otipaval rastoči rog, pa mu je pobesnela in razpenjena medica brizgajoč drla iz soda naravnost v strop, a s stropa doli po stenah in po kleti; divjala je, dokler se ji je ljubilo. Uletela se je šele, ko je bilo praznega pol soda. Pa ni izmišljena! — Sicer ste pa pred leti brali v včebe-larju« o kobili Luci, ki je dobila v «ta zadnjo« kar celo sodovo dno, ko je vlekla voz s sodom, v katerem je bila trdno zabita medica.
Med kipenjem se medica čisti, postaja redkejša in lažja. Ko se namreč sladkoba pretvarja v alkohol, nastaja pri tem ogljikov dvokis in uhaja iz tekočine. Poleg tega se izloča kalež, ki po končanem kipenju sede na dno soda. Zato liter pokipele zrele medice ne bi smel tehtati več kot en kilogram-Ta teža bi namreč približno ustrezala specifični teži vode in alkohola, ki sta glavni sestavini medice. Vendar pa je medica vedno nekoliko težja, ker ne dosežeš lahko, da bi ves sladkor oziroma med pokipel. V medu so seveda druge sestavine, ki jih kipenje sploh ne zajame. Vse to lahko kontroliraš s tehtanjem medice prej m potlej. Praktično pa kar med prsti poskusiš kapljo zrele medice. Želeti bi bilo, da ni več gladka, opolzka ali celo mastna, temveč približno tako trda kot voda.
Ko smo si tako ogledali medico od vseh strani, se pozanimajmo še za njeno zadnjo lastnost, ki je zanjo posebno bistvena, a za marsikoga nadvse važna in zaželena. To je njena moč, o kateri pa «mo že prej nekoliko govorili. Zato tu ni treba dosti besed, temveč pustimo, da rajši spregovori medi-čica sama! Kar nazaj k pipi, pa si jo natoči »en glažek al’ pa dva...!« če se ti pri tem usta razklenejo na smeh, če se ti razveže jezik ali ti kri sin v glavo, je dobro znamenje. In če potem kar ne moreš in ne moreš nehati, da ti nazadnje privre iz globine srca »En glažek al’ pa os’m, jaz jo že komaj nos’m«, — potem pa res ni nobenega dvoma več, da si naletel na »prav ta pravo medico«.
Toda kje dobiti tako medico? Kako priti do nje? »Kar pri Medeksu pobaraj!« se bo pošalil kak hudomušnež. I, zakaj pa ne, če jo le res imajo. Tvoja čebelarska čast pa vendar zahteva, da si jo sam pripraviš. Res ni prav, če opuščamo medico. Saj medu ne manjka, navodil za to je pa tudi dosti-Imaš jih v Valvazorju, v Janševi in Lakmayerjevi knjigi, v Sodobnem čebelarstvu; pa tudi »Čebelar« je o tem že dosti in izčrpno pisal. Zato bi ja* samo nekoliko dodajal.
Če morda nerad žrtvuješ čist med, naredi medico vsaj iz medenih p°' krovcev! Ne bo zategadelj nič slabša, če boš le prav ravnal. Jaz ravno zato odlašam s točenjem medu, da je čim več pokritega, s čimer dvignem obenem kvaliteto medu ter pridobim še na vosku. Pri odkrivanju posnamem vse izbokline prav do ravnine satnika; tako se mi kar hitro nabere dosti p°' trebnega materiala. K temu dodam še voščine, ki jih posnamem z medut po potrebi pa seveda še kak kilogram čistega medu, da dobim primerno mešanico oziroma gostoto.
(Dalje prihodnjič)
O MATIČNEM MLEČKU
D K. JURIJ SENEGAČNIK
V	Franciji so, kot smo že omenili, izvedli precej poskusov, pri katerih so pacienti jemali alkoholno raztopino mlečka, obogatenega z ličinkami v embrionalnem stanju. Uporaba takega mlečka ni povzročila nikakih motenj. Nekaterim zdravnikom se je terapevtska učinkovitost tega biološkega kompleksa zdela še boljša kot pri mlečku brez dodatka ličink.
Naj sledi nekaj najzanimivejših primerov zdravljenja z m. m., tu in tam obogatenim z ličinkami. Poročajo francoski zdravniki. Za paciente je doba zdravljenja z mlečkom trajala navadno tri tedne. Dnevno so dobivali 2—3 žličke po jedi. Količina se je ravnala po jakosti motenj.
1. R. Cl. 30 let, konvalescent. Po zaraščenju kaverne v pljučih ni nehal hujšati; bil je brez apetita. Po petih dneh kure z mlečkom se mu je vrnil tek do jedi, ob koncu zdravljenja pa je bil apetit normalen. Telesna teža je narasla za 2 kg.
2. M. P., 26 let. Stanje po krizi zaradi psihične depresije. Po enem tednu zdravljenja je bil apetit normalen, prav tako tudi sposobnost za delo.
3. G. M., 27 let. Stanje šest mescev po porodu. Depresija, hujšanje, razdražljivost, utrujenost. Po desetih dneh kure z m. m. je bolnica pridobila na teži 1 kg. Po treh tednih je bila kriza premagana. Celotna pridobitev teže
1,35 kg.
4. M. V., stara 69 let. Preobremenjenost, astenija, padec telesne teže za 3 kg, pomanjkanje apetita, prebavne motnje. Po treh tednih jemanja m. m. se je starka zredila za 1,8 kg, apetit se ji povrnil, prebava se je uredila. Spet je bila sposobna za delo v kuhinji.
5. G. R., star 65 let. Že tri mesce v hudi duševni depresiji, joče, ga je strah, razmišlja o samomoru, ki ga je enkrat že poskušal napraviti. Po petnajstih dneh zdravljenja (3 žličke m. m. na dan) ni bilo nobenega izboljšanja. Morali so ga zdraviti z električnimi šoki.
6. Y. S., 63 let. Že dva mesca v depresivnem stanju. Joče, ga je strah, je slaboten in apatičen. Samomorilnih misli nima. Shujšal je za 4 kg, nima apetita in trpi zaradi nespečnosti. Po osmih urah zdravljenja z m. m. se stanje zboljšuje, ob koncu kure psihična depresija izgine, duševne sile se povrnejo. Pridobitev na teži 1,5 kg.
Po navedenih šestih primerih je mogoče zaključiti, da deluje mleček na oslabele organizme. Nadaljnji primeri:
7. M. C., 78 let. Onemoglost, senilnost. Spomin in inteligenca pešata. Po kuri z m. m. + embrij: zboljšanje splošnega stanja, zredi se za 2 kg, sredi sivih las sc pojavi nekaj črnih.
8. T. P., Močna oslabelost, motnje v delovanju ščitile žleze, hujšanje, pomanjkanje apetita, nespečnost. Po zdravljenju z mlečkom stanje v celoti zadovoljivo.
9. G. C., 32 let. Razdražljivost, nagnjenost k debelosti, utrujenost. Po zdravljenju z m. m. stanje normalno.
10. M. A., 58 let. Psihična in fizična depresija. V službi dela le še s težavo. Pomanjkanje apetita in prebavne motnje. Po zdravljenju v slehernem pogledu zboljšano stanje.
11. 11.1., 80 let. Senilnost, pomanjkanje zbranosti, astenija, popuščanje spomina. Po kuri z m. m. + embrij stanje zadovoljivo, gospa je veselo razpoložena in zbrana.
12. G. D., stara 42 let. Depresivno stanje po nesreči z avtom. Pogosta izguba spomina, toda le za nekaj minut. Pomanjkanje samozaupanja, ki ga je pred nesrečo bilo dovolj. Občutek straliu. Po dvojni kuri z m. m. + embrij se stanjo normalizira, duševna koncentracija je velika.
13. R. V., 64 let. Pomanjkanje apetita, hujšanje, driske, astenija. Vsa druga zdravljenja odpovedala. M. m. embrij je to stanje zadovoljivo uredil.
14. L. J., 52 let. Vnetje sklepov na več mestih, obenem tudi psihična depresija. Po dveh kurah z m. m. je stanje domala normalno.
15. J. L. Rentgenska preiskava je ugotovila tumor. Hujša, nima apetita, psihična depresija. Tri zaporedne kure z m. m. + embrij privedejo do izboljšanja stanja.
16. F. Andreja, 58 let. Nepravilno delovanje ščitne žleze. Po paratifu.su si ne more opomoči, kljub jemanju tonikov z vitamini, fosforovimi in arze-novimi preparati. Po kuri z m. in. + embrij stanje spet zadovoljivo.
17. L. Marija, 48 let. Bolna zaradi dednega sifilisa. Bila je tudi operirana na ščitni žlezi. Po uporabi mlečka se je njeno stanje na splošno zboljšalo.
18. L. J., 54 let. Star sifilitik, ki ima kljub raznim kuram na dva ali tri mesce hudo težave z želodcem in je zato zelo izčrpan, zlasti še po zadnji krizi. Vsa zdravila je zamenjal z apiserumom, ki mu je bil dodan tudi matični embrij. Zdravilo dobiva po eno žličko zjutraj in eno zvečer. Po desetih dneh zdravljenja se počuti tako dobro, da spet lahko prične s poklicnim delom — umetnim mizarstvom.
I1). S. Berta. Arterioskleroza in sifilis. Astenične krize, nobeno zdravilo ne zaleže. Naveličana življenja. Začne jemati mleček po eno žličko zjutraj v toplem čaju. Po enem tednu se zredi za 1 kg in se dobro počuti.
20. V. Alojzija, 84 let. Moči »jo zapuščajo«. Zjutraj in zvečer jemlje po eno žličko m. m., obogatenega z matičnim embrijem. Ves čas zdravljenja je použila pol litra preparata. Postala je spet živahna in čila.
21. Raconnar Marija Antonietta. Vojna žrtev s poškodbo na glavi. Neprestana depresija. Napravila je dve kuri z mlečkom, trikrat dnevno po eno žličko četrt ure pred jedjo. Po petih tednih se zredi za 1 kg, spi bolj mirno, ni več razdražljiva. Mesec dni po kuri se še kar neprestano dobro počuti. Izjavlja, da lahko prenaša celo »navzočnost otrok«.
22. S. Marcela, 51 let. Hujšanje, anemija, utrujenost, živčna depresija. Jemlje mleček na tešče. Po treh tednih se zredi za 2 kg; stanje se zboljša.
Zdravniška opažanja v bolnišnici Sant Louis, Salle Dubois.
23. Berta Dardard, 76 let, Paris. Senilnost, amnezija, neskladnost idej. pešanje umskih’ in fizičnih moči. Zaspanost, podobna letargiji. Po kuri z mlečkom malenkostno zboljšanje.
24. Jeanine Mathieu, 27 let. Bolečine v sklepih že več let, zlasti v spodnjih okončinah. Zdravljenje proti revmi ni pomagalo. Po kuri z mlečkom (5 ampulic na dan) so bolečine zginile.
25. Gilet Marijana, 59 let. Bolečine v udih, nespečnost (več let spala le po tri do štiri ure na dan). Porabila je pet ampulic apiseruma, ki ga je
dobivala rektalno vsak večer pred spanjem. 2e po dveli dneh dobro spi (po osem ur); bolečine zginejo. Po petih dnevih gre domov.
26. Nadjafi Ali, 44 let. Povečana jetra, hepatična kolika, ledvični kamni. Dobival jo po pet ampulie na dan. Že po prvi dozi se je bolje počutil.
27. Simona D. Stanje po drugem porodu. Depresija. Ima samomorilne ideje. Zdravljenje z mlečkom je bilo brezuspešno.
Zaključki
Iz vsega, kar smo navedli, sledi, da deluje mleček rekonstitnirajoče. Povzroči zvečanje telesne teže, zboljša apetit, odstranjuje občutek utrujenosti in povrne spanec. Nadalje deluje zelo ugodno pri depresivnih stanjih, n. pr. postpuerperalnih in senilnih, če seveda niso prehuda. Normalizira stanje duševne izčrpanosti, podcenjevanja samega sebe in upadanja poguma. Zveča oziroma povrne sposobnost za delo. Pri pravi melanholiji ne učinkuje, zboljšuje pa včasih stanje pri arteriosklerozi. Deluje tudi proti zvišanemu krvnemu pritisku. V takih primerih je bolje jemati vodno raztopino mlečka.
Glede mehanizma delovanja pri mlečku obstaja danes več teorij:
1. teorija jukstapozicij, ki pravi, da deluje v mlečku vsaka snov zase in se nato njih efekti postavljajo drug poleg drugega.
2. teorija sinergizma med posameznimi sestavinami mlečka. Ta je najbolj verjetna, ima pa tudi največ pristašev. Na splošno vlada mnenje, da je mleček važen za terapijo, ker je v njem dosti vitaminov, povrh pa še oligo-elementi v primernih količinah. Staro načelo, da z zdravilom vsaj škodovati no smemo (primum non nocere), velja pri m. m. v polni meri, zlasti še, če ga pacient jemlje skozi usta, saj je m. m. naraven proizvod, ki ga tudi oslabeli organizmi lahko prebavijo. Belvefer je mnenja, da bi človek, če bi mu bilo mogoče dajati mleček tako kot matičnim ličinkam, ne le učakal tristo let, marveč bi celo puberteto doživel šele pri tridesetih, dozorelost pri štiridesetih, starost pa pri stodvajsetih letih. V koliko ima ta veliki raziskovalec mlečka prav, bo morda kdaj pokazala bodočnost.
Iz številnih razlogov je dajanje mlečka najbolj primerno skozi usta. Parenteralna aplikacija (t. j. dajanje v obliki injekcij) ni potrebna, ker se pri primerih, kjer mleček lahko pomaga, nikoli tako zelo ne mudi. Pot skozi usta je pa za jemanje mlečka tudi naravna, preprosta in preizkušena.
Rektalni način in perlingualno dajanje nimata nobenih prednosti. Pri zadnjem načinu je vprašanje, v koliko se beljakovine sploh resorbirajo, pri prvem pa obstoji selektivna možnost resorbcije nekaterih beljakovin.
Naše razglabljanje o mlečku je s tem končano. Seznanili smo se nekoliko z njegovim nastankom, sestavom in učinkovanjem. Zal ga še vedno ne poznamo dovolj natančno in nam narava še marsikaj skriva. Kljub vsemu pa smo lahko veseli, da ga imamo, ker je, kot sledi iz vsega do sedaj navedenega, zlasti za okrevajoče, oslabele in starejše ljudi pomembno zdravilo, ki še ni nikomur škodilo, koristilo pa že dostikrat. Za konec še izrek velikega naravoslovca Karla Linneja: Natura maxime miranda in miniinis (Naravo moramo najbolj občudovati v njenih najmanjših stvareh). Tudi mleček je na oko tak nepomemben minimum, v resnici ]>a žlahten produkt živega organizma, namenjen za naj višje cilje.	v
ODGOVORI
K 1. vprašanju o ropanju: Kar opisuje tov. Virmašan, smo prvič opazovali pri naših čebelah leta 1957 v Baranji na akacijevi paši. Vsako čebelo, ki je priletela s paše domov in sedla na brado ali steno panja, je takoj napadlo več mlajših čebel. Začele so jih otipavati po zadku in jim moliti rilček. To se je pojavljalo potem pri mojih čebelah vsako leto ob koncu spomladanske paše, tako tudi leta 1059 na žajblju. Za mene je to znak, da bera ponehava, ker v začetku paše in ob dobri paši tega ni opaziti. Jaz sem si pojav raztolmačil takole: ob močni paši so vse mlajše čebele v panju preobložene z delom, ob pojemajoči paši pa postanejo brezposelne, kar jih požene na brade, kjer odvzemajo pašnim čebelam nektar, kakor so to delale poprej v panju.
V	»Delu« od 24. januarja i960 smo pod naslovom »Lenuhi med pridnimi« brali, da je francoski biolog Renaud našel med mravljami mnogo lenuhov. Kaj, če je tudi pri čebelah tako, da se lenuhi okoriščajo s trudom pridnih?!
Žunko
K 6. vprašanju o prezimovanju rezervnih matic. Rezervne družine z mladimi maticami so se mi vedno izplačale. Posebnih stroškov z njimi nisem imel, če izvzamem izdatke zn nekaj kg sladkorja (ki so odpadli, če so same nabrale dovolj),in za 4—5 satnic n.a prašilček. Pazil pa sem. da so bile družinice čez zimo v solidnih prašilnikih. Najbolje so se obnesli v ta namen predeljeni A2-panji, nikakor pa ne eksportovci ali štirisatarji iz tankih desk. Z medom ali sladkorjem primerno založene (4—5 kg na panj zadošča) in toplo zapažene družinice so mi zmeraj dobro prezimile in mi v dobi vseh 30 let, odkar čebelarim, ni padla niti ena. Je že res, da je malo več dela in skrbi s takimi narejenimi, tod« «pomladi, ko je treba pomagati plemenjakom, se ta trud bogato obrestu je.
F.R.
Odgvor k 7. vprašanju o čebelah v novem čebelnjaku. Ali se vam bodo pri prestavitvi čebelnjaka čebele porazgubile ali ne, je odvisno od tega, kako daleč jih nameravate preseliti. Če boste šli z njimi manj kakor 5 km daleč — seveda v zračni črti — ter je vreme ugodno, tako da množično izletavajo, in je vrh tega med starim in novim stojiščem ravnina brez gozdov in hribov, bodo čebele letele nazaj na stari prostor. Ko namreč prilete z novega stojišča na primer 2,5 km daleč v smeri starega stojišča, zaidejo v področje, ki ga poznajo že od prej. Zato se vrnejo' po stari navadi na prejšnje mesto. O tem sem se sam prepričal, ko sem prepeljal čebele na pašo iz Ljubljane v Črno vas, oddaljeno od mojega stojišča okoli 5 km v zračni črti. Drugi dan je bilo doma vse črno čebel. Dobro je zategadelj, če v takih primerih pustimo doma kak panj, da se vanj «.prašijo čebele, ki so se vrnile. Tovarišice jih rade sprejmejo, saj ne pridejo prazne.
Če moramo čebelnjak prestaviti na manjšo razdaljo, recimo za 100 metrov, je stvar drugačna. Ko hladnega, deževnega večera čebele nehajo izletavati, jih moramo zapreti in preseliti s čebelnjakom vred, prostor, kjer je ta prej stal, pa po možnosti popolnoma pospraviti in zemljo zravnati, tako da ne bodo čebele tamkaj našle niti najmanjšega zavetja ali opore. Po prestavitvi zastremo žrela s tankimi letvicami v velikosti okoli 20 X 4 cm, da čebele drugo jutro ne morejo izleteti naravnost iz panja, ampak šele potem, ko so najprej lezle »okoli vogla« ob obeh koncih letvic. Ker je to zanje nekaj nenavadnega, si položaj panja natančno ogledajo in znova ulete. Zato se redkokdaj katera čebela vrne na svoj stari prostor.	g	^
Odgovor k 8. vprašanju o čebelnjaku v gramozni jaini. Mlaka blizu čebelnjaka je za čebele nevarna in bi jih res v njej mnogo utonilo. Vaša bojazen je upravičena. Kakor je torej voda čebelam potrebna, vam odsvetujem gramozno jamo z mlako.	g	^
OBČNI ZBOR ČEBELARSKEGA DRUŠTVA ZA MARIBOR IN OKOLICO
Čebelarji iz Maribora in okolice so imeli 3. aprila I960 svoj občni zbor. Udeležilo se ga je 49 delegatov od 92, zastopanih pa je bilo 22 družin od 28. Od 15 pravnih oseb (KG, KZ in zavodi) je bila zastopana le ena. Prisoten je bil tudi zastopnik KPPZ Maribor tov. inž. Zdolšek. Občnemu zboru je predsedoval tov. šcško iz Ruš.
Občni zbor je počastil spomin umrlih članov: Ivana Obrovnika iz Zg. Polskave, Jakoba Vrčka iz Ožbolta ob Dravi, Avgusta Ozimiča iz Ribnice na Pohorju in Avgusta Mešička iz Rač.
Nekaj podatkov iz poročil upravnega odbora:
1.	Čebelarske družine. V letu 1959 je na področju društva delovalo 28 družin s 646 člani. V društvu je včlanjenih
6	KG, 5 KZ, 3 zavodi in »Čebelarski krožek« Sred. kmet. šole v Mariboru. Kakor kažejo seznami naročnikov lista, se število članstva letos ne bo posebno spremenilo; pri nekaterih družinah je število Padlo, pri drugih poraslo (Maribor- Tabor za 10!), kakor je bil pač odbor aktiven. Pravočasno je opravilo občni zbor
19	družin, 5 družin je čakalo na februar in marec, 4 družine pa niso sklicale zbora.
Predavanja so bila pri 12 družinah.
V	Sp. Kungoti je bil tečaj za vzrejo matic, v Lovrencu na Poh. pa tečaj za kuhanje voščin. »Čebelarski krožek« si je ogledal film o življenju čebel.
Družine Maribor-mesto, Maribor-Tabor in Pobrežje so imele redne mesečne seje, Studenci-Pekre več sej, ostale 1 ali nič! Vsekakor se bodo morali tudi drugi družinski odbori večkrat sestajati, kar bo vplivalo na večjo delavnost in porast števila članov.
Lastne čebele ima 7 družin, stiskalnice za vosek oziroma naprave za kuhanje voska pa 8 družin. Upravni odbor društva pomaga gmotno vsaki družini, ki si nabavi priprave, kljub temu ni pravega odziva.
Družine Jarenina, Ruše in Pobrežje ■majo svoja zemljišča za gojitev medo-
vitih rastlin. Za zboljšanje čebelje paše še nismo storili dovolj. Nekaj družin je sadilo vrbe, sejalo belo medeno deteljo, esparzeto, pajesen, sadilo zlato rozgo in akacijo, vendar je uspeh le tam, kjer zboljšujejo pašo v velikem obsegu. Upravni odbor je določil družinam, ki se posebno uspešno udejstvujejo na tem področju, denarno pomoč. Žal so ponekod razmere take, da jim ne družine ne društvo, niso kos. To so velika zemljišča, ki jih je treba primerno posaditi, n. pr. ob reki Pesnici, obrežje Drave, zlasti pri Ožboltu, kjer gradijo elektrarno, močvirno ozemlje od IIoč preko Rač do Poljčan. To bi zmogle le občine in okraj s svojimi organi.
Statistiki čebeljih panjev niso vse družine posvečale potrebne skrbi. Nekaj družin ne zbira podatkov in zaradi tega niso poučene o stanju čebelarstva na svojem področju.
2.	Delo društvenega odbora: Upravni odbor se je sestajaj redno vsak mesec. Poleg tega je bila ena izredna seja. Seje so bile dobro obiskane in sklepčne. Kljub oddaljenosti so odborniki tudi ob slabem vremenu prihajali na seje in vztrajali pozno v noč, ne da bi prejeli kako odškodnino za pot ali izgubo časa.
Na dnevnem redu vsake seje je bilo delovanje družin in zdravstveno stanje čebel. Pršičavost pri Lovrencu na Pohorju in gniloba čebelje zalege v Lenartu v Slovenskih goricah sta bili zatrti že v letu 1958. Tako ni na področju društva nobene nalezljive čebelje bolezni. Delo pri zatiranju čebeljih kužnih bolezni je zelo olajšano, ker čebelarski pregledniki vsak v svojem okolišu skrbno opazujejo čebele in ponekod celo vse panje pregledajo, za kar se jim upravni odbor iskreno zahvaljuje. Tudi mariborski bakteriološki zavod se z vso vnemo posveča temu delu. Zlasti gre zahvala vodji dr. Bašu, ki z neverjetno potrpežljivostjo raziskuje kupe poslanih čebel, in prav tako vet. inšpektorju dr. Menini, ki pomaga društvu, kjer le more. Še posebej naj se zahvalimo veterinarju dr-Zemljiču! Vseskozi nam je stal ob strani, pomagal vzgajati čebelarske izvedence in zatirati čebelje bolezni. Želimo mu prijetna leta v pokoju!
Izlet v Celje. Celjski čebelarji so nas nu postaji prisrčno sprejeli
Na sejah je odbor med drugim obravnaval: sklepe občnega zbora, poročila o sejah Zveze, zboljšanje čebelje paše, sprejem novih članov, predavanja in tečaje, opazovalne postaje, ustanovitev plemenilne postaje, varstvo vrb in pomladanskih cvetlic, nakup sladkorja za pitanje čebel, gospodarski načrt, proračun za leto I960 itd.
3.	Tečaji, predavanja, izleti. Dne 21. junija 1959 je bil pri tovarišu Kirarju lepo uspel tečaj za vzrejo matic. Ob nedeljah 7., 14. in 21. februarja so bila predavanja na Srednji ekonomski šoli. Predavali so: tov- Kirar o sodobnem čebelarjenju, tov. Resnik o intenzivnem čebelarjenju, tov. Bratkovič o pomenu čebele v gospodarstvu, tov. Senegačnik o matičnem mlečku. Vsa predavanja so bila stvarna in dobro obiskana.
Društvo je organiziralo izlet čebelarjev v Celje dne 24. maja 1959. Dne 19. julija 1959 so Celjani obisk vrnili. Dne
3.	in 4. oktobra 1959 so nas obiskali če-
Nagovor predsednika celjskega čebelarskega društva tov. Šlandra ob prihodu v Celje
belarji iz Radovljice, dne 28, maja 1959 pa so si čebelarji iz Murske Sobote ogledali čebelarstvo tov. Kirarja v Limbuškem jarku, kjer jim je ta tolmačil svoj način čebelarjenja. Zanimanje za izlete je vedno večje, saj taki izleti mnogo pripomorejo k medsebojnemu spoznavanju.
Društvo je proslavilo 13. decembra »Svetovni dan čebele«. Ta dan je bilo predavanje (tov. Bratkovič) in predvajanje filma o življenju čebel. Semenarna v Vetrinjski ulici nam je odstopila razstavno okno, v katerem smo prikazali za gospodarstvo važno delo čebel. Tudi na nekaterih šolah so bila ta dan predavanja.
Na našem področju so 3 stalne opazovalne postaje, in sicer v Lovrencu na Pohorju, na Fali in v Lehnu. Zadnja ni
Prijeten počitek in živahen čebelarski pomenek na Starem gradu
pošiljala poročil in bo premeščena drugam.
Na pobudo oblasti so začeli na šolah ustanavljati šolske zadruge. Odbor bo pokrenil vse, da zbudi pri otrokih čim večje zanimanje za čebelarstvo. Prav gotovo je čebelarstvo pri vzgoji toliko vredno kot brcanje žoge!
Srednja kmetijska šola v Mariboru namerava zamenjati AZ-panje z ameri-kanci (Langstroth-Root). Zato je bil 29. maja 1959 na šoli za gojence čebelarje seminar, nu katerem je predaval inž. Rihar. Predavanje so poslušali tudi čebelarji iz družin Maribor, Maribor-Tabor in Pobrežje.
Da bi zavrli trganje in prodajanje vrbovih vejic in drugih spomladanskih cvetlic, ki so važne za čebele, smo se obrnili na razne forume. Razumevanje
*0 pomoč smo našli le pri Svetu za prosveto in šolstvo.
4.	Blagovni promet in stroški. Po proračunu je bilo v letu 1959 predvidenih 2a poslovanje 237.000 din. V resnici pa *00 porabili 216.198 din. Za poslovalnico ®nio izdali 68.734 din, za predavanja (Potnine in dnevnice) 40.888 din, za poštnino, oglase in ostalo administracijo 18.710 din.
Društvo ima lepo urejeno knjižnico 8 192 knjigami, ki so vse vezane. V mi-letu si je izposodilo 23 čebelarjev j. Knjig. Za knjižnico smo izdali 10.402 aiuarja, za razne druge stroške pa ‘•550 dinarjev. Društvo je naročeno na publikacij. Vrednost inventarja je 79-183din.
.Stroške smo krili z dohodki, ki smo Jih imeli pri prometu s panji in čebelarskimi potrebščinami, sladkorjem, sat-nicami, voskom in medom. Promet je v letu 1959 ostal na višini prejšnjega leta-. 5. Razprava o poročilih je bila prav živahna in zanimiva. O čebelarskem Naraščaju, o pravilnem škropljenju sadnega drevja in kmetijskih kultur, o prevažanju čebel na pašo in o panjih je Sovorij tov. Kirar. Na vprašanje tov-^ipenbaherja glede kotla za kuhanje Voščin, ki ga je svoječasno nabavila OZZ, Je Pojasnil tov. Hrovat, da ima kotel sedaj KPPZ. Opozoril je tudi na važnost ^etne kisline za razkužitev 6atja. Tov. "Urja je govoril o škropivih, škodljivih cebelam, in o pridobivanju mladinskega naraščaja za čebelarstvo. Tudi drugi govorniki so kritizirali nepravilno škropljenje, ki škoduje čebelam. Tov. Močnik Je pojasnil, kako se pravilno škropi, in Prebral uredbo o varstvu čebel pri ^kropljenju rastlin in sadnega drevja, *i je bila izdana leta 1954. Tov. Šeško Je govoril o šol. zadrugah, ki bodo upoštevale tudi čebelarstvo^ Priporočal je fužinam, da sestavijo pašne katastre. *ov. Lozej je bil mnenja, da bi se morali Prevaževalci obračati zaradi dodeljevanja pasišč na čebelarske družine. Inž. £aolšek, predsednik KPPZ je pozval če-'nelarje, da v večji meri sodelujejo s 6adjarji in kmetijskimi zadrugami. Na-tpp,0^no Pa se. Je *ov- Močnik pritožil, da *n KZ, ki imajo čebele, premalo sodelujejo z društvom, četudi so člani. Tov. Vrajf je kritiziral sedanje skromne n ne trpežne članske izkaznice..
6.	Predlogi in sklepi. Občni zbor je v 5^ezi s poročili in glede na razpravo prejel naslednje predloge:
a) Zveza čebelarskih društev naj posreduje pri »Medeksu«, da ponovno izda brošuro o medu. Poskrbi naj še letos za izdajo prevoda Frischeve knjige »Iz življenja čebel«.
Ker ima društvo z izterjavanjem naročnin za več let nazaj velike stroške, odborniki družin pa mnogo potov, naj Zveza dostavlja list le čebelarjem, ki so v seznamu naročnikov.
Ker so članske legitimacije preveč skromne in premalo trpežne, naj društvo ali Zveza poskrbi za nove po vzorcu »Socialistične zveze< s platnenimi platnicami.
b) Sejanje oljne repice in detelje in-karnatke se vedno bolj opušča. Po travnikih je več plevela kot dobre trave. Prosimo KPPZ, da priporoča KG in KZ zboljšavanje travnikov z deteljami ter sejanje oljne repice in inkarnatke v večji meri. To bi vplivalo vzpodbudno tudi na privatnike.
c) OLO Maribor, svet za kmetijstvo, širi topolove plantaže. Opozarjamo na važnost čebel v kmetijstvu in potrebo upoštevanja medovitih rastlin pri pogozdovanju. Mnogo več kot topoli bi koristili črni jesen, javori, pajesen, gle-dičija, akacija, sofora, vrbe, kanadski topol, pa tudi irazno medovito grmovje, zlasti krhlika, žestika, trnoljica i dr.
7. Volitve. Izvoljen je bil naslednji upravni odbor: Peter Močnik, Franc Kirar, Martin gumenjak, Jože Grajf, Janko Fabič, Jože Hanjc, Jože Pipenbaher, To-bija Baumgartner, Leopold Ul, Franc Curk, Lojze Struna, Jožko Resnik, Tone Bratkovič, Franc Gregorič, Srečko Pukl in Tone Oberžan.
Nadzorni odbor: Roman Blasin, Tone Lazar, Jože Bravnik. Delegate za občni zbor bo določil upravni odbor na seji.
8. Gospodarski načrt in proračun. Občni zbor je sprejel gospodarski načrt, ki se nanaša na predavanja, ureditev razmer pri nedelavnih družinah, tečaje za vzrejo matic in kuhanje voska, sestanek prosvetnih delavcev čebelarjev, širjenje medovitih rastlin in pridobivanje semen, pomoč mladincem in pionirskim šol. zadrugam, sodelovanje s KPPZ, razširitev mreže opazovalnih postaj ter 'razstave. Dalje je sprejel proračun stroškov za poslovno leto I960 v višini 278.000 din. ki bi bil krit s prodajo čebelarskih potrebščin, voska in sladkorja ter komisijsko prodajo medu.
M. 143
OBČNI ZBOR ČEBELARSKEGA DRUŠTVA KRŠKO
je bil hkrati večji zbor čebelarjev iz področja družin Krško, Brestanica, Sevnica in Dobova. Bilo je prisotnih kakih 60 čebelarjev in njihovih žena.
Predsednik tov. Bizjak je v uvodu podal naslednje misli: Obdobje upadanja in zastoja v čebelarski organizaciji je minilo. Društva in družine se obnavljajo. Kjer so čebelarji opustili svojo organizacijo in se vključili samo v KZ, je po prvih začetkih delovanje kmalu prenehalo. Kmetijske zadruge imajo namreč tako velike naloge v organizaciji glavnih panog kmetijske proizvodnje in uvajanja sprememb v odnosih na vasi, da se za sedaj še ne morejo ukvarjati z drobno proizvodnjo, kot je čebelarstvo.
Na Štajerskem, Gorenjskem, okrog Ljubljane in Novega mesta se čebelarska organizacija širi ter pridobiva na članstvu. Na Primorskem, Kočevskem in v nekaterih delih Dolenjske pa vlada še vedno mrtvilo- Zveza si prizadeva, da tudi v teh krajih organizacijo poživi-Staro pravilo je: kdor je sam zase, kdor ne bere in se ne izobražuje, nazaduje. Pred očmi je treba imeti tudi dejstvo, da smo del skupnosti, da čebelarstvo ni pomembno samo zaradi pridobivanja medu, ampak še bolj zaradi tega, ker čebele z opraševanjein koristijo kmetijstvu.
V	vseh 4 družinah je 132 članov, ki imajo 1474 panjev. Sedaj je 16 članov več kakor lani. Društvu je uspelo, da so člani prodali med Medeksu brez posredništva; s tem so pridobili 116.000 din. Obnoviti bo treba družino Brežice, ki je pred dvema letoma prenehala z delom. Čebelarji se pritožujejo nad gozdno uipravo, ker seka akacijo in vrbo, posebno ob Savi, in ne upošteva prj pogozdovanju medovitih rastlin. Poudarjajo, da je med hitro rastočimi topoli tudi taka vrsta, ki medi. Posredovati bo treba pri gozdarjih, da bodo izbirali za pogozdovanje predvsem to vrsto.
Društvo je organiziralo izlet v Radovljico, Bled in Vrbo. Družina Dobova je priredila čebelarsko razstavo, ki je lepo uspela. V zvezi z njo je bilo več predavanj. Družina Senovo-Brestanica ima čebelnjak, pri katerem se čebelarji večkrat sestajajo; hkrati je čebelnjak šola za manj izkušene začetnike. Tudi družini Krško in Sevnica sta imeli po en sestanek s predavanjem.
Za predsednikom so poročali še drugi funkcionarji. Nato se je razvila daljša razprava, v kateri je bilo največ govora o matičnem mlečku.
To sicer zelo skrčeno poročilo dokazuje, da je na našem terenu čebelarsko življenje prav živahno.	p
IZ MURSKE SOBOTE
Dne 28. februarja 1960 so imeli čebelarji društva Murska Sobota redni letni občni zbor, na katerem so pregledali svoje delo za minulo leto, ki je bilo v zadnjih petih letih glede donosa medu najslabše. Zaradi pozebe v letu 1959 akacija v Pomurju ni medila, kakor tudi ne ajda. Poslednje je bilo sicer dosti več posejane kot v prejšnjih letih, vendar so hladne noči v času cvetenja medenje popolnoma zatrle. Čebelarji, ki so imeli čebele na Pohorju in v Delnicah, niso pokrili niti stroškov za prevoz. Finančni rezultat je potemtakem zelo porazen, posebno še zato, ker smo morali kar vsi od kraja povprečno dokrmiti vsaki čebelji družini 8—10 kg sladkorja.
Dosti boljše rezultate pa smo dosegli v organizacijskem pogledu, tako pri samem društvu kakor pri čebelarskih družinah, ki jih imamo sedaj 15. V letu 1959 je bilo na področju soboškega društva 14 družin z 280 člani, v mescu februarju pa smo ustanovili novo družino za območje Kmetijske zadruge Mačkovci z
20	novimi člani. Pri vseh družinah članstvo raste. Opažamo tudi tesnejše sodelovanje med čebelarskimi organizacijami in kmetijskimi zadrugami. Na občnih zborih družin so povsod razpravljali o tem sodelovanju in določili ukrepe, da se še bolj poglobi.
Občni zbor je sprejel tele sklepe:
1. Družine bomo organizacijsko čim holje uredili.
2. Pridobili bomo še več novih članov.
3. Ustanovili bomo novo družino za območje KZ Cankovo.
4. Zatirali bomo čebelje kužne bolezni'
5. Pritegnili bomo vseh 7 društev v okraju v odbor pri OZZ.
6. Poživeli bomo delo komisij pri društvu in družinah-
Občni zbor je izvolil sedemčlanski upravni odbor in 22-članski plenum, nadzorni odbor ter delegate za ZCD in OZZ-
Alojz Benko
POROČILO ZA APRIL
Aprila je bilo vreme zelo nestalno. Po podatkih opazovalnic je bilo od (Ljubljana) do 9 dni (Prosenjakovci, Bučkovci) z dežjem. Na koncu mesca je bilo izredno hladno, posebno 26. aprila, ko so temperature padle pod ledišče. Večina opazovalnic je zabeležilo «lano, nekatere tudi sneg (Dražgoše-Sk. Loka, Zerovnica-Postojna in dr.). Tako vreme za čebele ni bilo ugodno. Preprečevalo je pašo na repici, sadnem drevju, borovnici in drugih cvetlicah. Zaloga v panjih je zelo skopnela. Zavleklo se je prestavljanje in nastavljale. V Prekmurju je mraz poškodoval akacijo (Cezanjevci, Prosenjakovci).
Dražgoše-Šk. Loka: V začetku aprila je bila zalega na 1 do 2 satih, na koncu pa na 7 do 8 satih. Ako se vreme ne bo zboljšalo, bo čebeljim družinam zmanjkalo hrane. Od 40 družin so preživele vse. (Jeseni sem jih krmil z nosemakom!)
Zerovnica-Postojna: Ponekod se je pojavila nosemavost.
Selnica ob Dravi: Spomladi smo morali krmiti. Družine se še ne Pripravljajo na rojenje.
Sv. Lovrenc na D r a v. p.: Mnogi morajo krmiti na zalogo. Moje družine so zdrave in dobro razvite.
Bučkovci-Videm ob Šč. :22. aprila sem nastavil v mediščih satje.
Lendava: Pojavila se je majska bolezen.
Pušča-Bistra: Na koncu mesca so čebele izmotavale trotovsko zalego. Mnogo družin je pomrlo od lakote. Na Dalmatinskih otokih piha »jugo«.
	Donos ali poraba v			Skupno	Srednja	Dnevi			Sončni 51) v urah
Kraj opazovalnice	I.	II.	III.	pridobil ill porabil dkg	me- sečna toplina •C		e >	o So	
	mesečni tretjini dkg						*4 V TJ	c-a "o (/*	
Breg—Tržič		— 60	—too	— 40	—200	+ 10,5	26	15	0	160
Dražgoše—šk. Loka	+ 60	— 130	—200	—270	+ 6,2	17	15	2	93
Zerovnica—Postojna	— 65	— 70	— 85	—220	—	22	15	2	115
Rogatec		— 10	+280	+ 30	+ 300	+ 9,4	28	12	0	109
Sv. Lovrenc na Pohorju	— 130	— 75	— 100	-305	+ 9,2	17	12	0	111
Selnica ob Dravi . . .	— 46	+ 25	— 3	— 24	+ 8,8	20	11	0	84
Sv. Lovrenc na Drav. p.	— 70	+ 50	— 20	— 40	+ 8,4	26	10	0	133
Cezanjevci—Ljutomer Bučkovci—Videm	— 100	+250	— 70	+ 80	+ 10,4	26	10	1	83
ob Ščavnici ....	- 30	+250	— 30	+ 190	+ 10,4	2S	9	0	150
Prosenjakovci—M. Sobota	—	—	—	—	+ 10,4	27	9	0	122
Lendava 		— 80	f-140	— 70	— 10	—	26	14	0	114
Pušča—Bistra ....	- 35	— 35	— 90	— 160	+ 8,5	21	to	1	112
Ljubljana		—	—	—	—	+ 9,8	—	7	1	12J
Povprečki		-51,5	+ 53,2	—58,9	—59,9					
DROBCI IZ ČEBELARSKE ZGODOVINE
Dne 23. decembra 1602. leta je nadvojvoda Ferdinand na pritožbo kranjskih mest podpisal v Grazu listino, ki določa, s katerim blagom smejo trgovati kranjski meščani in s katerim podložni kmetje- Med blagom, določenim za trgovanje meščannov, so omenjeni med, vosek in voščene sveče; med blagom, ki so ga smeli prodajati tudi kmetje, pa med in vosek.
Urbarji ali knjige, v katerih so zapisane dajatve in obveznosti kmetskih podložnikov do posvetne in cerkvene gosposke, so prav tako kakor za zgodovino drugih gospodarskih panog pomembni tudi za čebelarsko zgodovino. Med drobci navajamo nekaj izpiskov iz urbarjev Slovenskega Primorja, ki jih je objavil dr. M. Kos.
V urbarju za Postojno iz leta 1498 beremo, da je morala dajati vsaka kmetija v Košani desetino od vina, pšenice, rži, ovsa, jagnjet in čebeljih panjev. Od te desetine je dobival župnik v Košani četrtino. V Košani je bilo tedaj 20 in pol kmetij.
V urbarju za Prein iz leta 1894 se omenja: V Gradcu pri Pivki daje 6 in pol kmetij desetino od pšenice... čebeljih panjev in jagnjet. Četrtino tega dobiva župnik v Slavini.
V Palčju je 12 in pol kmetij. Poleg desetine kakor v Gradcu dajejo na leto med drugim tudi funt voska.
V Petelinju je 13 kmetij, ki prav tako dajejo med drugim funt vo>ska in desetino tudi od čebeljih panjev.
Selce severno od Pivke — 12 kmetij: Vse kmetije, naj služijo komurkoli, dajejo poleg drugega desetino tudi od čebeljih panjev v Prem. Četrtina od tega gre župniku v Slavini.
Šempeter (Pivka) — 11 kmetij: Plačujejo desetino tako kakor v Gradcu.
Klenik — 10 kmetij: Med drugim gre desetina od čebeljih panjev v Prem, četrtina tega župniku v Slavini.
Trnje — 10 kmetij: Desetina in tlaka kot v Kleniku.
Zagorje — 21 kmetij in pol ter 2 vi-težki kmetiji: Desetino dajejo kot drugi, četrtina gre župniku v Košani. Od starine dajejo kmetije funt voska.
Drakovče — 8 kmetij: Desetina in tlaka kot v Zagorju.
Narin — 21 kmetij in pol župnice: Da- i jejo mod drugim desetino od čebelji*1 panjev.
Nadanje selo blizu Narina — 7 kmetij j in pol: Dajeio desetino tudi od čebeljih panjev, ki gre v Prem, od tega četrtina župniku v Košani.
Šembije blizu Knežaka — 9 kmetij in pol in ena župna kmetija: Desetina, ki jo dajejo, gre v Prem, od tega četrtina župniku v Trnovem. Od ene kmetije gre desetina cerkvi v Šembijah.
Jasen pri Ilirski Bistrici — 8 kmetij: Desetina, med drugim tudi od čebeljih panjev, gre eno leto v Prem, drugo Pa Elacherjem (plemiški rod).
Verjetno so še druge vasi «lajale desetino od čebeljih panjev, ker pa je v urbarjih navedena le beseda »desetina«, ni mogoče ugotoviti, katero blago obsega-
V	urbarju zu Vipavo iz leta 1499 beremo med drugim:
Poreče pri Šentvidu: V dolini pri Šentvidu ima gospodstvo dva dela, župni* pa tretjino desetine od žita, živine,_ čebel in piščet; tako od ljudi, podložnih (vipavskemu) gospodstvu kakor tudi od podložnikov drugih, le od štirih kmetij v Grižah (jugozahodno od Vrabč), od en« v Ix>ki (jugozahodno od Šentvida), od ene v Škrbini in ene v Podbrdju gospodstvo desetine nima.
Župa Vrabče: Gospodstvu pripada n* desetih kmetijah sodstvo in desetina od žita, kozličev, čebeljih panjev in jagnjet.
Od štirih kmetij v Vrabčah ima gO' spodstvo dva dela desetine, med drugim tudi od čebeljih panjev. Od tega pripada župniku tretjina.
S.	M.
MATICE
čiste sivke letošnje vzreje vam nudi Lojze Babnik, Ljubljana Vodnikova 8l-
NUJNO RABIMO
knjigo G. Goetze: >Die beste Biene«-Plačamo najugodneje. — Kmetijski in' štitut Slovenije.
UREDNIŠTVO
prosi tovariše sodelavce, nuj ne bodo nejevoljni, če kateri članek, ki so mu ga poslali, še do sedaj ni bil objavljen-Primanjkuje prostora. Polagoma pride vse na vrsto.