divadla E. Kohout in je v fragmentih pokazal suge-stivno in vsebinsko polno, moderno zajeto režijo dr. Hilarja. Zadnja, 50. predstava, kjer je nastopila zopet ga. Šaričeva, je rahlo nakazala že obrise nove Ofelije in obudila upanje tudi na novega Hamleta. V kroniko spada, da je začetkom leta nastopil v Pragi kot Hamlet g. Rogoz in da so ga simpatično sprejeli.
Z Euripidovo »Medejo« smo po dolgem času dobili starogrško tragedijo; žal je Euripidas zastopnik racionalistične baročne drame in učinkuje bolj z artističnim bleskom kot z elementarnim mitom. Zato je ta umetnost bolj znanstvena kot sugestivna. Ga. Danilova je »Medejo« uprizorila in igrala kot melodram, v ritmično mimični visoki patetičnosti je zadovoljivo izčrpala vsebinske poudarke; dosegla je nadpovprečen uspeli. Vendar čemu ne gremo k Aischvlu in Sophoklu? »Sodnik Z a 1 a m e j s k i« je tipični španski barok. Calderonov absolutni nazor se teatialično razbohoti v dvoboj principov, svetnega in naturnega, to je božjega; vse, kar je časovno človeškega, se mora ukloniti načelu nravne časti, ki zmaga v vsej kruti brezobzirnosti. Žalostna zgodba pa je vsa prepletena s komedijsko lahkotnostjo in živo mil jej no barvitostjo. Uprizoritev je vodil Ciril Debevec; s solidnimi sredstvi je razvil igro iz notranje moči besede in tako plastično uveljavil vsebino. Sodnika je igral g. Cesar, generala g. Skrbinšek. Omeniti moramo tudi presenetljivo verno podobo Filipa II., ki jo je podal g. Danilo.
Ibsenovo stoletnico je praznovalo gledališče z Divjo raco. Mladega Ekdala je izčrpno igral g. Rogoz, Hedo gdčna Juvanova. Večji uspeh smo dosegli v S h a w o v i »K a n d i d i«, ki jo je zrelo izoblikovala ga. Marija Vera. Tu je Shaw še sugestivni dedič Ibsenov, pa svež pesnik, tolmač človeških skrivnosti in družabni borec obenem. G. Levar (pastor), ga. M. Vera (Kandida) in g. Jan (mladi poet) so izrazito zaokrožili igro, izboren tip trgovskega očeta je podal g. Lipah kot Burgess.
Slovanska drama, zlasti ruska, je letos popolnoma izostala; edino P. Wegener je s svojimi tovariši gostoval v  Andrejeva   »Misli«.  Ker  smo  videli  nedozorelo Kulundžičevo  »Polnoč« in  pozneje izredno  učinkovito gostovanje   zagrebške   drame   s   Krleževo   dvodejanko »V agoniji«, še ne moremo govoriti o slovanski drami. Marsikaj je treba pripisati dejstvu, da je gledališče že sredi leta začelo zastajati in da prenaporno delo igravcev zahteva tuintam lažjega, tudi modnega blaga ali pa ponavljanja starejših komadov.  Ta lažji  del, večinoma komičnega značaja, smo dobili v Vrtu Edemi, Nedeljskem oddihu, Sestrični iz Varšave, Fanny, strici, tete itd., Danes bomo tiči in Dobri vojak Švejk; marsikaj je bilo med tem docela plitkega in neresnega, zlasti  Sestrična  iz   Varšave,  ki  je  za  naše gledališče kabaretna potrata. Posrečila se ni tudi Halbejeva »Mladost« in le srednji  uspeh je dosegla  Hasencleverjeva moderna   komedija   »Boljši   gospod«.   Reprezentativno sta se uprizorili  Wildeov  »Idealni  soprog«  v  Skrbin-škovi in  Rostandov   »Cyrano  de  Bergerac«   v  Šestovi režiji.   V   Cvranoju   je  scenograf   g. Vavpotič   izborno uveljavil prostornost prvega dejanja, istotako je režija pokazala intenzivno in uspešno delo, tako da je letošnji Cyrano v mnogem oziru nadkrilil prvo uprizoritev pred
nekaj leti. Prvo dejanje je mogoče najboljši uspeh letošnjega igranja.
Izmed novejših del je imel največji uspeh Maeter-linckov »Župan stilmondski« v režiji C. Debevca. To delo je zaradi svoje globoke notranjosti in zdrave teatrske izrazitosti prodrlo kljub utrujenosti igravcev in občinstva; pogrešali smo sicer še tiste gledališke skrivnosti, ki ji pravimo občutje, toda ta skrivnost se v našem gledališču redko razodene tudi pri lažjih igrah, kakor je Župan stilmondski. Če bi hoteli govoriti o gledališču na splošno, bi morali ponoviti to, kar smo že v prejšnjih letih poudarjali. Pogrešamo trdnih osnov v režijskem in igravskem udejstvovanju, s katerih ne bi vsako delo od uprizoritve do uprizoritve padalo. Danes imamo uvežban in dovolj enoten igravski zbor, ki spretno igra tudi težje delo, a tvornosti in osebnosti pogrešamo. Tudi najbolj lahka teatrska dela morajo biti izraz smotrnega hotenja sklenjene kulturne zavesti, ki ji pravimo domača umetnost. Zato o napredku slovenskega gledališča v letošnjem letu ne moremo govoriti.                                                                            F. K.
Glasbeno življenje v Sloveniji v 1. 1927./28.
Opera: Lani smo dobili novega intendanta  gledališča,  g.  arh. R. Kregarja,  ki je  zamenil  ravnatelja kons. M. Hubada. Novi upravnik je imel težko stališče: redukcije,   slabe   finance,   kritika   je  bila  vsa  zoper njega kot gospodarja in umetnostnega vodja teatra, dasiravno mu treba priznati, da je nekaj storil za in-scenacijo in balet, ki sta bila pri nas vedno zanemarjena. Opera je dala le malo novega. Od tega, kar smo dobili,  smo  bili  najbolj  veseli  S.  Prokofjeva   »Treh oranž«, ki jih je g. N. Štritof genialno izvedel; to je bil   Idoslej   najmodernejši   kos   v   naši   operi   sploh. Vendar   niti   to   ni   kdovekaj,   če   pomislimo,   da   so drugod v velikem svetu danes aktualnosti Stravinskij, Kfenek, Hindemith; pri nas pa mora intendant skrbeti za   blagajno   in   si   pomaga   z   gostovanji   v   starih operah. Rajši naj bi skrbel za blagajno z izvajanjem sodobnih del, moderno vzgojil publiko pa bi tudi šlo. Od klasikov smo culi Mozartovo »Čarobno piščal« in Beethovnovega »Fidelia«, ki ju je v vprav komornem tonu podal g. M. Polič; od domačih skladateljev smo culi M.  Konjovičevo   »Miloševo   ženitev«,  precej   nezrelo  in  slabokrvno  delo,  od katerega  nismo  profi-tirali nič,  dalje  A. Flotowa  »Marto«  in  Puccinijevo »Fanciullo«...   in   obljubljajo   še   A. Straufiovo   »Sa-lomo«.   Malo   je  to  za  naše  zahteve;  ni  vsega  kriv intendant, še manj  operni ravnatelj ali dirigenti, ki so  se trudili za dobro izvedbo  z  vsemi močmi.  No, g. Kregar je v maju odstopil in išče se nov intendant. Naj   bi   država    končno  nehala  zapostavljati   naš teater  in  mu  omogočila  večji   razmah!   Mislim   pa, država sama od sebe ne bo tega storila; treba je, da se Slovenci otresemo lenobe in apatije in nastopimo s poslanci na čelu kot  en  mož  za naš  teater!  Vsekakor  treba,   da   dobimo   Slovenci  v  našem   teatru besedo   in   da   dosežemo   svojo   kontrolo  v  njem  s pomočjo obl.  skupščine  in  ljubljanske  občine.
191

Operna produkcija: Kogojeve »Črne maske« so gotove in se že študirajo. Tudi SI. O s t e r c , ki je baš dovršil študije pri prof. Jirahu v Pragi in se začel pri nas uveljavljati kot skladatelj in učitelj konservatorija, ima v delu en odeja n s k o opero komičnega značaja. Čitali smo tudi o dovr-šenju operne enodejanke M. Logarja. To je zaenkrat vse, kar vem poročati o naši operni produkciji. Baletno glasbo je pisal letos A. B a 1 a t k a (Iz Jutrove dežele).
Instrumentalna produkcija je pri nas malo bolj slabo razvita, morda zato, ker zanjo ni impulzov in brige dovolj. Lani je bil v Pragi festival jugoslovanske glasbe, na katerem je g. N. Štritof dirigiral A. L a -j o v č e v novi »S c h e r z o« za orkester, L. M. Š k e r -j a n č e v     »Koncert«     in     dve     starejši     skladbi
E.  Adamiča. V ostalem smo culi v izvedbi Zikovcev še Škerjančevo Sonata de camera, v kateri je avtor pokazal velik napredek v razvoju napram ato-nalni, linearni glasbi. Na Dunaju so izšli tudi Šker-jančevi »4 K 1 a v i e r s t ii c k e«, ki so stilno še starejšega, impresionističnega kova. Prof. Škerjanc je dovršil tudi »Koncert« za viol. in orkester v enem stavku z delno uporabo jugoslov. motivov, dalje »Plesni motiv« za godalni orkester, »Plesni motiv« za pihala, »Šest klav. variacij«, »Pet klav. preludijev«. Poleg tega »Tri pesmi iz Gradnikovega cikla De Pro-fundis« za sopran s spremljavo 17 instrumentov. Tudi g. E. Adamič je dovršil neke nove instrumentalne skladbe. SI. O s t e r c ima v rokopisu »K v a r t e t« (Passacaglia, Fuga), ki se je že v Pragi izvajal, dalje »Štiri karikatur e« za prečolo, klarinet in fagot, »C h a p 1 i n o v e anekdote« za glas in 11 instrumentov, »Koncert« za violino m 7 instrumentov in »P r e 1 u d i j in f u g o« za četrttonski klavir, izšla je njegova »M a 1 a koračnica« za klavir. Osterc se kaže stilno v teh delih vplivanega po najmodernejši smeri Rusov in Nemcev in bo nemara lepo vplival na našo mlado generacijo v tem zmislu. M. F. Bravničar je dovršil dvoglasno klav. »Suito«, dalje »Sonato« za viol. itd. G. Mih. Logar, ki je tudi nedavno absolviral praško šolo, je pokazal doslej le »Štiri klavirske skladbe« v starejšem, impresionističnem ^tilu. Novi naš čas ljubi zlasti komorno glasbo in zdi se celo, da je baš tu njegovo pravo poprišče.
Dosti bolj od instrumentalne je cvela pri nas vokalna produkcija, ki so jo objavljali »Cerkveni Glasbenik«, ki je lani praznoval 50 letnico obstoja, »Zbori« in »Pevec«. Zlasti »Zbori so storili na polju posvetne vokalne glasbe veliko: združili so vse naše skladatelje k sodelovanju; med novimi močmi »Zborov« je omeniti še dr. A. Dolinar, ki se je kot skladatelj že lepo uveljavil. Tudi v moderni zborski skladbi se že lepo uvaja moderni polifoni stil, čigar glavni pokretaš je E. Adamič, v novejšem času pro-pagator maclrigalskega realističnega stila, ki je za-menil stari impresionistični način. Religiozne skladbe so objavili lani in letos S. Premrl, M. Železnik, V. Vodopivec (letos šestdesetletnik), A. Jobst, A. Mi-helčič, F. Marolt, S. M. A. Ekel, dr. F. Kimovec; posvetne zborovske skladbe so izdali O. Dev, Z. Pre-lovec, J. Pavčič, E. Adamič, V. Vodopivec, Jos. Lavti-žar  (dve  ljudski opereti),  C. Pregelj,  Marko  Bajuk,
F.   Juvanec.
¦            Koncertov je bilo dosti, dasiravno ne še preveč in
ne smotreno urejenih. Potrebovali bi organizacijo koncertne sezone, ki bi nas znala orientirati in seznaniti z modernimi Rusi, Nemci, Francozi itd., pa pospeševala našo instrumentalno produkcijo. Orkestrske koncerte so dajali — v marcu smo dostojno proslavili Beethovnovo 100 letnico smrti — Muzika Dravske divizije pod dr. Č e -rinom in operni orkester pod M. Poličem, ki sta lepo izvajala Deveto, kar je za Ljubljano velika reč; dalje Orkestralno društvo Glasb. Matice pod E. Adamičem in S. Škerjan-c e m (Mihevc, Adamič, Škerjanc, Stravinski, Beethoven, Schubert, Debussv); O r k e s t e r k r. garde pod pod p. Pokornvjem (Kalinikov, Dvorak, Milo-jevič, Gotovac, Čajkovski j). Komorno glasbo so nam izvajali v februarju Ševčikovci (3 Beethovnove kvartete), v septembru Z i k o v c i (Schulhoff, Škerjanc, Suk), ter novi Sancinov (zagrebški) Trio (Smetana, Novak, Dvorak, Beethoven). Culi smo tudi slovita češka goslača V. Pfichodo in J. Kube-lika, predstavila se je domača goslačica V. J e r a -jeva (Beethoven, Fonze, Block), ter španski čelist Cj. C a s s a d o.
Klavirske večere so dali: R. Kosovelova (jbrahms, Reger, Beethoven, Skrjabin), j. Požene-1 o v a (JtJach, Beethoven, Debussv, Dvofak, Albeniz, rauze, Prokofjev, Severac, Ravel itd.), prav talentirani in dobro šolani začetnici, dalje Francoz R. L o r t a t (Rameau, Couperin, Daquin, Debussv, Albeniz, Beethoven), D. Golia-Kobler (DTndy, Kogoj, Škerjanc, Premrl, Ravnik, Skrjabin, Balakirjev) — edina, ki se je zavzela za domačo klavirsko literaturo! Prav tako! Tudi gojenci konservatorija, učenci prof. Ravnika in Šlajsa, so priredili uspele produkcije. Lani v aprilu je bil cerkven koncert pod vodstvom S. Premrla in A. Dolinar ja; proslavila se je 400 letnica Palestrine in izvajale orgelske skladbe Bacha, Liszta, Beethovna, Springerja,  Giulmanta  in  Martinija   (S. Premrl).
Vokalna reprodukcija je cvela najbolj. Gibali sta se Pevska zveza z »Ljubljano« in J. P. Z. z »M a t i c o« in »Z v o n o m« na čelu, dalje »G r a -fika«, »Sloga«, naravnost izredne uspehe pa je odneslo novo Akademsko pevsko društvo pod F. Maroltom ter se je visoko dvignilo Društvo učiteljev (Sr, Kumar), ki je delovalo v Zagrebu in Ljubljani. Slovenski dirigent (Kumar) in pevci (Betetto, Banovec) so sodelovali tudi na mednarodnem festivalu v Frankfurtu v Širolovem oratoriju sv. Cirila in Metoda, ki je svet častno seznanil z jugoslovansko glasbo. V aprilu je priredila Gl. Matica uspešno turnejo po Češkoslovaški in na Dunaj. Obiskala sta nas s koncerti tudi zagrebška operna pevca Zikova in Šimenc, v maju smo culi zagrebško »Mladost« pod j.Gotovcem, poprej še Poljake, Rumune in dunajske Sanger-Knaben, srbsko pevko Stamatovičevo, dalje I. Hrastovo in F. Čadeževo, samostojen koncert so priredili tudi domači pevci Medvedova, Thierrvjeva, Betetto.
V marcu je izšla prva in v aprilu druga številka Nove Muzike (urednik E. Adamič), naslednica Novih Akordov, ki ima postati važen faktor, ognjišče našega  glasbenega   življenja.                           St.   Vurnik
192