Za poduk in kratek oas. V Ljubljani po potresu. (Po lastnem ogledovanju spisal dr. Ant. Medved.) »Kako zapuščeno je mesto, — mesto, ki je prej ljudstva mrgolelo. Grenko joče po noči, in solze se zlivajo prek njegovih lic! Njegove ceste žalujejo; njegova vrata so opustošena; njegove device plakajo in ono ... ah! britko mu je«. Ta besede velikega preroka so me pretresle, ko sem hodil 3. majnika otožen po nesrečni Ljubljani. Kako rad bi rekel s ponosom: po beli Ljubljani, ažal! bela ni več, sedaj je le razdejana. Kako se pač na svetu spreminjajo priimki! Kar rodoljubje v letih je nabralo, Veselje in ponos slovenski duši; Kar tujca je oko občudovalo, Vse ena noč nevsmiljeno razruši ! . . . Ena noč, en trenutek, eden sunek je torej dovolj, da se lepota pogrezne v razvalino. Ako še nikdar prej ne, oni dan sem se tega z grozo prepričal v Ljubljani. Komaj sem stopil iz brzovlaka, že sem videl posledice velikonočnega potresa. Na železničnem tiru stoji dolga vrsta črnih vagonov. Stopnjice iz desk peljejo gor k nji hovim vratom. Kdo bi bil slutil, da bodo ti vagoni nekdaj v Ljubljani do take naloge dospeli. Iz tega te gleda sivi starček, ki se mrazu in lakote trese; iz onega ti mrli solzna mati ihteče dete nasproti. Uboge reve! To so sedaj njihova stanovanja, — neverjetna, sedaj zlata vredna! Od kolodvora hitim v mesto. Obstojim na »Dunajski cesti«. Kakšna spremeraba! Prei tako lepe, visoke hiše, sedaj skoraj same podrtije. Gloveka srce boli, trepet ga obide, ko gleda hiše s tramovi krog in krog podprte. S strahom lazimo mimo njih, kot bi se bali, da jih nov sunek mahoma ne zruši in nas ne pokoplje pod njimi. In če so hiše tudi nepoškodovane videti od zunaj, so razpokane, razdejane od znotraj. Vse je bežalo iz njih, njihovi lastniki sami se jih bojijo. Kako žalosten prizor bo še le, ko jih bodo začeli do temelja podirati! Med tramovjem, ki na levi in desni podpira hiše, dospemo do velikega samostana očetov frančiškanov. Kdor ga je videl prej, ve, kako lep in prijazen je bil. In cerkev njegova, ena najkrasnejših v celi deželi, kako je vabila s svojo čudno lepoto nebrojne množice k pobožni molitvi! A kje je prejšna krasota? Ko stopimo na samostansko dvorišče, zagledamo že visoke kupe kamenja in razbite opeke, ki je ob potresu z gromom in hruščem se vsula s streh in zidovja. Je-li sploh varno, da se tukaj mudimo? me opomni moj spremljevalec. Veleč. o gvardijan nas pelje v samostan ter kaže in razlaga neprecenljivo škodo. Samostan je ves prazen; hodniki so podprti s tramovi; okna in vrata so ali sneta, ali pa razbita. V veliki sobani, kjer je bila slavna knjižnica, režijo stene, da je groza; strop in pod samo visita, zmajeta se, ko z nogo le malo potreseš. Med podboji in hlodi tihotapimo po sobah, ki žalujejo brez upanja, da bodo še kedaj popravljene, kot bi vedele, da jih bo zidar kmalu do cela s silo razdejal. Še žalostnejše je v hudo zadeti cerkvi. Nad korom že stavijo oder in opore, da bojo zvonik in pročelje podirali. Za velikim oltarjem te prestraši velika razpoklina; na obokih odluščen je ves omet; vsa slikarija, ki je toliko stala in bila tako lepa, za vselej pokončana! Na oltarjih leži vse križem razmetano. Ni več poznati, da je bila to cerkev! Kakor da bi jo bih krati neverniki oropali. 0 grozno je tukaj gospodarila neznana zemeljska sila. — Toda nad vse smo bili ganjeni, ko gremo v vrt samostanski. Na ozidje se naslanja bora utica. Prej je obsenčevala trudnega obiskovalca, ki je v njej iskal pokoja, in razvedrila. A kolika čast jo je zadela sedaj v času strabovite nesreče! V njej je namreč, ker so morafi cerkev zapreti, sv. Rešnje Telo. Tukaj je sedaj samostansko svetišče; Tu na vrtu se opravlja odslej služba božja za veliko župnijo; po gredah molijo tresoči verniki, katerim je še sedaj neverjetno, da so zgubili svojo ljubljeno cerkev; tukaj dobivajo edino tolažbo za svoje krvavo ranjeno srce. Pod milim nebom se bero ti maše, Nemilirn nebom! vse kleče zdihuje: Kebeški Oče, sliši prošnje naše, Ukaži zemlji ti, da naj miruje! Nikar nas ne pogubi v jezi svoji, Mo6i razsajajoče upokoji! — Zadej za utico je steklenik. Kako bi si bil on kedaj mislil, da bo svoje stanovnike: zimske rožice in jaro zelenjad, zamenjal s pobožnirai patri, ki imajo sedaj v njem po dnevu obednico, po noči pa skromno spalnico na hladnih tleh. Sredi yrta tešejo večjo leseno uto, ki bo morala biti dalje časa prebivališče za vse samostansko osobje. Da bi jim bila le mila! Napotimo se dalje po mestu. Povsod, kamor se ozreš, te srečajo žalostni spominki one grozne noči. Ulice, z debelimi bruni vse preprežene, da se sem ter tje komaj viješ skozi surovo hlodovje. Prijazen spremljevalec nos opozori, da bi šli v jahališče. To je velika,prostorna zidina, kjer so se prej imovitejši Ljubljančani urili na svojih čilih konjih. Sedaj njiin je to veselje za nekaj let grenko skaljeno. Mesto njih se je nastanilo v jahališču nad 40 družin s 180 osebami. Tu se vidi gorje in beda sedanje Ljubljane v najhujših pojavih. Družine, ki se prej bivale v svetlih palačah, se morajo zadovoljiti, da so tukaj vsaj pod streho. Poleg njih se je že udomačil boren delavec s svojimi otročiči. Kolika razlika! In vendar so si sedaj vsi enaki — enaki v žalosti in v siromaštvu. Bilo je že temno; le malo svetilnic je razsvetljevalo obširni prostor. Matere so polagale svoje jokajoče ljubljenčke k nemirnemu počitku. Tu in tam sem videl zavživati beraško — priprosto večerjo. Tik mene ihti mali deček poleg obledele matere. Stopim bliže njega. »Nič se ne joči! . . . Kako ti je pa im6 fantek« ? »»Vilko sem««, mi jeclja revica. »No Vilko, ti boš pa šel z menoj na Štajarsko«, mu pravim. >»Ali je to daleč?«« vpraša radoveden. »Seveda je daleč«. Neljubo zadet od mojega odgovora kmalu dostavi: »Ali imate tam na Štajarskem tudi potres?«« »0 tistega pa nimamo« ! »»Mama, potlej pa le pojd'va s tem gospodom na Štajarsko««, dene Vilko in se gorko oklene svoje mamice, v očeh pa zasvetijo solze njemu in mamiei — in nam tudi. Moj Bog — si mislim — domovina, iz katere cel6 otroei silijo, mora biti pač nesrečna. Tam je res hudo. Tam se pač sme razlegati opravičena prošnja navdušenega pesnika: Bratje, pomagajte! Vsi enega Očeta smo sinovi; Odprite srca in roke dajajte, Sad dober blagi obrode darovi! Hitite lajšat vsi nesrečo grozno, Na pomoč, bratge, da ne bo prepozno! Smešnica. Na Dunaju so kazali kobilo, ki je imela tam rep, kjer bi morala glavo imeti; za 20 kr. smel jo je vsak pogledati. Ljudje so iznenadeni prihajali iz hleva, kjer so našli kljuse, za rep privezano k jaslam.