Poslovili smo se od Franca Miklaviča
Zadnje dni januarja smu v Polju pokopali našega očeta Franca Miklaviča. Oče smo mu rekli vsi, ki smo ga pozna-li, kerje bil v kraju med najsta-rejšimi in najbolj priljubljen. Bilje eden izmed tistih, za ka-tere sploh ne moremo reči, da so odšli, da so nas zapustili, saj se je tako vrastel v našo dniž-bo, med sokrajane, v narod, . da je smrt samo spremenila njegov način bivanja med nami Sam se je z bojem, delom, poštenim in skromnim iivljenjem za dolgo ohranil tned živimi kot vzor, kot člo-vekdejanj, kinasnavdušujejo.
Od dotna, s prelepe Tol-minske, kjerseje rodil 14.10. 1897. je odšel kot trinajstleten mladenič najprej na Koroško v uk. Kmalu po končanem učenju pa je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko, s katero je med prvo svetovno vojno odšel na rusko fronto. Bil je ranjen in ujet. Rusiso gaodpe-Ijali daleč v Sibirijo, in poslali na kmete, kjer so ga zaradi pridnostikmaluvzijubili Tam je prvičslišal za Lenina in bol-ševiško partijo. Kmalu se je, kot proletarec, navdušil za Leninove ideje in se priključil rdeči armadl Ko so mu rde-čearmejci ponudili na izbiro, ali ostane v Rusiji ali se vrne domov, se je odločil za vrnitev. Po prihodu domov se je takoj pridndil borcem za severno mejo in osvoboditev Koroške.
Po vrnitvi na Tolminsko se je moral oprijeti sezonskega dela širom po ltaliji, ker doma ni bilo dovolj dela ne kruha. Med sezono zdoma, po sezoni pa domov med rojake —takje
bil njego v način iivljenja med vojnama.
V partizane je odšel po ka-pituhciji Italije lela 1943. Ker je pozimi hudo zbolel, je bil poslan v ilegalo. Vendar pa se je še udeleieval miniranja so-vrainikovih objektov, ker je veljal za izkušenega minerca.
Po osvoboditvi je delal širom po Jugoslaviji pri ob-novi in pozneje pri graditvi domovine. Gradilje ceste, že-leznice, pomembne vojaške objekte, hidrocentrale ipd.
V   ZK je  bil sprejet leta 1947, trikratjepostal udarnik, bil je pa tudi odlikovan zme-daljo dela. Trdo je delal in se boril več kot pol stoletja, šele nato se je upokojd.  Pa tudi potem je skrbel za lepo okolje naših blokov. Rad je vrtnaril, kosil, se vozils kolesom, hodil na športne prireditve do zad-njega dne. Če smo ga vprašali, kako to zmore, je dejal: »To moč sem si pridobil z gara-njem.«
In ponosen je bil na to — nanj smo ponosni tudi mi.
Ludvik Urekar