PETINDVAJSET LET KRONIKE J02E ŽONTAR 2e na prvem povojnem zborovanju sloven- \ skih zgodovinarjev novembra 1946 v Ljub- \ Ijani je bilo govora o potrebi več zgodovin- skih glasil na Slovenskem. Naslednje zboro- vanje slovenskih zgodovinarjev septembra 1947 v Mariboru je v svoji resoluciji ugoto- \ vilo potrebo, da bi čimprej začeli izdajati zgodovinska glasila za Slovensko Primorje Ljubljano in severovzhodno Slovenijo. Na ; občnem zboru Zgodovinskega društva janu- ] arja 1948 pa je Franjo Baš predlagal, naj bi\ pričeli z revijo za zgodovino slovenskih mest. j ki bi imela poseben poudarek na gospodarski \ zgodovini. Revija bi torej — seveda na dru- \ gac'nih zasnovah — nasledila Kroniko sloven- \ skih mest, ki jo je izdajala mestna občina v Ljubljani v sodelovanju z mestnimi občinami Maribor, Celje, Ptuj, Kranj in Novo mesto v i letih 1934 do 1940; skupno je izšlo tedaj se-\ dem letnikov Kronike. Zborovanje slovenskih : zgodovinarjev v Novi Gorici oktobra 1948 je \ v resoluciji naložilo Zgodovinskemu društvu \ za Slovenijo, naj v sodelovanju z Mestnim ljudskim, odborom Ljubljana poskrbi za iz- dajanje časopisa za zgodovino urbanskih in industrijskih naselij. Zaradi takratnih splošnih gospodarskih te- žav je bilo treba štiri leta počakati na izved- bo tega načrta. Ob pripravah na izdajo se je vedno bolj izoblikoval tudi program revije. Prevladovale naj bi regionalne razprave (v primerjavi z dotedanjimi pogledi tudi za ag- rarna območja). Prispevki naj bi bili razum- ljivi tudi nestrokovnjakom in revija naj bi bila koristna tudi za šolski pouk. Delovala naj bi v tesni povezavi z društvenimi pod- ružnicami, zato naj bi širši uredniški odbor sestavljali tudi zastopniki podružnic. Sredi leta 1952 je Mestni ljudski odbor Ljubljana pokazal pripravljenost za financira- nje nove zgodovinske revije. Svet za prosveto in kulturo Mestnega ljudskega odbora Ljublja- na je poslal v juliju t.l. okrožnico vsem okra- jem, s katero jih je povabil k sofinanciranju nove revije. Nadalje je svet pozval Mestni ar- hiv ljubljanski, da izdela načrt za izdajanje no- ve revije. Načrt je bil v avgustu 1952 priprav- ljen (izdelal ga je dr. Sergij Vilfan) in z le- tom 1953 je začela revija izhajati. Prva šte- vilka je izšla v začetku julija 1953. Kot ime revije je bilo v načrtu iz leta 1952 predlagano Kronika slovenske krajevne zgo- 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 dovine, Časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, ali krajše Kronika naših krajev. Kro- nika slovenskih krajev ali pa holj preprosto kot Naša preteklost. Sprejeto je hilo ime re- vije Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Naslov je na eni strani kazal na določeno kontinuiteto z bivšo Kroniko, na drugi strani pa je kazal tudi na to, da ne gre za navadno nadaljevanje prejšnje Kronike. Nadalje je načrt predvideval, da izidejo tri številke letno, vsaka v obsegu treh tiskarskih pol, po formatu nekoliko večje od Arhitekta, vendar pokončno. Vsaka številka bi imela po- prečno tri slikovne priloge in bi bila oprem- ljena z dvobarvnim tiskom na platnicah. Na- črt je bil v veliki meri uresničen, s tem da se je obseg v teku let nekoliko povečal. Tre- ba je poudariti, da je Kronika stalno izhajala zelo redno in da ni nikoli izšla v obliki dvoj- ne številke. Tudi ilustraciji revije je bila ves čas posvečena znatna skrb. V programski zasnovi, ki jo je objavilo uredništvo Kronike ob pričetku izhajanja, je naglasilo, da je znanstvena metoda dialektič- nega in historičnega materializma temeljna osnova za njegovo delovanje. Kronika naj bi izpolnila predvsem dve nalogi, ki se jima Zgodovinski časopis ne more v zadostni meri in prvenstveno posvetiti. Pospeševala naj bi predvsem zanimanje za zgodovino posameznih večjih ali manjših krajevnih območij sloven- skega narodnostnega ozemlja, vključno z zgo- dovinskim razvojem raznih gospodarskih pod- jetij, kulturnih, šolskih in drugih zavodov, drugič pa naj bi posredovala izsledke slo- venske zgodovine širšemu krogu bralcev na laže razumljiv način. Tako naj bi pomagala tudi pri pouku v osnovnih in srednjih šolah ter pospeševala splošni interes za zgodovin- sko čtivo. S tem naj bi izpolnjevala tudi glob- lji smoter, da na ožjem in bralcu dobro zna- nem okolju konkretno ponazoruje materialne temelje in pota družbenega razvoja, posebne oblike, v katerih se splošni razvoj družbe ka- že na tem območju, seznanjala ga torej z na- stankom tega okolja ter pomagala, da ga pra- vilno razume. Pri določanju vsebine te revije je bilo postavljeno načelo, da je treba skrbeti za to, da zajame revija ne le čim več krajevnih ob- močij, marveč tudi čim več strokovnih pod- ročij. Bila naj bi dovolj pestra tudi iz razlo- ga, da pritegne čim širši krog naročnikov, pri tem pa tudi krajevno različna. Takšna te- meljna vsebinska zasnova Kronike ni v teku let ničesar izgubila na aktualnosti in je osta- la v bistvu še danes nespremenjena. Sprva je uredniški odbor še posebej težil k temu, da bo Kronika pospeševala preučeva- nje gospodarske zgodovine. Takrat so namreč ugotavljali, da je dotedaj slovensko zgodo- vinopisje premalo obdelovalo zgodovino raz- nih industrijskih podjetij ter finančnih zavo- dov, še manj pa socialni položaj delavcev, delavsko gibanje ipd. Kolikor vsega tega so- delavci Kronike sami ne bi zmogli, bi napro- sili vodstva teh podjetij, da dajo na razpola- go ustrezne dokumente, da bodo drugi pisci obdelali ta razvoj ali pa da bodo v podjetjih sami sestavili prispevke in jih dali objaviti v Kroniki. Ves čas je uredništvo Kronike težilo k temu, da je treba objavljati prispevke tako iz go- spodarske, politične, kulturne zgodovine, umetnostne zgodovine in arheologije, zajeti torej čim širša področja, ki so vezana na po- samezne kraje. Zato tudi ni bila sprejeta ori- entacija (pred letom 1965), naj bi posvečala revija pretežno pozornost urbanizmu. Sprva se je pri pridobivanju člankov polagala poseb- na pozornost na tista območja, ki so bila dote- daj v slovenskem zgodovinopisju najslabše obdelana. To sta bili zlasti Slovensko Pri- morje in Prekmurje. Ves čas pa so šla priza- devanja v to smer, da bi bili prispevki čim bolj enakomerno zastopani z vseh območij. Krajevno je največ člankov z območja Ljub- ljane, močno zastopan pa je tudi Piran. Upo- števano je bilo slovensko etnično ozemlje, zato tudi v potrebni meri zamejski Sloven- ci. Pri urejanju Kronike so bila prizadevanja usmerjena v to, da so kolikor mogoče ena- komerno zajeta vsa časovna obdobja. Najbolj zastopana je bila druga polovica 19. stoletja in začetek 20. stoletja. Kljub temu, da imamo za to specializirane revije, je uredniški odbor težil za tem, da bi bilo primerno zastopano tudi obdobje ljudske revolucije in narodno- osvobodilne borbe. Novejša razmišljanja so usmerjena v to, kako vključiti tudi prikaze obdobja po osvoboditvi. Ni pa uspelo uresničiti zamisli, ki jo imamo v načrtu iz avgusta 1952 in ki jo je imel uredniški odbor večkrat na dnevnem redu. Po tej zamisli bi razen dveh krajevno me- šanih številk bila ena številka s povečano na- klado posvečena kakemu važnejšemu kraju, kjer bi jo kupovali kot samostojen zbornik tudi nenaročniki. Na primer, da bi pripravili posebno številko za turistične kraje Bled, Ro- gaško Slatino, Postojno ali večja industrijska središča kot Ljubljano, Maribor, Celje, Jese- nice, Trbovlje in Kranj. Nalogo popularizacije zgodovine je reševalo uredništvo na različne načine. Med drugim je prevzelo tudi idejo, naj bi v Kroniki ob- javljali v poljudni obliki najpomembnejše re- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 79 zultate slovenskega zgodovinopisja. Pri tem ne bi šlo za samo objavo študij, marveč za kratek in splošno zanimiv povzetek nekate- rih najbolj vidnih rezultatov. Ni šlo torej za novo sestavljena dela, marveč za populariza- cijo že obravnavanih dosežkov. Priložnost za pospeševanje širšega interesa za zgodovino se je nudila tudi ob zgodovinskih jubilejih. V posameznih zvezkih zavzemajo večino ob- sega razprave in članki, nato sledijo posa- mezne rubrike. Letnik 1953 je imel rubrike: Arhivi pripovedujejo, z zanimivimi drobci iz naših arhivov pred 400, 300 200 in 100 leti, Iz naših revij, ki je vsebovala pregled vsebi- ne zgodovinskih člankov v slovenskih revi- jah in lokalnih časopisih, Muzejske novice s jjoročili muzejev ter Zgodovinsko branje. V letniku 1954 je rubrika Arhivi pripovedujejo odpadla. Od letnika 1956 dalje sta ostali samo še dve rubriki: Muzejske novice in Zgodovin- sko branje, ki sta bili v letniku 1968 preime- novani v rubriki: Iz dela naših zavodov in društev ter Nove publikacije. Leta 1973 je Kronika vpeljala še novo rubriko: Iz starih fotografskih albumov. Dosedanji letniki Kronike obsegajo skup- no 4698 strani; vseh člankov je bilo 587. Po- membno je tudi število sodelavcev, ki znaša 201. Prvotna zamisel, da naj bi Kronika prina- šala tudi članke o zgodovini podjetij, je bila uresničena v obliki priloge Kronike, katere naslov se je sicer nekoliko spreminjal, od leta 1964 pa se glasi: Gospodarsko zgodovinski spominski zbornik jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov s kultur- nozgodovinskega področja Socialistične re- publike Slovenije. Vsebuje običajno krajše zgodovinske preglede nastanka, razvoja ali pa poslovanja gospodarskih delovnih orga- nizacij. V prvi številki letnika 1973 je Kronika objavila tudi bibliografsko kazalo dvajsetih letnikov, v tretji številki letnka 1974 pa bibliografsko kazalo predvojne Kronike slo- venskih mest. Kronika je že ob pričetku svojega izhaja- nja pozvala vse strokovnjake s področja kra- javne zgodovine iz vse Slovenije k sodelova- nju. Pridobila je zelo številen krog sodelav- cev (doslej 201), pri čemer pa se ni zapirala v kroge poklicnih strokovnjakov, marveč naj- demo med pisci prispevkov tudi druge; ob takem sodelovanju ni smela biti nikoli zane- marjena strokovna raven. Med sodelavci Kro- nike imamo nemalo število tudi mladih zgo- dovinarjev, ki so prav tukaj pričeli objavljati svoja dela. Zlasti je razveseljivo dejstvo, da je prišlo do tega sodelovanja mladih zgodo- vinarjev že ob načrtnem usmerjanju pri štu- diju na fakulteti. V nac'rtu iz leta 1952 je Mestni arhiv Ljub- ljane pripomnil, da ima že dalj časa v načrtu izdajo zgodovinskih monografij za Ljubljano. Nadalje je bila že pripravljena obsežna raz- prava prof. dr. Milka Kosa o Topografiji sred- njeveške Ljubljane in če bi jo želeli obja- viti v celoti, bi zavzemala celo številko re- vije. Zato je Mestni arhiv predlagal tako re- šitev, da bi uprava revije prevzela istočasno tudi izdajanje lokalnih monografij, ki bi iz- hajale kot posebne publikacije poleg revije. Tu bi objavljali take krajevne zgodovinske razprave, ki po svojem obsegu in znanstveni kvaliteti zaslužijo samostojno objavo. Na ta način je prišlo do ustanovitve serije Knjižnice Kronike, v kateri je izšlo do sedaj pet del: Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana (1955), Igor Vrišer, Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane (1956), Vlado Valenčič, SladkorrM industrija v Ljubljani (1957), Sergij Vilfan- Josip Cernivec, Zgodovina ljubljanske mestne hiše (1958) in Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove (1971). Prvi uredniški odbor je dobila Kronika oh koncu leta 1948 na čelu z dr. Francetom Sker- lom. Naslednje leto je bilo vodstvo uredni- štva poverjeno Franju Bašu. V drugi polovici leta 1952, ko je bila dana materialna in orga- nizacijska osnova za pričetek izhajanja, je bilo izoblikovano novo uredništvo, ki mu je bil na čelu Zvone Miklavič, ostali člani pa so bili: Franjo Baš, France Dobrovoljc, dr. Rudi Kyovsky, Božo Otorepec in dr. Sergij Vilfan. Od leta 1967 do 1972 je bil glavni urednik dr. Pavle Blaznik, odgovorni urednik pa dr. Jože Som, sedaj pa je glavni urednik Olga Janša- Zorn in odgovorni urednik dr. Jože Zontar. Na podlagi določil zakona o javnem ob- veščanju ter po predhodnem dogovoru z zain- teresiranimi organizacijami in organi v okvi- ru Socialistične zveze delovnega ljudstva je Zgodovinsko društvo v letu 1974 oblikovalo tudi izdajateljski svet Kronike, ki mu pred- seduje dr. Ferdo Gestrin. V načrtu iz leta 1952 je Mestni arhiv Ljub- ljane predlagal, da se upravni posli Kronike dodele kaki že obstoječi historični lokalni us- tanovi, ki pa bi te posle morala voditi ločeno od svojega finančnega poslovanja. Zato naj bi ustanovili upravo revije kot samostojno pravno osebo, posle te uprave pa bi opravlja- li sodelavci določenega zavoda, npr. Mestne- ga arhiva Ljubljane. Predlog je bil sprejet in da bi se ustvarila podlaga za ločeno firmnč- no poslovanje, je bila poleg drugih razlogov ustanovljena pri Zgodovinskem društvu za 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Slovenijo novembra 1952 Sekcija za krajevno zgodovino kot izdajatelj in založnik Kronike. Upravni posli pa so še do sedaj ostali v mno- gočem vezani na Mestni oziroma sedaj Zgo- dovinski arhiv Ljubljana. Izhajanje Kronike so najprej omogočali Mestni ljudski odbor Ljubljana, oziroma ka- sneje Okrajni ljudski odbor Ljubljana ter še drugi mestni ljudski odbori oziroma ljudski odbori mestnih občin, oziroma kasneje okrajni ljudski odbori. Ta način financiranja Kronike je v letu 1965 docela prenehal. Pred tem je od leta 1961 začelo prehajati subvencioniranje Kronike in Sklad za pospeševanje založništ- va LRS, od leta 1973 pa je prešlo na Razis- kovalno skupnost Slovenije. Dotacije pa niso omogočale kritja celotnih stroškov in si je morala uprava Kronike od vsega začetka pomagati z reklamnimi oglasi. Zaradi takega j načina zbiranja sredstev pa je že nekajkrat postala problematična možnost nadaljnjega izhajanja revije. V prepričanju, da revija še ne prihaja do vseh, ki jim je namenjena, sta uredništvo in uprava Kronike nekajkrat sprožila akcijo za povečanje števila naročnikov. Nadaljnji na- pori v tej smeri bodo še gotovo potrebni. S tem prikazom delovanja Kronike sem se želel oddolžiti tudi vsem, ki so kakorkoli pri- spevali k temu, da stopa Kronika v petin- dvajseto leto opravljanja svojega uspešnega poslanstva: članom izdajateljeskega sveta, vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri urejanju in oblikovanju Kronike ter pri zagotavljanju materialnih osnov za izhajanje Kronike, biv- šim in sedanjim sodelavcem uprave Kronike ter tiskarni Tone Tomšič v Ljubljani, ki že od vsega začetka tiska Kroniko.