Potovanje po Slovenskem Štajerskem.
Te dni sem se vozil po železniški progi Ptuj-Celje-Velenje. Vozil sem se v III. razredu, kjer je II.— da ne rečem I.— sedaj po novem tarifu veliko predrag. Sicer pa je vseeno, v katerem razredu se človek vozi, ker okna so večinoma v vseh vozovih potrta, povsod ne-zakurjeno in vse pokvarjeno. Vprašal sem sprevodnika, zakaj da se na tej progi ničesar ne popravi, ker je vendar na drugih progah drugače; odgovoril mi je, da so potniki, posebno vojaštvo v teh krajih sami temu krivi, ker ne pazijo na nič in večkrat nalašč terejo okna. Slikal mi je v drastični obliki slučaj, ko je opozoril vojaka, ki je stri okno, na njegovo ravnanje. Vojak je potegnil bajonet ter ga hotel prebosti. — Ne vem, v koliko je bila sprevodnikova trditev resnična. Sam pa sem videl pred nekaj dnevi, da je iz železniškega voza streljal vojak med vožnjo na progi Cirkovci-Pragersko na vas brez vsakega povoda, iz gole podivjanosti in da so se sopotniki temu početju smejali. . . .
Poslušal sem tudi petje vojakov, ki so bih z menoj   v vozu. Popevali so „narodne"
pesmi najnovejšega kova : z gnusnim besedilom vpričo žena in otrok. Tu bi merodajni faktorji morali zastaviti svoj upliv in smo-treno delo. Razuzdanost ni znak prave demokratičnosti.....
Železniško osobje je po večini jako dis-ciplirano in prijazno. V tem oziru smo lahko ponosni na naše slovenske železničarje. Vendar pa me je osupnilo, ko slišim poleg sebe govoriti štiri železničarje nemški v onem strašnem žargonu, kakor jih je učil Ornig in njegova šola. Zabavljali so na Jugoslavijo, trdili, da je zvišanje voznine vpeljano le na slovenskem delu južne železnice in to v prid Jugoslovanov. „Tega gori (v Nemški Avstriji) ni", pridjal je eden izmed njih. — Kaj je na tem resnica ? . . . Dobro bi bilo, da se to pojasni v javnih listih, da ne bo toliko pritožeb tudi od strani slovenskih potovalcev, ki se po vsej pravici pritožujejo proti takemu povišanju voznine.
Ob progi je videti še mnogo nemških reklam. Ali ni že čas, da izginejo ? Tako n. p. je na progi med Ponikvo in Grobelnim videti še mnogo desak, ki naznačujejo v nemškem jeziku pot na Slatino („Nach Sauer-brunn.") Zakaj se ne zamenjajo z slovenskimi ?
Izstopil sem za nekaj ur v Celju. Tudi tam se šopiri še nemščina. Baje gredo tam Nemcem slovenske oblasti posebno na roko. Tako so mi vsaj zatrjevali dobri poznavalci celjskih razmer. . .
Vožnja po savinjski dolini je krasna, ljudje zdravi in prijazni. V vagonu, v katerem sem se vozil, je pel mešan zbor krasne slovenske pesmi. Tam se že čuti pristna slovanska kultura. Tam pač nimajo Hutter-jevega špirita. . .
Na celjsko velenjski progi še niso zvišali voznine; menda zato ne, ker tam ne zapovedujejo francozki židje. . .
Sedaj je na celi progi vpeljana stroga kontrola potnih listov, ki se tudi izvršuje. To gre nemškim potnikom strašno na živce. Slišal sem poleg sebe zabavljati Nemko na te „požrešnečeš" Jugoslovane in njih občinske predstojnike (!), češ, da je treba prosjačiti za potne liste, plačevati kolke itd. Strašno te naše bivše pijavke peče, da ne morejo več komodno izvažati živil tako po ceni v Nemško Avstrijo, kot prej ter nas dalje guliti. — Ti ljudje se bodo pač morali privaditi še marsičemu drugemu, kar se ne strinja za nemško oholostjo. —