o LETO X 1929/30 NOVA ZALOŽBA R. Z. Z O. Z. V LJUBLJANI KONGRESNI TRG ST. II) v Nunski hiši pole« Zvezde imi nu prodaj v najvefji izbiri vse vrsto papirja, pisalniških orodij, vse knjige, razne molitvenike, lepe roženven 'j Igak mu izroči svoje ostudno orožje. »Zdaj pa seženite pse skupaj!« veleva Nejce. »Šli bomo tja, kjer so se Samojedovi ljudje obrnili.« »Kako pa veste, kam iti?« vpraša Igak in se tako izda, da mu je rop zemljevida znan. »O, nisem tako zelo odvisen od zemljevida, kakor vi mislite,« odvrne Nejče hladno. »Naprezite pse! Takoj odrinemo.« Naporno je bilo hoditi po razmočeni tundri, toda Nejče in Jožica sta napela svoje mišice in svojo voljo in šlo je. Vroče solnce je na jasnem nebu pripekalo in se odbijalo na prostranih vodah, dokler nista bila od njegovega bleska napol slepa. Še sreča, da jima ni bilo treba preko nobene reke, kajti bile so radi deževja tako narasle, da bi jih bilo nemogoče prebresti. Čez nekaj ur so se ustavili na nizkem gričku, kjer se je deževnica iz debelega mahu že precej odtekla. Zdaj šele sta imela brat in sestra priliko, da se malo razgovorita, saj se na nepretrganem in nevarnem potu nista mogla. »Kaj praviš, ali bova orjaško podzemeljsko podgano našla ali ne?« vpraša Nejče, obenem pa skrbno pripravlja ogenj; nabral je namreč nekaj suhega dračja. Jožica odlomi košček od črne opeke čaja1 in napolni samovar z vodo. »Nejče,« odgovori Jožica, »ako jo res najdeva, bo najino odkritje čudovito! Saj veš, da so v teh krajih že našli mamute, ki so imeli še meso in kri!« »Da, vsega skupaj takih dvajset, če se ne motim,« pravi Nejče, »pa noben ni bil popolnoma ohranjen. Dežela je pač tako razsežna in domačini se jih tako zelo boje, da jih navadno po večini požro divje zveri, preden kak učenjak zanje izve.« »Nekaj neverjetnega je,« modruje Jožica, »da bi žival, ki je poginila morda pred pol milijona let, bila še užitna.« »To napravi led,« reče brat. »Bral sem nekje, kako je to mogoče. Vzemimo slučaj, da pred pol milijona let hodi mamut Kosmač po deželi okoli in išče hrane; zaloti pa ga strašen snežen vihar. Spodrsne mu, da pade v globoko ledeno razpoko. Pri padcu si morda tudi nogo zlomi. Pa tudi sicer je pretežak, da bi mogel skobacati ven. Ko se tako premetava na levo jn desno, sproži nase cele sklade snega, ki ga zasujejo. Po njem je, kajti mora se zadušiti ali pa od lakote poginiti. Hud mraz spremeni snežene zamete nad njim v led in tako ostane v svoji mrzli ledenici nekaj stotisočev let.« »Zakaj pa domačini pravijo, da je velik kot hiša,« vpraša Jožica. »Saj mamut ni večji kot dober slon, visok dvanajst do štirinajst čevljev!« »No, ali so morda koče domačinov kaj večje?« pravi Nejče. »Sicer pa tudi nikoli ne počakajo, da bi si ga dobro ogledali. Praznoverje jih popolnoma oslepi, saj veš, da ima strah velike oči!« »Nejče, ti ne veš, kako strašno rada bi mamuta videla!« vzklikne Jožica. »Pomisli; kosmat mamut s kožo in mesom! Le kaj bova storila z njim, ako ga res najdeva?« »Izkopala ga bova!« odvrne brat odločno. »Potem pa poiščeva očeta in mu poveva, kaj sva našla. Kar norel bo od veselja. Vsi muzeji sveta se bodo pulili zanj! Joj in koliko bo vreden!« »No pa zdaj je medved še v brlogu,« pravi Jožica. »Čaj je gotov, Nejče. Vzemi torej svoj pemikan'- in ga pojej, kakor se pridnemu dečku spodobi! Morda bo treba deleže tako zelo skrčiti, da bova še mamuta jedla.« Nekoliko nižje doli na pobočju so sedeli trije domačini ob svojem ognju, stikali glave in o nečem vneto razpravljali. »Videti je, da ima Igak svoja tovariša popolnoma v svoji oblasti,« pravi Nejče in pokaže na svoje pomočnike. »Niti malo mu več ne zaupam,« odvrne Jožica, »Žal mi je, da sva ga vzela v službo.« »Ne smeva ga pa zato zdaj nazaj pošiljati, deklič!« reče Nejče. »Dati bi mu morala namreč tudi toliko živeža, da bi z njim mogel do Jakutska; potem bi pa seveda nama zmanjkovalo. Pa če bo odšel on, se bojim, da bi hotela z njim tudi druga dva. No in kaj bi midva imela od vsega tega? Pri spanju se bova morala nocoj vrstiti. Eden izmed naju mora biti vedno na straži. Zdi se mi, kakor da se nekaj pripravlja. Jožica, zato bo najbolje, da se vležeš in nekoliko zaspiš. Jaz bom pa stražil.« »Dobro,« mu pritrdi sestra. »Toda glej, Nejče, da me čez tri ure zbudiš! Potem bom pa jaz tebe stražila. Lahko noč!« »Lahko noč!« odgovori Nejče in bi se najrajši zasmejal, ko je rekel: lahko noč, pa je na nebu sijalo solnce! In vendar je njegova zapestna ura kazala enajst ponoči! 10. Kaj sta odkrila. Nekaj ur nato sta brat in sestra, ki ju je osvežil kratki počitek, zopet prodirala dalje in se čim natančneje držala smeri proti prvemu taborišču, kakor ga je na karti zarisal njun očka profesor Karsen. Res so se Samojed in njegovi pajdaši vrnili, zato ju ni več skrbelo, kaj bo z njunim očetom; vendar pa nista smela več tako zložno potovati kot poprej. Ko sta hodila že kakih deset ur, sta naenkrat dospela do reke in zdelo se je, da ne bo mogoče čez. Tekla je skoraj naravnost proti severu, bila je jako deroča in je radi zadnjega deževja tako močno narastla, da je nosila s seboj zemeljske ruše, velike kot koče! »Jožica, tod čez ne pridemo nikoli!« reče Nejče, ko se 'vsa družba ustavi. »Da bi jo prebredli, je pregloboka; da bi jo preplavali ali pre-drožili, je preveč deroča in neštevilne odkrušene skale bi še splav razbile.« Potem bo pa najboljše, ako potujemo nekaj časa kar ob njeni strugi,« pravi Jožica. »Tudi tedaj, ko so prišli do nje Samojedovi ljudje, reka ni mogla biti kaj dosti bolj prehodna in če smo že doslej šli po njihovem sledu, zakaj ne bi šli še naprej?« »Saj nama res ne bo drugače kazalo,« ji pritrdi Nejče. »Vendar pa sama veš, da prideva do očeta samo v vzhodni smeri!« »Morda se bo pa reka niže doli razširila in jo bomo lahko prebredli,« odgovori Jožica. »Na noben način pa nam ne kaže, da bi tu čakali. Le poglej naše gonjače! Skoraj bi rekla, da le še malo manjka, pa se bodo uprli!« Igak je proti svojima tovarišema nekaj potihem mrmral. Nejče in Jožica sta iz njegovih kretenj uganila, da ju roti, naj mu pomagata ukrasti pse in zaloge in se vrniti v Jakutsk. Njegova manj odločna tovariša pa sta se ga nerodno otresala, vkljub temu pa pogledovala divje rečne valove, kakor da ne vesta, kaj naj storita. »Kar po bregu naprej!« naenkrat zapove Nejče, dobro vedoč, da spočetka vstajo najlaže ukrotiš, ako nezadovoljnežem takoj odkažeš delo. Domačina hitro ubogata in glasno krikneta psom povelja, Igak pa preko rame sovražno pogleda mlada belca, ki ju je hotel zapustiti, ter stopi za tovarišema. »Fej!« jezno piha Nejče. »Prav vesel bom, ko se bom mogel tega spletkarja znebiti. Saj bi Imuk in Jak bila čisto dobra tovariša, da ni Igaka!« »Tudi meni se zdita dobra. Da bi ju le Igak pustil pri miru!« odvrne Jožica, ko stopata z bratom po bregu za ostalo družbo. ' »Namesto, da bi se reka razširila, je pa še vedno globlja, hitrejša in ožja,« dostavi Jožica. »Kar nič mi ni všeč!« prizna Nejče. »Le kako bova prišla na drugo stran?« Mahoma pa reka zgrmi okoli čeri, ki so segale v strugo. Z mesta, kjer sta stala, sta slišala bobnenje slapu. Vrtinčaste vode so poskakovale in butale čerem v bok ter trgale cele klade okamenelega ledu, ki je ležal pod zemeljsko površino morda milijone let. Gonjači začno sumljivo kričati nad psi, zato se brat in sestra spustita v dir, da bi prej prišla po ovinku reke do njih. Dospela sta baš še pravočasno. Pred seboj sta zagledala sani, ki jih je popustila Samojedova drhal; visoko so bile natovorjene z ukradenimi zalogami iz njunega tabora. Ubogi psi, ki so jih bili Samojedi popustili v svojem strahu, so se zapletali v svoje jermenje; ležali so in poznalo se jim je, kako so opešani. Igak pa jih je pretepal in jih skušal spraviti na noge, da bi peljali sani. Jasno je bilo, da jih smatra za svojo last, ki mu jo je naklonila sreča. »Kaj pa pretepate uboge živali!« zavpije Jožica ogorčena in plane proti brezsrčnemu Igaku. »Ali ne vidite, da so zapleteni in vsi izmučeni?« Imuk in Jak sta se medtem po Igakovem naročilu skušala skriti s sanmi vred, zdaj pa zopet ubogata povelja belega fanta. Ko tako hitita od psa do psa in jih odmotavata, pa eden izmed njiju naenkrat krikne kakor v smrtnem strahu. »Joj, joj, oh, gorje!« vpije Imuk in pokaže s prstom na čeri onstran ozke reke. Nato pa se vrže na obraz. Nejče in Jožica sta bila preveč zaposlena, da bi mogla gledati okoli sebe, zdaj pa se obrneta in kri jima zastane v žilah, tako se ustrašita in začudita. Reka je bila tod samo kakih trideset jardov široka in drla je z grozno močjo. Ker je vsled deževja narastla, je segala visoko gor v čeri onstran reke, »Moj Bog!« vzdihne Nejče, »Zdaj se pa ne čudim več, da so Samojedi zbežali!« Z onstran reke je zrla nanje ogromna kosmata glava z napol zaprtimi očmi ter dolgim, črnim rilcem, ki je v vodi silovito opletal sem in tja. Bil je dorastel kosmat mamut, zamrznjen v ledene čeri. Še ko ga je dvojica opazovala, je odtrgala voda zopet nekaj klad s peskom pomešanega ledu ter mu odkrila še kos mogočnih pleč. Najbolj grozna izmed vsega, ko je voda potegovala rilec in se je glava nalahno majala, pa sta bila velika, štrleča okla, dolga kakih dvanajst čevljev, iz najbelejše slonove kosti, zavita v velikem loku. »Nejče, ta najdba je največje delo najinega življenja!« krikne Jožica. »Ako je še ostali život tako popolno ohranjen kakor glava, potem sva dosegla slavo in srečo!« Nejče zmagoslavno gleda veliko zver in se baš hoče obrniti k sestri, da ji odgovori, ko ga naenkrat začne po čevljih nekaj praskati. Ob nogah se mu je plazil Jak, ves trd od groze. Ostala dva domačina pa sta ležala na obrazih in si z rokami znkrivala oči, da ne bi radi groznega prizora dobila urokov. »Kaj naj storiva?« pravi Nejče potihem proti sestri. »Teh ljudi nikoli ne pripraviva do tega, da bi nama hoteli pomagati pri izkopavanju mamuta!« 11. Igak se premisli. Bil pa je kaj malo pripraven čas, da bi strmela v svojo izredno najdbo. Še enkrat se ozreta na veliko kosmato pošast, ki je bila videti, da bo zdajzdaj skočila iz visokih ledenih čeri, nato pa se obrneta proti gonjačem. V trenutku izprevidita, da morata nekaj ukreniti, in sicer nemudoma, ako nočeta, da ju zapustijo. Imuk se je namreč dvignil in otipaval opremo najsprednjega psa, pa dobro pazil, da je mamutu vedno kazal hrbet, vmes pa momljal nekakšne zarotitve zoper' njegovo čarodejno moč. Pridruži se mu še Jak, bič poči in psi s težko naloženimi sanmi se spustijo v dir! Nejče zavpije in še v zadnjem trenutku ujame sani, ko švignejo mimo njega. Prsti se mu oklenejo neke dolge in trde reči, skrbno zavite v kožo, napojeno z oljem. Bila je Samojedova puška! Tudi Jožica se je še pravočasno oklenila bežečih sani in si na vse kriplje prizadevala, da jih ustavi in tako ohrani dragocene zaloge, pa seveda brez uspeha. Vedela je namreč: Ako gonjači z njimi uidejo, bosta z bratom morala ne le opustiti vsako upanje, da bi izkopala mamuta, ampak bosta skoraj gotovo od lakote poginila v divji tundri. »Jožica, stoj!« zavpije Nejče, ko vidi, da jo drveče sani vlečejo za seboj. »Jaz bom streljal!« Nejče res ustreli v zrak in takoj je pomagalo. Imuk in Jak sta bila prepričana, da jima od belega fanta grozi še večja nevarnost nego od mamuta, zato se obupno stokajoč vržeta na zemljo. »Ne smem ju še bolj plašiti,« reče Nejče mirno in postavi puško na tla. »Vkljub temu pa je položaj vprav obupen!« Psi so se na strel takoj ustavili in zdaj burno sopli ter nejevoljno bevskali. »Jožica, bodi tako dobra in jih priženi nazaj!« pravi Nejče. »Mislim, da nama Jak in Imuk zaenkrat ne bosta delala sitnosti. Utaborili se bomo toliko vstran, da zveri ne bo mogoče videti.« Igak pa se je medtem čudno vedel. Ko sta Jak in Imuk planila v dir, je skočil na noge ter ves dogodek skrbno opazoval, kakor da se ne more odločiti. Ko je pa zdaj videl, da je zopet Nejče gospodar, se je še enkrat ozrl na mamuta onstran reke, skomignil z rameni ter molče začel odpenjati pse. Jožica ga je opazovala in zdaj polglasno rekla: »Zdi se mi, da se Igak mamuta manj boji, kakor pa se dela.« »0, Igak bo držal s tistim, ki bo imel dosti zalog, kakor vedno,« ji odvrne brat. »Ako bi se jima bilo posrečilo uiti, bi jo on ucvrl za njima in ju zlahka došel.« Jožica mu je pritrdila ter dalje razkladala sani, ki sta si jih zopet pridobila. Vendar pa sta Nejče in Jožica vedela samo en vzrok, zakaj je Igak ostal pri njima. Bil je namreč izmed vseh njunih sovražnikov on edini, ki je še vedno upal, da bo izsledil profesorja Karsena! »Vi ne dolgo ostati tukaj, e?« reče priliznjeno proti Jožici, ko je imel opraviti s psi. »Vi kmalu iti naprej, iskat očeta, e?« »In to bi tudi Vi radi videli, kajneda?« odvrne Jožica. »Gotovo. Jaz splezati na čeri. Jaz izpuliti podgani zobe. Jaz nič bati,« hiti Igak hlastno. »Potem pa mi iti naprej, e? Vi dobri stezosledci (izvidniki). Nič zemljevid, Vi pa pot najti vseeno!« »Poslušajte, Igak! Ako se tehle oklov samo dotaknete, da bi jih izpulili, Vam ne bo dobro!« ga prekine Nejče. »Mamuta moramo izkopati celega!« Igak je kar nazaj odletel, tako zolo se je začudil, a začudenje ni bilo narejeno. »Čemu izkopati? Ni dober. Samo zobje dobri,« krikne nejevoljno. »Lepi, veliki zobje! Dobiti zanje mnogo denarja. Premalo časa, da celega izkopati.« »To bova že midva z Jožico najbolje vedela,« pravi Nejče odločno. »Spravite vprego zopet na drugi konec rečnega ovinka, -Igak! Ostali bomo nekaj časa tukaj.« Igakovo vedenje je bilo zopet potuhnjeno in uporno; pogled na puško, ki je slonela na saneh, da jo je Nejče imel vedno takoj pri roki, pa ga je očividno strahoval, zato je storil, kakor mu je bilo naročeno. »Vse ukradene zaloge so tu!« vzklikne Jožica zmagoslavno. »In povrh še cel kup vrvi in škripcev — le čemu so jih hoteli rabiti? — in še nekaj končkov.« »Velika sreča je, da sva zopet dobila svoje zaloge nazaj,« pravi Nejče hvaležnega srca. »Zdaj lehko ostaneva tu ves mesec, ako hočeva. Igak! Odkažite Jaku in Imuku prostor za šotor na takem kraju, da ne bosta mogla mamuta videti! Potem pa pridite semkaj in nakrmite pse!« »Prav skrbi me, kako bomo pse krmili,« razlaga Jožici. »Treba bo skrbeti za osem novih psov!« Jožica nekaj časa molči, potem pa zmagoslavno vikne: »Mamut! Mamuta denemo iz kože, njegovo meso pa dajmo psom!« »Raca na vodi! Izborna misel!« odvrne brat navdušeno. »Največje skrbi sva torej rešena. Krmila jih bova z mesom, ki je staro kakih dve sto tisoč let! Prav za prav bo to nekoliko grdo od naju; so pa že bolj svežega mesa vredni.« Nejče pogleda preko reke, kjer mu je nad vodo žugala pošast in stresala svojo veliko kosmato glavo, kadar so jo deroče vode potegnile za rilec. »Presneto! Je pa že taka pošast, da jo je groza pogledati!« zagodrnja Nejče občudovaje. Tedaj pa Jožica krikne in Nejče se hlastno obrne. »Nejče! Zemljevid!« vzklikne sestra vsa žareča od veselja in kaže bratu težki kožuh, ki je ležal na vrhu sani. »Ta kožuh je moral biti Samojedov. Preiskala sem žepe in v enem izmed notranjih žepov je bilo skrbno zavito tole!« S temi besedami zažene proti bratu papir. »Joj, deklič! Zdaj sva pa na konju!« vzklikne Nejče, kakor hitro papir spozna. »Samojedovi ljudje so res hiteli na vso moč proti Jakutsku, pa vendar nisva mogla biti docela prepričana, da ne bodo morda odkrili kje kake nove zaloge živil in začeli znova zalezovati očeta. No, zdaj sva pa lahko brez skrbi, ker ne bodo vedeli, kam iti.« »Vsa tale ropotija bo nama prav hodila, ko se spraviva nad mamuta,« pravi Jožica zamišljeno. »Ne morem pa si misliti, čemu naj bi jo bili oni imeli! Čemu njim krampi, lopate, verige in vrvi?« »Jaz pa vem!« pravi Nejče, ko je nekaj časa premišljeval. »Samojedovi ljudje so hoteli tudi za slonovino nekoliko pogledati. Saj veš, da so po tundri raztreseni mamutovi okli, nekateri kar na površju, nekateri pa bolj ali manj zakopani. Orodje pa bi potrebovali, da jih izkopljejo in dvignejo. Saj so okli3 dosti težki, ne?« »Da, in zdaj bo vse to nama prav prišlo,« reče Jožica. »Brez orodja ne bi mogla ničesar storiti,« modruje Nejče. ______ »Veš kaj, Jožica, mislim, da bi se bilo dobro malo naspati. Toda oba obenem ne smeva; eden bo moral vedno bdeti in sedeti pri puški, tako da bo imel gonjače neprestano pred očmi.« , »Da,« mu pritrdi Jožica, a obenem željno gleda kosmato zver onstran reke. »Vendar pa se mi kar škoda zdi, da bi s spanjem tratila dragoceni čas. Kako pa misliš, Nejče, da bi ga najlaže spravila na dan? Ali naj začneva razkopavati čeri kar od vrha dol, dokler se ne prikopljeva do mamuta, ali pa naj ga otvezeva spredaj z vrvjo in ga potegneva na vrh čeri?« Nejče se široko razkoračen in z rokama v žepih postavi grdi zveri nasproti ter strmi vanjo in tuhta; mamut pa opleta s črnim rilcem po besneči vodi ter ga s svojimi malimi, priprtimi očmi preko reke zlobno gleda. »Pasja vera! Če te takole gleda, si skoraj ne moreš misliti, da ni živ!« znova strme vzklikne. »Jožica, ali ga ne bi hotela narisati, ko boš ti bdela? O, da bi ga mogli doma, ko bo v muzeju nagačen, postaviti tako, kakor je zdaj!« Jožica se zasmeje. »Ali nisva govorila o tem, da ga morava najprej izkopati iz čeri?« opomni brata. »Jaz bi bila za to, da ga od spredaj otvezeva z vrvmi.« Brat pa zmaje z glavo. »Je preveč nevarno! Le poglej reko in njene rumene vode! Ako kdo pade vanje, ga zdrobijo na kosce!« »Seveda,« mu pritrdi Jožica, »Vendar nama bo pa vkljub temu prav ta voda neizmerno veliko pomagala. Le poglej, kako neprestano spodjeda in odnaša ledene čeri! Če nekoliko počakava, bo mamuta izkopala voda sama brez najinega sodelovanja.« »Ne moreva upati, da bi voda ostala tako velika dalje ko dan ali dva,« pravi Nejče, »razen, seveda, če bi začelo znova deževati.« 12, Igak pomaga. Nejče in Jožica sta stopala okoli ovinka in se prepričala, da je njuno taborišče kar dobro urejeno. Vedno spremenljivi Igak je pridno zaposlen hitel zdaj sem zdaj tja in bil videti dobre volje. Druga dva gonjača pa sta se brata in sestre skrbno izogibala in se pri delu grdo držala. »Mislim, da z njima ne bo nič,« pravi Nejče, ko ju opazuje. »Nejče, privošči jima dobro besedo!« mu svetuje Jožica, ko leze v nizki šotor; preveč je bila trudna, da bi čakala na večerjo. Nejče najprej odkaže vsakemu dvojni delež in da gonjačem še posebe sladkorja za čaj. Nalo pa se z njimi o vsej zadevi pogovori. »Nikar se ne bojte ne mamuta ne mene!« jim reče. »Nocoj sem ustrelil samo v zrak. Nič hudega se vam ne bo zgodilo, dokler ne boste zopet sami poskušali uiti.« Igak pa ga širokoustno prekine: »Zdaj onadva ne več uteči! Jaz jih pregovoril. Jaz, dober človek,« reče bahaško. »Onadva mene poznati.« »Prav, Igak. Vedite pa, da tudi na Vas dobro pazim!« ga Nejče zavrne. »Zato glejte, da ne poskusite zopet kake zvijače!« Obrne se k ostalima gonjačema in pravi: »Mamut Vama ne bo storil nič žalega, vsaka druga stvar na svetu prej. Poginil je že tisoče let prej, preden sta se vidva rodila!« Jak se skloni k Nejčetu in zdaj pa zdaj se oziraje preko rame pravi: »Ti beli fant ne veš, kako je ta stvar. Velike podzemeljske podgane rijejo pod zemljo kakor krt. In hitro, hitro! In velik potres nastane, kadar rijejo. Ako vidijo solnce, poginejo. Ta pa ne pogine! Z zobmi suje proti solncu! To je jako, jako slabo! Že pleza iz skale ven. Kmalu pa bo zdirjala za nami in mi bomo umrli!« »To je vse skupaj neumnost, da veš!« vzklikne Nejče. »Če ga dobro pogledač, namesto da si zakrivaš oči, boš videl, da voda premetava njegov rilec in zato z glavo miga! Mrtev je kot kamen!« »Nič ne skrbite!« pravi Igak usiljivo. »Jaz ju pregovoriti in ona vse storiti, kar Vi reči. Jaz dober človek!« Nejče ga nekaj časa gleda, potem pa mu pravi: »Dobro! Ako ste res dober človek, pokažite! Poiščite prehod čez reko! Moram priti do mamuta.« Igak plane takoj na noge, v roki drži otajano ribo, ki ni bila videti baš preveč sveža. »Jaz iti prehod poiskat!« pravi Igak in komaj čaka, da bi ustregel. »No, le prej povečerjajte, Igak!« »Ne, ne! Jaz iti takoj. Jaz poiskati prehod.« Igak odhiti, Nejče pa gleda posmehljivo za njim, radoveden, kakšen zloben načrt neki to pot skuje. Kar ostrmi pa, ko pride Igak takoj nazaj in zmagoslavno sporoči: »Jaz našel prehod! Lahko!« Nejče vstane in komaj more verjeti. »Kje ga imate?« »Naravnost pod podzemeljsko podgano,« odvrne Igak. »Posekati drevo.« S temi besedami pobere sekiro s tal. Nejče pa pograbi puško. Ali morda ne pripravlja Igak zopet kak zahrbten napad? Pogleda v šotor, kjer spi sestra. Gotovo se ji ne more nič hudega zgoditi ta kratki čas, ko pojde on pogledat, kaj je odkril Igak. Igak ga čaka, vzorno spoštljiv in uslužen in s sekiro na rami. Nejče se odloči. »Pojdita še vidva z nama!« reče Jaku in Imuku, ki sta neumorno gledala zdaj njega zdaj Igaka. »Gremo k reki, da si ogledamo prehod.« Nejče vrže puško na ramo in vsi trije stopijo po ovinku za Igakom proti strugi. Reka je okoli ledenih čeri, v katerih je bil zagvozden mamut, tvorila oster ovinek. Ko so šli mimo mamuta, je Nejče tresoče se gonjače prisilil, da sta ga natančno pogledala in se sama prepričala, zakai je videti kakor živ. Nejče je pa tudi opazil, da Igak nič več ne hlini strahu, ampak stopa dobre volje dalje. Z onstran čeri se oglasi mogočno bobnenje. Nejče je prav sklepal, da je tamkaj slap. Voda, ki se je pripravljala na skok, je pospešila svoj tok med dvema ogromnima skalama, ki sta bili narazen kvečjemu kakih petnajst čevljev. Igak se ponosno ozre naokoli. »Jaz Vam rekel, da našel prehod,« reče bahato. »Lep kraj. Jaz dober človek. Zdaj posekati drevo in ga položiti čez, potem pa Vi iti na drugo stran.« »Izvrstno, Igak!« zavpije Nejče navdušen. »Tamle nekoliko dalje je pa tudi nekaj pripravnih dreves.« Igak steče z Jakom in Imukom tja, Nejče pa začne premišljevati, kako bi se najbolje lotil izkopavanja, kadar pridejo na drugi breg. Kmalu pa ga v njegovih mislih prekinejo gonjači, ki privlečejo borov rkelj in ga previdno vržejo preko obeh velikih skal. Kakor hitro je dobro usidran, skoči Nejče nestrpno nanj. Komaj čaka, da bi bil že čez. Gonjači hlod trdno držijo, da ne zdrsne; tako je Nejče kmalu sredi nad bobnečimi vodami. Tedaj pa začuje za seboj, kakor da nekdo nekaj pritajeno veleva. Rkelj zdrkne s skale, Nejče pa zabinglja v zraku nad slapom. (Dalje.) 1 Čajno listje stiskajo Kitajci in Rusi tudi v obliki opeke; tako opeko rabijo tudi namesto denarja. - Pemikan je mesna konserva. n Okli nekaterih mamutov tehtajo do 100 kg! Orliče ve uganite Križaljka „Novo leto 1930“. (Zorko Bekš, Ljubljana.) Nasredin Hodža, ki je bil velik turški šaljivec, vpraša nekoč svoje verne poslušalce: »Veste, kaj Vam bom danes povedal?« Vsi odgovorijo: »Ne.« Pavliha Nasredin pravi: »Jaz tudi ne.« Ljudje so sicer godrnjali, pa ni nič pomagalo; oditi so morali. Drugi dan se zopet zberejo okrog njega, /jopet jih vpraša: »Veste, kaj Vam bom danes povedal?« Poslušalci so mislili, da vedo, in zakričijo: »Da.« »No,« pravi Nasredin, »če vsi veste, pa meni ni treba pripovedovati.« In zopet gredo ljudje domov, pa drugi dan zopet pridejo. Veste, kaj Vam bom danes povedal?« jih pobara Nasredin. Kni zavpijejo: «Da,« drugi: »Ne.« Pa se Nasredin namuza in pravi: »Ker nekateri vedo, naj povedo tistim, ki ne vedo.«