DEMOKRACIJA Leto XV. - Štev. 19 Trst - Gorica, 1. oktobra 1961 Kdor hoče vodiH pošteno in pametno politiko, mora ne samo poznati ljudi, pač pa jih tudi ljubiti. A. GRAF Izhaja 1. in 15. v mesecu KENNEDY PREDLAGA MIR POGAJANJA IN RAZOROŽITEV Organizacija Združenih narodov na usodni preizkušnji - Stvarni in širokogrudni predlogi Združenih držav - Sovjetski odg o vor V skrajno napetem mednarodnem ozračju, sredi berlinske krize, obnovitvi -sovjetskih atomskih poskusov, pri katerih si sledijo jedrske eksplozije takorekoč na tekočem traku, v trenutku, ko je Organizacija Združenih narodov z neuspelo akcijo v Katangi spravila v resno nevarnost svoj ugled v Kongu, je v izvrševanju svojega poslanstva izgubil življenje Dag Hamarskjoeld, glavni tajnik in duša te osrednje mednarodne organizacije. Letalo, s katerim je glavni tajnik potoval na sestanek s Comhejem, se je 17. septembra iz nepojasnjenih razlogov zrušilo. Vsi potniki in posadka so izrgubili življenje. Samo eden je za nekaj dni preživel usodno nesrečo, ki je pa tudi sam ni znal pojasniti. Najprej so vsi mislili na atentat, vendar so to možnost kasneje izključili, čeprav zadeva s tem še ni dokončno rešena. Dejstvo je namreč, da bi na letalu smelo biti samo 14 oseb. medtem ko so na kraju nesreče našli 15 trupel poleg ranjenca, ki je še nekaj dni živel. Dve osebi sta bili torej preveč. Poleg tega so našli v telesu ene izmed žrtev projektile strelnega orožja in strokovnjaki izključujejo možnost, da bi iru-niciia pri požaru letala eksplcdirala s takšn6 silo, da bi krogle lahko prodrle v človešk? telesa. Nesreča v afriške.n pragozdu je tako odprla r.'d raznim (lomne-val n, ki najbrže ne bedo nikoli potrjeno ali ovržtne. S smrtjo Daga Hamarskjoelda je Organizacij Združenih narodov izgubil svojega upravnika prav v času, ko bi njegova prisotnost bila potrebna bolj kot kdajkoli prej. Pred vrati je bilo zaseda- -nje Glavne skupščine, na kateri je Organizacija Združenih narodov poklicana, ua z uspešnim ali neuspešnim posegom v sedanji razvoj v svetu položi takorekoč zrelostni izpit in dokaže svojo življenjsko moč ali pa odpove in se dokončno nagne k zatonu. Statut OZN ne predvideva smrti glavnega tajnika in zato tudi ni v njem nobenih določil o njegovem, pa čeprav samo začasnem namestniku. Izvoffn bi torej morali novega. Toda velesile, ki imajo pri tej izbiri pravico veta, si niso edine niti v tem, da bi funkcija glavnega tajnika ohranila svojo dosedanjo obliko. Sovjetska zveza že delj časa zagovarja sistem tzv. »trojke«, po katerem naj bi v bodoče ne imeli Združeni narodi več samo enega glavnega tajnika temveč tri: enega iz kroga nevezanih držav, enega iz zahodnega in enega iz vzhodnega bloka. Za vsak sklep in ukrep pa naj bi bila potrebna njihova popolna soglasnost. To bi po dosedanjih izkušnjah onemogočilo vsako učinkovito akcijo posebno v trenutku, ko bi ta bila v nasprotju z interesi Sovjetske zveze, ki se je že v preteklosti v takih primerih vedno in brezobzirno posluževala pravice veta, pa naj jo je svetovno javno mnenje še tako obsojalo. Spomnimo se samo primero Koreje in Madžarske. Zahodnjaki, na čelu z Združenimi državami, pa menijo, da so vse dosedanje ustanove in odbori, ki temeljijo na načelu podobne soglasnosti redno odpovedali. Po njihovem bi takšna »kolektivna direkcija« Združene narode definitivno ohromila. Zato zahtevajo, da mora tajništvo Združenih narodov imeti eno samo glavo, ki naj bo merodajna za izvrševanje nalog, ki tajništvu po statutu pripadajo ali pa mu jih članice organizacije poverijo. Vprašanje imenovanja novega generalnega tajnika Organizacije' združenih narodov in problem morebitne nove opredelitve njegove funkcije in polnomočij je tako postala prva in glavna naloga pred katero se je znašla Glavna skupščina Združenih narodov, ki zaseda zdaj v New Yorku. Ce je ne reši obstoja nevarnost, da pride do popolne ohromitve te organizacije, v katro polaga človeštvo toliko upov in nad. Seveda je verjetno, da bodo pogajanja in razprave v tej pereči zadevi obenem zaviralno vplivale na pobude in posredovalno vlogo Organizacije Združenih narodov pri reševanju berlinske krize, v vprašanjih ustvaritve atomskih poskusov, razorožitve in odstranjevanju v-seh ostalih svetovnih nemirov, napetosti in nevarnosti, ki kličejo po razčiščenju in ureditvi. Kennedy: a Tudi konji trojke imajo samo enega kočijaža» Vsega tega se je zavedal predsednik Združenih držav Kennedy. ki ie dne 25. v obširnem govoru iznesel ameriške poglede in predloge o teh vprašanjih. Glede Hamarskjoeldovega naslednika ie Kennedy izjavil, da »vprašanie« s katerim imajo opravka Združeni narodi, ni vprašanje smrti nekega človeka, temvez vprašanje življenja mednarodne organizacije, ki je edina alternativa za vojno. Z.cto da Hammarskjoeld ni živel in umrl zaman. so potrebne Združenim narodom nove site in nove naloge. Za okrepitev listine je predvsem potrebno, da se izbere zelo ugle- den funkcionar, ki naj prevzame odgovornost glavnega tajništva, tak človek, ki bo hkrati moder in energičen, da bo moralna sila svetovne organizacije zadobila neki pomen<« Predsednik ZDA je zavrnil sovjetski predlog o tričlanskem vodstvu glavnega tajništva ZN in je dejal: »Najsi bodo težave za zasedbo mesta, ki ga je pustil tajnik Dag Hammarskjoeld prazno, kakršne koli, bo te posle bolje opravljal en človek kakor trije. Tudi trije konji trojke niso imeli treh kočijažev. Ti trije konji so imeli enega samega kočijaža in tako mora biti za izvršilni organizem Združenih narodov. Uvesti triumvirat ali uveljaviti načrt zamenjavanja oblasti v upravnih funkcijah OZN bi pomenilo nadomestiti red z anarhijo, akcijo s paralizo, zaupanje z zmedo. Glavni tajnik je služabnik glavne skupščine. Zmanjšati njegovo pristojnost pomeni zmanjšati ugled edinega organizma, v katerem so vse države enake in suverene. Dokler vsi močni ne bodo pravični, se bodo šibki čutili varne samo v naročju moči te skupščine.« Nepotrebnost berlinske krize Predsednik Kennedy je v svojem govoru pojasnil bistvo berlinske krize, poudarjajoč Sovjetski zvezi, da so Združene države vedno pripravljene na mirno in s poštenimi pogajanji dosegljivo rešitev, pri čemer se v naprej ne vežejo ha nobene toge obrazce. S tem je nakazal pripravljenost na elastičnost in upoštevanje nasprotnih stališč, pri čemer pa je poudaril, da so Združene države vedno pripravljene odgovoriti na morebitno uporabo sile s silo. Izjavil je, da imajo voljo in sredstva, da to tudi izvedejo. Med drugim je dejal: »Ce obstojajo pravna vprašanja, jih je treba rešiti s pravnimi sredstvi, če gre za grožnjo z uporabljanjem sile, jo je treba odbiti. nam^} izvršiti spremembe, jih je treba podrediti pogajanjem, in če pride do pogajanj, morajo temeljiti na medsebojnem spoštovanju in na spoštovanju pravic drugih. Zahodne države so odločene braniti z vsakim sredstvom svoje obveznosti in svoj dostop do svobodnih državljanov svobodnega Berlina, kakor tudi pravico teh državljanov do samoodločbe.« V zadevi pogajanj pa je pripomnil: »Naša generacija se je po grenkih izkušnjah priučila, da grožnje, kakor tudi popuščanje pred grožnjo lahko pripeljejo samo do vojne. Toda (Nadaljevanje na 4. str.) Dr. Palamara odhaja ROJAKI! Iz obveščenih virov smo v zadnjem trenutku zvedeli, da bo popisna pola bližnjega ljudskega štetja vsebovala v naših krajih tudi vprašanje o občevalnem jeziku, s čemer je mišljen materinski jezik. SLOVENCI! Tudi če smo v vsakdanjem življenju sicer vešči uporabe italijanščine, moramo na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je naš občevalni jezik slovenski. Poskrbimo, da bo ta podatek pravilno vpisan tudi pri naših sorodnikih, prijateljih in znancih! if mil i Dr. Giovanni Palamara odhaja. Ministrski svet je na svoji seji, dne 22. septembra t. I. sklenil, da ge. zaradi dosežene starostne me, je razreši dosedanje dolžnosti vladnega generalnega komisarja za Tržaško ozemlje. Na njegovo mesto je bii imenovan dr. Libero Mazza, ki je po letih najmlajši upravni funkcionar s činom pres fekta 1. stopnje in ga smatrajo za enega najsposobnejših visokih uradnikov notranjega ministrsts va. Ob isti priliki je bil dr. G. Pas l amer a povišan v državnega svets rika. Dr. Libero Mazza, kateres ga je imenovanje presenetilo na dopustu v Florenci, bo predvidos ma prevzel svoje mesto v Trstu dne 10 t.m. Z odhodom dr. Giovanni ja Palam,are končuje za Tržaško os zemlje obdobje, ki bo v krajevni zgodovini verjetno nosilo kar njegovo ime. Bil je prvi civilni funkcionar, kateremu je Italija, po sporazumu z Jugoslavijo, zas upala upravo svojega dela neks danjega Svobodnega Tržaškega ozemlja, na katerega se je formalno vrnila kot mandatar Ors ganizacije združenih narodov. To fikcijo vzdržuje še danes. Svojo oblast je dr. Palamara dobil dne 30. oktobra 1954 iz rok zdaj že pokojnega generala De Renzija, ki je kot poveljnik italijanskih čet nekaj dni prej prevzel naše mesto in področje od ZaveznU kov. Kot vladni generalni komis sar za Tržaško ozemlje je dr. G. Palamara združeval v svojih ros HRUSCOV SE OPRAVIČUJE Laburistični poslanec v britanski spodnji zbornici, sir Leslie Plummer, se je v nekem črnomorskem letovišču tri ure dolgo razgovarjal z Nikito Hruščevom. Svoj razgovor, ki ga je objavil v dnevniku »Daly Express«, bo gotovo zanimal tudi naše čitatelje. »Seveda je obnova atomskih poskusov povzročila med mnogimi prijatelji Sovjetske zveze zaskrbljenost in razočaranje«, je dejal Hruščov, »toda ti poskusi so ed'.-na možnost, da spravimo svetovne narode k pameti.« »Jaz« - kot vsi diktatorji je tudi Nikita izrazit jazovec -, je nadaljeval Ni-kita, »sem se skušal spraviti, in prav v primeru Berlina sem bil še prav posebno potrpežljiv. Ze tri leta pripravljam mirovno pogodbo z Nemško demokratično republiko - in kam sem s tem prišel?« »Z močnim pretresom hočem svet pripraviti do spoznanja vojnih nevarnosti, ki jih je skotila organizacija NATO«, je poudaril. »Naši znanstveniki me že tri leta naganjajo k temu koraku. Mi smo dosegli čudovite napredke v jedrskem orožju... in znanstveniki so me stalno silili k obnovitvi poskusov, da bi lahko dokazali vrednost svojega dela.« Sir Leslie je ugovarjal: »Svet tega razloga ne bo mogel upoštevati.« »To pa ni edini razlog«, je odgovoril Hruščev. »Pomislite vendar, kako potrpežljivi smo bili. Trudili smo se za dosego razorožitvene pogodbe, ki naj bi veljala tako za jedrska, kot za klasična orožja. Vi in vaši zavezniki pa nam niste prišli naproti. Države članice organizacije NATO niso napravile ničesar, da bi preprečile De Gaullu atomske poskuse. In zakaj tega niso storile? Ker so jim francoski poskusi posredovali kopico važnih podatkov.« Nikita je še dodal: »Vi oborožujete Nemce in jim dajete jedrsko orožje! Kaj mislite, da smo mi do sedaj delali? Podobno kot vi smo proizvajali jedrsko o-rožje, samo s to razliko, da so naše bombe močnejše.« »Hočem mir«, je nadaljeval Hruščov, »jaz se borim za mir. Sovjeti ne bomo nikdar prvi uporabili jedrskega orožja, nikdar in nikoli. Po drugi strani pa se nikakor ne moremo pustiti ustrahovati od Zahodne Nemčije, ki posedujejo atomsko orožje, in grozi z napadom na naše ozemlje.« »Italijanskemu ministrskemu predsedniku Fanfaniju sem ob priložnosti njegovega obiska v Moskvi dejal, da so Italija, Zahodna Nemčija, Velika Britanija in Francija lutke Združenih držav. Natanč-Zakaj je Nikita sprožil atomske razstre-no sem mu povedal, da bi Sovjetska zve- za v vojni silno trpela, da pa bi od prej naštetih držav ne ostalo nič drugega razen kupa atomskega prahu.« »Fanfani mojega svarila ni uvidel, Adenauer ga noče razumeti, De Gaulle pa ži- vi v oblakih, saj je zaspal pred dvajsetimi leti ter se zasanjal v veličino Francije, ter se nikakor noče prebuditi, in mojega svarila ne more razumeti. Macmillan je razumen človek, ki noče vojne, in me je edini prav doumel.« Pri teh besedah se je Hruščov dvignil ter teatralično stisnil pest, rekoč: »Na zasedanju Združenih narodov sem poskusil prikazati zastopnikom raznih držav svoje mišljenje. Ko pa je imel britanski ministrski predsednik govor, ki mi ni ugajal, sem s pestjo udaril po mizi, da bi razumeli moje negodovanje, toda edini učinek, ki sem ga dosegel je bil v tem, da sem si razbil uro.« Smejoč je Nikita nadaljeval: »Nato sem si sezul čevelj, s katerim sem udaril po mizi...« S temi besedami se je razgovor končal in Hruščov se je poslovil od sira Plummer-ja z besedami: »Sedaj pa nasvidenje! Čaka me moj osebni rabelj - zdravnik!« dobno kot povzročale Dogodki----- po svetu j VOLITVE V ZAHODNI NEMČIJI so privedle nemške politike pred novo stvarnost. Demokrščanska stranka starega kanclerja Adenauerja je nazadovala, saj je izgubila kar 40 poslanskih mest, čeprav ostaja še vedno zdaleka najmočnejša politična ragrupacija, ker šteje v »bunde-stagu« še vedno 241 mest. Napredovali so socialdemokrati, ki so povišali število svojih glasov za 3,6% in imajo sedaj 190 poslanskih mest. Pravi triumf pa so dosegli liberalci, katerih število glasov je prekoračilo najbolj optimistična predvidevanja. Liberalci imajo sedaj 66 poslanskih mest ter lahko stvorijo vladno večino skupaj z demokristjani, kakor v povezavi s socialdemokrati. Morda se bo kdo vprašal kjer pa so druge, manjše stranke, o katerih nihče ne govori? Ali jih .morda v Nemčiji ni? Prav gotovo so tudi v Nemčiji, vendar imajo tam poseben volilni zakon, ki predvideva, da se za poslanska mesta lahko potegujejo le stranka, ki doseže najmanj 5% oddanih glasov. S tem so hoteli nemški državniki preprečiti, da bi se stranke fraclonirale in bi s tem, po- v Italiji in nekoč v Franciji, nenehne vladne krize. s » * KRIZA V ITALIJANSKI VLADI postaja od trenutka do trenutka akutnejša Pretekli teden so v parlamentu razpravljali o proračunu zunanjega ministrstva, pri čemer so se poslanci dotaknili italijanske zunanje politike. V dosedanji vladni četvorici, so novemu obratu na levo predvsem nasprotni liberalci. Njihov prvak Malagodi je v svojem govoru dejal, da pomeni zamenjati v večini PH s PSI-jem obrniti hrbet Zahodu. Vlada, je nadaljeval Malagodi, v kateri bi sodelovali tudi Nennijevi socialisti, bi nikakor ne mogla še nadalje ostati zvesta Atlantski zvezi; kajti socialisti hočejo spraviti Italijo v blok nevezanih držav. V nadaljevanju svojega govora, se je Malagodi dotaknil tudi notranjih problemov. Novemu odprtju na levo so odločno nasprotni tudi ostali zastopniki desnice, od desničarske struje v DC pa do novofašistov. Pobudniki odprtja na levo, socialdemokrati in republikanci, zaenkrat še ne nameravajo sprožiti krize, # * * AMERIŠKA PROTIVOHUNSKA SLUŽBA je dobila novega ravnatelja. Predsednik Kennedy je z imenovanjem bivšega predsednika atomske komisije Johna Mac-Cona napravil konec krizi, ki je vladala v uradih C.I.A. od ponesrečnega izkrcanja na Kubo. Novi ravnatelj MacCone bo prevzel svoje posle novembra, ko bo zapustil urade C.I.A.-ja Allen Dulles. C.I.A. -centralna informativna agencija - je bila ustanovljena leta 1953 kot oddelek F.B.I.-a za protivohunsko službo. Z imenovanjem novega ravnatelja so se zaključila ugibanja v zvezi z vprašanjem, kdo bo postal novi ameriški zakulisni predsednik. Upor v Siriji V noči od 27. na 28. septembra je v Siriji izbruhnil vojaški upor. Vzroke je treba iskati v zapostavljanju, ki ga je bila dežela deležna odkar se je leta 1958 odrekla svoji samostojnosti in se združila z Egiptom v Združeno arabsko republiko. Ze na večer prvega dne je revolucionarno poveljstvo popolnoma obvladovalo položaj. Prekrižalo je račune padalcem, ki jih je poslal Naser. 29. septembra so sestavili samostojno sirijsko vlado, ki ji načeljuje sredinsko usmerjeni dr. Moa-mu Kuzbari. V deželi vlada mir in vlada je obljubila, da bo obnovila demokratične svoboščine ter razpisala volitve. Visoki egiptovski funkcionarji so morali zapustiti Sirijo. Naser se je hočes-nočeš, moral pomiriti z nastalim stanjem. kah izvršno oblast vlade ter zas konodajno moč parlamenta ter je skoro 7 let takorekoč vladal nad našim ozemljem. Vsi zakoni so imeli na našem področju ves Ijavo samo v kolikor jih je on podpisal in v obliki kakršno jim je on dal. Veliko se je in se še bo pisalo o delu dr. G. Palsmare na Tržas škem. V Trstu je doživel zaneseš n jaške trenutke prvih dni, slediš le so težkoče, srečanja z vedno tršo stvarnostjo. Prisostvoval je gospodarskemu nazadovanju me, sta, ki v težkem položaju, v kas kršenem se je znašlo, ni dobilo pri vladi v Rimu tolikšnega razus mevanja in takšne podpore, do katerih meni, da ima pravico. V tem so si edini vsi, od skrajne levice do skrajne desnice, v it as lijanskem kakor tudi v slovens skem taboru. Kar se nas Slovens cev tiče pa sovpada dr. Palamas rovo obdobje tržaške zgodovine z načrtnim in do podrobnosti dof slednim zavlačevanjem priznanja in izvajanja velike večine bistves nih pravic, katerih uživanje nam je bilo svečano zagotovljeno z londonsko spomenico o soglasju in s priloženim ji Posebnim stas tutom. Ob odhodu dr. G. Palamare se samo od sebe postavlja vprašaš nje, ali je dr. Palamara osebno zanemarjal skrb za gospodarsko dobrobit zaupanega ozemlja, ali je neupoštevanje slovenskih pro* šenj in zahtev imelo svoji izvor v njegovem osebnem hotenju. Tu moramo ugotoviti, da smo ne sas mo v trž&kkih temveč tudi v dru; gih uglednih italijanskih listih ponovno imeli priliko brati, da je dr. Palamara eden najboljših uradnikov notranjega ministrsts va. Sploh si je pa težko predstavs Ijati, da bi na važnem položaju vladnega generalnega komisarja v Trstu, pri vseh polemikah, ki so se vodile in očitkih, ki so letes li, sedem let sedel človek, ki ne bi do pičice natančno vodil zgolj vsakokratno vladno, ne pa svojo osebno politiko. Še toliko manj je verjetno, da bi takega človeka, potem ko je že dosegel starostno mejo in se torej nudi prilika za upokojitev, imenovali za državs rega sveinika ter ga tako za nas grudo dvignili na najvišjo stops njo, ki jo lahko doseže upravni uradnik. Lahko torej mirno predpostavi Ijamo, da je dr. Giovanni Palas mara na Tržaškem izvrševal predvsem to, kar mu je bilo u* kazano. Zato nima smisla, da bi mu ob odhodu kaj osebno očitaš li, čeprav so v politični polemiki mnogi radi posegali za njegovim imenom. Z gotovostjo rečemo lahko samo, da Slovencev ni imel posebno rad. Morda je bil prepris čan, da s tem koristi nacionalnim interesom svojega naroda, pri tem pa je pozabil, da živimo da? nes v drugi, ne pa v prvi polovici dvajsetega stoletja. Staro pravilo pravi, da novo politiko lahko vodijo samo novi ljudje. Naj v tem smislu tolmas čimo spremembe na vrhu uprave 'Tržaškega ozemlja? Vsi si vros če želimo, da bi se Rim v bodoče bolj zanimal za gospodarske pros bleme našega mesta in da bi se bolj zavzel za njihovo učinkovis to rešitev, da bi poskrbel za uress ničen j e in širokogrudno izvajaš nje obljubljenih manjšinskih p ras vic. Toda, vsaj zaenkrat, so to samo naše želje. Osebnost in pres teklost novega vladnega generaU nega komisarja ni glede tega nič zgovorna in vsako napovedovat nje bi bilo tvegano. Ali se bo do* (Nadaljevanje na 3. str.)j VESTI z GORIŠKEGA Pripombe k govoru Borisa Kraigherj a v Brdih V nedeljo 17. septembra so na griču med Šmartnem in Gonjačami to je nad Balami v jugoslovanski goriških Brdih otvorili spomenik »v zahvalo borcem in žrtvam, padlim v boju za osvoboditev Slovenskega Primorja«. Glavni govor je imel predsednik Izvršnega sveta Slovenije, Boris Kraigher, ki je med drugim dejal: »Nikjer v Sloveniji pa tudi nikjer na drugih področjih Jugoslavije ni bilo mogoče doseči tako vsesplošne aktivne udeležbe delavcev, kmetov, izobraženstva, duhovščine in predstavnikov trgovskih, industrijskih, obrtniških in meščanskih slojev.« Govoril je namreč o udeležbi v borbi zoper nacifašiste v drugi svetovni vojni in trdil, da niti pod zavezniško vojaško upravo ni prišlo do odpora proti partizanstvu - proti komunizmu. »Včasih«, je Kraigher nadaljeval »smo slišali, da je to odsev morda manj razvite razredne borbe na tem področju, da je to odsev nacionalističnih stremljenj slovenskega prebivalstva teh krajev. Toda nesmiselnost in zgrešenost takih in podobnih trditev najbolj prepričljivo dokazuje dejstvo, da se je v tej borbi uveljavila politika borbenega bratstva med slovenskimi in italijanskimi borci tega področja.« Kraigher je pri tem omenil na težkoče iz prvih časov borbe in pripomnil: »vsesplošni ljudski zanos in zavzetost sta bila tolikšna, da partizanske enote niso naletele nikjer drugje v Sloveniji na tako vsesplošno ljudsko podporo v prehrani, in oskrbi, kot je bilo v prvih dneh nastajanja partizanskih enot prav na tem področju. Zato težke žrtve ob prvih začetkih organiziranja partizanskih enot na tem področju, ko so padli prvi organizatorji osvobodilne borbe, niso mogle niti ea trenutek zadržati izredno burnega in množičnega razvoja narodnoosvobodilnega gibanja.« V svojem komunističnem zaletu je nato Kraigher trdil: »V dolgoletni borbi naprednih sil tega področja proti fašizmu, od konca prve svetovne vojne pa do leta 1941, je prebivalstvo tega področja dobi- lo zaupanje v socialistično, komunistično gibanje. Dolgotrajno fašistično iztrebljanje slovenskega naroda je pometlo z vsemi meščanskimi strankami in jih popolnoma diskreditiralo v širokih ljudskih množicah, tako da pri organiziranju osvobodilne borbe v letih 1941/42 ni mogel nihče nastopiti s kakršnimi koli strankarskimi razbijaškimi poskusi.« Govornik je tudi vneto pozdravil tovarištvo slovenskega in italijanskega partizanstva in poudaril: »Ta spomenik naj bo obenem tudi simbol bratstva in enotnosti italijanske in slovenske narodnosti tega področja in sosednih pokrajin v Italiji.« V socialnem pogledu je Boris Kraigher dejal: »Za uspešno in tako široko zasnovano enotnost delovnega ljudstva na tem področju je bilo seveda bistveno dejstvo, da tudi na tem področju ni imela narodnoosvobodilna borba samo izrazito narodnoosvobodilnega značaja. ...Zato ni bilo slučajno, da je ravno na področju goriških Brd narodnoosvobodilna oblast še v času borbe pričela izvajati agrarno reformo in odpravljati kolonske odnose.« * * * Zgodovina je drugačna kot bi jo komunisti radi prikazali Predsednik Boris Kraigher je pohvalil narodno zavednost primorskih Slovencev. Skušal je dialektično zaviti to našo zavednost v rdeči komunistični pajčolan, toda zgodovina je drugačna, kot bi jo komunisti radi imeli in učili. Narodno zavednost primorskih Slovencev so začeli buditi slovenski svobodoljubni možje vseh slojev, izobraženci in drugi, že v času ko komunistov ni bilo. Proti beneški republiki so se nekajkrat hrabro izkazali briški Slovenci že leta 1616 in 1617 (Gli Sloveni del Collio - pišejo italijanski zgodovinarji). Pridni in požrtvovalni slovenski učitelji, duhovniki, novinarji, odvetniki, zdravniki in dijaki, so izobraževali ljudstvo v narodnem duhu in značaju ter ustvarili iz njega lik primorskega Slovenca, ki je nosil v srcu zdravo in gorečo ljubezen do svojega naroda in do vse slovenske domovine. Trinajst vekov že držimo primorski Slovenci trdno na tem področju narodno-je-zikovno mejo. Ne nacionalistično, ampak prežeti z naravno zavestjo, da imamo pravico do svoje zemlje, ker smo narod, ki pozna ljubezen in ne mržnjo, ki želi mirnega sožitja in medsebojnega razumevanja z vsemi in do vseh. Zato Slovenci nismo imeli s sosednimi Furlani nobenega boja več, odkar smo z njimi sklenili mir pred več kot sto leti. Nismo pa imeli in nimamo kakih posebnih prijateljskih odnosov z njimi, saj so nam bili in še so nam v glavnem nasprotni, ko gre za priznanje in spoštovanje naših pravic. Prva svetovja vojna nas je rešila nadutosti in nadvlade avstrijskih nem-cev. Znašli smo se pod Italijo, pod katero so bratje iz dolini Tera in Nadiže že od leta 1866. Pod fašizmom smo enodušno kljubovali nasilju in se zoperstavili fašističnemu namenu da uniči naš narod. Izjemo so tvorili redki prodanci, ki so v svoji nevednosti nosili fašistično orožje proti lastnemu narodu, in pa številčno ne močni komunisti, ki so se zoprstavljali fašizmu ne zaradi obrambe slovenskega naroda, jezika, kulture in imetja, ampak iz stremlje- nja po komunistični svetovni revoluciji ki hoče izbrisati vsako narodnost in zavreči vse kulturno bogastvo narodov, tudi slovenskega. Komunisti so se našim borcem proti fašizmu rogali in jih imenovali za naivneže. V dobri veri in po svojem naravnem čutu ter želji do obstanka, smo se primorski Slovenci upravičeno uvrstili v odrede proti nacifašističnemu okupatorju, saj sme se leta 1941 že devetnajst let borili proti fašizmu in kljubovali njegovemu grozotnemu nasilju. Ne vemo, da bi nam Boris Kraigher kakor koli za časa fašizma kaj pomagal. Pa bi bil morda na kak način vendarle lahko ostal v Gorici in z nami delil težko usodo. Nikoli nismo slišali vzpodbudne besede od strani slovenskih, jugoslovanskih in ruskih komunistov. Ko so komunisti šele začeli s svojim partizanstvom, smo primorski Slovenci bili že vsi v odporu, duševno pripravljeni in globoko prepričani o naših pravicah. Komunisti pa so tedaj nastopili zločinsko ter se s terorjem polastili oblasti nad nami vsemi. Lažnjivo so komunisti trdili, da gre samo za borbo proti okupatorju in preprosti primorski človek, nepoučen o veliki nakani, ki so jo komunisti pripravljali, jim je v dobri veri sledil. Toda te »vsesplošne udeležbe delavcev, kmetov, izobraženstva, duhovščine in predstavnikov trgovskih, obrtniških in meščanskih slojev« v borbi proti okupatorju in za narodni obstoj ne sme nihče, niti predsednik Boris Kraigher šteti za udanost komunizmu in se z njo ponašati. Ta borba, kakor že povedano, se je pri nas začela že tedaj, ko se je Boris Kraigher preselil iz Gorice v Jugoslavijo, ko je v Italiji zavladal fašizem. Ta naša udeležba v borbi ni bila »odsev morda manj razvite razredne borbe na tem področju« niti ne »odsev nacionalističnih stremljenj slovenskega prebivalstva teh področij.« Take trditve so za nas primorske Slovence žaljive, ker je bil in je socialni čut prri naših nekomunistih močno razvit, na- Eden izmed najvažnejših oddelkov v KPI, je organizacijski oddelek, kateremu so nujno podrejene vse federacije in neposredno tudi vse celice. Pred nedavnim so se v Rimu zbrali odgovorni vodje organizacijskih oddelkov iz vse države, da bi preučili sedanje notranje stanje partije. Predstavniki raznih federacij so si bili edini, da manjka organizacijskim oddelkom ona moč, ki je potrebna za zajezitev splošne omrtvelosti članov. Glavni vodja organizacijskega oddelka Berlinguer je svojim kolegom najprej prebral levite, nakar jih je obtožil izdajal-stva glavni ciljev in idej partije. Po njegovih besedah mora imeti partija moč posebno v tovarnah, kjer mora organizirati delavstvo, da je pripravljeno na prvi mig partije stopiti v stavko ali na cesto, da demonstrira. Drugi očitek je bil namenjen odgovornim za vpisovanje članov. KPI ima vedno manj članstva, stari odpadajo, novih pa se nikakor ne da prepričati, da bi podpisali prijavnico. Vsa ta gonja za razširitev partije in za obujenje iz otopelosti starih članov prihaja iz dejstva, da se KPI boji, da ostane sama na političnem pozorišču. Do sedaj je imela močne zaveznike v socialistih, sedaj pa se boji, da bo z novo Fanfani-jevo politiko levega centra izgubila svoje sopotnike, ki naj bi prestopili v tako-imenovani demokratični tabor. Politično osamelost v parlamentu bi partija še prebolela, nikakor pa se ne bo mogla postaviti po robu na sindikalnem poprišču, kjer bi padla v neodločujočo samoto, čim bi ji Nennijevi socialisti odrekli vsakršno pomoč. Posebna navodila je dobila tudi mladinska sekcija KPI, v katere odboru je tudi mladi Tržačan po rodu Slovenec. Ne-edinost mišljena v vodstvu je prišla na dan, ko so govorili o problemu tržaške partije v zvezi s slovensko manjšino. Po en' strani, pravijo vodje, je treba pripeljati v naročje partije vse Slovence, po drugi pa se bojijo, da ne bi Slovenci, ko bi bili enotno zastopani po komunistih ne stavili prevelikih narodnostnih teženj. Do sedaj se se niso mogli zediniti o vprašanju, ali je bolje imeti za sabo večje število volivcev, ki bi v danem trenutku lahko delali še sive lase partiji, ali pa jih pustiti pasivno ob strani ter vsakega posamezno prepričati o važnosti internacionale. Kot vedno se je še enkrat pokazalo, da je komunistom slovenska stvar le toliko pri srcu, v kolikor dobe nove glasove. Važno je dobiti čim več volivcev ter slovensko manjšino osameti kot čredo, kateri bodo kasneje lahko vrinili svoje italijanske voditelje. Nepotrebno čakanje Na železniški postaji v Gorici sta pred odhodi vlakov prodajala vozne listke običajno vedno po dva uslužbenca: eden navadne, drugi tiste s popustom: v zadnjem času pa se pogostoma dogaja, da je na rodna zavest pxi vedno na višku. Nismo poznali, kakor je to v navadi pri komunistih, razrednega sovraštva, ampak svobodno konkurenco in razvojni napredek. Ne znamo biti nacionalisti, ker ne poznamo one hudobije, ki jo poznajo fašisti in komunisti do narodov in drugačnih družbenih sistemov. Koliko slovenskih mož so zahrbtno pobili komunisti med vojno! »Težkoče prvih časov«, ki so zahtevale »težke žrtve«, so bile posledica nasilnega nastopa komunistov s terorjem, ki ga mi Slovenci nismo bili vajeni in ki ga seveda nismo odobravali. Pobijanja lastnih bratov samo zato, ker so bili na poti komunistom, mi Primorci nismo mogli trpeti. Vseh žrtev so zato bili krivi komunisti. Velikih žrtev na Matajurju kjer je padel cvet naše mladine, so krivi komunisti zaradi njihove zgrešene vojne taktike. Tega zgodovina ne bo pozabila nikoli! Tiste žrtve so naši mučeniki! Komunisti se z njimi radi ponašajo, kljub temu, da so krivi njihove smrti. Kaj pa tisti naši delavni kmetje, ki so jih komunisti pobili brez razloga? Fratelanca je za nas samomor O bratstvu slovenskih in furlanskih bi Boris Kraigher raje molčal, ker imamo ravno briški rojaki marsikaj pripomniti glede furlanskih komunističnih partizanov, ki so jih slovenski komunisti spravili v Brda. Takrat so nam Nemci požga- li kakih sto hiš in se več ljudi pobili. Koliko pa so furlanski partizani prispevali? Bore malo! Podrli so mostove, da se niso Nemci z lahkoto kretali. V ostalem so sodili furlanskim fašistom, ki so jih ugrabljali v Furlanijo. Grobovi pod Gradnem so priča. Skupaj so slovenski in furlanski komunisti prežali nad slovenskim ljudstvom, z mislijo uprti v en sam cilj: dosega državne oblasti in zavladanje z diktaturo. razpolago potnikom le en uslužbenec, kar ne povzroča samo, da morajo ljudje mnogo čakati pred blagajno, ampak tudi, da so večkrat primorani na vlak brez listka. To pa pomeni, plačati poleg listka še neko dodatno takso. Zato bi bilo prav, da bi za prodajo listkov železniška uprava vedno določala po dva uradnika. Zakaj ne obtožijo HruSEova Komunistične organizacije prirejajo v teh dneh številne takoimenovane pohode miru, zborovanja za mir in še podobne manifestacije, da bi pokazali in dokazali ljudstvu, kako si prizadevajo za ohranitev miru v svetu. Razumljivo je, da govorniki opozarjajo poslušalce na nevarnost oboroževalne tekme, obsojajo politiko sile, se izjavljajo proti atomskim bombam, preseneča pa dejstvo, da si niti z eno samo besedo ne upajo napasti Hruščova, ki je izdal ukaz, da se v Sovjetski zvezi obnovijo atomski poskusi, in to kljub temu, da je lansko leto svečano izjavil, da bo odgovarjal pred človeštvom, kdor bo to prvi storil. Dobro se še spominjamo, kako so komunisti kričali, ko so Amerikanci ali Francozi vršili jedrske poskuse, zato smo sedaj pričakovali, da bodo obsoditi tudi podobne sovjetske razstrelitve. Sedanji molk je torej nadvse značilen in nam dokazuje vso podlost tukajšnjih in sploh vseh komunistov. Njih hlapčevska podrejenost kremeljskim mogotcem ne potrebuje več nobenega drugega dokaza. Svet jih sedaj lahko pozna! ŠOLSKE VESTI Šolsko leto 1961/62 Novo šolsko leto se prične v ponedeljek, 2. oktobra. Dijaki Nižje srednje šole (gimnazije) in Strokovne šole naj se ta dan zberejo ob 9.30 na šolskem dvorišču, od koder pojdejo v spremstvu gg. profesorjev v stolnico, kjer bo ob 10. uri sv. maša. Obvestilo RAVNATELJSTVO GIMNAZIJE- LICEJA in UČITELJIŠČA s slovenskim učnim jezikom v Gorici obvešča, da se prične šolsko leto 1961/62 v ponedeljek 2. oktobra 1961. Dijaki naj se zberejo na šoli v ulici Croce v ponedeljek 2. oktobra 1961 ob 8.30. Vesti iz Doberdoba Doberdobski občinski svet je na svoji seji v začetku preteklega meseca razpravljal o raznih vprašanjih ter je med drugim sklenil, da se nekatere ulice v naši vasi preimenujejo po slovenskih pesnikih in pisateljih. S sklepom se seveda strinjamo vsi. Nihče pa naj ne misli, da to lahko smatramo kot kak poseben znak slovenstva tukajšnjih komunistov. Slovenstvu so se namreč oni odpovedali že ti- Skupaj so pobili ali odpeljali na stotine Slovencev in Italijanov, da naše ljudstvo v zamejstvu še danes trpi na posledicah. Narodne voditelje primorskih Slovencev so poslali v konfinacijo, v internacijo ali v fašistične zapore,takoj ko je nastala, vojna. Komunisti pa so to priložnost izrabili. Zdaj trdi Kraigher, po svoje da »je dolgotrajno fašistično iztrebljanje slovenskega naroda likvidiralo meščanske stranke v širokih ljudskih množicah tako, da pri organiziranju osvobodilne borbe v letih 1941 42 ni mogel nihče nastopiti s kakršnimi koli strankarskimi razbijaškimi poskusi.« Predvsem bodi povedano, da smo Slovenci imeli na tem področju dve tradicionalni zgolj narodni stranki in nobene, v pravem pomenu besede meščanske«, pa tudi nobene komunistične. Fašisti so preganjali voditelje teh naših strank. Kjer niso uspeli fašisti, so nastopili komunisti ter vse pokončali, ali podvrgli svoji volji. Zato pomeni za nas Primorce fašizem in komunizem diktaturo in nasilje. Spomenik »v zahvalo borcem in žrtvam, padlim v boju za osvoboditev Slovenskega Primorja« je na mestu, ker pri nas ni bilo borcev za komunizem, pač pa so to samo borci za narodno bitnost. Žrtve pa so iz naroda za narod, in ne za komunizem, ki ga večina ljudstva ni želela in ne želi. Bratstvo s furlanskimi partizani, ki ga Kraigher kliče in poudarja, ni na mestu. Slovenci v zamejstvu se moramo odločno boriti za naš obstanek. Vsak odklon pomeni odpadništvo in izdajstvo nad narodom. To izdajstvo in odpadništvo opažamo pri vseh tistih titovcih in komunistih, ki so svojo slovensko politično organiza-vijo razpustiti in se, anima et corpore, prodali italijanskim levičarskim strankam To pa ni nobeno bratstvo, to ni ljubezen do našega rodu. Ni pogoj za naš ostanek in razvoj. K trditvi, »da je ravno na področju goriških Brd narodnoosvobodilna oblast še stega dne, ko so se izrekli za tujo ideologijo in za udejstvovanje v neslovenski politični stranki! Požar v Mikolih Pretekli torek zvečer je požar uničil našemu občinskemu svetcivalcu Lojzetu Frandoliču iz Mikolov hlev ter senik z vsem letošnjih senom in krompirjem. Prizadeti družini so takoj priskočili na pomoč domačini in tamkajšnji finanearji, nato pa še gasilci iz gorice in Tržiča, toda rešiti niso mogli skoraj nič. Skupna škoda znaša približno milijon lir, kar je zares hud udarec za pridnega gospodarja Lojzeta in njegovo družino. Tudi v Kanalski dolini bodo gledali televizijo Do sedaj so v Kanalski dolini le slabo videli televizijo, kajti prenosniki so podajali le slabe in motne slike sprejemnikom v teh krajih. Vodstvo RAI-ja pa je sklenilo, da bo izboljšalo svoje naprave in v ta namen bodo postavili na Sv. Višarjah in na Presniku mogočne televizijske prenosnike. Največji prenosnik bodo postavili na Presniku, kjer bo televizijska antena visoka nad sedemdeset metrov. Istočasno pa bodo tehniki tudi poskrbeli za boljše sprejemanje tržaške slovenske postaje, kot se je to že pred časom zgodilo na Goriškem. Neprimerna pripomba Dne 15. septembra je bil v Turinu v okviru proslav za stoletnico zedinjenja Italije dan dežele Furlanija - Julijska krajina. Uradne svečanosti so se udeležili tudi predstavniki goriške pokrajinske in občinske uprave. O tem poroča 21. septembra tudi »Primorski dnevnik«, ki med ostalim omenja slavnostni govor prof. Szombathelja ter se o njem kar pohvalno izrazi, nato pa dodaja tale odstavek: »Zal pa smo v njegovem govoru zaman pričakovali kaj več v zvezi z deželno avtonomijo, njeno potrebo in koristnostjo, kar je pravzaprav sedaj osrednji problem naših obmejnih pokrajin, zlasti na gospodarskem, socialnem ter na področju ureditve manjšinskega vprašanja.« Vprašanje deželne avtonomije je za naše kraje res velike važnosti, toda ne moremo razumeti, zakaj bi o tem vprašanju bili morali govoriti tudi na turinskih svečanostih, ko so vendar te namenjene stoletnici italijanskega narodnega zedinjenja. Ali se ne zdi »Primorskemu«, da se potemtakem nekoliko zaletel? Ali si že I P°ra™a' I naročnino? V (.asu borbe pričela izvajati agru no reformo in odpraviti kolonske odnose«, moramo povedati, da je bilo v Brdih leta 1944 razpoloženje do komunističnih oblasti neprijateljsko, saj so tam gorele hiše in so ljudje umirali pod nemškimi streli, ali pa trpeli v grozi pred komunističnim terorjem. Kake partizanske akcije v pravem pomenu boja proti okupatorju ni bilo. Zato so mladeniči zaporedoma hajkali iz raznih enot. Nekatere so komunistični politkomisarji dali postreliti. Zaradi tega je prišel v Brda Joža Wilfan in ukazal vzeti gospodarjem večji del pridelkov in ga priznati najemnikom. Toda to ni bila nobena agrarna reforma, ampak samo politična poteza komunistov, saj so zemljo le obetali, dali je pa niso nikoli, niti po osvoboditvi. Slovenski gospodarji so se tedaj pritožili na SNOS in dokazali svoje zasluge v prizadevanju nacionalni obstanek Slovencev v Brdih, ter prikazali svojo nedolžnost pri »izkoriščanju najemnikov«. SNOS je upravičenost pritožbe priznal, saj se ni upal podpisnikov preganjati. Zakaj so komunisti pobili toliko Slovencev, če ni bilo nobenega antikomunističnega upora! Kraigher je trdil, da ni bilo na tem področju, in torej niti v Brdih, nobenega odpora prroti komunistom. Zakaj pa so torej komunisti pobili toliko nedolžnih Slovencev? Zakaj so ugrabili in ubili Slavka Uršiča, Devetaka na Vrhu, Kalina na Opčinah, Provčiča, duhovnika v Pod-sabotinu ter množico drugih? Zakaj je leta 1947, pred izvršitvijo mirovne pogodbe, zapustilo Brda veliko število družin? Kraigher trdi, da živi ljudstvo v Brdih v blagostanju. Zakaj je torej iz Brd zbežalo toliko mladeničev, tako da v Vedrijanu in v Višnjeviku skoro ni mladih ljudi. Končno pozablja Kraigher, da sc na Goriškem in Tržaškem nastale politične organizacije Slovenska demokratska zveza in Slovenska katoliška skupnost z namenom, da branijo Primorce pred komunizmom. Zakaj se je nek bivši baronov kolon v Vipolžah obesil? Zato ker ste mu obljubljali zemljo, pa ste mu dali zapor, ker so ga komunistični miličniki našli, ko si je v vinogradu tešil žejo z grozdom grozdja! Vino odkupujete v Brdih prisilno po 45 do 100 dinarjev liter, po stopnji sladkorja. Prodajate pa ga po kakovosti, tudi po 450 lir. Za otvoritev spomenika ste prodajali vino po 280 dinarjev. Kdo ima pri tem dobiček, briški delavec, ali komunistična oblast? Pa se je Kraigher drznil trditi, da so komunisti odpravili kolonske odnose! Ce ni bilo odpora v Brdih, zakaj ste obsodili na smrt tri mladeniče leta 1949, mnogo drugih pa vrgli v dolga leta zapora? Za zaključek še to: v Brdih ste zagnali proti narodno zavednim domačinom bivše pripadnike fašistične milice in se nanje opirali, da ste le ostali na oblasti, ko ste drugim vzeli vsako, možnost odpora. Ni brez pomena dejstvo, da so imeli komunisti v Brdih in na vsem Primorskem bivše fašiste za svoje najzvestejše zaveznike skozi vso vojno. Skupina Primorcev. Razprava o proračunu na tržaški univerzi Na začetku zadnje seje akademskega sveta, je predsedstvo poročalo o zadnjih neljubih dogodkih, ob izvolitvi tribuna. V razpravo je posegel tudi predstavnik slovenske liste »Adria«, ki je pozval ostale svetovalce naj pri razpravi sodelujejo u-mirjeno in prizanesljivo. Svojo intervencijo je zaključil z besedami: »Kaj bi morali potem reči slovenski akademiki, ki so bili še pred nedavnim predmet napadov, in to hujših od onega, ki se je primeril intesinemu svetovalcu.« Te besede pa so hudo prizadele nekatere svetovalce, posebno zastopnika U.G.l. Gherso, ki je ponovno izustil staro internacionalno pesem, naj se v študentovskem svetu, kjer so izključno akademiki, ne ločimo po narodnosti. Potem ko je slovenski predstavnik zavrnil levičarskega predstavnika, je povabil Igorja Kosmino naj svojega strankinega kolega pouči o dolžnostih in pravicah narodnih manjšin. Ko je bila izčrpana prva točka dnevnega reda, je novi tribun Zanetti obrazložil proračun za poslovno leto 1961/62, ki predvideva 5.300.000 lir dohodkov. Sledila je debata, v katero je posegel tudi Marko Udovič. Izjavil je, da volivci liste »Adrie« želijo več olajšav, ter je izjavil, da bo glasoval proti proračunu zato, ker v njem ni nobene postavke v prid slovenskim akademskim organizacijam. »Pametnega in razsodnega študenta«, je nadaljeval slovenski predstavnik, »moti visok izdatek za šport in za zabavo. Ta izdatek gre v škodo podporam, za katere je predvideno le skopih 300.000 lir,« Kritiziral je še druge postavke, med katerimi visoke volilne stroške, stroške za tisk in posebno še administrativne izdatke. Komunistična partija nazaduje Moderna glasbena industrija Kakšne oči bi naredili veliki glasbeni mojstri iz preteklih stoletij, ko bi se lahko vrnili v današnji svet ter zvedeli za /.zaslužke modernih skladateljev lahke glasbe. V Schubertovem življenjepisu beremo, da je slavni skladatelj umrl v skrajni revščini ter da je za komponiranje Goethejeve balade »Erlkonig« zaslužil en sam. boren zlatnik. Nič boljše se ni godilo Chopinu, do katerega prezgodnje smrti je prav gotovo pripomoglo tudi pomanjkanje in lakota. Podobnih primerov iz glasbene zgodovine bi lahko naštevali še in še, med vsemi pa bi se gotovo morali ustaviti pri . solnograškem mojstru Mozartu, za katerega grob nihče ne ve, ker se je zgubil med množico pokojnih revežev. Za modeme skladatelje popevk, pesnike besedil, pevce in instrumentaliste pa je v današnjem času bolje urejeno. Astronomski zaslužki mnogih ‘popularnih pevcev nam pričajo, kako daleč je čas, ko je bila glasba zgolj umetnost, ki skladatelju ni mnogo pripomogla iz materialnih težkoč. Upravičeno •se lahko vprašamo, ali je moderna popevkarska glasba še vedno umetnost, ali pa je to le navadna dobič-kanosna industrija, ki na tekočem traku proizvaja svoje izdelke. Brez posebnih težav in ne da bi si s tem obremenil vest, lahko trdimo, da je čas prvih neapeljskih popevk, ki so še vedno spadale v umetnost, čeprav kratkotrajno, že za nami. Za boljše razumevanje te trditve, naj navedemo izjavo Kurta Felza, nemškega skladatelja, ali bolje rečeno tvorca lahke glasbe, ki letno napiše nad pet sto popevk: »Ljudje hočejo imeti malike - mi jih ustvarjamo, pravzaprav izdelujemo. .Največja nevarnost za naš poklic je ljubezen do umetnosti. V teku petindvajsetih let, •odkar pišem popevke, sem se odnavadil :misliti na svoj okus«. Posebno značilen je zadnji Felzov stavek »v zadnjih petindvajsetih letih sem se odnavadil misliti na svoj okus«. Komponist lahke glasbe mora biti predvsem ljudski psiholog, nujno mora namreč razumeti psihološko stanje ljudi. Ce so ljudje zadovoljni, veseli in brez skrbi, jii.-i je treba postreči z močnejšimi pesmimi, bolj grobimi, zato je treba najeti tudi pevce a posebno nemelodičnim glasom, da bodo pravilno učinkovali na poslušalce. Ce poslušalcem grozijo težave, vojne, atomski preplah, jim je treba postreči s jokavim motivom, ki naj ga zapoje pevec s skrajno čustvenim tonom, da bo poslušalca pripravil do solz. Moderna popevka ne nastane tako kot si predstavlja velika večina ljudi, pri klavirju, kjer skladatelj preiskuša razne melodije, ki so se mu porodile v možganih. Vodja, ali kakor mu pravijo strokovnjaki, umetniški in programski direktor družbe za proizvajanje plošč, se pri svojih sode- Kaj je knjiga? Težko je razložiti, kaj je knjiga. Vsaka dežela si je ustvarila lastno definicijo. UNESCO, kulturna organizacija OZN je predlagala obrazec, po katerem se knjig^ razlikuje od revije s tem, da ne spada med periodični tisk in da obsega najmanj 49 strani. Teh 49 strani so potrdile doslej zakonodaje v Kanadi, na Finskem in na Norveškem. Libanon in Južna Afrika zahtevata 50 strani. Danska 60 strani in Madžarska 64 strani. Irska, Italija in Monako celo 100 strani. Belgija se zadovoljuje s 40 stranmi, Češkoslovaška z 32. POD ČRTO Od absolutizma do dvodomnega parlamenta PRIROČNIK DEMOKRACIJE 14. SVOBODA. »Svet ni nikoli uporabljal ustrezajoče definicije za pojem, svoboda...« Vsi smo za svobodo, vsi tudi uporabljamo isti izraz, vsi pa ga ne pojmujemo enako... Ovca in volk gotovo ne moreta soglašati v tolmačenju besede »svoboda«... (Abraham Lincoln). »Ljudje, ki niso že nekaj časa svobodni, ne vedo, kaj naj s svobodo počno... končni in stalni dosežki svobode so: modrost, umerjenost in prizanesljivost... Ce bi ljudje morali toliko časa čakati na svojo svobodo, dokler bi v suženjstvu ne postali modri in dobri, bi morali na svobodo čakati vse večne čase... Zla, ki se pojavljajo kot posledice komaj pridobljene svobode, zdravimo z enim samim zdravilom - s svobodo.« (T. B. Macanlay). »...Meni je mnogo bolj pri srcu svoboda posameznika ko pa politična neodvisnost naroda. Ce posamezniki niso svobodni, je prav vseeno, kdo je njihov gospodai.« (R. G. Ingersoll). »...svoboda posameznika je sama sebi cilj in ne potrebuje opravičila; vsako njeno omejitev pa je treba utemeljiti.« (Salvador de Madariaga). Kadar govorimo o svobodi, imamo v mislih celo vrsto raznih svoboščin. V bistvu pa poznamo samo dvoje svoboščin: 1) svoboščina, ki ne pozna zaprek in je pasivne narave; 2) svoboda odločevanja in ukrepov na podlagi prejetih odločitev. Ta svoboda je aktivne narave, z njo posameznik samega sebe uveljavlja, zato stremi demokratski svet za čim večjo razši-jitvijo te svobode. Človek, ki nima mož- lavcih pozanima, kakšna psihoza vlada med ljudmi. Ko se je prepričal o pravilnosti podatkov svojih sodelavcev, pokliče na pomoč pesnika, ki mu napiše zaželje-no besedilo. Ze v tem trenutku mora imeti vodja v mislih pevca, ki bo motiv izvajal. Ko je besedilo pripravljeno, pridejo na vrsto glasbeni strokovnjaki, ki vzkladijo pevčev način petja in besedilo v glasbeno enoto. Končno pride na vrsto snemanje nove popevke. Pri tem se-tehniki poslužujejo raznih tehničnih priprav, od odmeva, preko violinskega zbora, klokotanja vode, do močnega šumenja morskih valov. Popevka je tako izdelana, vendar pride sedaj na vrsto še najvažnejše delo. Ploščo je treba posredovati poslušalcem in jo jim na vsak način priljubiti. Za ta namen poznajo strokovnjaki družb za proizvodnjo plošč nešteto načinov. Najobičajnejši je način prepričevanja in podkupovanja radijskih kompilatorjev glasbenih oddaj, ki na ta način popevko predvajajo po svojem valu y domove številnih poslušalcev. K popularizaciji plošče odlično prispevajo glasbene skrinjice ali »jukeboxi« in lahko rečemo, da največje zaslužke pri lahki glasbi beležijo prav njihovi lastniki in prodajalci. V Združenih državah so izračunali, da se nabereta v teh avtomatih vsako leto po skoraj dve milijardi dolarjev. Za tako dobičkanosno industrijo so se seveda takoj začeli zanimati gangsterji. Znano je, da je že Al Capone odlično služil z glasbenimi skrinjicami. Po skoraj vseh večjih mestih Združenih držav je razpredel svoje zastopstvo za prodajanje, ali posojanje glasbenih skrinjic. V krat- kem je postal edini prodajalec ter je pod grožnjo zahteval od kupcev, da so kupovali avtomate samo pri njemu. Kdor se mu ni hotel pokoriti in je kupil pri konkurenci, se je svojega nakupa kmalu bridko kesal. Zgodilo se je, da so mu neznanci ponoči razbili lokal, ali pa mu na kak drug način oner.iogočili nadaljno dejavnost. Vendar je FBI-ju kmalu uspelo postaviti gangsterje v zatožno klop in nelojalne konkurence ter lahkega zaslužka je bilo konec. Za zaključek pa lahko rečemo, da je pravi ustvarjalec moderne popevke pravzaprav umetniški in programski direktor držbe za proizvajanje plošč, medtem ko so ostali, pevci, skladatelji, pesniki, instrumentalisti, le njegovi sodelavci. S. R. Film „Kleopatra“ Film »Kleopatra«, pri katerem igra Liz Taylor naslovno vlogo in ki ga v teh dneh snemajo v rimskih ateljejih, je rojen pod nesrečno zvezdo. Najprej so filmski producenti morali dolgo čakati na prvo igralko, sedaj pa, ko je zvezdnica le prišla, so naleteli na nove preglavice. Producente namreč toži neka italijanska filmska družba, da so si nezakonito osvojili scenarij. Poleg tega pa poročajo iz Rima, da producenti delajo rasno razlikovanje pri prevažanju osebja na delo. Zadeva o rasni diskriminaciji in sicer trditev, da črnske štatiste vozijo na delo s posebnim avtobusom, je naletela na velik odmev pri Rimljanih, ki so zadevo spravili celo pred parlament. Pod žarometom j »SLOVENSKI PROFESORJI je naslov brošuri, ki jo je izdal dr. Jože Velikonja, vseuč. prof. Southern Illinois University v Carbondale v ZDA. V njej so objavljena imena, življenskih novonaseljencev-profesorjev, ki so v glavnem študij dokončali že v izseljenstvu ter sedaj poučujejo na raznih vseučiliščih in kolegijih v Zedinjenih državah Sev. Amerike in v Kanadi. Letošnja brošura je spopolnjeno izdanje istoimenskega lanskega seznama.« Koliko je teh profesorjev, kje vse v Združenih državah in Kanadi učijo in kakšne predmete predavajo, ali so že pri-ietni ali najlepši starosti za znanstveno delo, kakšne kulturne uspehe so doslej dosegli - vsega tega ne vemo natanko, ker nam brošura še ni prišla v roke. Ni nam znano, ali so samski ali z družino, koliko ur tedensko predavajo in kakšne plače prejemajo. Vsekakor pa so izkoristili vse možnosti ter z nadarjenostjo in s trdno voljo prišli visoko. Profesor v tujem narodu ne postaneš čez noč. Ne vemo, ali je v tej brošuri, ki je brez dvoma eden izmed virov za bodočo slovensko zgodovino, pri posameznih profesorjih omenjeno, koliko so v tujini doslej storili za slovenstvo ali v kakšni obliki mu služijo zdaj. Slovenstvu pa služijo lahko na različne in mnoge načine. Prvič: da pomagajo politični emigraciji pri delu za osvoboditev Slovencev izpod komunizma. Drugič: da se udejstvujejo v raznih slovenskih organizacijah, ki jih ni malo in jim je treba dajati ognja, če naj ne obne-morejo. Tretjič: da pišejo razprave, v katerih HiiiiiniiiiiBiiuiiiniuiiiniiii iaii:iii!i!ini!iiiiiiiiiiiUiii!i!iiiiiii!iiii « SLEPI» POTNIKI l!!»ll!!!l!l!!ll!!ll!!lll!l!ll!!llllllllllllll! l!«llill»!!l!U:!!ll!!!ll!lllllll!ll!!inin Kdor misli, da je na morju danes komaj še srečati slepega potnika, se zelo moti. »Slepi potnik« je tisti, ki se po goljufiji vozi brezplačno. Iz neke angleške statistike je razvidno, da skuša letno 4 tisoč oseb zastonj in s ponarejenimi dokumenti potovati po morjih in oceanih. Se zanimivejše pa je, da se je leta 1958 vkrcalo celo na letala 123 in leto kasneje 120 slepih potnikov. V Londonu so izsledili pravo skrivno letalsko potovalno organizacijo, s katero sta bila povezana dva uslužbenca na letališču in dva v potovalni agenciji. Seveda se ni enostavno vtihotapiti na letalo kot slepi potnik, izključeno pa vendarle ni. Ljudje, ki so si vtepli v glavo, da morajo z letalom startati čez ocean, se največkrat prijavijo za »prtljago«, na cilj pridejo nepoškodovani in se lahko mirno podvržejo carinskemu pregledu, nakar v danem trenutku spet zadihajo prosti zrak. Letalske družbe bi vedele o takih slepih potnikih veliko povedati. Se bolj kot prevažanje v zabojih sta se razširili ponarejanje in kraja letalskih voznih listkov. Pogosto se zgodi takole. Človek, ki bi se rad brez prehudih stroškov peljal z letalom, se obrne na prvega gansterja, ki je pripravljen, da malo pred odhodom napade tega ali onega potnika in mu ukrade dokumente in vozni listek. Žrtev zapre v kako temno klet in jo ima notri, dokler letalo ne pristane na svojem cilju. Najeti ganster dobi nagrado, ki znaša pol vrednosti ukradenega voznega listka. Policija ima pri iskanju sleparja torej zelo zvezane roke in mu le težko pride na sled. Se izvirnejšo pot je ubrala pretkana trojica ljudi; in sicer letalški uslužbenec, uradnik potovalne agencije in še nekč >, ki se je izdajal za propagandista. Triperesna deteljica se je zanimala predvsem za polete, ki niso bili razprodani. Tako je kmalu imela na razpolago lepo število ponarejenih voznih listkov, ki so bili na las podobni pravim. Potniki, ki so v zadnjem trenutku stopili na letalo, so plačali za ponarejene listke samo polovično ceno. Ker letalske družbe takega slepega potnika, brž ko ga zalotijo, načelno nemudoma pošljejo tja, od koder je prišel, jih stanejo taki nezakoniti potniki povrh še lepe denarje. Pred nedavnim je neka Indijka morala s solzami v očeh z letalom nazaj v New Delhi, ker je svojemu ljubemu - ki je bil angleški poročnik - sledila v London skrita v zaboju za orodja. Sele ko si je s prihranki lahko plačala vozni listek, je mogla ostati na Angleškem. demije, dopisni član Etnografske družbe v Parizu in podobno. Med prvo svetovno vojno je bil član Jugoslovanskega odbora. Deloval je v Rimu, Londonu in Združenih državah. Za ustrezno uresničenje jugoslovanske državne zamisli, se je dr. Niko Zupanič trudil vse svoje življenje. Aktivno je sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni. vojni. Njegova zasluga je, da je s pomočjo svojega prijatelja Pupirna prepričal ameriškega predsednika Wilsona, da je Blejski kot osovna lastnina slovenskega naroda. O teh dogodkih je dr. Zupanič večkrat govoril. Skoda, da teh argumentov slovenske zgodovine ni znanstveno obdelal. S posebno prisrčnostjo se je dr. Zupanič spominjal svojega sošolca iz novomeške gimnazije, pesnika Dragotina Ketteja. Leta 1922 je v Beogradu objavil daljšo študijo o tem slovenskem pesniku. Po pariški mirovni konferenci se je posvetil strankarsko-političnemu življenju. Bil je prvak »Radikalne stranke«, leta 1923 pa minister za Slovenijo. Ze kot študent na Dunaju se je uveljavljal kot publicist. Bil je urednik kulturnopolitične revije »Jug«. Izdal je zanimivo delo »Makedonija in turško vprašanje« v nemščini. Prav tako v nemščini pa je izšlo delo izpod njegovega peresa »Stara Srbija in albansko vprašanje«, kot univerzitetni profesor pa je izdal številna znanstvena dela. Slovenski narod bo dr. Nika 2upaniča ohranil v trajnem spominu. nosti, da izkoristi svoje sposobnosti in energije na način, ki se mu zdi najbolj primeren, ni svoboden. Tej svobodi pravimo tudi dinamična svoboda. Svoboda odločevanja (in ukrepov na podlagi sprejetih odločitev) je v političnem in vsakem drugem smislu nemogoča, če ni dveh - recimo - pomožnih svoboščin: svobode izražanja in svobode združevanja, Svoboda izražanja (t. j. svoboda misli, govora, tiska, razpravljanja, vesti itd.) in svoboda združevanja (t. j. ustanavljanja društev, verskih skupnosti, političnih strank, gospodarskih organizacij itd.) vsebujeta vse ostale številne svoboščine in sta orodje, ki omogočata dinamično svobodo odločevanja v sleherni ljudski skupnosti. Svoboda posameznika je omejena z enako svobodo ostalih ljudi; vsaka drugačna omejitev je svobodi v škodo. Da bi slehernik enakopravno užival svobodo, je potrebno, da jo uživa tako, da bo zanj koristno, toda ne v škodo drugih. »Svoboda odnosno njeno pomanjkanje zadeva odnose med posamezniki. Ce smatramo svobodo kot splošen cilj, ki ga je treba doseči, in ne samo nekaj, kar posameznik želi zase, potem je treba upoštevati oboje odnosov. Zamisli svobode v negativnem smislu, t. j. ni zaprek, moramo dodati še soidejo strpnosti. Sele takrat ko se bomo z vso odločnostjo uprli poskusom, da se onemogoči in zatre naše svobodno delovanje, bomo izpričali svojo resnično privrženost svobodi. To pomeni: spoštovanje osebnosti soljudi v prepričanju, da je tako zadržanje potrebno za znosne odnose med člani katerekoli družbe...« (Prof. G. C. Field). SVOBODA VERE. Demokracija spodleti tam, kjer večinska načela manjšino zatirajo in večinski organi sleherni odpor manjšine razglašajo za zločin. Taki postopki in taka miselnost se kaj radi izpridijo v totalitarizem. Lahko bi dejali tudi takole: demokracija je samo tedaj blagoslov človeštva, če sleherniku dopu- t dr. Niko Županič Pred kratkim so v Ljubljani pokopali morda najznačilnejšo osebnost najstarejšega še živečega pokolenja, dr. Nika Zupaniča. Dr. Niko Zupanič se je rodil leta 1876 v Gribljah pri Črnomlju. Bil je izredno razgiban politik, zgodovinar, etnolog in antropolog. Bil je redni profesor na Ljubljanski univerzi, dopisni član Srbske aka- ii]!IHillll!lllllll!lllllllll!l]lilllll!]lllll!l!ll!lll!lll!!l!]l|[|||l!liltllllllll!lll!ll!lll!llj||i|[|||||llll!ll UIIII!IIIIIMIHIIIIII!Hnilll!lllllfllllllll!!l!lllll!HllllIUIUIII!IUIIIIIIIIIM tujino vestno in točno seznanjajo s Slovenci in z njihovimi problemi. Četrtič: da 'spremljajo zamejski tisk ter v njem objavljajo članke, eseje in podobne spise. Petič: da po možnosti tudi gmotno podpirajo kulturne ustanove Slovencev v izseljenstvu, predvsem »Slov. kulturno akcijo« v Buenos Airesu, ki deluje že od pomladi 1954. leta in je storila že nemalo dobrega, pa jo grozijo udušiti dolgovi. Šestič: da so v tujini živa ognjišča slovenskega duha, okoli katerih se radi zbirajo tisti, ki jim ni bil možen tako visok vzpon. Sedmič: da se zanimajo za dogajanje v domovini in so vsak v svojem krogu znanilci zgodovinske resnice, katero sedanji oblastniki v Sloveniji tako načrtno pačijo in jo za njimi enostransko osvetljujejo tudi zgodovinarji. Osmič: da svoje delo za slovenstvo povezujejo, zakaj sloga daje moč in jamči za uspeh, naduta samotarska hoja pa rodi grenkobo. Devetič: da so tudi v svojih družinah Slovenci in svoje otroke naučijo slovensko. Desetič: da... Kdor vse to dela, blagor mu! In hvala mu za njegov idealizem! Kdor pa je s profesuro dosegel le višek osebne karije-re in v samozadovoljstvu, ker mu nič ne manjka, zviška presoja manj srečne rojake blizu in daleč po svetu ter kot izvoljenec hodi pokonci in mu slovenske usode ni več mar - ta je »slovenski profesor« le še po rodu in krvi in morebitni še vzgoji, njegov ubogi narod pa od njega nima nič. Naj bi bil Velikonjev šematizem »slovenskih profesorjem« spodbuda, da bi šli vase in se iskreno vprašali: Kaj sem dolžan slovenstvu? Kaj mu lahko dam? Naj bi ne bil kadilnica, ob kateri v blaženstvu zapiraš oči, češ ves narod me gleda, kako sem visoko! V očesu tajfuna V italijanščino so prevedli najboljši nemški vojni roman, ki je izšel po končani vojni. Gre za knjigo Felixa Hart-lauba z naslovom »V očesu tajfuna«, v kateri pisatelj opisuje dogodke iz glavnega stana Hitlerjeve vojske. Hartlaub je bil po svojem prepričanju antinacist, ter je svoje mišljenje izrazito poudaril v svoji knjigi. Dogodke si je dnevno zapisoval do trenutka, ko so ga tik pred koncem vojne poklicali v Berlin, kjer je med obleganjem padel. Svoje zapiske je zapustil sestri, ki jih je zbrala ter jih leta 1950 delno objavila. Knjiga je v nemščini izšla v celoti pred dvema letoma. Dr. Palamara odhaja (Konec s prve strani), sedanje vladno gledanje na Trst in njegove probleme kaj s preme; nilo bomo spoznali šele ko se bo dr. Mazza dodobra vživel v naše razmere in ko bo z dejanji poka> zal kaj namerava in kaj hoče, oziroma kaj sme kaj more. Nje: mu in sebi želimo, da bi sodba izpadla čim pozitivnejše, da bi lahko rekli, da je z novim člove>■ kom začel drugačen čas. šča torišče svobode, tudi proti večini, državi in njenim demokratskim ustanovam, torišče svobode, ki ga lahko omejujejo samo najvažnejši splošni interesi. K tem svoboščinam spada predvsem svoboda vere. To je strpnost večine nasproti posamezniku na posebno intimnem, osebnem, duhovnem področju. Samo tam, kjer neka vera zavaja državljana na kriva pota ali pa je tako napadalna in netolerantna, da izpadi posameznikov in skupin ogražajo javno varnost, je določena omejitev svobode vere dopustna. Javno ali prikrito preganjanje vere po komunističnih državah odkriva ves šovinizem (glej geslo!) partijskih mogočnikov. >J< SVOBODA SESTAJANJA je najvažnejši pogoj za svobodno delovanje demokratične opozicije, da nemoteno izvršuje tiste funkcije, ki so za demokracijo bistveni pogoj. Poleg tiskovne svobode (glej geslo!) je politično sestajanje odločilno sredstvo političnega vplivanja in najbolj neposreden način za navezavo stikov med neko stranko in javnim mnenjem, med volivci in političnimi nasprotniki. S prepovedjo javnih sestankov, shodov in zborovanj, t. j. z odpravo svobode sestajanja mora biti sleherna demokratična vlada zelo previdna. To se lahko zgodi samo v izrednih primerih »obsednega stanja« (glej geslo!) in za zaščito ustave (glej geslo!), v nobenem primeru pa ne zato, da se zapostavlja neka manjšina. Ni demokratično, da ima n. pr. v, Zgoniku Krščanska demokracija pravico javno govoriti v italijanskem jeziku, slovenski manjšini pa se na glavnem trgu v Trstu ta pravica odreka. ŠOVINIZEM pomeni pretiran nacionalizem in fanatično podžiganje narodnostne mržnje. Beseda izvira iz priimka francoskega vojaka N. Chauvina, ki je goreče zagovarjal Napoleonovo osvajalno politiko v Italiji. Izraz so dolgo uporabljali v zvezi s skrajnim krilom francoskega nacionalizma. Pozneje pa so ga pričeli uporabljati za podobne pojave pri drugih narodih. Danes govorimo o plemenskem šovinizmu, stanovskem šovinizmu itd. >Jl TEHNOKRACIJA je prevladovanje tehnikov nad ostalo birokracijo. Te namere se uveljavljajo po totalitarnih deželah, kjer postaja tehnika - poleg oboroženih sil - glavna opora diktatur. TISKOVNA SVOBODA je odločujoči predpogoj demokracije. Sele svobodno in čim podrobnejše obveščevanje javnosti -t j. volivcev - in javna kritika vlade in oblasti z opozicijskimi mnenji in dokazi kroti vlado in njeno uradništvo, da se oblast ne izpridi v totalitarno samovoljnost in kršitev zakonov. Samo pošteno, obveščeni državljan lahko pravilno presoja politična vprašanja in svobodno tehta mnenja in argumente vseh strank v demokratični deželi ter se s svobodnimi volitvami odloči za eno ali drugo stranko. Poglavitne sovražnice tiskovne svobode so totalitarne vladavine, ki poskušajo z zaplembami, prepovedjo, osebnimi zastraševanji, z aretacijami kritičnih časnikarjev in urednikov zatirati za vlado neprijetne glasove kritike in opozicije kot tudi vse za vlado neugodne informacije. Nevarnosti za tiskovno svobodo pa prihajajo tudi s strani gospodarskih mogotcev in njihovih organizaciji. Prav politično neovisni tisk je v svobodnem gospodarskem tekmovanju večkrat finančno odvisen od gospodarskih oglasov. Ce se del gospodarskih interesentov združi v organizirano skupnost z namenom, da pritiska na določen tisk in načelno v tem tisku ne priobčuje gospodarskih oglasov, ogroža v mnogih primerih tak pritisk tiskovno svobodo. Tako se javnosti tajijo za določeno skupino neprijetna obvestila in mnenja. Solidno vzgojena demokratična javnost pa se takim nameram v splošnem uspešno upira s tistim delom tiska, ki se pritisku ne uklanja. Tak odpor javnosti je vsekakor učinkovitejši od policijskega ali birokratskega zatiranja tiska. >J< TOTALITARIZEM. Izraz pomeni enostrankarski diktatorski ustroj vladavine, ki je zasnovana na »totalnosti države« -v nasprotju z liberalnim pojmovanjem, po katerem so državi pridržane le nekatere funkcije, medtem ko je ostalo delovanje prepuščeno svobodni volji posameznika. Totalitarna država vpliva na celotno življenje v državi, tako na javno kot na zasebno, in zahteva popolno podreditev posameznika totalitarističnim muhavostim. Praktično je izvedba popolne »totalitaristične države« nemogoča. Totalitarec je oseba, ki na odkrit ali prikrit način propagira državno totalitarnost, pogosto se to dogaja pod krinko »ljudske oblasti«. Pojem »totalitarizem« ima širši pojem kot pa diktatura. ijt USTAVNO SODISCE. Moderna demokratična država razpolaga s stopnjevalnini pravosodjem. Normalne pravne zadeve obravnavajo krajevna sodišča. Pri tem imata obe stranki - če dvomita v pravičnost razsodbe in razpolagata z več ali manj učinkovitimi argumenti - pravico apelacije na naslednjo višjo instanco, t. j. pravico priziva na višje sodišče. V nekaterih primerih se tudi razsodbe tega sodišča ne zdijo prizadetim pravične in se zato obrnejo na Najvišje sodišče. Posebno važnost zavzema Ustavno sodišče, katerega člane izvoli parlament. Ustavno sodišče je čuvar ustave. Ta zelo važna funkcija predstavlja posebno varnost demokracije. Možje, ki jih smatrajo za očete demokratične ustave in ki se zlasti z vso vnemo trudijo, da demokracijo zasidrajo in vsestransko zagovarjajo, so se prepričali, da so tako državljani kot njihovi zastopniki in vladni funcionarji zapostavljeni skušnjavi, da v lastno korist prekršijo ustavo ali njena določila pristransko tolmačijo. Prav tako so spoznali, da lahko nastanejo med parlamentom in vlado spori glede tolmačenja ustave. Zato so ustanovili nekak »svet modrih«, t. j. Ustavno sodišče, ki končno-veljavno razsoja morebitne spore v tolmačenju ustave. (Nadaljevanje prihodnjič) Poslanec Bologna o slouenskih manjšinskih pravicah in recipročnosti 5. oktobra bo sedem let odkar so v Londonu podpisali Spomenico o soglasju, s katero sta si Italija in Jugoslavija razdelili upravo dotedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. S točko 4. Spomenice sta se Jugoslavija in Italija obvezali, da bosta na zaupanih jima področjih uveljavili Posebni statut, ki tvori drugo prilogo Spomenice. Posebni statut pa zopet pravi v svoji 2. točki, da bodo »pripadniki jugoslovanske etnične skupine na področju, s katerim upravlja Italija in pripadniki italijanske etnične skupine, na področju s katerim upravlja Jugoslavija, uživali enake pravice in bili podvrženi enakemu postopku KOT OSTALI PREBIVALCI TEH DVEH PODROČIJ. Sedem let smo se sklicevali na to jasno določilo in zavračali trditve, da naj bi naše manjšinske pravice bile odvisne samo od recipročnosti, da mi ki živimo v Italiji, ne bi smeli in mogli zahtevati ničesar. česar ne bi uživali pripadniki italijanske manjšine v Jugoslaviji. Mnogi naši italijanski someščani, in ne najmanj ugledni med njimi, so zahtevali, da bi mi morali biti nekakšni talci, ki bi brez lastne krivde morali nositi posledice za morebitne krivice, ki bi jih jugoslovanske oblasti storile italijanski manjšini, ki živi pod njihovo upravo. Nacionalistično usmerjeno italijansko časopisje v Trstu je stalno premlevalo in se sklicevalo na ta argument, ki naj bi sploh bil neizpre-menljivo načelo, po katerem naj bi se nam bogatilo ali odvzelo naše manjšinske pravice. Videti je bilo, da zaman ponavljamo, da gre v tem primeru za manjšini, ki živita v popolnoma različnih socialnih sistemih in da je formalno popolna recipročnost torej nemogoča. Za naša sklicevanja na jasne črke Posebnega statuta, ki ne govori o pravicah, ki naj hi jih uživala nasprotna manjšina v drugi državi, temveč o pravicah, ki jih uživajo ostali prebivalci istega področja, ni bilo ušes. Mi smo izvajali svoje zahteve po uresničenju narodnostnih pravic iz republiške ustave in dopisanih mednarodnih pogodbo, drugi pa so nam jih hoteli meriti z recipročnostjo! Ni jim bilo prav nič nerodno, da so pri tem kot demokratje ho-'teli urejevati svoje postopanje zgledujoč Se na ravnanje sosednjega totalitarnega sistema! Se več: ker je titovski totalitarizem v narodnostnem oziru prej široko -kot ozkogruden, smo imeli priliko slišati na italijanski strani predloge, da se slovenski manjšini na Tržaškem ne sme dati zahtevanih narodnostnih pravic vse dokler ne bo italijanska manjšina v Jugoslaviji uživala enakih političnih pravic in svoboščin kot jih uživamo mi v Italiji. Na dlani je bilo, da je to popolnoma nemogoče in da se s takšnim tolmačenjem postavlja dejansko stanje na glavo. Zato smo bili prav veseli, ko smo 28. septembra v tržaškem popoldnevniku »Ultime noti-zie« brali da je poslanec KD Giacomo Bologna natočil svojim kolegom v tej zadevi nekaj čistega vina. Izjavil je namreč, da mora Italija urejevati svoje ravnanje, z narodnimi manjšinami predvsem spoštujoč določila in duha ustave in v skladu z demokratičnimi nazori italijanskega ljudstva. V zvezi s Spomenico o soglasju je dejal, da se recipročnost lahko koristno izvaja in zagovarja v »stvareh«, ki jih mora Italija dati in ki jih mora od Jugoslavije zahtevati. Izvajanja v tem delu svojega govora je zaključil z ugotovitvijo, da se dalj od takšnega popolnoma praktičnega aspekta recipročnosti ne bo moglo iti, ker se v tem primeru nikdar ne bo moglo doseči totalne recipročnosti, kakr- šna bi bila možna, če bi oba režima bila demokratična. Vsekakor predstavljajo te izjave poslanca Bologne znaten napredek na poti naših italijanskih sodržavljanov k stvarnejši presoji manjšinske problematike na Tržaškem. ROJAKI! iz obveščenih virov smo v zadnjem trenutku zvedeli, da bo popisna pola bližnjega ljudskega štetja vsebovala v naših krajih tudi vprašanje o občevalnem jeziku, s čemer je mišljen materinski jezik. SLOVENCI I Tudi če smo v vsakdanjem življenju sicer vešči uporabe italijanščine, moramo na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je naš občevalni jezik slovenski. Poskrbimo, da bo ta podatek pravilno vpisan tudi pri naših sorodnikih, prijateljih in znancih! Pred najdaljšim šolskim letom Prosvetno ministrstvo je določilo novo šolsko leto 1961/62. Ce bo šlo vse tako kot je določeno, se nam obeta, da bo to eno najdaljših šolskih let po vojni. Za osnovne šole je določeno, da se začne pouk 2. oktobra in se konča 28. junija. Posamezni šolski skrbniki smejo skrajšati ta pouk za pet dni, torej se v najboljšem slučaju šolsko leto konča 23. junija. Za srednje šole pa traja šolski pouk od 2. oktobra do 15. junija. Nato pa se začno razni izpiti. Učni uspehi rednih učencev pa morajo biti objavljeni že 16. junija. I. trimesečje traja od 2. oktobra do 23. decembra. II. trimesečje od 3. I. do 20. III., III. trimesečje pa od 21. III. do konca pouka. Kar bo našo mladino najbolj zanimalo pa so gotovo počitnice. No, tudi za te je kar dobro preskrbljeno. Praznični dnevi so naslednji: 1. novembra praznik Vseh svetnikov, 2. novembra spomin mrtvih, 4. novembra praznik Ujedinjenja. 8. decembra praznik Brezmadežne, od 24. decembra do 3. januarja božične počitnice, 6. januarja praznik Treh kraljev, 11. februarja Lateranska pogodba, 19. marca sv. Jožef, od 19. aprila do 23. aprila Velika noč, 25. aprila praznik osvoboditve, 1. maja praznik dela, 31. maia Vnebohod, 2. junija praznik republike, 21. junija praznik Sv. Rešnjega Telesa. K tem praznikom je še dodati dan farnega patrona, ki je glavni praznik občine. Za Trst je to 3. november in imajo tako naši šolarji že takoj po prvem mesecu 4 dni počitnic. Poleg teh praznikov smejo posamezni šolski skrbniki še dodati 4 dni. Kdaj naj jih dodajo? To ni nikjer določeno in se naj skrbniki ravnajo po krajevnih prilikah in naj upoštevajo: a) ali da podaljšajo božične oziroma ve- I likonočne počitnice; KENNEDY PREDLAGA MIR (Nadaljevanje s 1. str.) odločnost in razum lahko pripeljeta do tiste mirne rešitve, v katero moja dežela veruje. Nismo povezani z nobeno togo formulo. Ne vidimo nobene popolne rešitve. Priznavamoda vojaki in tanki lahko za določen čas delijo nek narod proti njegovi volji, naj bo taka politika še tako nemodra. Toda verjamemo, da je mogoča mirna rešitev, ki naj ščiti svobodo zahodnega Berlina, navzočnost zaveznikov in zavezniške dostopne poti ob priznanju zakonitih in zgodovinskih pravic drugih držav, kar se tiče varnosti Evrope. Raziskujemo možnosti pogajanj. Prezgodaj je. da bi nakazovali perspektive teh pogajanj. Z naše strani bomo zadovoljni, če bomo v danem trenutku lahko sporočili, da se je našla rešitev. Ni namreč potrebna nobena kriza zaradi Berlina, in če tisti, ki so krizo ustvarili, želijo mir, bo ta v Berlinu vedno vladal.« Najvažnejši del Kennedyjevega govora pa je tisti, s katerim je pokazal svetu, da so Združene države glavni pobudnik vseh stvarnih pobud za mir in razorožitev. Glavne točke razorožitvenega načrta, ki r I Dogodki doma J UMRL JE KATINARSKI ŽUPNIK AN-'ON PISCANC. V četrtek je po dolgi bo-ezni umrl katinarski župnik, star komaj 1 let. Bil je zaveden Slovenec in .je za lovenstvo na Tržaškem mnogo napravil, '.a njim bodo žalovali ne samo Katinar-ani, ampak vsi Slovenci, ki so ga poz-lali. Udejstvoval se je tudi politično, saj o ga med vojno Nemci aretirali ter ga iato odpeljali v taborišče v Dachau. Ko e je vrnil iz taborišča, se je leta 1946 deležil pariške mirovne konference kot nedstavnik Primorcev. Svojcem blagega pokojnika izreka ured-lištvo »Demokracije« iskreno sožalje. * * * NOVE razlastitve. Ker ima Ustanova prostega industrijskega pristanišča na-nen, da še razširi svoje področje, groze love razlastitve. Tako mislijo na Zemljiča Gaslini in pa na svet pri čistilnici lquila. V sedanjem prostoru prostega pri-tanišča je že vse zasedano. Neka.eri pn-Ijetja so že v obratu, druga zidajo svoje >b jekte in tretja so si že rezervirala p rotor, kjer bodo postavila svoje obrate. Cer pa je povpraševanje vedno večje, bo-lo cono razširili. Tako groze nove razla-titve. Ce že mora do razlastitev priti, totem naj zemljo plačajo po dnevnih četah, kot se za stavbišča plača. Ne pa kme-om po sramotni ceni dati odškodnino tato pa stokrat dražje prodati ali pa dati > najem koristnikom proste cone. Javne istanove naj se ne bogate na račun malih x>sestnikov. * * * NOVE ZAPOSLITVE. Podjetje Snia /iscosa je pripravljeno za obrat. Delo bo lobilo kakih 500 delavcev in uradnikov. * * * PREMALO SOL. Tržaška občina stoji tred težkim vprašanjem šolskih zgradb.