m Uredništvo in uprava v Ljubljani, Narodni dom, I. nadstr. — Telef. 77. Izhaja vsako soboto. Mesečna naročnina 6 Dinarjev, = za inozemstvo 8 Din. = Malo o naših potih in sredstvih. Radi se opravičujemo, da smo mlada država in da preživljamo porodne bolečine, ki so morale biti neizbežne in ki so v tesni zvezi z ustvarjanjem vsakega novega državnega organizma. Toda ta razlog je mogel veljati le enkrat. Z mladeniško lahkomiselnostjo iu neizkušenostjo sc ne moremo vedno zagovarjati. To mora enkrat vendarle minuti in priti mora doba resnega moškega ustvarjanja. Po ženitovanjski brezskrbni razposajenosti mora priti skrb za ohranitev družine in za utrditev gospodarskega položaja. Zanimajo nas predvsem momenti, ki imajo vpliv na delavsko ali splošno na socialno zakonodajo. Veliko v tem pogledu odločuje delavska politična in strokovna moč in splošni delavčev vpliv v najrazličnejših panogah javnega in tudi zasebnega udejstvovanja. O tem ni dvoma. Vedno je tako bilo in bo. Ako delavstvo samo ne zna primerno uveljavljati svojih zahtev, ne more pričakovati, da pridejo boljši časi. To velja tudi za slučaje, ako bi delavstvo imelo v svojih rokah neovirano zakonodajno in izvršilno moč. Kajti v vsakem organiziranem življenju, kar mora biti tudi najbolj socijalizirana človeška družba, ima svojo važno besedo birokratični aparat ali »vodstvo«, ki ravno tako podlega raznim kvarnim vplivom, kakor kapitalistično ali buržujsko »vodstvo«. Delavstvo bo moralo biti vedno na straži. V enem slučaju bolj budno, v drugem manj. Vedno pa vsaj pripravljeno na vsako morebitnost. Uspavanje zavesti skrbnega gospodarja bi bilo vedno nevarno, ker človek je vedno le zver, pa tudi, ako sedi na tronu najbolj socijalistlčne države. Človek ie pač tak, da rad išče krivce svoje nesreče izven sebe in izven svoje ožje okolice. Je pač tako, da je človek slabič in se redkokdaj po-vspne do prepričanja, da je vsakdo tudi sam svoje sreče kovač. Ker iz neba pada le dež ali sneg iu nikdar pečene piške, katere ima človek najrajši, je naravno, da se je za piške treba potruditi in žrtvovati marsikaj. Žrtvovanje pa je neprijeten občutek In je naravno, da se mu človek Izogiba. Zato človek sam zase nerad skrbi in pričakuje vse od drugih, ako ne dobi, krivi za nesrečo druge. Kar poglejmo malo. Res je, da je človek danes lahko obupan. Toda obupanost je zadnji vzdihljaj pred smrtjo. Kdor pa hoče živeti, temu vzdihljaju ne sme zapasti. Ne obupati. Le vera in upanje poživlja delo. Delo, ki se ne živi iz teh dveh korenin kmalu zamre. Obup je strup; kdor to seme seje, v udoma ali nevedoma, ne bo nikdar žel. Pognal bo delavstvo v nemir, da izgubi tla pod sabo ali da zapade v brezbrižnost ali v udanost v božjo voljo. Pri nas je žalibog temu tako. Delavstvo je obupano in nemirno. Tako delavstvo na uspeh ne more računati. Zakaj tako? Obup in nemir je po celem svetu. V glavnem zato, ker nas je po vojnem trpljenju nekaj dvignilo v nadzemeljske višave in smo mislili, da smo na pravi poti naravnost v nebesa. Ker pa smo se kar naenkrat znašli zopet na zemlji, nismo bili vajeni hoje in loteval se nas je nemir, nepotrpežljlvost, nazadnje obup. V tem položaju, ki pomeni nevarnost poglbelji, je razumljivo sicer, da grabimo po onih sredstvih, ki so najbolj mamljiva in ki nas zazibljejo v omotico, da mislimo o njih, da nas bodo kar naenkrat zopet dvignila v nebeške višave. Če nam kdo pravi, da se na streho pride le po lestvi, se ustrašimo dolge lestve in še vedno raje hočemo, da pridemo gori kar naenkrat z enim korakom. Zato ni prav nobeno čudo, če je med delavstvom največ politike, t. j. seveda med vodstvi, največ teoretičnih razgrabljanj, ker ima tu fantazija vendarle precej širok razmah. Zato se delavstvo cepi radi Moskve in Amsterdama itd. in ne radi tovarniškega delovnega reda. Mi pa pravimo, da je bolje priključiti se dobremu delovnemu redu, ker ta vsaj pomeni eno stopnjo više, dočim pa je Moskva ali Amsterdam aeroplan, o katerem ni jasno, kdaj se bo dvignil in če bo res preletel vso nevarno pot naenkrat. Pri ustvarjanju in razglabljanju o vseh teh velikih teoretičnih problemih, pri kritiki sedanjosti in preteklosti pa pozabljamo, da gre življenje trdo naprej in da isto nima smisla za samo modrovanje o stvareh, ki s praktičnim, dnevnim življenjem nimajo veliko skupnosti. Zanemarjamo dnevna vprašanja, da imamo čas prepirati se, recimo o tisoč in eni noči, ki je sicer tudi lepa stvar, toda manj vredna kakor vsakdanji kruh. Vsakdanji kruh postaja vedno bolj grenak, ker se sami zanj premalo brigamo. Krivimo pa samo druge. Ako je nasprotnik zvit in prebrisan, moramo z njim stopiti v boj z istimi sredstvi. Coptatio hcnevolcntiac. je tudi v našem boju potrebna, ako vidimo, da more biti od koristi. Zato je neresno, ako moramo radi razredno bojnega stališča biti neizprosen sovražnik vsakega drugega in da moramo po njem samo z loparjem udarjati. To per-mejduševstvo nam je mnogo škodovalo. Ako ne moremo skozi zid, pa pojdimo okoli zidu. Malo daljša je pot, toda gotova. To ni limonadatstvo ali paktiranje, pač pa previdno stopanje za gotovim ciljem. Meni je ljubše, da se grdemu fabrikantu trikrat prijazno poklonim in dosežem gotov uspeh, kakor pa, da ga ozmerjam in moram nato v onemogli jezi praznih rok oditi. Mi moramo biti detektivi in patrulerji. V velikih vojnah se uspehi ne dosegajo samo v bitkah, ampak mnogokrat tudi v dobrem patruliranju brez streljanja. Iz vsega sledi, da nam je potrebno veliko, veliko podrobnega dela, ki je sicer zelo naporno, toda edino, ki jamči za uspeh. Dr. J. Bohinjec. AROIK je naš najboljši domači informacijski a u zavod. ARGUS ima v vseh krajih zanesljive zastop- ARPiIK obvešča o vsem, zlasti o imovinskem stanju denarnih zavodov, trgovsko-industrijskih podjetij in privut. oseb. ARtrIK ove informacije so vedno točne, iz- rtlVUUO črpne in hitre. ARGUS He v Vuka Karadžiča ulici 11 APniJS- ov te^e^on je 6—25, njegov brzojavni naslov Argus. »Brezalkoholna Produkcija«, Ljubljana, Poljanski nasip 10/36 pošlje vsakemu naročniku »Nove Pravde« zanimiv cenik brezplačno. Zahtevajte ga takoj, ne bo Vam žal! Na glavni skupščini Zveze industrijcev za Hrvatsko in Slavonijo, ki se je vršila preteklo nedeljo v Zagrebu, je predsednik Zveze v svojem poročilu ugotovil, da je v Jugoslaviji 50.000 brezppselnih. Če primerjamo to število brezposelnih s številom brezposelnih v drugih evropskih državah, lahko brez pretiravanja rečemo, da je upoštevajoč celokupno število našega delavstva, pri nas brezposelnost največja. Prav nihče od onih, katerim je poverjeno vodstvo države, se ne zgane vspričo strašne številke 50.000 brezposelnih. Prav nihče se ne zmeni za tisoče in tisoče delavcev, ki bi radi delali, a ne dobe dela, ki so pridni in pošteni, a stradajo. Želeli bi, da bi današnje vladajoče mogočneže doletela usoda, da bi se samo en dan nahajali v položaju brezposelnega delavca, ki hodi od delodajalca do delodajalca, prosi službe in kruha ter dobi samo lakoničen odgovor: idite dalje, pri nas ni nič. In potem tava nesrečni brezposelni delavec brez cilja po cestah, iz kraja v kraj, s skrbjo kako bo prehranil svojo družino in samega sebe. Če bi vladajoči mogočneži samo en dan preživeli to gorje, potem bi se mogoče drugi dan zganili in pomagali rešiti brezposelno vprašanje. Za podporo brezposelnim se zbira pri borzi dela fond'. V Sloveniji je bilo dosedaj zbranih nad 4 milijone in pol dinarjev, v celi državi pa nad 26 milijonov in pol dinarjev. Vendar ta denar se ne uporablja za podporo brezposelnih. Po nalogu vladnih funkcionarjev je denar naložen v drž. hipotekarni banki, kjer se razpolaga z milijoni, namenjenimi za brezposelne, v korist ražnih poslovnih ljudi. Večjo krivice, ki se godi s tem brezposelnim delavcem si ni mogoče misliti. Ponavljamo svojo staro zahtevo, denar izročite svojemu namenu, podprite brezposelne delavce, da ne bodo gladu pomrli na cestah. Seveda se pa brezposelnost ne bo obla-žila le s podporami. Država mora poskrbeti zato, da se brezposelne .zaposli. Omogočiti je razvoj industriji in z javnimi zgradbami je' zaposliti brezposelne. Delavec noče postopati, služiti hoče, da si z delom prisluži svoj vsakdanji kruh. Mesto da se vodijo v parlamentu brezplodne strankarske debate, naj enkrat gospodje poslanci posvetijo nekoliko časa go-spodarsko-socijalnim problemom, med katerimi je zaposlitev delavstva najvažnejša. Zavedajo se naj svojih dolžnosti, ki so jih prevzeli s poslanskimi mandati! Brezpravnost se naj nadaljuje. V predhodne odredbe zakona o civilnih in ostalih državnih uslužbencih je bila utiho-tapljena v členu 234 določba, da uživajo državni uradniki (izvzeti člani drž. sveta, glavne kontrole, sodniki in učitelji) stalnost šele po preteku treh let od 31. julija 1923 dalje, ko je stopil zakon v veljavo. Letos dne 31. julija minejo tri leta. Pričakovalo se je, da vlada tega roka ne -bo podaljšala, tembolj, ker se je izkazalo, da se je z določilom o nestalnosti prizadejalo drž. uslužbencem največ krivic. Predčasne upokojitve, odpusti iz služb in prestavljanja so bile posledice reakcionarne določbe o nestalnosti. S členom 234 se je uganjalo največja partizanstva, ki niso samo materijalno, socijalno in moralno škodovala državnim nameščencem, ampak so tudi povzročila upravno anarhijo in s tem škodo državi’ Kakor se sedaj poroča iz Beograda, se v vladnih krogih navzlic vsemu namerava podaljšati veljavnost čl. 234 in že v tem parlamentarnem zasedanju predložiti zakonski osnutek, ki zopet za daljšo dobo sistira stalnost drž. uslužbencev. Tega udarca s strani vlade drž. uslužbenci ne bodo mogli mirno pretrpeti. Vlada se naj zaveda, da ima reakcija tudi svoje meje in da se. drž. uslužbenci ne rekrutirajo iz samih ponižnih hlapcev, ki so vajeni samo poljubljati bič, ki jih tepe, ampak, da so zmožni tudi stopiti v odločno obrambo za svoje najvitalnejše pravice. In če bo ta obramba res odločna, potem naj se vlada zaveda, da imajo drž. uslužbenci toliko obrambnih sredstev na razpolago, da bo končno pokleknila — vlada. Vse to naj vladni možje dobro premislijo, preden se odločijo podaljševati prosluli člen 234. Kongres narodnih železničarjev. Ljubljana, 6. aprila. V soboto, 4. t. m., se je vršilo v veliki dvorani »Narodnega doma« delegatsko zborovanje organizacij Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev. Delegatsko zborovanje je bilo polnoštevilno obiskano in je pretresalo vsa vprašanja, ki so se naslednji dan obravnavala na kongresu. Po živahni debati je bila dosežena popolna soglasnost. Udeležba na kongresu UJNŽ je bila naravnost impozantna. Dvoje posebnih vlakov je pripeljalo zborovalce v Ljubljano. Po dohodu posebnih vlakov se je razvila povorka, v kateri je bilo okrog 3000 narodnih železničarjev iz vseh krajev države. Kongres je bil otvorjen ob devetih dopoludne v veliki dvorani »Narodnega doma«. Kongresu je predsedoval ing. Stanoje Mi-livojevič. Kongresa se je tudi udeležil pomočnik prometnega ministra Bora Popovič in direktor dr. Borko. Tajniško poročilo je podal tajnik central: nega odbora UJNŽ Jovo Bakič, ki je ugotovil, da se je centralnemu odboru po dolgem boju posrečilo zainteresirati prometno ministrstvo za razne važne železničarske zahteve, predvsem za vprašanje bolniškega fonda. Centralni odbor je nadalje izposloval rešitev pravilnika za pomožno osobje in delavstvo, ki je bil po večini sestavljen tako, kot je zahtevalo UJNŽ. Najbolj pomanjkljive so določbe v pravilniku glede kompetence, obleke in brezplačne, ali režijske vožnje. Za- htevati moramo korenite izpremembe. V načrtu je zakon o državnem prometnem osobju, ki bo jeseni predložen Narodni skupščini in pri katerem je UJNŽ tudi sodelovalo. Centralni odbor zaznamuje svoje posebne uspehe pri posredovanju glede razvrstitve in napredovanja osobja. Število organizacij UJNŽ stalno napreduje. V UJNŽ je sedaj organiziranih okrog 30.000 železničarjev. Poročilo centralnega tajnika je bilo sprejeto z velikim odobravanjem. Blagajniško poročilo je podal R. Milosavljevič. Denarni promet je znašal Dinarjev 367.000, v blagajni je Din 25.006 gotovine in premoženje je cenjeno z vrednostjo Dinarjev 119.525. Blagajniku, kakor tudi celokupni centralni upravi je podal kongres absolutorij. Pravila udruženja se bodo le v toliko spremenila, da se bo imenovala odslej organizacija: »Udruženje jugoslovenskih željez-ničara i brodara«. Pristopila je k železničarjem organizacija brodarjev, ki šteje 3000 članov in je zato sprememba naslova potrebna. Član centralnega odbora Ivan Deržlč je obširno referiral o razmerah na železnicah in ugotovil, da je v drž. proračunu nezadostno poskrbljeno za žel. osobje. Tako n. pr. so krediti za delavstvo za 200 milijonov dinarjev premajhni. Odpuščeno delavstvo se mora sprejeti nazaj. Pri vrhovnih železniških upravah vlada anarhija, katero je radikalno odpraviti, ne samo v interesu osobja, ampak tudi v interesu procvita železnic, ki so ogromne važnosti za državo in narodno gospodarstvo. Temeljiti referat delegata Ivana Deržiča je bil sprejet z navdušenim pritrjevanjem. Po referatli je bila sprejeta resolucija, ki glasi: »VIII. kongres Udruženja jugoslov. narodnih železničarjev in brodarjev v Ljubljani, dne 6. junija 1926, pošilja po vsestranski diskusiji o moralnem, sočijalnem in ekonomskem položaju celokupnega osobja državnih prometnih ustanov in z ozirom na imperativno potrebo konsolidacije in sanacije prometa v naši državi ministru saobračaja apel z zahtevo: Da se spoštujejo zakoni!« Poleg tega je bila sprejeta še resolucija, ki naroča centralnemu odboru, kako in kaj naj ukrene, da se odpravijo krivice, vsled katerih trpi žel. promet in osobje. Resoluciji sta bili soglasno sprejeti. Predsednik Milivojevič je zaključil impozantni kongres z apelom, da gre sleherni član s podvojeno vnemo na delo, da se organizacija še bolj razširi in okrepi. Popoludne se je vršila v vseh prostorih »Narodnega doma« ljudska veselica, ki je sijajno uspela. V ponedeljek se je velik del udeležencev kongresa odpeljal s posebnim vlakom v Kamnik in nekaj tudi z navadnimi vlaki in avtomobili na Bled. IU 1.zv. Karl Ozvald: O potrebi socijalnoetične orijentacije; cena 3 Din. 2. zv. Alojzija Štebi: Zaščita zanemarjene dece in mladine; cena 3 Din. 3. zv. Dr. Alma Sodnik: O vzgoji deklet; cena 3 Din. 4. zv. F. S. Finžgar: O lepi knjigi; cena 3 Din. 5. zv. Dr. Rado Kušej: Cerkev v luči prava in etike; cena 5 Din. 6. zv. Dr. Metod Dolenc: Kaj hoče moderno kazensko pravo; cena 5 Din. 7. zv. Jos. Wester: O naši srednji šoli; cena 5 Din. 8. zv. Ing. Jaroslav Foerster: O strokovnem šolstvu; cena 5 Din. Zvezki se dobe v knjigarnah, ali se pa pismeno naročajo pri ZADRUŽNI KNJIGARNI, r. z. z o.z. v Ljubljani. Problem brezposelnosti in emigracije v Sloveniji. Prebivalstvo Slovenije bi se moralo pomnožiti v normalnih razmerah vsled presežka rojstev nad smrtnimi slučaji vsako leto najmanj za 1%. Dejansko pa se je pomnožilo med leti 1880 in 1914 le za 0'34% na leto. To se pravi, da se je zmanjšal v teh letih prirastek prebivalstva vsled selitvenega gibanja letno za 0‘66%, — ali povprečno za 6500 oseb. V 34 letih se je izselilo iz Slovenije po tem računu najmanj 221.000 oseb. To število pomenja le pasivni saldo selitvenega gibanja. Dejansko se je moralo izseliti iz Slovenije v zgoraj omenjeni periodi še več ljudi, gotovo nad četrt milijona oseb. V letih 1915 do 1920 se prebivalstvo ni množilo normalno. Tozadevno statistiko imamo le za povojna ieta, kjer je znašal naravni prirastek: leta 1919 — 0‘43%, leta 1920 — 0'7%, leta 1921 — 0'98%, leta 1922 pa že zopet H%. Za vojna leta nimamo statistike. Cenimo pa po analogiji prirastka v drugih deželah z enakim gibanjem prebivalstva, da je znašal ta prirastek 0'2%. Največ izseljencev je šlo iz Slovenije v Združene države Severne Amerike, kjer so našteli leta 1920 uradno 208.000 'Slovencev, med njimi 102.744 v Sloveniji rojenih, — pri čemer pa trde strokovnjaki, da so te številke netočne in prenizke. Močen tok je šel dalje v Gradec in na Zgornje Štajersko, ter na Westfalsko. Svoj čas so navajali, da živi samo v Gradcu nad 30.000 rojenih Slovencev. Število Slovencev na Westfalskem pa se ceni na 60.000. V Francijo se Slovenci pred vojno niso selili. Po vojni pa dela tam že nad 3000 slovenskih rudarjev, ki so se preselili tja deloma iz domovine, deloma iz Westfalskega. Vojna je naši emigraciji predvojna pota zaprla. V Severno Ameriko sme iz cele države le do 600 oseb na leto. Nemška Avstrija in Porurje ne sprejemata novih priseljencev. V Južno Ameriko, ki je zlasti za Dalmacijo važno emigracijsko ozemlje, se Slovenci ne selijo. Kot daljnja neugodna činjenica prihaja v poštev, da je priklopljeno Sloveniji Prekmurje, odkoder je iskalo pred vojno do 10.000 sezonskih delavcev na Madžarskem dela — medtem ko iščejo til delavci sedaj vsaj deloma tudi v Sloveniji kruha. Vse to so dejstva, ki dajo slutiti, da gremo na delovnem trgu v Sloveniji v vedno težjo krizo. Ako hočemo dobiti v vse te pojave še toč-nejši vpogled, je treba izpopolniti zgornjo sliko še s sliko predvojnega selitvenega gibanja. Zgoraj smo rekli, da je ostajalo pred vojno le okrog 34% vsega prirastka prebivalstva na domačem ozemlju. Pri tem pa je važno vedeti, da je absorbiralo tudi ta prirastek skoro. v celoti par večjih mest in industrijskih krajev. Polovico tega prirastka je šlo v Ljubljano in Maribor (s predmestji) in sicer v Ljubljano 36%, v Maribor pa 24%. Mesto Celje je absorbiralo 2‘5%, okolica celjska, rudarski revir Trbovlje in Hrastnik pa 19%. Ako omenimo še Jesenice—Bled / 9'6%, krški okraj s 5'5%, — smo omenili vse kraje, kamor je tekel v večji meri dotok prebivalstva. V podeželskih okrajih brez industrije prebivalstvo v splošnem ni raslo. Ponekod (črnomeljski okraj) pa je celo znatno nazadovalo. Že te številke kažejo, da pri nas prirastek kmečkega prebivalstva ne Išče in ne najde zaslužka v poljedelstvu. Slovenska kmetija odbija prirastek prebivalstva v celoti v industrijo in mesta. To se vidi jasno na sledečih številkah. Na bivšem Kranjskem, to je približno v današnji ljubljanski oblasti, so našteli pred vojno pridobitno zaposlenih: V pridobitni panogi; 1890 1900 1910 Poljedelstvo 229.214 227.332 200.513 Industrija in obrt 35.664 37.551 46.146 Blagovna trgovina 4.215 4.710 6.695 Železnica In pošta 2.202 3.460 4.013 Uradniki, vojaki, dijaki, upokojenci, prevžitkarjl, rentniki 36.842 41.198 57.726 Skupaj 308.137 314.251 314.093 Zgornja tabela kaže nazorno, kako se je selilo prebivalstvo v mesta. V zadnjem desetletju bi bilo treba to tabelo sicer v toliko popraviti, da le Vprašanje garancije osemurnega delovnika. Upravni svet Mednarodnega urada dela je prošle dni pretresal poročilo generalnega ravnatelja tega urada, Alberta Thomasa, in je ugotovil, da ratifikacija konvencij, sklenjenih na mednarodnih konferencah dela, stalno napreduje. V celoti znaša število ratificiranih konvencij danes 194, torej za 5 več, nego meseca januarja t. 1. Ravnatelj Albert Thomas je poročal nato o znanstvenem delu, ki je je urad prevzel. Tekom zadnjega dneva svojega zasedanja je upravni svet nadaljeval svojo razpravo o ravnateljevem poročilu. Bavil se je predvsem s posledicami londonske konference, na kateri so nemški, belgijski, francoski, angleški in italijanski ministri dela razpravljali in sklepali o možnosti takojšnje ratifikacije vvashingtonske konvencije o osemurni dnevni delovni dobi (48 urnem delovnem tedniku). Člani sveta so se zedinili v tem, da po-menja tekst londonskega sporazuma navaden delni sporazum med imenovanimi petimi državami, kateri je bil siklenjen v svrlio, da se odpravi osnovne ovire, ki so se od njihove strani stavljale proti ratifikaciji. Omenjeni londonski sporazum nikakor ne pomenja kake izpremembe samega besedila wasliingtonske konvencije o osemurnem delovniku, katerega lahko obvezno razlaga samo Dvor mednarodne pravičnosti. Povabilo, katero je prejel za sodelovanje na londonski konferenci od angleške vlade ravnatelj urada dela Albert Thomas, je ravno garancija, da signatarne sile niso nameravale s sporazumom ustvariti kako novo besedilo o osemurnem delavniku, na mesto onega, ki je je sprejela leta 1919 Mednarodna konferenca dela v VVashingtonu in ki je še sedaj veljavno. Tekom debate, ki se je nato razvila, je pro- glasil zastopnik angleške vlade \Volf, da je treba iskati vzroke, vsled katerih se v Angliji še ni našlo sredstev za takojšnje uveljavljenje sklepov londonske konference, torej takojšnje ratifikacije vvashingtonske konvencije o osemurnem delovniku, edino le v trenotni krizi, katero predelava Anglija vsled stavke v premogovnikih. Arthur Fontaine, zastopnik Francije, je izjavil, da se Francija trudi, da čim preje spravi pod streho zakon o ratifikaciji vvashingtonske konvencije. Omenjeni zakon je poslanska zbornica že sprejela ter je bil sedaj predložen senatu v obravnavo in sprejem. Zastopnik nemške vlade, dr. Feig, je izjavil, da je nemško ministrstvo dela predložilo parlamentu na odglasovanje predlog o ratifikaciji vvashingtonske konvencije istočasno z ' zakonskim predlogom o zaščiti dela. Ravnatelj Albert Thomas je strnil osnovne misli te debate in opozoril svet na napredek, ki ga pomenja londonska konferenca v vprašanju ratifikacije konvencije o osemurni dnevni delovni dobi. Že nekar let se lahko opaža v vseh glavnih evropskih državah naraščajoče gibanje v pro-speli ratifikacije. Sporazum, katerega je sklenilo na londonski konferenci pet evropskih velesil, opravičuje k upanju, da jim bodo v najkrajšem času sledile tudi ostale države, ter izpelnile svojo obvezo glede ratifikacije konvencije o osemurr nem delovniku in se s tem približale končni udej-stvitvi čl. 13 mirovne pogodbe. Tako torej velesile. In pri nas? Pri nas pa hočejo trgovske zbornice, ki predstavljajo trgovce, kar via faeti odpraviti za svoje nameščence osemurni delovnik. Ves svet stremi k zboljšanju socijalnih razmer. Ali naj gremo mi rakovo pot?! Napadi na socijalno zavarovanje. Res. nekaj čudnega je, da je ravno socijalno zavarovanje, |