Naš umni dedek.
Cssnc^ar nekaj manjka v družini. če ni pri hiši dedka ali babice, sirička SjEi. ali telke. Nikogar ni, ki bi zabaval in kratkočasil zibelki odraslo ^St^ otročad. Oče in mati imata vedno dovolj posla z drugimi opravk) pri hiši, živini a]i na njivi, travniku in v gozdu — no, lam so jiiti pa igre» željni otroci le v nadlego in napotje, dcdek ali striček, babica ali (elka so pa nalašč za take male nagajivčke.
Pri Rakovih j<e bilo olrokom prijetno. Imcli so dedka, in še kakega dedka! Takega niso imeli daieč naokrog — no menda nikjer.
Rakov dedek so bili natnreč podobar. V mlajših letih, pa tudi pozneje so izvršili mnog kip križanega Zveličarja. Skoro vsi, ako ne prav vsi, kar jih je bilo v celi župniji in še daleč naokrog, so prišli izpod dedkove roke. Pa tudi kipi raznih svetnikov in svetnic božjih v znamenjih tn kapeHcah, so prišli iz dclavnice Rakovega dedka.
,,Rak sein." so dejali ded nekoč, ko so bili še gospodar, ,pa nimam rakovih ščipalnic. Le čakajte, naredim eno, da se ne bo zastonj reklo pri nas pri  Rakovih."
IzrezljaM so velikanskege raka. ,,Saj sem tudi jaz velik," so dejali. Temnozelenkasto so ga pobarvali in pribili ga nad hišne duri.
Vsakdo se je nasmehnil, ko ga je opazil nadurih, in si jc mislil: ..Rakov oče jo pa že uganejo, da je komu podobno."
,Vsaj lahko ve, v katcri luknji (iCim, kdor me išče," so odgovorili hihitaje Rakov oče.
Sosedje so radi ohiskavali Rakovega očeta, hodili so naročeval in iskat vsakovrstne križe in kipe.
Razcn glavnih nebeških priprošnjikov, kalcrih podobe se dobe vvsaki hiši, so imeli pri Rakovih še nekaj posebnega. Rakov oče so namreč iz-rezljali vsakemu v domači družini njegovega nebeškega patronaalizaLčitnika. V prvi vrsti sebi sv. Andrcja z velikim križem, materi sv. Ano z malo Ma-rijo,   svojemu   sinu sv. Valentina v mašniški opravi z bolnikom pri nogah.
svoji sinahi pa sv. Nežo z ovčico in naposled še svojim Irem vnukom: Marijici Brezmadežno Devico, stojeio na zemeljski obli. pod nogo pekl«nsko kačo z jabolkom v strupenem gobcu. Jožku spet sv. Jožefa z nebeškim Detetom v naročju, in Lojzku sv. Alojzija z belo lilijo v roki.
To so tvili pa tudi zadnji svetniški kipi, ki so jih izvršili Rakov oLe — no pa tedaj so bili že nekaj let Rakov dedek.
,Ne gre več, se mi preveč tresejo rokc," so potožili večkrat. ^NeCc se več gladko odrezati: pa tudi za poslikanje mora biti roka varna." No kaj, saj tudi naročil ni bilo skoro nič več. Ljudje so se navadili bolj na meslno delo m se jim je zdela umelnija Rakovega dedka preveč okorna in predomača.
Povrb pa tijdi ne bi bili utegnili Rakov dedek še kaj resnega mojstrili, ker so imeli vedno dovolj opravila z domačim drobižem. Zjutraj ž^t ko so skobacali iz postelje mali paglavfki, je bilo treba opraviti z njimi ju\ranjo molitev. Dedek so jim morali pomagali. Spravili so vsakega na kolena pred njegovega palrona, sami pa pokleknili pred sv. Andreja poleg križanega Zvetičarja in odmotiti z olročiči vse molitvjce, kar so jih znali na parnet — in kratka ni bila ta molitev. Islolako so zbrali spel zvečer v mraku malo družbico k večerni molitvi. Čez dan pa so radi pripovedovali zgodbe iz življenja svetnikov in razlagaii, kaj pomeni kača pod Marijininii nogami, kaj jabolko v njenem gobčku, zakaj ima sv. Jožef nebeško Dete, s kako pravico sv. Alojzij belo lilijo, govorili so o Irpljenju sv. Andreja, apostola Oospodovega . radi pripovcdovali o jagnjetu sv. Neie, o mogočni pripfošnji av. mučenca Valenlina.
O, prijetno je bilo v družbi Rakovega dedka, in srečni so bili Kakovi mali pri lakem varihu in  učitelju.
Toda razlika rnika! Zalo so Rakov dedek svoji mali družbi pripove-dovali tudi o drugih rečeh. Vzeli so luinsem spcl nožič v roke pa les in izrezljali so kaj takega, kar ni bilo treba tako natanko delati. Zdaj ']<: pri-letel pliček izpod njihovih rok, zdaj pridirjal konjiček ali prikorakal bradač-kozliček.
Kar pocedili so )o Joiek, Lojzek in Marijica izza peii za mizo, kadar so prišli dedek z lipovim okleščkom v hišo in se vsedli k mizi. Kar trenil ni nihče, tako živo so jim gledali pod roke. Pri vsaki zarezi so ugibalj, kaj ho prišlo izpod noža.
,Ovca bo," se oglasi Marijica.
,,Ovca pa že ne bo," jo zavrne Jožek, ^saj nima nič volne." ,Kozel bo, bosta videla!"
,Kozel pa ludi ne bo! Ali ima kozel lako dolg rep?" se zmagovito oglasi Lojzek. , Lej: pa brade tudi nima in (ravno so naredili dedek ušesa mesto rog) rog tudi ne bo imel. Kozel pa žc ne bo."
»Nemara bo pa konj," menijo vsi trije. Ko pa posnamejo dedek z ostrim rezalom še vrat ob obeh straneh, tedaj pa reko vsi Irije: nTudi konj  ne bo."
In res ludi konj ni bil, ampak voliček se je naredil iz lipovine

,Dedek, moj bo," se oglasi prvi Jožek.
.Lojzkov bo." odvrnejo dedek, ,ti imaš že konjtča." In bil je Lojzkov. in vsem je bilo prav, saj so dedek reklt lako, in kakor so rekli dedek, tako je bilo vedno vsem prav.
Drugič je dobila Marijica lepo pisano skrinjico z umetnim pokrovom. v katerega so vrezali dedek presvelo Ime Jezusovo. Zopet drugič so sc-stavijaii celo dopoldne voziček, popoldne pa sta vpregla Jozek svojega šarca, Lojzek pa svojega sivca in naložiti so Marijičino skrinjo in so jo vozili ob pomladnem solncu pred hišo semimja. Dedek so se pa greli na klopici in gledali to veselo vožnjo in se radovali nedolžne olročadi. Pa še po-bodrili so jo lakole: ,No, le poigrajle se, le poigrajte se, mali Kakci; saj ko ne bo več dedka, se ne bosle vef lako brezskrbno."                 F. G.