7. september 1973 • Leto IX., št. 25 (195) • Cena 1 dinar • Poštnina plačana v gotovini	GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK Ljuban Naraks
V ponedeljek, 3. septembra so naše šole znova oživele. Po brezskrbnih, bolj ali manj prijetnih počitnicah, so se otroci spet založili s knjigami, zvezki, svinčniki. . . Pred njimi je ena sama misel, želja: tudi v tem šolskem letu moram biti prav tako priden kot sem bil lani. Ali pa še bolj. Ta želja je enaka pri vseh otrocih. Tistih, ki letos zadnjič posedajo po šolskih klopeh, prav tako pa tudi najmlajših, ki so pred dnevi prvič kar malce bojazljivo pokukali v svoj novi dom. Seveda pa vsem želimo najboljših ocen in da bi se čim več naučili.
OBČANI GORNJE SAVINJSKE DOLINE PRAZNUJEJO
V spomin na osvoboditev Gornje savinjske doline leta 1943, so izbrali prebivalci mozirske občine 12. september za občinski praznik.
Gornjesavinjčani bodo letošnji občinski praznik slavili z novimi delovnimi dosežki. Praznovati bodo začeli že 8. septembra, ko bodo predali 10 kilometrov dolgo asfaltirano cesto od Igle do Solčave. Pri Igli se bodo zbrali ob 10,30 uri in nato krenili po novi cesti do Solčave. Za mozirsko občino je nova asfaltirana cesta, ki vodi do najlepšega predela, velika pridobitev. Občina ima slabo razvito industrijo in mora izkoriščati naravne lepote. Zdaj bo ostalo do Logarske doline le 5 kilometrov neurejenega cestišča, ki ga bodo asfaltirali do leta 1975.
Osrednja prireditev ob letošnjem prazniku občine Mozirje bo v soboto, 15. septembra v Rečici ob Savinji. Tu bodo ob deveti uri odprli športno igrišče, zatem pa bo po novi asfaltirani cesti krenil slavnostni sprevod do nove šole. Pred šolsko zgradbo bo proslava, na kateri bo imel slavnostni govor predsednik občinske skupščine Jože Deber-šek. Podelili bodo tudi tri občinske nagrade. V novem šolskem poslopju, ki so ga zgradili iz samoprispevka občanov, bo odprta razsta-
va o bojih Šlandrove brigade, svoje izdelke pa bodo razstavili tudi učenci.
Rečica ob Savinji, kjer bo letošnja osrednja občinska proslava, je za to priložnost olepšala svoj videz. Vaščani bodo dobili novo šolo, športno igrišče in asfaltirano cesto, K temu so prebivalci Rečice ob Savinji mnogo prispevali sami.
Krajevna skupnost Rečica ob Savinji zajema 12 o-koliških vasi, v katerih prebiva 2260 ljudi. Večji del je zaposlenih v gospodarstvu, dobra četrtina pa se ukvarja s kmetovanjem. V tej krajevni skupnosti so v zadnjih letih modernizirali kar 8 kilometrov cest, zgradili večji most preko Savinje in še nekaj manjših ter napeljali vodovodno omrežje. Zdaj končujejo z deli pri polaganju kanalizacije in asfaltiranju ceste do nove šole ter na pokopališče.
Do praznika bodo zgradili tudi športno igrišče. Za komunalna dela so v krajevni skupnosti Rečica ob Savinji porabili 1,500.000 dinarjev, za vodovod pa še posebej 600 tisoč. Veliko so prispevali prebivalci sami, nekaj denarja pa so primaknile še delovne organizacije in občinska skupščina. Prebivalci s temi pridobitvami še niso zadovoljni. Modernizirali bodo še 8 kilometrov vaških cest in v
tista gospodinjstva (5 odstotkov), ki še nimajo vodovoda, napeljali vodo. To so predvsem gospodinjstva v Šentjanžu in Budemu. V Rečici bodo uredili tudi javno razsvetljavo.
V vasi ne zanemarjajo društvene dejavndsti. Izredno delovno je gasilsko društvo, ki je najstarejše v občini in je lani slavilo 90-
obletnico. Aktivno pa je tudi športno društvo Mladost, ki ima več klubov. Mladi se zbirajo v aktivu Zveze mladine in v prosvetnem društvu. To je letos uprizorilo ljudsko igro v treh dejanjih »Pri kapelici«.
Prebivalcem Gornje Savinjske doline želimo ob njihovem prazniku veliko novih delovnih dosežkov.
PREDSEDNIK KRAIGHER V VELENJU IN ZAV0DNJAH
VELENJE, 6. septembra — Včeraj je bil na obisku v velenjski občini predsednik skupščine SRS Sergej Kraigher. Dopoldan so ga v občinski skupščini sprejeli predstavniki občine in občinskih družbenopolitičnih organizacij. Dobrodošlico je uglednemu gostu za-
JUNAKA EIGERJA PRI ŽGANKU
Predsednik skupščine občine Velenje, Nestl Žgank, je sprejel Ivana Kotnika in Franca Verka, člana šaleškega alpinističnega odseka, ki sta med 16. in 22. avgustom preplezala najzahtevnejšo smer v 1800-metrski steni Eigerja v Švici, in njuno spremljevalko Meto Rotovnikovo.
Na sprejemu so bili tudi sekretar komiteja občinske konference ZKS Velenje Franjo Korun, sekretar občinske konference SZDL Jože Veber, predsednik občinskega sveta za prosveto in kulturo Ivo Jamnikar in drugi, ter pedstavniki planinskega društva Velenje in šaleškega alpinističnega odseka.
Potem, ko je predsednik čestital vsem trem, je z zanimanjem prisluhnil pripovedim obeh alpinistov v steni in spremljevalke. Mentor in učitelj alpinistov Dušan Kukovec, pa je prisotne seznanil z delom in dosežki alpinističnega odseka, še posebej z gorsko reševalno službo, ki je zelo uspešna.
Predsednik Nestl Zgank je med drugim dejal: »Izredno me veseli, da gre vzporedno z razvojem mesta tudi športna in druga dejavnost. Saj si ne moremo misliti napredka industrije brez zdravega človeka. Šport in rekreacija pa sta eno izmeti sredstev, ki lahko temu veliko doprinese. Zato si bomo prizadevali, tla bomo nadaljnjemu razmahu te dejavnosti pomagali po največji možnosti. To kar sta naša mlada alpinista dosegla, je junaštvo, ki ga nji iramo nagraditi, zato predlagam Ivana Kotnika in Franca Verka za najvišje občinsko priznanje — Kajuhovo nagrado.«
želel velenjski župan Nestl Žgank. Zatem pa je podpredsednik občinske skupščine Avgust Jeriha v uvodni razlagi seznanil predsednika Sergeja Kraigherja s prizadevanji v občini Velenje, da bi čimbolj zaživela krajevna samouprava.
Ugledni gost se je dopoldan mudil v tovarni Gorenje, kjer ga je pozdravil generalni direktor Ivan Atelšek in ga skupaj s svojimi sodelavci popeljal po tovarniških prostorih.
Sergej Kraigher se je popoldne mudil v Zavodnjah. Tu si je ogledal Ročnikovo domačijo in se pogovarjal z naprednimi kmetovalci iz naše občine ter s predstavniki krajevne skupnosti in organizacij iz Zavodenj. Gost se je zatem mudil na kosilu v hotelu Paka. V rudarskem šolskem centru pa se je dve uri pogovarjal o šolstvu in zdravstvu.
V zbornici rudarskega šolskega centra se je na razgovor s predsednikom republiške skupščine Ser-gejem Kraigherjem sestal širši občinski politični aktiv. Predsednik Kraigher je zlasti govoril o ustavnih spremembah.
Podrobno o enodnevnem obisku predsednika Sergeja Kraigherja v velenjski občini bomo poročali naslednji teden.
LOGARSKA DOLINA — BISER GORNJE SAVINJSKE DOLINE
• Strojanšek je zabodel človeka in se mirno odpeljal na delo — str. 8
• Kotnik in Verko uresničila 2-letne plezalne načrte — str. 3
• »Želja več, kot možnosti,« pravi Ivan Stropnik, predsednik KO SZDL iz Raven — str. 6
• Zavoljo poraza bodo šoštanjski rokometaši nadaljevali še z večjo vnemo — str. 7
Zadnje dni po svetu
•	PREDSEDNIK TITO V ALŽIRU — Predsednik SFRJ Josip Broz Tito je 2. septembra prispel v Alžir na 4. konferenco neuvrščenih. Tam so ga sprejeli z najvišjimi državniškimi častmi. Naš predsednik je na konferenco prišel prej, kot je bilo predvideno, ker ga je zaprosil alžirski predsednik Bumedi-en, da bi lahko izmenjala mnenja pred konferenco. Predsednik republike Josip Broz Tito se je v tem času sešel že z mnogimi voditelji držav. Svetovni časopisi ocenjujejo predsednika Tita kot eno o-srednjih osebnosti alžirskega srečanja. Poudarjajo tudi, da so Indija, Jugoslavija in Egipt še posebej odgovorni za u-speh konference, saj so veliko prispevali k gibanju neuvrščenih.
•	KOLERA V ITALIJI — Pred štirinajstimi dnevi se je v Neaplju pojavila kolera. Zaradi te bolezni je umrlo v Italiji že več deset ljudi. Pred dnevi so zabeležili prvi smrtni primer zaradi kolere tudi v Rimu. V sedežu svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Ženevi so objavili, da jih je italijanska vlada uradno obvestila, da so kolero prenesli v Italijo s školjkami, uvoženimi iz Severne Afrike. Te školjke so uvozili na črno in jih dali na tržišče, ne da bi jih poprej pregledali sanitarni organi. Tudi iz zahodnonemške zvezne države Hesse poročajo, da so zabeležili dva primera kolere. Italijanskega delavca, ki se je v nedeljo vrnil z dopusta iz okolice Neaplja, so dali v karanteno. Enako so storili z 19-let-nim študentom, ki je dopotoval iz Tunisa.
•	MEJA MED DVEMA NEMČIJAMA — Ta
teden so začeli dokončno markirati mejo med Nemško demokratično republiko in Zvezno republiko Nemčijo. Markacija bo potekala na o-snovi posebnega sporazuma med obema Nem-čijama, sklenjenega v duhu temeljne pogodbe o ureditvi stikov. Iz Berlina so sporočili, da so geometrske ekipe postavile prvi mejnik med nemškima državama v sredo 4. septembra na državni meji med NDR in ZRN v okrožju Rosto-cka, največjega vzhod-nonemškega baltiškega pristanišča. Meja med Nemčijama je dolga približno 1400 kilometrov.
•	KOLNSKI FORD ZANIKA — Direkcija zahodnonemške tovarne avtomobilov Ford v Kolnu je na začetku tega tedna zanikala vesti, objavljene v nekaterih zahodnonemških časnikih, da so med tistimi, ki so jih odpustili zaradi stavk, tudi Jugoslovani. Predstavnik tovarne je povedal, da je 949 Jugoslovanov ostalo na svojih delovnih mestih. Ni pa povedal, če so naši delavci sodelovali v »divji« stavki. Delo v tovarni se sedaj redno nadaljuje.
•	OBJAVILI DEKRET O USTANOVITVI U-STAVODAJNE SKUPŠČINE — Egiptovsko-libijsko združeno politično vodstvo je na začetku tedna objavilo dekret o ustanovitvi ustavodajne skupščine Egipta in Libije. Skupščina bo štela 100 članov, iz vsake države po 50 predstavnikov parlamenta. Ustavodajna skupščina bo najprej pripravila o-snutek ustave združene države in imenovala kandidata za predsednika nove republike, ki ga bodo izbrali na referendumu.
...in domovini
• PROSLAVA V KOZJEM — V nedeljo so se v Kozjem zbrali aktivisti in borci, ki so med NOB delovali na Kozjanskem. Na proslavo je prišlo nad tri tisoč aktivistov in borcev, občanov, brigadirjev, ki so gradili vodovod, predstavnikov družbenopolitičnih organizacij iz šestih kozjanskih občin in mnogi vidni slovenski družbenopolitični delavci. Navzoča sta bila tudi predsednik slovenske skupščine Sergej Kraig-her in predsednik izvršnega sveta SRS Andrej Marine. Podelili so domicil, da bi na ta način ponovno potrdili povezanost med aktivisti OF in borci enot NOV in POS, ki so se skupaj bojevali za dokončno zmago nad okupatorjem
2 IN=
na območjih Kozjanskega.
•	ŽALSKA GRADNJA OBSOJENA — Vrhovno sodišče Slovenije je zavrnilo pritožbo žalskega gradbenega podjetja »Gradnja« in potrdilo sodbo celjskega okrožnega sodišča, ki je letos aprila razsodilo, da je gradbeno podjetje dolžno povrniti tožniku Tomu Diaciju vso škodo, ki je nastala zaradi nestrokovnega betoniranja pri njegovi zasebni gradnji.
•	MILENA ZUPANČIČ NAGRAJENA — Na nedavnem niškem filmskem festivalu je dobil grand prix Pavle Vuji-sič za vlogo v filmu Razmejitve. Nagrado za najboljšo žensko vlogo je dobila Milena Zupančič za Cvetje v jeseni, za moško vlogo pa Bata Zivojinovič za Sutjesko. Milena Zupančič je dobila še nagrado revije Čik za najbolj poetično ljubezensko vlogo.
VOLILNA KONFERENCA RUDNIŠKIH KOMUNISTOV
Danes popoldne ob 16. bo v sejni dvorani Skupščine občine Velenje volilna konferenca organizacije Zveze komunistov rudnika lignita. Izvolili bodo nov komite (do zdaj so imeli sekretariat) ter komisiji za
idejno-politična vprašanja in samoupravne gospodarske odnose.
Poleg tega bodo sprejeli poslovnik o delu organizacije ter razpravljali o poročilu v preteklem obdobju.
NOVA BLAGOVNICA »STANDARD"
Trgovsko in proizvodno podejtje ERA Velenje bo v sredo, 12. septembra odprlo v pritličju 183-stanovanjskega bloka ob šaleški cesti novo sodobno urejeno blagovnico.
Podjetje ima že zdaj v svojem sestavu nekaj prodajaln, ki zaslužijo, da jih imenujemo blagovnice. Stara NAMA, ki jo bodo že prihodnje leto obnovili in pohištvena blagovnica Sodobna oprema. Tretjo splošno prodajalno — Center pa so preuredili v oblačit-veno blagovnico. V kratkem jo bodo dopolnili še s prodajalno čevljev PEKO.
V novi blagovnici nasproti velenjske avtobusne postaje bodo lahko kupci dobili vse, razen pohištva in oblačil. Nova trgovina bo imela 10 oddelkov. Sprva bo v njej zaposlenih 70 prodajalcev ter 10 vajencev. Pozneje se bo število zaposlenih povečalo na 120. Blagovnica, ki ima 1.900 m-prodajnih površin in približno 600 m2 skladišč, bo odprta neprekinjeno od 8. do 19. ure, oddelek živil pa od 7. do 19. ure. Zaprta bo samo ob nedeljah in praznikih.
Posamezni oddelki bodo zelo praktično urejeni in zanimivi še za tako izbirčnega kupca. V podjetju so namreč povedali, da si bo-da zelo prizadevali, cla bi kupcu vedno nudili nekaj novega. Prikazali bomo le del mozaika delovanja nove blagovnice.
Na oddelku kozmetike, ki bo posloval na samoizbir-ni način, bodo brezplačno prikazovali uporabo kozme-
tičnih sredstev ter dajali razne nasvete v zvezi s tem. Na oddelku glasbil bodo imeli na voljo poseben sle-reo studio, kjer bodo lahko preizkušali delovanje raznih aparatov. Poleg že omenjenih, bodo privlačni za kupce prav gotovo tudi oddelki, kjer bodo prodajali zlatnino, ure, nakit in fotomaterial. Omeniti pa je vsekakor treba še oddelka za gospodinjske stroje in potrebščine ter oddelek, kjer bodo prodajali avtomobile vrste zastava, škoda in opel. V teku pa so pogovori še za prodajo Cimosovih vozil in volks-vvagnov iz Sarajeva.
Ob koncu sprehajanja po posameznih oddelkih pa še nekaj za ljubitelje brezalkoholnih pijač in kave. Tudi ti bodo lahko potešili žejo v bifeju espresso.
Povedati moramo tudi, da bodo v blagovnici prve dni po otvoritvi prodajali s popustom. Zamolčali pa ne smemo še naslednje novice.
Komercialni direktor Gustav Verdelj je dejal, da bodo pripravili posebno akcijo »100 nagrad«. Med nagradami bodo televizijski sprejemnik, motorji in še vrsta gospodinjskih pripomočkov. V boben za žrebanje bo prišel vsakdo, ki bo v novi blagovnici nakupil za 300 dinarjev kakršnegakoli blaga. Žrebanje bo 10. novembra letos.
USTAVNE RAZPRAVE V MOZIRJU
V mozirski občini bodo začeli z ustavnimi razpravami po 10. septembru. Razprave bodo imeli v delovnih organizacijah in v krajih, kjer so krajevne organizacije socialistične zveze.
Na ustavne razprave se v mozirski občini že dalj časa temeljito pripravljajo. Julija so imeli koordinacijski sestanek, katerega se je udeležil tudi predsednik gospodarskega zbora Tone Bole. Izvršni odbor občinske konference SZDL je imenoval 32-članski koordinacijski odbor, ki ga
vodi Hinko Čop. Imenovali pa so tudi 16 družbenopolitičnih delavcev, ki bodo na javnih razpravah tolmačili ustavne spremembe. Ti so se v torek udeležili posebnega seminarja na Dobrni.
Ustavne razprave bodo končali 15. oktobra s skupno sejo občinskih družbenopolitičnih organizacij. Na njej bodo ocenili vsebino ustavne razprave v mozirski občini in sprejeli zaključke, ki jih bodo posredovali zvezni in republiški ustavni komisiji.
GIMNAZIJA V NOVO ŠOLSKO LETO
Začelo se je novo šolsko leto in odločili smo se, da obiščemo velenjsko gimnazijo, da si zapišemo o njihovem lanskem učnem us pehu, o dijakih in o vsem, kar se je na šoli dogajalo v tem času.
Lansko šolsko leto so dosegli zelo lep učni uspeh in se uvrstili v vrh dosežkov. Ob zaključku je namreč izdelalo šolo 85,6, po opravljenih popravnih izpitih pa kar 96,4 odstotkov dijakov.
Letos bo obiskovalo gimnazijo 220 dijakov, od tega jih je bilo na novo sprejetih 66. Sprejeli so samo odlične in prav dobre, nekaj pa so jih morali celo odkloniti. To med drugim tudi za to, ker so prostorsko utesnjeni. Zato je ravnatelj gimnazije Bojan Gla vač izrazil željo, da bi imeli prostora vsaj še za en oddelek za novo sprejete dijake. Prav tako je tudi povedal, da tudi drugje čutijo pomanjkanje prostora. Predvsem prostora, da bi si lahko uredili specializirane učilnice. Pogrešajo tudi lastno telovadnico. Res, da si sedaj delijo novo telovadnico z rudarskim šolskim centrom, vendar se
morajo ravnati po njihovem urniku in vedno imata telesno vzgojo dva razreda skupaj. Vse to in še druge stvari povzročajo na gimnaziji kar precej težav. Tako tudi odpada fasada in se bojijo, da bi omet kdaj lahko koga resno poškodoval. Toda za večja popravila ni finančnih sredstev in bo treba zaenkrat še potrpeti.
V novem šolskem letu na gimnaziji niso nastopile večje kadrovske spremembe in profesorjev ne manjka. Delno pa se je spremenil učni načrt. Za približno polovico predmetov so že dobili nove učne načrte, za drugo polovico pa jih bodo dobili konec septembra, ko jih bo izdelal zavod za šolstvo. Nespremenjena bosta mogoče o-stala le dva predmeta. Vsekakor bodo nove spremembe v učnih načrtih ugodnejše za dijake, ker bodo imeli več časa za aktivno sodelovanje s profesorjem in ne bodo tako obremenjeni z učenjem.
Zapišimo še to, da velenjsko gimnazijo obiskuje kar 40 odstotkov dijakov, ki se vozijo iz bližnjih krajev.
TURNEJA ŠALEŠKE FOLKLORNE SKUPINE
Prejšnji teden je odšlo na večdnevno turnejo v Francijo in Poljsko 40 folkloristov iz Velenja. V Franciji bodo ostali 3 dni in se udeležili v La Saint dieu mednarodnega folklornega festivala. Velenjča-ni bodo tu dvakrat nastopili. V Zakopanih na Polj-
skem pa bo festival gorske ' folklore, ki bo tekmovalnega značaja. Priredi ga ministrstvo za kulturo in prosveto. Na obeh folklornih priredi Lvah bodo naši folkloristi sodelovali s spletom gorenjskih, belokranjskih in slavonskih plesov.
• VAL »DIVJIH« STAVK V ZR NEMČIJI — Nemško kovinsko in avtomobilsko industrijo je zajel val štraj-kov. Vendar tokrat kažejo svoje nezadovoljstvo tuji delavci, kar spontano, brez organiziranja s strani sindikatov. Stavkajoči zahtevajo dodatek zaradi splošnih podražitev, ki niso obšle niti Nemčijo. Na fotografiji so delavci iz Turčije v času »divje« stavke v Fordovih tovarnah. Kot poročajo, se delo v Fordu sedaj že redno nadaljuje.
• KATASTROFALEN POTRES V MEHIKI — Mehiko je 28. avgusta zajel močan potres. Življenje je izgubilo najmanj 700 ljudi. Ta potres je najmočnejši v Mehiki v zadnjih nekoliko desetletjih. Središče potresa je bilo le 190 kilometrov jugovzhodno od glavnega mesta. V dveh minutah in 15 sekundah so bile prekinjene vse telefonske zveze. Na fotografiji vidimo ruševine velikega mesta, ki je pred potresom imel 75 tisoč prebivalcev.
KOTNIK IN VERKO PREPLEZALA NAJZAHTEVNEJŠO SMER EIGERJA
Otrdele noge
in i	P	ra	ize	n
žel	Sod		ec	
Pred dnevi sta se vrnila člana šaleškega alpinističnega kluba Ivan Kotnik in Franc Verko, ki s,ta v severni steni slovitega Eigerja preplezala najzahtevnejšo smer, ki so jo 191!» prvi preplezali Japonci in v zimskih razmerah ponovili Švicarji. Naša dva alpinista sta naredila prvo ponovitev, kar velja za največji alpinistični dosežek jugoslovanskih alpinistov v Alpah.
Na tiskovni konferenci v zbornici RŠC sta zbranim pripovedovala svoja doživetja.
Uvodoma je prisotne seznanili s severno steno Eigerja Dušan Kukovec, ki je leta 1969 s pokojnim Janezom Resnikom že preplezal steno Eigerja (klasično smer). Ta stena je najzahtevnejša plezalna 'Storitev v Evropi. Eiger [je visok 3970 metrov, njegova slovita stena pa 1800 metrov. Prvi so jo preplezali Nemci leta 1938, kar je veljalo za največji podvig v alpinizmu. To velja še danes. Narod v alpinističnem svetu ne pomeni nič, dokler ni premagal stene Eigerja. Tu gre namreč za prestiž. Vsaka nacionalnost želi svojo smer, seveda težjo. Japonci so svojo Direttissimo, kot so jo imenovali, plezali mesec dni (šest plezalcev), porabili so 450 klinov, 2400 metrov vrvi, da o ostali opremi in organizaciji sploh ne govorimo. Že podatek, da jih je ta odprava veljala 80 tisoč nemških DM (480.000 dinarjev) dovolj zgovorno pove, koliko so vložili v ta podvig. Naša odprava Ivan Kotnik, Franc Verko in Meta Rotovnik pa so za isti podvig imeli na volijo vsega 3000 dinarjev.
Ivan Kotnik, študent metalurgije, še ves pod vtisom dogodkov s stene Eigerja je opisal njihovo pot.
»Iz Velenja smo z avtomobilom krenili v torek 14. avgusta. Prihod pod veličastno goro ni obetal nič dobrega, saj je bilo slabo vreme in močno zasnežene stene. V četrtek se je vreme izboljšalo in tudi vremenska napoved je bila ugodna za plezarijo.
V alpinistični informativni pisarni sva se hotela zavarovati, vendar nobena zavarovalnica ni zavarovala najinega vzpona. Zato smo morali poskrbeti za telefonsko zvezo z Velenjem, da bi v primeru nesreče Dušan Kukovec in ostali kolegi prišli na pomoč. Zagotovili so nama, da bodo v 12. urah na mestu, če bo treba. To naju je močno ohrabri-lo. Tudi pravega opisa smeri nisva mogla dobiti, kl jub temu, da so o tej »diretisi-mi« napisali kar tri knjige (v Japonščini).
V RUMENI STENI
Naslednjega jutra sva s petindvajset kilogramskima nahrbtnikoma zapustila tabor in najino sprem-
ljevalko Meto, ki je pot v steni spremljala z daljnogledom. Brtvi del plezalne poti do Rumene stene je bil 3., 4. pa tudi 5. stopnje, kar i je bilo razmeroma lahko, če se spomnim katj naju je še čakailo. Rumena stena to je 200 metrov visoka previsna stena, kjer praktično ves čas visiš v zraku. Napredovala sva počasi, zabijala kline in nanije obešala plezalne letrve in tako premagovala steno. V veliko pomoč so nama bile posebne klešče (Yiirnari), s katerimi sva se lahko dobro opri jemala vrvi ((Yiima-ri stane 900 dinarjev). »To se ne da povedati«, je dodal Franc, »saj je za plezanje talke stene potrebno veliko moči, skrajna opreznost, nepogrešljivo sodelovanje obeh v .navezi in vrhunsko tehnično znanje. Vsaka najmanjša napaka je lahko usodna.« V Eigerju se je do leta 1969 od 200 alpinistov, ki so poskušali svoje sposobnosti, smrtno ponesrečilo kar 35, le 80 pa jih je premagalo steno. Švicarska vlada je celo nekaj let prepovedala take podvige. »Prvi bivak sva postavila nad Rumeno steno,« je nadaljeval pripovedovanje Ivan. »Svojo povsem premočeno obleko sva zamenjala z rezervno. Ponoči je padal dež in tako je bilo skoraj vsako noč. Fiaz ka-menija nama je preluknjal bivak vrečo, -tako seveda ni billa več uporabna, pa tudi premočeno obleko sva od-vmgla. Da je bila nesreča še večja, mi je padla v globino zaščitna čelada, v taboru pa sva pozabila ene dereze. Zato je bilo nadalje-vanije po 300 metrov dolgi (45 stopinj) povsem zalede-neli steni mnogo bolj težavno in napredovala sva počasi.
ŠVICARJI UNIČILI VRVI
SEVERNA STENA EIGERJA — plezalne poti: 1. normalna pot, po kateri je bil prvi vzpon 1938, 2. vzpon v zimskih razmerah leta 1966, 3. japonska Direttissima, prvič preplezali Japonci od 15. julija do 15. avgusta 1969.
Prva pa sta jo ponovila velenjska alpinista Ivan Kotnik in Franc Verko od 16. do 22. avgusta.
Naslednji dan sva plezala steno V. težavnostne stopnje, ki je zahtevala izjemne napore. V tem predelu so Japonci pustili del opreme in opete vrvi, ki pa so jih Švicarji, ki so plezali to smer, povsem uničili ali pa speljali izven smeri. Ker sva se posluževala tudi te opreme, sva večkrat zašla. Vrvi so bile mnogokrat čez večmeterske razpoke opete le v led. Vse to naju je kljub močni volji in želji, da uspeva, spravl jalo v ma-lodušje. Na četrtem bivaku sva ugotovila, da najina namera, da bova v štirih dneh preplezala steno nemogoča. Tudi hrane nama je zmanjkovalo. Franc je zadnjikrat kuhal čaj iz preostalih tablet in použila sva še zadnje rozine. Pred nama pa je še bila pot dolga dva dni.
Ivan Kotnik (levi) in Franc Verko (desni)
PADEC
TRIDESET METROV V GLOBINO
Nadaljevanje je bilo izredno naporno in počasi. Ker sva imela premalo klinov, sva morala plezati na večje razsežnosti, zato sva s težavo varovala drug drugega. Skoraj bi prišlo do žalostnega konca najinega podviga. Pred petim bivakom je popustil klin in sem omahnil v globino. Prvi klin se je odlomil, šele drugi in močne roke Franca me je zadržalo kakih trideset metrov -niže v zraku. Sreča, da je bila stena v popolni vertikali, kajti udarec v steno bi bil lahko usoden pri takem padcu. Popolnoma premočena pa vendar zadovoljna, da sva srečno premagala tudi ta del stene, sva se odpravila k počitku, kajti vedela sva, da naju še čaka dvesto metrov do vrha.
USODNA NOC
Zadnija noč ije bila za naju usodna. Na višini 3700 metrov je bila ponoči temperatura —10° C. Premočena obleka je poledenela. Vsa premražena, brez hrane sva se vso noč z raznimi vajami ogrevala in vzpodbujalla drug drugega, da ne bi zaspala, saj bi to pomenilo konec. Misel, da sva že skoraj na cil|ju, nama je zjutraj dala novih moči, kl jub temu da sva bila psihično in fizično že povsem na koncu. Otrdele noge so se počasi razgibale, vendar se mi zdi, da sva plezala povsem »avtomatično«. Isti dan, to je v sredo 22. avgusta okoli poldneva sva dosegla prvi vrh. Pred nama se je pokazal še drugi in potem še eden ter končno sloviti vrh gore.
Nepopisno veselje naju je obšlo na vrhu, ko sva občudovala skalnate vrhove švicarskih alp. To je bilo enkratno doživetje. Vse je bilo tako, kot da bl se znova rodil. V tem trenutku sem pozabili na 140 ur trpljenja, borbe s steno in samim seboj. In vendar uspela siva.«
VSI SO ZELEH USPEH
Kako je spodaj doživljala njuna spremljevalka Meta Rotovnik, študentka filozofske fakultete.
»Najprej sem ju spremljala z daljnogledom. Bila
sem zaskrbljena ko sem o-pazila, da sta v šotoru pozabila ene dereze, brez katerih bosta težko premagovala zaledenele stene. Cez dva dni sta se že izgubila v prostrani steni Eigerja. Bila sta predaleč in z daljnogledom ju nisem mogla več slediti. Zato sem morala na 2400 metrov visok prelaz do hotela Klein-scheideg. Ko sem hotelirju povedala, da moja tovariša plezata japonsko Dir-rettissimo mi je dejal, da bosta težko uspela, ker so Švicarji porezali vrvi v steni ter bosta rabila najmanj 10 dni. Lastnik hotela je bil dober poznavalec razmer v Eigerju. Bila sem nervozna, saj sploh nisem vedela, kaj se dogaja z našo navezo. Četrti dan so mi povedali, da jih je opazila švicarska naveza in napredujeta dobro. To me je potolažilo. Peti dan smo opazili s teleskopom, kako sta premagovala steno blizu vrha. Moram reči, da je vladalo veliko zanimanje alpinistov pa tudi turistov in so vsi želeli da uspeta.
Po vrnitvi pozno ponoči, sta najprej samo jedla. Ba la sem se, da jima bo škodovalo, saj dva dni nista ničesar zaužila. Imela sta zelo nemirno spanje. Zjutraj pa sploh nista mogla na noge. Nekaj časa sta se lahko samo plazila po vseh štirih, kot da ne znata hoditi. Vsi v taboru so se z nami vred veselili njunega uspeha.«
TO JE VEG KOT ŠPORT
Po neuspehu leta 1971, ko so morali alpinisti šaleškega alpinističnega kluba Kotnik, Verko, Roman Pu-gel in Marjan Prelog zaradi slabega vremena skoraj na polovici Eigerja odnehati, sta si Kotnik in Verko zadala nalogo, da bosta poizkusila ponovno. Dve leti sta se pripravljala. Preplezala sta vse stene v naših Alpah in Dolomitih. Telesne sposobnosti pa sta nabirala tudi s tekom in z vadbo v telovadnicah. Sama ne vesta zakaj sta se odločila za to najtežjo smer. »Morda zato, ker naju je prvič stena odbila, kar se v sedmih letih najinega skupnega plezanja še ni zgodilo. Tako sva bila dolžnika Eigerju,« je povedal Verko, 26-letni žerja-vist pri SGP Vegrad, ki je avgusta slavil desetletnico plezalnega udejstvovanja.
Njihov učitelj in mentor Dušan Kukovec je uspeh ocenil takole: »Tako vrhunsko dejanje v alpinizmu lahko narediš samo enkrat, saj je možnost za u-speh le deset odstoten. Plezanje v Eigerju ni več športni užitek. To je nekaj več. To je maksimalni napor človeškega organizma. Take napore lahko zmore samo odlično pripravljen alpinist v fizičnem in psihičnem pogledu, z jekleno voljo in vrhunskim tehničnim znanjem plezanja!«
Podjetje za distribucijo toplote TOPLOVOD Velenje
sprejme v redno delovno razmerje
VEČ KVALIFICIRANIH KLJUČAVNIČARJEV
z znanjem avtogenega varenja in
VEČ NEKVALIFICIRANIH DELAVCEV
sposobnih za priučitev pri vzdrževanju toplovoda.
Pismene vloge pošljite na podjetje za distribucijo toplote TOPLOVOD Velenje. Plača po pravilniku o OD.
25
Ujela je veliko hrepene-čih pogledov, ki so mu jih pošiljale te mlade dobro vzgojene in lepe hčerke njenih prijateljic. On je bil prijazen, duhovit in ugajal je dekletom v mnogih stvareh. Najboljši plavalec, letalec, ki je v zelo kratkem času in tako mlad nosil nekaj najvišjih vojaških odlikovanj — je bil privlačen predmet za dekleta. Bil je zelo iskren in včasih se ji je zazdelo, da je že začel s katerim dekletom govoriti in zelo se je veselila teh pogledov in besed. Toda to njeno veselje ni bilo nikoli dolgotrajno. Po teh trenutkih je velikokrat videla Toma, kako se sprehaja po parku, medtem, ko je bil njegov obraz zamišljen in žalosten.
Ni imela miru. Ko je nekega dne Tom pozabil doma denarnico, se ni mogla premagati in odprla jo je. V njej je
našla, kar jo je močno presenetilo, sliko nekega dekleta. Na hrbtni strani slike je pisalo:
Mislila bom na tebe, Tom!
Ava
Datum se je ujemal z datumom odhoda Toma v vojsko.
Spominjala se je, da je bil Tom po prihodu iz vojske zelo zamišljen in tih kot da bi pretrpel nek hud duševni pretres. Medtem, ko so se drugi veselili, pravzaprav ves svet, da se je ta krvava vojna enkrat že končala, je bil Tom tih in zamišljen. Niso ga razveselila niti priznanja niti odlikovanja vojnega ministrstva. Iskala je vzroke, zakaj je tako tih in tako zamišljen.
Nekega dne je kot mimogrede dejala nekaj o nekem dekletu po imenu Ava. Tomove oči so se zasvetile, roka, s katero si je ravnokar nesel čaj k ustom, se mu
26
je pa spustila. Spominjala se je, kako jo je živahno vprašal, zakaj omenja to dekle in kaj se je zgodilo. Ni mu vedela odgovoriti in u-molknila je. Nikoli ne bo pozabila na žalost, ki jo je razbrala tedaj v njegovih očeh. Od tedaj nista govorila nikoli več o tem.
Tega večera je pa ponovno načela to vprašanje. Tomov obraz se je spremenil. Ni mogla zadržati solz, ki so ji počasi polzele po licu. To ga je moralo zelo presuniti ,zlasti ko je dejala, da se ji zdi zadnje čase zelo raztresen in nadvse zamišljen. Nežno jo je pobožal po glavi in dejal:
— Čas je mati, da ti enkrat pojasnim, kaj in kako je z menoj. Ti si najboljša mati in če nisem še nikomur povedal kaj me teži, bom to zaupal tebi.
Umirila se je. Odšla
OBRAČUN
sta na verando in opazovala velik zaliv le nekaj časa. Nato je začel pripovedovati s tihim glasom Tom. Mati ga ni prekin jala. Samo včasih je globoko vzdihnila. Po njegovem drhtečem glasu, kot da bi čutila, ker zaradi teme v kateri sta sedela ni videla njegovih oči, njegovega obraza, kako tiho in brez besed joka.
Tako jc pravzaprav tudi bilo. Ta človek, ki je bil toilkokrat v smrtni nevarnosti, človek, ki je več kot dve leti letal nad velikimi morji, ki se je boril na življenje in smrt, ki nikoli in vedel kaj je strah, je bil sedaj pred materjo mehak, preveč občutljiv za moža njegovega značaja. Vsakdo, ki bi poslušal njegovo pripovedovanje in ki bi ga poznal, bi mirne duše zatrdil, da to ni Tom Tomps.
Enkrat je moral nekomu odkriti to svojo notranjo bolečino, to
21
kar ga je nenehno spremljalo in mučilo. Verjetno je tudi sam občutil nekakšno olajšanje, ko je vse povedal svoji materi, ki je sedaj vsaj vedela kako je z njenim sinom, zakaj je tako žalosten in zamišljen. Čeprav je bil Tom »sin svojega očeta« je imel več materinega kot pa očetovega značaja. Ni pripadal tisti vrsti svojih prijateljev, ki so šli in stremeli za tistim, za čimer so šli in se bo-njihovi očetje. Njihov cilj je bil dolar — denar. Tom pa je zahteval od življenja drugo. V mladih letih je precej čital. Spominjal se je Tolstojevega izreka: OSNOVNA FILOZOFIJA ŽIVLJENJA JE — DA JE ČLOVEK ZADOVOLJEN.
Medtem, ko so njegovi tovariši iskali zadovoljstvo na poslovnem polju in v svojih poslovnih uspehih, katerim so posvečali večino svoje-
ga prostega časa, se zvečer sestajali po klubin in neuradnih razgovorih načrtovali razvoj industrije in trgovine, računajoč koliko dobička bi pri tem imeli, je Tom poskočil že ob sami misli na take sestanke. Velikokrat je zvečer krmaril v motornem čolnu po velikem zalivu, podnevi pa letal nad raznimi deli Amerike.
Spominjal se je poletov nad Atlantikom. Kolikokrat je sanjaril nad morjem! Vsakokrat se mu je zdelo, da se mu z vsakega instrumenta v pilotski kabini smehlja podoba nekega dekleta. Kot, da je bila modra barva del njenih lepih modrih oči. Nikoli ni pogledal na morje, ne da bi občutih tisti lepi in nežni pogled njenih lepih oči, s katerimi ga je gledala. Tedaj je vzel njeno sliko, vključil »avtomatskega pilota«, sam pa se predajal mislim ter božal
28
njene lepe lase in oči.
To je bilo tisto, kar ga je še držalo. To je bil njegov življenjski cilj — Ava. Kako se bo Ava veselila, ko se bo vrnil, je mislil, zamišljajoč si že vnaprej njuno snidenje. Kako se bo veselila mati, ko jo bo pripeljal v njuno malo vilo! Kako bo kaj izgledalo življenje? se je spraševal, ne misleč, da minevajo dnevi, tedni in leta, vojna pa se ne konča.
Tedaj bi se ponovno zamotii v razgovoru s svojimi tovariši o vojnih dogodkih. To ga je popolnoma prevzelo. Od neštetih mladeničev iz Houstona je ostal edino on živ. Nikoli ni pomislil na to, da bi lahko padel.
Končno je prišel tudi dan zmage. Slekel je u-niformo letalca in jo zamenjal s civilno obleko. Vrnil se je domov v Houston.
Tako je začel svoje
pripovedovanje tistega večera, ko ga je mati tiho poslušala. Bilo je to prvič, da je razgalil svojo notranjo bolečino komu.
—	Prav si povedala mati, da sem zadnje dni zamišljen in nekam čuden. Vse zaradi' ženske. To je ženska, s katero bi se lahko poročil...
—	Verjetno želiš povedati, da je to neko dekle, mu je prekinila besedo gospa Tomps.
—	Ne, ne mati. Dobro sem povedal. Ni govora o dekletu, temveč o poročeni ženski. Vsa sreča, da bi vsaj bila dekle, ker bi se v tem primeru danes popolnoma drpgače počutil.
Občutil je, da je morala narediti mati pri teh njegovih zadnjih besedah zelo čuden obraz. Ko bo zvedela, kdo je ta ženska, oziroma kdo je njen mož, ne bo sprejela te vesti z nobenim zadovoljstvom.
DALJE PRIHODNJIČ

BRUNO TREBIČNIK
Bruno Trebičnik je 36-krat daroval svojo kri. Je predsednik komisije za krvodajalstvo pri občinskem odboru Rdečega križa Velenje in eden najaktivnejših organizator j ev krvodajals t-va.
• Letos mineva 20 let odkar je v velenjskem rudniku organizirano prostovoljno krvodajalstvo. Povejte nekaj besed o začetkih.
Krvodajalstvo je v našem kolektivu že tradicija. Med našimi delavci je vsa leta nazaj veliko krvodajalcev. Zadnja leta pa jih je največ. Zdaj imamo vpisanih preko 1000 članov kolektiva, ki so voljni darovati svojo kri. Starejši pa se spominjamo leta 1953, ko smo v rudniku prvič brezplačno darovali kri. Takrat je bilo kar 556 krvodajalcev. Poleg zagonskih in trboveljskih rudarjev je naš kolektiv v Sloveniji prvi, ki je organiziral .brezplačno krvodajalsko akcijo in pomagal odstraniti ozkosrčne tržne odnose, na katerih je poprej slonelo zbiranje te dragocene tekočine.
•	In kako je s krvodajalstvom sedaj?
Nismo med zadnjimi. Nasprotno, smo na čelu. Tako ko>t pred 20. leti se rudniškim krvodajalcem tudi danes ni treba skrivati in sramovati. Več kot 400 nas je v kolektivu na leto, ki se redno udeležujemo odvzemov krvi, preko 80 pa takšnih, ki smo vedno pripravljeni ob klicu na pomoč dati to, kar zares prihaja od srca. Povedati moram, da je naše delo v jami svojstveno. Vsak čas se lahko zgodi, da rabimo darovano kri. Tega se vsi dobro zavedamo in zato naše l judi za 'krvodajalstvo ni potrebno še posebno prepričevati.
•	Se spominjate morda kakšnega dogodka?
Da, bilo je pred nedavnim, ravino na mednarodni dan Rdečega križa, to je 8. maja iletos. Ponesrečila sta se sodelavca Salomon in Rotovnik. Dobili smo sporočilo, da rabijo 20 krvodajalcev, ki bi darovali kri za ponesrečena 'tovari-
ša. Namesto 20 pa se je javilo kar 150 krvodajalcev! V celjski bolnišnici so bili presenečeni, ko smo jim nazadnje poslali 85 krvodajalcev.
•	Vi tovariš Trebičnik, imate že dolgoletne izkušnje. Kaj je pravzaprav treba storiti, da krvodajalske akcije uspevajo?
Prej kot prepričevanje je v krvodajalstvu odločilen osebni zgled. Če človek, ki organizira akcije, sam ne da dobrega zgleda, bodo te na pol uspele. Veliiko tudi pripomore razumevanje vodstev v podjetjih. Pri nas na rudniku ima vsak krvodajalec, ki daruje 10, 20 in 30-krat svojo kri, do tri dni izrednega plačanega dopusta.
•	Koliko litrov krvi darujejo rudniški krvodajalci na leto?
Pri masovnem odvzemu vsako leto več kot 150 litrov krvi. Med nami pa so tudi takšni, ki dajo kri večkrat na leto. Doslej so naši krvodajalci darovali že več kot dva tisoč litrov krvi.
............»I tllU	tftWWTW« ♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦»<
TAREJO JIH CESTE
Kadar nameravamo v Šmartno ob Paki in naprej v Rečico, gremo največkrat skozi Šoštanj. In če nas pot pogosto zanese v to smer, se že kar naveličamo ostrih ovinkov, ki jili je za tako kratko pot kar preveč. Ko smo bili pred dnevi v Rečici ob Paki, smo sklenili, da se vrnemo v Velenje prek Velikega vrha in Podkraja. Ze po nekaj kilometrih smo obžalovali našo odločitev, saj je cesta v tej smeri izredno slaba. Takšna pa ne bo več dolgo. Predsednik krajevne skupnosti Šmartno ob Paki Franjo Karažlnec nam je povedal, da liodo že čez nekaj dni začeli asfaltirati več cestnih odsekov v krajevni skupnosti. In kaj menijo o sedanjih cestah nekateri krajani?
MILAN AŠEMBERGER, Podgora: Komaj čakamo, da bo naša cesta asfaltirana. Zdaj je v zelo slabem stanju. Pozimi z avtomobilom sploh ne morem priti domov. Snega zaradi zelo kamnite ceste nihče noče plužiti. Vsakdo se boji, da bi si pri oranju uničil plug. Iz našega kraja hodijo skoraj iz vsake hiše po dva ali trije na delo v Velenje. Ko bo cesta asfaltirana, bo za nas vse pot na delo veliko lažja. Precej se jih namreč vozi s svojimi vozili. Odpravljen pa bo tudi prevoz bolnikov do zdravnikov. Doslej niso bili redki primeri, ko je bilo treba bolnika zaradi visokega snega nesti v Šmartno.
is
STANKO ZELEZNIK, Podgora: Naša cesta je izredno slaba, čeprav je zdaj z avtomobili sicer prevozna. Sprva je bila to ena sama globača, skozi katero se jc dalo priti le z živino. Potem jo je gozdni sklad iz šoštanja popravil, da je bila vsaj za silo prevozna z motornimi vozili. Zatem jo je prevzela v upravljanje komunala. Nekaj časa smo imeli cestarja, potem pa je bila cesta prepuščena na milost in nemilost dežju o-ziroma močnim nalivom. Odvodnjavanje smo urejali sami, kolikor se je dalo, drugače pa ceste ni nihče več vzdrževal. Zdaj so začeli zbirati denar in tako se tudi za našo cesto obeta-o boljši časi. Tudi sam sem prispeval nekaj denarja.
FRANC DOBNIK, Veliki vrh: veliko udarniških ur smo vložili v to cesto. Vendar nam niti na misel ni prišlo, da bi naše delo obžalovali. Nasprotno; tako dolgo bomo delali, da bomo imeli asfalt. Poleg delavcev se bodo boljše ceste razveselili še zlasti šolarji, ki se bodo lahko potem v šolo vozili tudi s kolesi, pozimi ko bo cesta splužena pa bodo veliko prej doma kot so bili doslej. Rešen bo verjetno tudi problem pošte. Zdaj je ne dobivamo na domove, saj bi poštar porabil preveč časa, preden bi peš vso raznosil. Z motorjem pa se mu spet ne splača, saj bi ga prehitro uničil.

IVAN RAKUN: Rečica: O, za cesto sem pa, seveda. Samo, če bo le res. Vožnje po kamenju je človek že kar sit. Pred dnevi so bili pri meni in me prosili, če bi tudi sam kaj prispeval. Obljubil sem jim deset ku-bikov lesa. Denarja nimam. Takoj ko kaj prihranim, se odločim za nakup kakšnega stroja. Dela je vse več, ljudi za delo vse manj in če hočem dobro voditi kmetijo, si moram pomagati s stroji. Pri nas so cesto ponekod zelo slabe. Resnično so prepotrebne popravila. S tem se bo podaljšala tudi življenjska doba traktorjev, ki se kljub trpežno-sti, takšnemu kamenju ne morejo upirati dolgo.
STANKO DOBNIK, Veliki vrh: Naš kraj je zaradi slabih cest zelo odročen. Do Rečice je kar uro hoje, nič manj pa ni na drugo stran — proti Pesju. Cesto proti Pesju smo vseskozi urejali z udarniškim delom, pri prevozu materiala so posamezniki sodelovali tudi s svojimi stroji. Cesta je ob močnih nalivih popolnoma uničena, saj vse kar navo-zimo voda odnese. Zato smo se odločili, da bomo začeli zbirati denar in jo še letos asfaltirali v dolžini e-nega kilometra. Ustanovili smo tričlanski odbor, ki je doslej zbral že 4 stare milijone. Štiri bo prispevala občina, za pomoč pa smo se obrnili tudi na delovne organizacije.
Se veliko več so povedali krajani Smartnega ob Paki o svojih cestah. To je razumljivo saj je asfalt zdaj njihov največji problem, njihova največja želja. Prav zaradi tega so naredili in še bodo, če bo treba, veliko udarniških ur.
Uspešna akcija gorskih reševalcev nad Okrešljem - v steni Male Rinke
j
Deževati je prenehalo, postalo pa je še hladneje. 15 reševalcev se je ob siju bakel začelo vzpenjati po klinih v steni Turškega žleba. Dušan Kukovec, vodja reševalne akcije, je plezal na čelu precej dolge vrste. Nihče ni veliko govoril o ponesrečencu. Potihem so se tolažili, da se morda ni zgodilo najhuje in da bodo prišli pravočasno. Kako hude poškodbe ima Miran so lahko samo ugibali. Ob svitu so prispeli na vrh Male Rinke. Pihal je mrzel veter, tako močno, da je vsakogar zazeblo do kosti. Vendar se za te težave ni nihče zmenil. Čimprej je bilo potrebno priti do po-1 nesrečenca in ga spraviti v dolino. To pa ni bilo tako j enostavno. Vsi so imeli obilo dela s pripravami na reševanje. Na robu navpične stene so napravili sidrišče in pritrdili vitel z jekleno vrvjo. V temačno globino se je prvi spustil zdravnik Janez Novak iz Celja. Pri spuščanju jc bila velika nevarnost, da vrv sproži kamen nanj ali na Mirana in Ivana, ki sta bila o-koli 250 metrov nižje v navezi.
»Miran je še živ in verjetno ne bo kaj hujšega,« je sporočil po radijskem oddajniku zdravnik, ko je prispel do ponesrečnea. Reševalci so v trenutku postali boljše volje. Torej pomoč je prišla pravočasno. Zdravnik je Miranu nudil prvo pomoč, nato pa ga s pomočjo Ivana privezal sebi na hrbet. Vitel se je pričel navijati. Še za planince, ki so vajeni gora, je bil pogled nanj, kako na hrbtu s ponesrečencem pleza po navpični steni, grozovit, kaj šele za tiste, ki so bili prvič v gorah. Novak pa se je mirno in brez strahu vzpenjal proti vrhu visoke stene.
Okoli 10. ure je bil ponesrečenec na vrhu stene. Po krajšem počitku so ga rc-
Reševalci iz Šoštanja, Velenja, Celja in Solčave so v svitu začeli iz stene reševati
ponesrečenca
ševalci položili v mariner (čolnu podobna nosila). Pričel se je naporen in nevaren spust po Turškem žlebu. Kamenje se je kru-šilo na vseh koncih, zato so morali biti izredno previdni, posebno tisti, ki so se spuščali zadnji.
Udeleženci reševalne akcije verjetno ne bodo nikoli pozabili trenutka, ko se je na vrhu Turškega žleba odkrušila skala in se bobneče kotalila proti njim. Za njo se je vsul plaz kamenja. Zadnji trenutek jim je uspelo potegniti ponesrečenca pod visoko skalo. Ko se je plaz umiril, so nadaljevali s spuščanjem. Ponesrečenca so v izredno težkih pogojih prinesli do slapa Rinke, okoli 14. ure. Od tu ga je v celjsko bolnišnico odpeljal rešilni avto. Poškodbe niso bile tako hude. Ko to poročamo, so ga že izpustili iz bolnišnice.
Dušan Kukovec, strasten alpinist in izkušen gorski reševalec, je po uspešni reševalni akciji povedal, da je bila to prva nesreča letos na območju Savinjskih in Kamniških Alp. 17-letni Miran Tarkuš pa je prijateljem dejal, da je bila pre-čuta noč najdaljša v življenju. Ko je prišel k zavesti, ga ni bilo strah. Toda neskončno dolgo je trajalo od tedaj, ko je v dolini zagledal bakle, do takrat, ko so ga potegnili na vrh stene. Zlasti za to, ker jc bil moker in premražen do kosti. Čelada, ki jo je
imel ob padcu na glavi, se je razbila ob udarcu na skali, kljub temu pa ga je obvarovala najhujšega. Kot
je sam povedal, zaradi te nesreče ne bo opustil alpinizma.
I. Ivačič
Kadrovska komisija pri svetu delovne skupnosti upravnih organov SKUŠCINE OBČINE Velenje
razpisuje
naslednja prosta delovna mesta:
1.	PRAVNIKA za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč
2.	REFERENTA za skupščinske zadeve in pravno službo
3.	DAVČNEGA INŠPEKTORJA
4.	SOCIALNEGA DELAVCA
razglaša
prosto delovno mesto
5.	STROJEPISKE
Poleg splošnih pogojev morajo kandidati izpolnjevati še naslednje posebne pogoje: pod 1: pravna fakulteta s 4-ietnimi delovnimi izkušnjami
pod 2: pravna fakulteta s 4-letnimi delovnimi izkušnjami
pod 3: višja strokovna izobrazba pravne, upravne ali ekonomske smeri s 3-letnimi delovnimi izkušnj ami
pod 4: višja šola za socialne delavce s 3-letnimi delovnimi izkušnjami
pod 5: 2-letna administrativna šola z enoletnimi delovnimi izkušnjami. Nastop službe takoj ali po dogovoru. Poskusna doba traja za delavce z visoko in višjo izobrazbo 3 mesece, za ostale 2 meseca. Kandidati naj pošljejo pismene vloge z dokazili o izpolnjevanju pogojev 15 dni po objavi razpisa.
Ponesrečeni 17-letni Miran TARKUŠ je s svojim prijateljem prečul noč v dežju in snegu, v navezi sredi nekaj sto metrov navpično stene. Gorski reševalci iz Velenja, Šoštanja, Celja in Solčave vso noč na reševalni akciji.
Zaradi oblačnosti, megle in dežja, se je mrak nad Logarsko dolino spustil prej, kot v lepem vremenu. Zato je bilo že temno, ko sta v planinsko kočo na Okrešlju stopila vsa premočena in resnih obrazov Vlado Forbici iz Kidričevega in Slavko Cimer-man iz Ptuja. »Miran Tarkuš se je ponesrečil v steni Male Rinke in v navezi leži v sredini nekaj sto mestrov visoke stene,« je prizadeto povedal Vlado.
Štirje prijatelji, mladi alpinisti, so se že ob 10 dopoldan prejšnjo soboto odpravili v okoli 500 metrov visoko steno Male Rinke — Igličeva smer. V navezi sta bila poleg Vlada in Slavka tudi 17-letna Ivan Lovše in Miran Tarkuš iz Maribora. V načrtu so imeli, da bodo še pred večerom preplezali navpično steno in se po Turškem žlebu spustili zopet do koče na Okrešlju. Vendar se je zgodilo drugače. Okoli 15. ure popoldan se je Miranu nenadoma izdrl klin v steni. »Predno smo mu lahko pomagali, je že zgr-mel v globino. Da ni padel nekaj sto metrov globoko, ga je obvarovala vrv, na katero je bil privezan,« je v koči pripovedoval Slavko.
Težko je opisati občutke prijateljev, ki so nemočno gledali Mirana, kako je po hudih udarcih ob skale ob-visel na vrvi. Vendar ni bilo časa za žalost.
Treba je bilo nekaj storiti, preudarno, kajti vsaka nepremišljena poteza ali korak bi lahko bil tudi zanje usoden. K nezavestnemu Miranu se je prvi spustil Ivan. Z veliko težavo ga je potegnil na majhno polico. Nezavestnemu je snel razbito čelado in ga z vrvmi privezal na jeklene kline. »Srce mu še bije,« je nekoliko optimistično povedal Vladu in Slavku. Misel, da bi lahko Mirana sami potegnili na vrh stene, je bila brezupna. Zato sta Slavko in Vlado dala iz nahrbtnika nekaj suhih kosov obleke,
jo po vrvi spustila Ivanu," da je z njo pokril ponesrečenca. Sama sta pospešeno plezala proti vrhu Rinke in se po nekaj urah spustila po Turškem žlebu do koče na Okrešlju in povedala kaj se je zgodilo.
Ivan jc ostal pri Miranu v steni. Pričelo je močno deževati. Ko se je stemnilo je začelo tudi snežiti. Z Miranom, ki je prišel kasneje k zavesti, sta vsa premočena in prezebla prečula noč, dokler ju drug dopoldan niso reševali gorski reševalci.
• ZAČELA SE JE
REŠEVALNA AKCIJA
Na Okrešlju ni bilo gorskih reševalcev, zato so po telefonu obvestili vse postaje milice v Savinjski dolini in Celju. Marsikateri gorski reševalec je bil že v postelji, ko so na vrata potrkali miličniki in sporočili vest o nesreči. Dušan Kukovec iz Šoštanja je bil s prijatelji na vikendu in v veselem razpoloženju praznoval nek dogodek. Okoli 22. ure je zvedel za nesrečo. Brez oklevanja je zapustil prijatelje in že pred polnočjo prispel na Okre-šelj. Prišlo jih je 15, iz Solčave, Šoštanja, Velenja, Celja in drugod. Med njimi je bil tudi zdravnik Janez Novak iz Celja in znana slovenska alpinista, Ivan Kotnik in Franc Verko iz Šoštanja, ki sta šele isti večer, vsa utrujena prispela iz Švice, kjer sta preplezala severno steno Eiger-ja. Hotela sta se udeležiti reševalne akcije, vendar jima zaradi utrujenosti Dušan Kukovec tega ni dovolil. Ves večer je lilo kot iz škafa. Grmelo je, cla se je koča tresla, bliski pa so parali nebo.
Planinska koča se je spremenila v delavnico, v kateri so se gorski reševalci pripravljali na reševanje. Kmalu po polnoči so s težkimi nahrbtniki, polnih reševalne opreme, krenili proti steni Male Rinke.
• REŠEVANJE OB SVITU
Milica Podvratnik je že 24 let zaposlena na občinskem komiteju Zveze komunistov. Vsi jo dobro poznamo.
»Po rodu sem Primorka, doma iz Tolmina. Vendar pa sem že s šestimi leti pri-
šla z očetom, ki je bil učitelj, na Lepo njivo pri Mozirju. To je bil takrat o-samljen kraj — šola in nekaj hiš. Jaz pa sem želela okoli sebe veliko veselja in življenja.«
Tako je pripovedovala Milica Podvratnik in na o-brazu se ji je kar bral dolgčas, ko je govorila o samotnih dnevih na Lepi njivi. Toda kaj kmalu je njeno lice zopet dobilo tisti veseli, čeprav nekoliko zamišljeni izraz, ko se je odtrgala spominom na Lepo njivo in nadaljevala s pripovedovanjem.
»Ko se je začela vojna, mi še ni bilo dvajset let. Seveda sem odšla v partizane. Hudo je bilo. Tu sem bila predsednica AFŽ, sekretarka SKOJ za Tolmin, Komno in Kobarid, nazadnje, leta 1944 pa sem se vpisala tudi v tečaj za prosvetne delavce. Vendar so
nas Nemci pregnali in tečaja nisem dokončala.«
Milica o teh letih svojega življenja	pripoveduje
skromno in mirno. Iz njenih besed se ne razbere, da je še ne dvajsetletnemu de-
koj po vojni, nazadnje pa sem se prestavila v Velenje. Od začetka je bilo hudo. Takšnega dela nismo Ijili vajeni, bilo pa ga je ogromno. Delali smo cele noči. Toda vedeli smo, da
Milica Podvratnik
kletu moralo biti takrat prav gotovo hudo, saj je vojna pobrala najlepša in najbolj brezskrbna mladostna leta. Res je, od takrat je minilo že trideset let. Toda spomini ostanejo.
»Ja veste,« nadaljuje, »potem so me Nemci zajeli in odpeljali v Celje, v Stari pisker. Vendar so me teden dni pred osvoboditvijo izpustili. Mahnila sem jo naravnost v Šoštanj. Tu sem potem delala na okraju, ki je bil ustanovljen ta-
moramo vztrajati, tako kot smo poprej.«
Milica Podvratnik je pridna in delovna še danes. Nikdar se ne bo na delovnem mestu na koga razjezila, ali pa pokazala kisel obraz.
Ko sem Milico vprašala kaj je njen konjiček, je odkritosrčno odgovorila, da ga sedaj nima več. Preprosto ga ne potrebuje. Ko pride iz službe, jo doma čaka I hiša in vrt, ki ga je I treba vedno kaj obdelo-
vati, včasih pa ji pride na obisk tudi vnučka. Tako ima vedno dovolj dela in le malo prostega časa za konjiček, če bi ga imela.
»Ampak vedno pa ni bilo tako,« pravi Milica. »Včasih sem se izredno rada ukvarjala s telesno kulturo in gojila kar vse športe. Po vojni sem sodelovala tudi pri RK, toda danes je že vse to za mano.«
Njen obraz, ki je ves nasmejan, ostaja drugače miren. Njen pogled pa se ob obujanju spominov zagleda v neko točko, ali pa se črne oči uperijo vame in me opazujejo. Toda ne radovedno, temveč samo kot človeka, s katerim kramlja in mu pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, svoje spomine.
»No, saj moje življenje ni nič posebnega. Vedno je bilo namenjeno le delu in družini. Ti dve stvari, pa če jih človek hoče uskladiti in
svoje dolžnosti opravljati v redu, pa tako in tako vzamejo ves prosti čas, kolikor ga še komu ostane.«
Tako je Milica Podvratnik zaključila svoje pripovedovanje, jaz pa sem jo vneto poslušala. Nisem ji še hotela naprej postavljati vprašanj, čeprav sem bila radovedna. Vsak človek še vedno rad obdrži kaj zase. Poleg tega pa so se v Milici ob najinem pogovoru vzbudili in oživeli spomini in nisem je hotela motiti v tihem premišljevanju.
NASA
ČEBLJALI SMO S PRVOŠOLCKI
Tiho in kar malce nemirno so drobili svoje korake proti šoli. Niso si še peli pesmice: »Prav vesel v šolo grem ...« Mnogi teh drobnih cicibančkov je še ne poznajo. Do šole, ki bo za njih postala novi svet, kjer bodo veliko lepega doživeli še več pa se naučili, so jih pripeljale mamice, očetje ali pa starejše sestre in bratje. Z nekaterimi pa so prišle njihove
L
DARJA PAJK
babice, saj so prav te marsikje največ časa posvetile svojim vnučkom. Vmes pa je bilo tudi nekaj »junakov«, ki so že prvi dan prišli kar sami. Pogumno so se pridružili starejšim u-čencem in napeto prisluškovali njihovim napovedim, kako je v šoli. Obenem pa so jim s svojo navzočnostjo hoteli povedati: »Tudi vi ste bili pred leti prvošolci in prav tako nebogljeni kot smo danes mi.«
Skoraj svi pa so se neprestano ozirali proti lepim vratom, skozi katera bodo hodili zdaj iz dneva v dan, iz leta v leto. Nestrpno so pričakovali, kdaj bo prišla njihova tovarišica, njihov tovariš. Tako radi bi ju
čim prej spoznali, da bi videli, kakšna sta. Ali bosta huda? Prav to sem vprašal dečka, ki je precej samozavestno stal ob svojem o-četu. »Če bomo pridni, že ne bo huda.« Nisem pričakoval, da se bo tako odrezal. Čebljali smo še z nekaterimi novopečenimi šolarji. Vendar se zaradi treme nikakor niso mogli razgovoriti. Neprestano so iskali rešitev v mamici ali očetu. Tako nam je s skupnimi močmi le uspelo zapisati kratek razgovor s tremi cicibančki, ki bodo obiskovali osnovno šolo Biba Ročk v Šoštanju.
DARJA PAJK nam je povedala, da je doma v Druž-mirju. V šolo bo hodila peš, čeprav ima že na hranilni knjižici dovolj denarja, da bi ji lahko mamica in očka kupila kolo. »Kolesa ji letos še ne nameravamo kupiti, ker je še premajhna in bi bili vsak dan preveč v skrbeh, da se ji na poti v šolo ne bi kaj pripetilo,« je dodala Dar-jina mamica. Darja pa je še povedala, da že zna šteti do 12 in tudi abecedo že zna napisati.
Še bolj kot Darja pa sta bila sramežljiva JASNA SREBRE in BORIS MAHNE; Jasna je prav tako iz Družmirja, Boris pa iz Ravn. »Vozil se bo z avtobusom,« je namesto Borisa povedal njegov oče. Boris pa nam je odkril, da šolski prostori zanj le ne bodo čisto novi. Tudi šolski predmeti ne. Saj je podobno kot drugi, tudi on obiskoval malo šolo. Jasni je moral priskočiti na pomoč očka. Sama pa je le povedala, da gre rada v šolo, ker se bo naučila pisati in brati. Šteti pa zna že do dvajset, zna pa se tudi že podpisati.
Še bi lahko čebljali, saj so prvošolčki vse bolj pozabljali na tremo in postajali vse bolj radodarni z besedami. Vendar so se od-
BORIS MAHNE
VOLITVE NA RUDNIKU
JASNA SREBRE
prla šolska vrata in pred njih so stopili učitelji. V tem trenutku pa jih res nismo mogli motiti. Danes, ko objavljamo te vrstice, so se verjetno že vsi privadili na novo življenje ter spoznali, da bo v šoli kljub domačim nalogam lepo. In zdaj si nekateri verjetno že pojejo: »Prav vesel v šolo grem, mnogo lepega že vem.«
V sredo, 12. septembra, bodo na velenjskem premogovniku volili organe u-pravljanja in organe delavskega nadzora, potem ko so za rudarski praznik podpisali samoupravni sporazum o združitvi sedmih temeljnih organizacij združenega dela v delovno organizacijo RL Velenje.
Na ravni delovne organizacije bo svet delegatov, ki bo imel 30 članov. Vsak član bo imel svojega namestnika. Svet delegatov TOZD kot organ odločanja in najvišji posvetovalni ter usklajevalni organ bo o-pravljal naloge, ki bodo skupnega pomena za vso delovno organizacijo. Tako bo med drugim odločal o temeljnih vprašanjih poslovne politike delovne organizacije, pristopu delovne organizacije k raznim
sporazumom in dogovorom z drugimi delovnimi organizacijami, o članstvu delovne organizacije v zbornicah in poslovnih združenjih, sklepanju pogodb o poslovno-tehničnem sodelovanju in o skupnem vlaganju z drugimi organizacijami združenega dela idr. Svet delegatov bo med drugim tudi sprejemal statut in druge splošne akte delovne organizacije, kratkoročne in dolgoročne načrte delovne organizacije, sanacijske programe TOZD in ukrepe za njihovo uresničevanje, enotna merila za delitev dohodka in osebnega dohodka v temeljnih organizacijah.
Na ravni delovne organizacije bodo imeli tudi 9-članski organ delavskega nadzora.
V vsaki TOZD bodo volili
delavski svet in organ delavskega nadzora.
Proces evidentiranja kandidatov so na rudniku končali do 25. avgusta. Kandidacijske liste so obravnavali aktivi Zveze komunistov v vseh temeljnih organizacijah, izvršni odbori sindikatov, mladinski aktivi. Obenem so o predlaganih kandidatih razpravljali po vseh samoupravnih delovnih skupinah. Po opravljenih zborih volivcev so na ponovni razširjeni seji predsedstva sindikata oblikovali dokončne liste, ki so jih do konca avgusta potrdili še delavski sveti temeljnih organizacij združenega dela. Zatem so kandidacijske liste izobesili na oglasne deske, da so lahko vsi zaposleni še enkrat dali morebitne pripombe. S 4. septembrom pa so zaključili kandidacijski postopek in javno razpravo, v sredo pa bodo kot smo že v uvodu zapisali, volitve.
možnosti
Do Raven pri Šoštanju se pride iz treh strani, iz topolške, gaberške in sredine Raven. Vasica leži na hribovitem predelu, obkrožajo pa jo gozdovi. Čeprav ljudje živijo odmaknjeni od mestnega vrveža, imajo svoje težave, s katerimi se vsak dan srečujejo. Ravenčani pa sc trudijo, da bi svoje življenje čimbolj zboljšali in olepšali.
Ravenčane najbolj tarejo neurejene ceste. Občinska cesta je dolga 6 kilometrov in je asfaltirana. Bilo je pred leti, ko so vaščani zbirali denar in na makadamsko cesto položili asfaltno preprogo. Z obnovljeno cesto se je za njih življenje zboljšalo. Zdaj imajo v Ravnah tudi mnogo več avtomobilov in drugih motornih voziil. V krajevni skupnosti Ravne pa je še vedno 14 kilometrov vaških cest, ki jih je itreba urediti. Krajevni skupnosti manjka za ureditev potrebnega denarja. V finančni zadregi so letos predvsem zavoljo tega, ker so lani uredili cesto od Rubina do Slivskega grabna in Obra. Ureditvena dela na tej cesti so krajevno skupnost stala kar 110 tisoč dinarjev. Ker toliko denarja niso imeli, so se morali zadolžiti, letos pa so se zato znašli v težavah. Pravijo, da bodo to krizo kljub vsemu prebrodili. Na novo so začeli pripravljati cesto iz Gaberk proti Ravnam in Pristavi. Prebivalci sami pomagajo s prispevkom in tudi prostovoljnemu dellu se ne izognejo. Del ceste bodo asfaltirali, preostali del, ki bo še naprej prašen, pa dobro popravili. Prebivalki sami so zbrali 80 tisoč dinarjev.
• DOHODEK LE OD PRODANEGA LESA
V Ravnah živi okoli 1000 prebivalcev, ki se pretežno
ukvarjajo s kmetijstvom in gospodarstvom. Kmetje se že modernizirajo in kupujejo potrebne kmetijske stroje. Najprej cenejše in tiste, ki jih najbolj rabijo. Nihče od kmetov se v Ravnah še ni v kmetijstvu specializiral in svojo kmetijo preusmeril. To je pri njih razumljivo, saj Ravne niso bogat kraj. Z leti pa se bo morda tudi v tej vasici razvila kakšna določena veja kmetijske dejavnosti, ki bo kmetom nudila večji zaslužek in boljše življenje na kmeti jah. V glavnem imajo pridelke s polja za lastne potrebe, z gozdarstvom pa si ustvarjajo dohodek.
• DA BI VOZIL AVTOBUS
V vas vodi asfaltirana cesta. Kl jub temu pa je javni prevoz slab. V njihov kraj pripelje dvakrat na dan šolsiki avtobus, ker ije v kraju štirirazredna podružnična šola. Starejši otroci pa moraijo na prašollanje v Šoštanj. Ravenčani želijo redno avtobusno zvezo s Šoštanjem, da bi se lahko v dolino vozili tudi delavci. Dosti je takšnih, ki imajo doma manjiše posestvo in so zraven tega še zaposleni. Zadovoljili se bi, če bi avtobus vozil v kraj dvakrat dnevno.
Ivan Stropnik, predsednik krajevne organizacije SZDL, je povedal, da so zahteve vaščanov po boljšem življenju vedno večje. »Se-
veda pa je željam in zahtevam težko ugoditi, če za to ni pogojev«, je dejal Stropnik. Kljub temu se v Ravnah trudijo, da bi uredili čimveč komunalnih pomanjkljivosti. Tako zdaj na Pristavi pripravljajo gradnjo skupnega vodovoda. S skupnimi močmi in zbranimi sredstvi bodo uresničili vsaj eno izmed želja.
Z AVTOBUSOM V ŠOLO
Osrednje šole v naši občini obiskuje tudi veliko učencev iz oddaljenejših krajev. Za vse te na šolah vsako leto organizirajo prevoz z avtobusi. Ravnatelji teh šol si zelo prizadevajo, da bi otroci na avtobuse
čakali čim manj časa, vendar jim vedno ne uspe urediti najbolj ustreznega voznega reda, ker avtobusna podjetja nimajo na voljo dovolj avtobusov.
Največ vozačev v občini ima osnovna šola Biba Ročk v Šoštanju. Približno 200 se jih vozi iz Velunje, Belih vod, Za vodenj. Za vse, razen za tiste učence, ki se vozijo iz Velunje, jim je uspelo zagotoviti časovno ustrezen avto-
bus. Šolarji iz Velunje, (s tem avtobusom se vozijo tudi učenci iz Plešivca, Graške gore, Gornjih Ravn) pa bodo prihajali v šolo uro pred začetkom pouka — ob pol sedmih. Mnogi izmed teh otrok imajo do avtobusa tudi poldrugo uro. Če poleg tega upoštevamo, da najbolj oddaljeni prihajajo domov ob petnajstih, pozimi morda še kasneje, je na mestu vprašanje, kako lahko ti učenci dosegajo takšne uspehe kot njihovi vrstniki, ki imajo do šole le nekaj minut.
Na osnovni šoli Miha '"Pintar Toledo v Velenju so
imeli v preteklem šolskem letu 80 vozačev, letos pa jih imajo 95, ker so v Skalah zaradi pomanjkanja učiteljev ukinili četrti razred, v Cirkovcah pa sta le še prvi in drugi razred. V tem kraju je letos premalo o-trok za ta dva razreda.
Poleg šolarjev pa se z avtobusom, ki pobira u-čence iz Plešivca, Škal, Hrastovca in Cirkovc, vozijo tudi odrasli. Zato ni čudno, da je bil ta avtobus bolj podoben škatli sardin kot pa prevoznemu sredstvu. Vse to so na šoli
upoštevali, ko so zahtevali dva avtobusa, v čemer pa so uspeli le v toliko, da bo isti avtobus opravil dve vožnji. Pri tem pa se postavlja več vprašanj. Ali bo vedno pravočasno pripeljal otroke v šolo, kako bo v zimskem času pa tudi kdaj drugič, če pride do o-kvare itd.
Ob tem naj še zapišemo željo otrok iz Cirkovc in Hrastovca, da bi avtobus vozil do konca asfaltirane ceste, ne pa tako kot zdaj, ko je obračal več sto metra vprej.
IVAN STROPNIK, predsednik krajevne organEza-cijc SZDL v Ravnah
V	Ravnah krajevna skupnost in krajevna organizacija SZDL vsa leta tesno sodelujeta in nerešena vprašanja skupaj rešujeta. Stropnik meni, da se lahko problemi na ta način hitreje in lažje rešujejo, če so sile združene in med posameznimi organizacijami ni razprtij.
V	Ravnah nimajo dobro razvite kulturne dejavnosti. Temu je vzrok, ker nimajo kulturnega doma. Ta pa je Ravnam vsekakor potreben. Tudi kmetje bi radi posedeli na kakšni kulturni prireditvi, se odpočili od napornega dela in razvedrili. V vasi je precej mladine, ki zavoljo tega nima ugodnih pogojev za organizirano delo.
TELOVADNICA SOLIDARNOSTI
IZGUBILI S FAVORITOM
Rokometaši Šoštanja so že v uvodni tekmi naleteli na ekipo Slovana v Ljubljani, ki se bo potegovala za_prvo mesto.
Ljubljančani, ki že vrsto let tekmujejo v zvezni ligi in imajo v svojih vrstah skoraj vse najboljše igralce iz vse Slovenije, so brez težav nadigrali novince v ligi.
Več kot 1000 gledalcev je v Šmartnem ob Paki prisostvovalo prvi tekmi domačega moštva v SNL in pozdravilo prvo zmago z rezultatom 3 : 0 proti moštvu Ljubljane.
Šmarčani so že v začetku prevzeli pobudo na igrišču in v prvem delu dosegli dva gola. Prvega je dal Prašnikar, drugega pa Kač. V nadaljevanju so imeli nekaj priložnosti tu-
Nogometaši Rudarja so v prvi tekmi novega prvenstva v slovenski conski ligi igrali neodločeno z novincem v ligi Tehnostrojem iz Ljutomera s 3:3 (1:1).
Po enakovredni igri v prvem delu, sta oba nasprotnika dosegla po en gol. v nadaljevanju so Velenjčani vodili že s
Letošnje državno prvenstvo v umetnostnem kotalkanju je bilo zelo skromno tako po u-deležbi, kakor tudi znanju nastopajočih. Sodelovalo je vsega 14 mladincev in članov iz štirih klubov, Oliinpije, Celja, Medveščaka iz Zagreba in domačega Rudarja.
Se največ sta pokazala Ve-lenjčana Mateja Štajner pri članicah in Milan Jurčič pri članih in zasluženo osvojila naslova državnih prvakov. Med
Pred dnevi je bilo v Kranju republiško prvenstvo v štafetah 3 X 100 metrov in 3 X 600 metrov za mlajše mladince in mladinke. Sodelovale so ekipe Olimpije, Triglava, Ljubljane, Velenja in Medvod.
V prvi prvenstveni tekmi slovenske ženske lige so roko-metašice Gorenja dosegle prvo zmago nad »ISTO« iz Cerknice. Kljub temu da so Velenjčan-ke bile boljše, so zmagale le s tesnim rezultatom 8:7 (6:1). Po
Košarkarji Elektre so v derb.vju kola izgubili z moštvom Ljubljane 67:61 (36:32). Kljub temu da so v začetku Soštanjčani vodili 15:10, so jih domačini kmalu ujeli in v nadaljeva-
šoštanjčani so v prvem delu bili enakovredni domačinom. Najprej so povedli z 2 : 1 in bili izenačeni do rezultata 5:5. V drugem delu igre pa so Ljubljančani povsem nadigrali borbene goste in dosegli visoko zmago 27:12 (10:6). Gole za Šoštanj so dosegli: Stvarnik 5, Štefan Kac in Prašnikar po 3 in Roman Kac.
di gostje, vendar rezultata niso spremenili. V zadnjih minutah je napadalec Kač postavil končni rezultat
Za Šmartno so igrali: I. Podgoršek, Kompan, Napotnik, Sitar, F. Podgoršek, A. Podgoršek, Kač, Hribernik, Prašnikar (Berdnik), Topčič, Omladič (Friš).
Z dvema točkama so Šmarčani na 5. mestu na lestvici.
3:1. Tri minute pred koncem pa so gostje dosegli kar dva gola in odvzeli domačinom točko. Gole so dosegli Kovačič, Softič in Carli.
Za Rudarja so nastopili: Fi-lipovič, Zlodej, Frangeš, Lipar, Nežmah, Zolger, Carli, Softič, Kovačič, Pasič, (Hanžekovič), Davič (Papež).
mladinkami pa je izstopala devetletna zagrebčanka Dubrav-čičeva, ki je premagala vseh osem konkurentk. Domačinka Božičekova pa je bila šesta. Organizacija je bila zelo dobra.
Prvo mesto so osvojili: mladinci: 1. Kavčič (Celje) 299,75. Mladinke: Dubravčič (Medveš-čak) 558,1, 6. Božiček (Velenje) 468,6. Člani: M. Jurčič (Velenje) 789,75 in članice M. Štajner (Velenje) 820,80.
Pri mladincih so v štafeti 3 x 100 metrov prvo mesto dosegli Velenjčani (Boris in Bojan Britovšek ter Zvone Hižar) 8:20,8. Mladinke pa so bile v štafeti 3 x 600 metrov druge za Olimpijo (Andreja Šverc, Irena Zem-ljak in Majda Potočnik).
priložnostih za dosego gola, domačinke niso izkoristile 5 sedemmetrovk, kar sedemkrat pa so zadele vratica.
Gole so dosegle: Zavolovšek 2, Urankar 3 ter Verdev, Mrav-ljak in Turnšek.
nju zmagali s 6. točkami razlike. Koše za Elektro so dosegli: Kristan 19, Polov-šak 17, Furst 12, Petek 8, Koren 3 in Dobovičnik 2.
Elektra je na 5. mestu s 14. točkami.
V Šoštanju, pri osnovni šoli Biba Ročk, z veliko vnemo gradijo telovadnico, ki naj bi bila zgrajena do občinskega praznika. Ko smo pred dnevi povprašali ravnatelja šole Matjaža Na-teka, kako napredujejo dela, nam je povedal, da so že v sklepni fazi in da jo bodo delavci Gradisa prav gotovo zgradili do začetka oktobra.
Telovadnica solidarnosti, tako se imenuje zato, ker so denar zanjo prispevali prebivalci in družbenopolitične ter delovne organizacije, bo veljala skupaj z o-premo 1,40 milijonov dinarjev. Obsegala bo 540 kvadratnih metrov (dolga bo 30 m, široka pa 18 m). Imela pa bo tudi poseben prostor za orodje.
Stroški gradnje so nekoliko višji kot so sprva predvidevali. To povečanje stroškov je zavoljo tega, ker se je v času graditve gradbeni material podraži. Zdaj jim primanjkuje še približno dobrih 20 milijonov starih dinarjev. Nekaj denarja bodo sicer še
V TOLMINU
Atleti Velenja so na kriteriju slovenskih mest II. skupine, ki je bilo v Tolminu, dosegli tretje mesto. Za zmagovalno ekipo Ptuja so zaostali le 4 točke in tako zapravili možnost za u-vrstitev v prvo skupino. To gre predvsem na račun nekaterih neodgovornih atletov, ki niso nastopili.
Velenjčani so zmagali v teku na 1500 metrov, Ho-
dobili, saj nekatere delovne organizacije v dolini namreč še niso izpolnile svoje obljube in prispevale svojega solidarnostnega zneska. Z nabiranjem preostalega manjkajočega denarja pa prav tako upajo, da ne bodo imeli težav, saj vendar gre za telovadnico solidarnosti.
Nekaj denarja so dobili tudi s prodajanjem značk, ki so jih v ta namen izdelali.
Največ denarja je prispevala krajevna skupnost Šoštanj — 400.000 dinarjev, TGO Gorenje 150.000, rudnik in elektrarna po 50 tisoč, temeljna izobraževalna skupnosti 40 tisoč, Ljubljanska banka, podružnica Velenje 60.000, občinska konferenca ZKS 15.000, občinska konferenca SZDL in občinski sindikalni svet prav tako po 15.000, sklad za negospodarske investicije pri občinski skupščini 50.000, tovarna usnja Šoštanj 30.000, osnovna šola Biba Ročk 50 tisoč itd. Posamezniki pa so doslej prispevali 12 tisoč dinarjev.
TRETJI
jan 4:07,6: v daljavi — Krofi 631; Hižar je bil na 300 m tretji 55,9; Pungart-nik prav tako tretji v teku na 100 m 11,9; štafeta 4 X 100 — Velenjčani tretji 45,7.
Vrstni red: 1. Ptuj 45, 2. Tolmin 42, 3. Velenje 41, 4. Koper 38,5, 5. Kamna Gorica 30, 6. Trbovlje 26, 7. Ravne na Koroškem 22.
V Velenju in bližnji okolici je bilo avgusta spet precej prometnih nesreč. Vozniki" največkrat ne upoštevajo prometnih znakov in predpisov, zelo nepazljivi pa so vozniki koles s pomožnimi motorji.
Na Šaleški cesti, pri odcepu za veleblagovnico Namo, je mopedistka FANIKA HEGE-DIS izsiljevala prednost vozniku osebnega avtomobila JOŽETU VERDELU, ki je vozil proti semaforjem. Ta je zaviral in zavil v desno, vendar je kljub temu trčil v mopedistko. FANIKA HEGEDIS je bila hudo poškodovana in so jo odpeljali v bolnišnico Slovenj Gradec, kjer je 31. julija umrla. Voznik kolesa s pomožnim motorjem ZDENKO LAH je na cesti II. reda v Saleku nenadoma obrnil, brez da bi nakazal spremembo smeri. Takrat je z osebnim avtomobilom pripeljal KAREL STRAHOVNIK in trčil s sprednjim delom avtomobila v ogrodje kolesa. Kolesarja je vrglo na pokrov motorja in je z glavo udaril v vetrobransko steklo ter ga razbil. Poškodovan je bil po glavi in nogah. V Paki pri Velenju je IVAN FLIS ustavil osebni avtomobil na desni strani ceste, ker je sopotnica vprašala za smer ceste. Takrat pa je za njim pripeljal MILAN PENEZIC in se je VERDEV, ki je močno zaviral. "Tovornjak je zaradi neprimerne hitrosti in spolzke ceste zaneslo na levo in je z zadnjim delom udaril v osebni avtomobil. Iz Slovenj Gradca je pripeljal MILAN PENEZIC in se e VERDEV zaletel še v sprednji del njegovega tovornjaka. Na vseh treh vozilih je gmotne škode za okoli 40 tisoč dinarjev. Lažje poškodovana pa sta bila sopotnica BARBARA FLIS in voznik MARTIN VERDEV. RAJKO PRAZNIKAR se je v Velenju na Kidričevi cesti z osebnim avtomobilom v križišču postavil čisto na levo stran cestišča in s tem preprečil neovirano vožnjo VIKTORIJI KREGAR, ki je pripeljala iz Tomšičeve ceste. Zaradi tega je prišlo do trčenja. Kolesar JAKOB BRAClC se je pripeljal s kolesom iz Pesja proti Prelo-gam. Ko je pripeljal v bližino
železniškega nadvoza je izgubil ravnotežje in padel. Na srečo se je le lažje poškodoval. Težjo prometno nesrečo je v naselju Salek povzročil voznik motornega kolesa MILAN REDNAK, ki je nenadoma zavil preko ceste in se hot^l z motornim kolesom obrniti na vozišču. Takrat je proti Velenju pripeljal z osebnim avtomobilom CE 500-28 JOŽE CVIKL. Čeprav je močno zaviral je zadel motorista bočno s sprednjim delom osebnega avtomobila. Tega je vrglo na pokrov prtljažnika in je bil zaradi tega težje poškodovan. Tudi RADO GLUSIC, ki se je peljal v osebnem avtomobilu, je dobil telesne poškodbe. V križišču Šaleške ceste v Velenju je voznik kombi-ja MB 209-45 IVAN STRASEK izsiljeval prednost vozniku JANEZU GUBENSKU in se je bočno zadel v levo stran njegovega avtomobila. Pri nesreči sta oba voznika ostala cela, njuni vozili pa sta bili poškodovani in znaša gmotna škoda 4 tisoč dinarjev. Po levem voznem pasu Šaleške ceste v Velenju je DORICA ARBEITER vozila osebni avtomobil MB 544-51, pred odcepom na parkirišče pri občinski skupščini pa je s smerokazom naznačila, da bo zavila nadesno. Takrat pa je vzporedno z njo pripeljal poltovornjak VINKO GORI-CAN. Močno je zaviral, vendar trčenja ni mogel preprečiti in je zadel v desni zadnji blatnik osebnega avtomobila, ki ga je vozila ARBEITER JEVA. Do prometne nesreče je prišlo tudi 25. avgusta na cesti, ki vodi proti pokopališču v Podkraju. Mopedist FERDINAND MAU-RER je vozil iz Podkraja proti Velenju za tovornjakom, ki je peljal bolj po levi strani. Obema nasproti pa je z osebnim avtomobilom KR 384-34 pripeljal BOGOMIL PRACEK. Voznik tovornjaka se je s svojim avtomobilom izognil na skrajno desno stran, mopedistu pa tega ni uspelo storiti in je zadel v nasproti vozeči osebni avtomobil. Na srečo ni bil nihče poškodovan, manjše odrgnine so nastale le na osebnem avtomobilu.
ZMAGA GORENJČANK
DERBY V LJUBLJANI
ZAHVALA
Ob bridki izgubi dragega moža in očeta
KARLA TRUNKLA
se iskreno zahvaljujemo sorodnikom, sosedom, znancem in sodelavcem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence in cvetje.
Posebna zahvala rudarski godbi iz Velenja, pevcem, gospodu župniku ter za poslovilne besede Milošu Volku in Viktorju Kojcu.
Žalujoči: žena in sinova z družinama
JURČIČ IN ŠTAJNERJEVA
NAJBOLJŠA
REPUBLIŠKI NASLOV VELENJČANOM
ZAHVALA
Ob boleči izgubi našega dragega očeta, starega očeta in tasta
KARLA ŠILIHA
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so z nami čustvovali in v teh težkih trenutkih pomagali. Posebna zahvala medicinskemu osebju internega in kirurgičnega oddelka bolnišnice Slovenj Gradec za ves trud v času njegovega zdravljenja. Lepa hvala govornikom Janku Zevartu, Ivu Gorogran-cu in Cirilu Grebenšku za poslovilne besede ter pevcem in godbi.
Najlepša hvala vsem, ki ste darovali vence in cvetje ter vsem, ki ste nam izrazili sožalje in pokojnika številno spremljali na zadnji poti.
Žalujoči: hčerka Mara in Metka, sinovi Kari in Jože z družinami
Komisija za KAJUHOVO NAGRADO Skupščine občine Velenje po 7. členu odloka o Kajuhovi nagradi (Uradni vestnik Celje, št. 51/65-548) razpisuje
NATEČAJ
za Kajuhovo nagrado za leto 1973
i.
Kajuhovo nagrado je možno doseči za nesebično, ustvarjalno, umetniško, strokovno in organizacijsko delo, ki ga posameznik, društvo ali sekcija opravlja in dosega rezultate, ki so drugim
Področje dejavnosti je kakršnokoli prostovoljno družbeno delo, usmerjeno vzgoji in družbeni aktivnosti.
II.
Kajuhovo nagrado more doseči posameznik, kakor tudi društvo ali sekcija, ki se z obsegom in kvaliteto dejavnosti odlikuje.
Izjemoma se za izredne in edinstvene stvaritve ter zasluge za dobrobit občine podeli Kaju-hova nagrada tudi občanom drugih občin.
III.
Nagrade bodo podeljene na svečani seji Skupščine občine Velenje ob proslavi občinskega praznika.
IV.
Predloge kandidatov pošljejo občinska vodstva organizacij in društva Skupščini občine Velenje — komisiji za podelitev Kajuhovih nagrad za leto 1973 15 dni po objavi natečaja.
Predsednik komisi je za podelitev Kajuhovih nagrad Drago TRATNIK, s. r.
InesrečeA
ZAČETNA ZMAGA VŠMARTNEM
SKROMEN ZAČETEK
rredništvo in uprava Velenje, Titov trg 2, poštni predal 89, telefon (063) 85-087 • Redakcija: Ljuban Naraks (glavni in odgovorni urednik), Stane Vovk, Hilda Vrhovšek in Rudi Zevart • Časnik izdaja organizacija SZDL občine Velenje • Kot štirinajstdnevnik »Šaleški rudar je izhajal do 1. januarja 1973 • List izide vsak petek • Cena je 1 dinar • Letna naročnina je 40 dinarjev • Za inozemstvo 65 dinarjev • Tekoči račun št. 50740-533-678-55263 pri SDK Velenje • Rokopisov in fotografij ne vračamo • Tisk in klišeji aero, kemična in grafična industrija Celje • List je oproščen temeljnega prometnega davka na podlagi mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 421-2/72).
Franc Turnšek je preganjal ženinega prijatelja Franca Strojanška, ta pa ga je v spopadu zabodel v srce
Vsak pogreb je žalosten. Toda pogreb, ki je bil prejšnji četrtek 30, avgusta pri Andražu, je še posebej pretresel okolico. Pokopali so namreč človeka, ki je umrl nasilne smrti, očeta treh mladoletnih otrok, delavca v njegovi največji ustvarjalni moči, dobrega soseda in zvestega prijatelja.
Franc Strojanšek (na sliki) je zabodel Turnška in odšel na delo
Pokopali so Franca Turnška, starega 33 let, ki ga je v ponedeljek 27. avgusta zvečer zabodel v srcc od njega nezaželen in nevab-ljen gost v hiši — Franc Strojanšek z Dobrovelj nad Braslovčami.
»Bil je tak človek, da ga je treba iskati. Bil je varčen in priden in lepo je skrbel za otroke. Glejte, še dopusta si ni privoščil, pač pa je šel delat, da bi bila družina na boljšem.« Tako je govorila Aiojzija Rudnik, podobno pa smo slišali tudi od drugih ljudi v soseščini. In nimamo razloga, da ne bi verjeli.
• Kako se je zgodilo
Tistega usodnega dne so pri Turnškovih bili vsi zdoma.
»Mož je v Poljčah pri Braslovčah vozil hmelj za kombinat, jaz z otroki pa sem pri sosedp Ivanu Du-šiču pomagala nabirati hmelj,« je pripovedovala pokojnikova žena Viktorija Turnšek. »Zvečer sem šla prej domov zaradi opravkov, otroci pa so še ostali na večerji pri sosedu.«
»Kdaj jc prišel Strojanšek?«
»Okrog 20.15.«
»Zakaj ?«
»Prinesel mi je rezervno os za moped. Kupil jo je v Gornjem gradu, ker se drugje ne dobijo. Tudi prej je že prinesel os.«
»Se že dolgo poznata?«
»Poznava se iz tovarne Garant na Polzeli, kjer sva oba zaposlena.«
»Je že dolgo zahajal v vašo hišo?«
»Že več kot eno leto.«
•	Ženin prijatelj se je skril
v shrambo
Slišali smo, da je Strojanšek posedal v kuhinji, kjer ga je Turnškova bojda postregla s pivom. Prav v tistem času pa se je iz Poljč vrnil mož, ki je bil na Strojanška že dalj časa ljubosumen in ga je svoj-čas tepel že s kosiščem, ko ga je našel pri hiši. Tudi ob neki drugi priložnosti v Podvinu je Turnšek Strojanška že napadel. Ni namreč mogel trpeti, da se druži z njegovo ženo. Tudi to, da skrbi za ženin pony moped ga ni pomirilo.
Strojanšek se je tega zavedal tudi tisti večer." Zato se je potem, ko je prišel mož in začel ropotati ob vhodu, skril v shrambo zraven kuhinje. Toda mož je očitno vedel, da je Strojanšek pri hiši, čeprav je tudi tokrat svoje motorno kolo spravil kar v bližnjem gozdu.
»Najbrž je slišal, da sva sc pogovarjala,« je povedala žena.
•	Snopad se je začel v hiši
Viktorija Turnšek je povedala, da je prišel mož s kolom v hišo in se začel razburjati. V kuhinji sta sc potem pri štedilniku z nezaželenim gostom tako spoprijela. Nato sta se spravila ven in tam nadaljevala, potem pa se zapodila še dol po polju. Takrat je bila že tema.
Turnškova je povedala, da ga ni zabodel pri hiši, pač pa se je Strojanšek vrnil in dejal:
»Pojdi pogledat, najbrž sem ga pičil z nožem.«
Povedala je tudi, da jc slišala, kako kliče njen mož soseda Janeza na pomoč. Dušičevi so oddaljeni kakih 300 metrov.
Stopila je po baterijo in vtem je že prišel sosed.
Skupaj so šli Turnška iskat in ga našli kakih sto metrov od hiše. Ležal je na hrbtu in bil je ves krvav. »Pusti me pri miru, ne morem dihati,« je še dejal ženi.
Sosed Dušič je povedal, da je slišal klice v svoje stanovanje, tudi odzval se je.
»Janez!« je vpil sosed.
»Kaj je,« mu je odgovarjal v temo.
Po tretjem klicu je postalo vse tiho. Potem je Turnškov sin, otroci so bili še pri Dušičevih, še sam prosil, naj gre pogledat, kaj se je zgodilo. Dušič je skočil na moped in potem, ko so našli močno ranjenega Turnška, poklical še sosede Jelenove.
Ustavili so tudi nekega voznika s Polzele (Kome-lov), naložili Turnška in ga hitro odpeljali v celjsko bolnišnico. Dušič je šel zraven. V bolnišnici so Turn ška takoj operirali, vendar je okrog 22. ure podlegel. Imel je namreč prebodeno srce.
• Strojanšek se je mirno odpeljal
Ko jc Turnškovi ženi povedal, da je njenega moža pičil z nožem, se je Franc Strojanšek lepo mirno odpeljal s svojim motornim kolesom. Šel jc delat v tovarno Garant, kjer je bil v nočni izmeni. Po končanem delu pa se je odpeljal domov na Dobrovlje in šel spat.
UBOJ PRI ANDRAŽU
V postelji so ga našli tudi varnostni organi, ko so prišli naslednji dan opoldne po njega. Pod vzglav-jem so našli njegov nož z blizu 20 centimetrov dolgim rezilom. Strojanška so aretirali in ga odpeljali v celjske zapore.
Preiskovalni sodnik ga ni mogel takoj zaslišati, ker se je poslužil pravice, da bo zraven njegov odvetnik. Sicer pa potem Strojanšek dejanja niti ni zanikal.
»Zabodel sem ga že pred hišo, potem pa je Turnšek še bežal,« je povedal in dodal, da ni mislil, da ga je tako hudo zadel. Zdaj mu je žal, vendar jc že prepozno. Sedaj bo imelo besedo sodišče in bo za krvavo dejanje tudi izreklo primerno strogo kazen.
• Turnškovi in Strojanšek
Turnškova hiša pri Andražu 139 je kar solidna stara hiša, stoji pa bolj na samem ob cesti Polzela— Velenje. Franc Turnšek in Viktorija sta se vzela in si obljubila zvestobo že pred 13 leti, ko sta oba imela šele okrog 20 let. Njun zakon je bil kaj hitro obdarovan z otroki — dobili so zaporedoma dva fantka in
deklico. Otroci so sedaj stari deset do trinajst let.
Turnškovi nimajo dosti zemlje, menda samo 38 a-rov. Zato sla bila oba zakonca zaposlena. Franc je delal v Gorenju, kjer je bil šofer viličarja in je zaslužil okrog 180.000 starih dinarjev na mesec. Tudi žena je bila zaposlena. Kot nekvalificirana delavka je delala v polzelski tovarni pohištva Garant. Pri hiši sicer ni bilo izobilje, toda lahko so še kar dobro shajali, kakor pač shajajo številne delavske družine.
Družinsko srečo pa je zadnji čas začelo ogrožati prijateljstvo Turnškove žene s Franccm Strojanškom, s katerim sta se poznala iz tovarne. Strojanšek je bil še samski, živel pa je vi soko na Dobrovljah. Turn-šku se jc zdelo, da poznanstvo njegove žene s Strojanškom presega običajne tovarniške odnose, zlasti še, ker je hodil na njegov dom v njegovi odsotnosti. Bil je ljubosumen.
Zato je prišlo do tistih napadov v Podvinu in na domu že v lanskem letu. O tem prijateljstvu in obiskih se je vse bolj šušljalo tudi v okolici. Čeprav sta tako žena kakor tudi Strojanšek vedela, da mož teh obiskov ne mara, je Strojanšek še dalje zahajal v
hotel
Gostinsko podjetje PAKA Velenje
obvešča in priporoča
PRIDITE POGLEJTE IN POVEJTE ŠE DRUGIM
V baru hotela PAKA nov barski spored, ki bo zadovoljil vaš okus!
hišo. Viktorija je sama povedala, da je bil pri Turnškovih pred tem tudi v petek 24. avgusta in to samo četrt ure. Otroci so takrat pri sosedu gledali televizijo. V hišo pa je zahajal že več kot eno leto.
Preiskava in glavna obravnava na sodišču bosta nedvomno ta tragični dogodek podrobno osvetlili. Tedaj bomo poročali tudi o sodbi.

•	SOBO V VELENJU ali bližnji okolici nujno potrebujeta dijaka srednje tehniške šole. Jože Crešnik, Jenkova 6/24, Velenje.
•	HISA, vseljiva, s sadnim vrtom, v bližini šmartnega ob Paki, ugodno naprodaj. Hiša je primerna za stanovanje Obrtnika, vikend ali počitniški dom. Informacije: Velenje, Staneto-va ul. 15.
•	Pozor! PO UGODNI CENI PRODAM motorno kolo Tomos T12. Zelo dobro ohranjen. Vlado Suster, Šoštanj, Heroja Gašperja 1.
•	Iščem žensko za varstvo leto in pol starega otroka na domu, od 8. do 12. ure. Inž. Drago Sulek, Velenje, Šaleška 2/b.
Darila za krvodajalce
Krvodajalci iz velenjskega rudnika so se v začetku avgusta zbrali in kot vsako leto proslavili svoj praznik.
Letos je bil ta še sloves-nejši kot prejšnja leta, saj mineva 20 let odkar imajo na rudniku organizirano prostovoljno (krvodajalstvo. Člani te organizacije združenega dela so med najbol jšimi in najaktivnejšimi v tej človekoljubni akciji.
Na proslavi so izročili praktična darila 39. krvodajalcem, ki so darovali kri že več kot 15-krat. Rudniški sindikat je za vse, ki so se udeležili te proslave, pripravil večerjo, vsi pa so se ob zvokih harmonike tudi zavrteli.
t-	IIHII M^ll II
• MESA DOVOLJ — VENtJAR NE V MESNICAH — Težava, ki jo poznajo naše jugoslovanske gospodinje, ni tuja niti gospodinjam preko Atlantika, zahteve po mesu so na svetovnem tržišču mnogo večje od ponudb. Mesarji najdejo rešitev le v podražitvah mesa v maloprodaji. V Ameriki manjka mesa zaradi zamrznitev cen. Kot mi, tako se bodo morali tudi Američani do takrat, ko bo v mesnicah premalo mesa, zadovoljiti z vegetarijansko hrano, ki je povrhu vsega še zdrava. Ameriški živinorejci že zdaj vodijo živino do velikih potrošniških središč, računajoč, da bodo sredi septembra odmrznile cene mesu. • PO NERETVI DO MORJA — PLAZ IN KUPCEV — Ob Neretvi je dosti proizvajalcev sadja in zelenjave. Dobre kupce so našli med kopalci na plažah
v hližini izliva Neretve S čolni nlnvpin V7flnl7 rpkp in nn ntnioh nh mnrin nrnHoi^in	n.l^nilrn rti...;: ----- vnrl/.«/.Mi.l ...t... .......1..	*---1: 1.......: ... __„i„„4.: -----s„---. : ..	- I ■
vidimo na sliki, sta krenila na dolgo pot od Osla do Kobenhavna. Računata, da bosta v šestih dneh prispela na cilj.