XVI. Številka 6. SLOVENSKI PRAVNIK. Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani, Odgovorni urednik: Di DANILO MAJARON. V LJUBLJANI. Natisnila ,,Narod na Tiskarna". 1900. VSEBINA. —*&<— 1. A. Leveč: Povabilo radi obnovitve pretrganega postopanja . . 161 2. Sklepi shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic . . i64 3. Pravna znanost................169 4. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K razlagi §-a 34. zakona od 28. julija 1889 št. 27. drž. zak. glede na obveznosti bratovske skladnice nasproti zdravnikom............174 b) Pogodba radnje za plaču..........179 c) Ali je izpodbojno tožbo, naperjeno proti zvršilnim dejanjem, pristojno zvršilno sodišče (§ i7. zvrš. r.)? — Razlika med izpodbojno in oporečno tožbo (§ 37. ibid.) — K razlagi §-a 104. jur. n.........181 d) Ako se pridrži lastnina na kupnem predmetu do popolnega poplačila kupnine, to ne nasprotuje določilom o kupni pogodbi in se s tem tudi ne izogne določilu § 2. zakona o obrokih..........i85 e) Po čem je odmeriti notarjevo nagrado za revizijo pri- stojbinskega izkaza ?...........187 Kazensko pravo. a) Pravilno objavljena uvozna prepoved (§ 5. zak. od 29. februvarja 1880. 1. št. 35. drž. zak. in § 45. zak. od 24. maja 1882. 1. št. 51. drž. zak.) je takoj pravno-obvezna, tudi glede malega obmejnega prometa . . 187 b) O pojmu poobrtnega in ponavadnega oderuštva in o dobi zastaranja............. 189 5. Razne vesti .............'.. 191 Slovenski Pravnik. Leto XVI. V Ljubljani, 15. junija 1900. Štev. 6. Povabilo radi obnovitve pretrganega postopanja. Spisal c. kr. dež. sod. svetnik A. Leveč. Postopanje, pretrgano vsled smrti stranke, katere ni zastopal niti odvetnik, niti kaka druga za pravdo pooblaščena oseba, se po §-u 155. civ. pr. r. lahko na ta način zopet obnovi, da predlaga nasprotnik sodišču, pri katerem je pravna stvar ob smrti umrle stranke tekla, povabilo njenih pravnih naslednikov- Na ta predlog je povabiti pravne naslednike na obnovitev postopanja in —¦ če se pretrganje ni zgodilo v teku kakega roku — ob enem na razpravo v glavni stvari ali na nadaljevanje te razprave. Ce k naroku ne pride nikdo povabljenih pravnih naslednikov, tedaj mora sodišče, če je trditev glede pravnega nasledstva dovolj izkazana, izreči na nasprotnikov predlog s sklepom, da smatra postopanje po pravnih naslednikih umrle stranke obnovljenim (§• 156.). Ako pa povabljeni pravni nasledniki ali nekateri pridejo k naroku in oporekajo dolžnosti vstopiti v pravdo, odloči o tem sporu sodišče po ustni razpravi (§ 167.). Razprava o glavni stvari se more začeti v obeh slučajih šele po razglasitvi sklepa, ki izreka dolžnost obnovitve postopanja. Iz vsebine besed v 3. odstavku §-a 155.: ».....sme nasprotnik tudi predlagati.....povabilo« izhaja, da je povabilo radi obnovitve postopanja le fakultativno sredstvo, da se pravni nasledniki prisilijo stopiti v pravdo. Nasprotnik ima tedaj prosto pot: ali hoče doseči obnovitev postopanja potom povabila ali pa po predpisu §-a 164. civ. pr. r. Po le-tem predpisu bo nasprotnik gotovo ravnal takrat, kadar je pristojno razpravno oblastvo že pravomočno rešilo vprašanje o pravnem nasledstvu; kajti neumestno bi bilo, da bi nasprotnik, ko lahko izkaže že dognano pravno nasledstvo (§ 164), po ovinku poli 162 Povabilo radi obnovitve pretrganega postopanja. vabila in posebnega postopanja vsled povabila to iskal, kar bi se mu že moralo dovoliti na goli predlog po smislu §-a 104. Drugače pa je, če so tu šele dedne izjave ali. celo nasprotujoče si dedne izjave. V tem slučaju nasprotnik še ne more natančno presoditi, proti katerim, za pravne naslednike se izdajajočhn osebam bi mogel vspešno nadaljevati pravdo. Tedaj je za nasprotnika jako dobro to povabilo pravnih naslednikov; ker je namreč v postopanju o povabilu odločiti, ali so pravni nasledniki dolžni ali ne, stopiti v pravdo, ta odločitev pa je odvisna od tega, če je pravno nasledstvo dovolj izkazano, zato se razmotriva v vmesnem, vsled povabila nastalem sporu vprašanje o pravnem nasledstvu in na podlagi izida tega razmotrivanja razsodi se o predlogu nasprotnika.1) Namen, ki ga ima zakon s »povabilnim postopanjem«, je torej očividno ta, da zamore nasprotnik umrle stranke pravdno postopanje v tir spraviti že tedaj, ko se razpravno oblastvo še ni končno izreklo o pravnem nasledstvu; to postopanje torej hoče pospešiti pravdno postopanje. Iz navedenega izhaja, da povabilo oseb, ki so se šele oglasile za dediče, ni le možno, kakor pravijo motivi (str. 256. uradne izdaje), ampak se vrši praviloma; kajti če je glede pravnega nasledstva že pravomočno odločeno, tedaj je pova-bilno postopanje, kakor rečeno, popolnoma odveč in bi le-to ne pospeševalo, kakor bi moralo, ampak le zavlačevalo. Celo tedaj, kedar je upravičenost k dedni izjavi in torej pravno nasledstvo brezdvomno, ni umestno povabilo na obnovitev, ampak je umestna le obnovitev postopanja po smislu §-a 104. ') Motivi (str. 256 uradne izdaje) pravijo sicer, da zadostuje za izkazilo pravnega nasledstva, če so osebe, ki jih je povabiti, prepodale svoje dedne izjave. Toda če bi že prepodaja dedne izjave ustanovila dolžnost vstopiti v pravdo, potem bi bilo povabilno postopanje pač odveč, ker bi se potem dalo postopanje na dokaj preprostejši način obnoviti po §-u 164. Po našem mnenju znači zakonov izraz „Bescheinigung der Rechtsnachfolge" pač nekoliko več in mora pravdno sodišče presojati tudi dopustnost in zakonitost dedne izjave, osobito tedaj, kedar so radi nesprejetja dedne izjave vloženi pravni leki. Več nego presojati, ali dedna izjava ustreza zakonovim določilom, pa pravdno sodišče seveda ne sme storiti. Povabilo radi obnovitve pretrganega postopanja. 163 Zato mislimo tudi, da povabilno postopanje ni prikladno v slučajih, kadar se postavi po §-u 811. obč. drž. zak. zapuščini umrle osebe skrbnik, ali postavi stranki, ki za pravdo nezmožna postane, zakonit zastopnik, ali imenuje namesto umrlega zakonitega zastopnika nov zastopnik (§ 158.), ali ako nujnost pravdne stvari zahteva, da se po §-u 8. civ. pr. r. pravdno nezmožni stranki postavi skrbnik. Kaj naj se v takih slučajih razpravlja v vmesnem sporu? Tu ni rešiti nikakega pravnega vprašanja, kakor pri povabilu pravnih naslednikov. Ce je izkazano, da je zastopanje upravičeno in da je tako tudi prestal vzrok pretrganja, potem so s tem dani vsi pogoji, da se ugodi predlogu na obnovitev postopanja po §-u 164. Pripomnja 2. k obrazcu št. 26 uradne knjige obrazcev, ki govori o povabilu pravnih naslednikov, pa pravi: »Obrazec je tudi rabiti, če se je postavilo zapuščini skrbnika po smislu §-a 811. obč. drž. zak.« Pasus se bo potem glasil: »Ako je zadostno izkazana upravičenost ... k zastopanju« i. t. d. In Trutter trdi v svojem sistemu, str. 238., da nasprotna stranka v slučajih §-ov 155. in 158. civ. pr. r. lahko predlaga tudi povabilo kuratorja, zakonitega zastopnika ali novega zakonitega zastopnika. Toda ti pouki pa se nam ne zde umestni. V teh slučajih namreč nasprotnik lahko ali sam dobi dotični imenovalni sklep v roke na pr. pri postavljenji skrbnika, ali izposluje prepis le-tega (§ 288. opr. r.), ali pa predlaga, da se preskrbi dotični akt in torej lahko izkaže ali popolnoma dokaže, da je prestal vzrok pretrganja. Zakon tudi nikjer ne govori o povabilu zapuščinskega kuratorja, pač pa določa § 164., da morata potem, ko se postavi zapuščinski kurator po §-u 811. obč. drž. zak. ali iz drugih razlogov, izposlovali obnovitev postopanja bodisi kurator, bodisi nasprotnik po določilih navedenega paragrafa. Odst. 3. §-a 158. pravi sicer, da more tudi nasprotnik predlagati povabilo zakonitega nasprotnika stranke, ki je za pravdo nezmožna postala, ali povabilo novega zakonitega zastopnika; toda radi neumestnosti takega postopanja se po našem mnenju ta zakonita dopustnost pač ne utegne uporabiti. Tudi naša komentatorja Neumann (str. 423.) in Fiirstl (str. 247.) prav spoznavata neumestnost navedenega zakonitega 11* 164 Sklepi shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic. določila (§ 158. odst. 3.), se nanj ne ozirata, ampak pravita — tako tudi uradni formular št. 28. — naj nasprotnik samo po §-u 164. izposluje obnovitev postopanja proti zakonitim zastopnikom. Nemški državni civilno-pravdni red, po katerem so posneta določila o pretrganji in obnovitvi postopanja, nima v odnosnem §-u 219. nikakega, odstavku 3. §-a 158. civ. pr. r. podobnega predpisa. Le-oni se glasi proti koncu: »....., teda se s postopanjem pretrga, dokler zakoniti zastopnik ali novij zakoniti zastopnik ne obvesti nasprotnika, da je postavljen za zastopnika, ali dokler nasprotnik zastopniku ne naznani, da namerava postopanje nadaljevati.« S tem naznanilom je po §-u 191. drž. civ. pr. r. seveda moči združiti povabilo, toda to ni povabilo na vmesni spor, ampak povabilo na razpravo o glavni stvari. Sklepi shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic. (Konec.) IV. Sklepi glede odmerjanja stroškov. (Poročevalec dr. A. AVeishut.) Zbor odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic izjavlja: 1. Kedar se odvetnikom določajo stroški, se posebno na višjih instancah le izjemoma ozira na eksistenčne pogoje stanu; mnogi sodniki ne upoštevajo prememb, ki so nastale z novim postopanjem tudi v odvetnikovem delovanju. Ako se odmerja nagrada le na podlagi časa, ki se na razpravi prebije, ne more biti njegov težavni in odgovorni posel nikoli primerno poplačan. Temveč vpoštevati je poleg pripravljanja in režije tudi dolgotrajne študije, skrb za starost, invaliditeto ter rodbino, in ozirati se je na splošno stališče odvetništva. 2. Delu avstrijskih odvetnikov se popolnoma neutemeljeno odreka skoraj vsaka cena, kajti zneski stroškov, ki so se doslej določali v pravdah za velike svote ali zelo važne življenj- Sklepi shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic. 165 ske interese, se zelo razlikujejo od onih, ki se v drugih kulturnih deželah določajo po zakonu ali pa po običaji. 3. Intervencijo odvetnika je v vsakem slučaju pripoznati, da je za iskanje pravice potrebna. Stroški se smejo, češ da za primerno iskanje in hranjenje pravic niso potrebni, le črtati, ako je moral odvetnik nepotrebnost pravdnega in eksekucijs-kega dejanja uvideti že tedaj, ko je dejanje vršil. 4. Stalna delegacija naj razmotriva, kako bi se razširila pristojnost odborov odvetniških zbornic za odmerjanje stroškov. Gledati je, da se razveljavita dvorni dekret od 4. oktobra 1833 zb. pr. zak. št. 2633 in čl. V. uvodnega zakona k civilnopravdnemu redu, v kolikor more tudi stranka predlagati likvidiranje odvetniških pristojbin. 5. Stalna delegacija naj deluje na to, da stroškov ne bo odmerjal sodnik. V to svrho je treba, brez kvare za pravico prostega dogovora glede stroškov, gledati, da se doseže odvetniški pristojbinski red za sporne stvari oziraje se na sklep zbora odposlancev iz 1. 1897. in v sporazumljenju z zastopniki odvetniškega stanu. 6. Nezakonito in nepravično je, če se stroški predlogov ne pripoznavajo radi tega, ker se dajo le-ti združiti, in če se ne ozira na razloge za zakonito dopuščeno ločitev zahtevkov, katero utemeljujejo v mnogih slučajih jako važni, čeprav ne vedno očividni interesi strank. 7. Vsak odvetnik je upravičen podati svojo likvidacijo stroškov v dveh izvodih, in sodišče je dolžno odvetniku vrniti drugi izvod, iz katerega je razvidno, kako se je odmerilo. V. Sklepi glede delokroga odvetnikov. (Poročevalec dr. J. Ofner.) Zbor odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic izjavlja: 1. Ne strinja se s častjo odvetniškega stanu, da se izključuje njegovo posredovanje na katerem koli polji pravo-varstva. To nasprotuje občni pravici zastopanja, ki jo daje odvetnikom § 8. odvetniškega reda, in je ob jednem na kvar prebivalstvu, ki išče pravic. 166 Sklepi- shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic. 2. Treba je zahtevati, da se odvetniki pripuščajo k obrtnim sodiščem in tudi da bodo vsi v imenik vpisani zagovorniki mogli neomejeno zagovarjati v vojaškokazenski pravdi. 3. Pravico zastopanja po odvetniku v upravnem postopanju je priznati v največji meri in za važnejše vrste stvarij, posebno za pravne pomočke je ustanoviti prisilno odvetniško zastopanje. 4. Predno se upravno postopanje popolnoma preosnuje, je treba skrbeti, da se pravica zaslišanja v obče prizna, da se vzlasti strankam in odvetnikom dovoli pregledati vse spise, da bodo odločbe političnih oblastev obrazložene in da se bodo, kadar stranko zastopa odvetnik, temu dostavljale. Dokazovanje naj se omogoči s tem, da se upravnim oblastvom naloži, naj uradoma naprosijo sodišča za provedbo ponudenih relevantnih dokazov po pričah in zvedencih. 5. Pravno oskrbovanje državnega premoženja in drugih, glede zastopanja jednako postavljenih imovin naj se izroči odvetnikom, namestu iinančni prokuraturi. 6. V stvareh, za katere je v sporih predpisano zastopanje odvetniško, naj bodo upravičeni zastopati tudi v izvršilnem postopanju le odvetniki, v izvenspornem, zlasti zem-ljiškoknjižnjem postopanju pa odvetniki in notarji. 7. Ker se odvetniki po svojem poklicu usposobijo upravljati tuje premoženje, zato je vse odvetnike vpisati v imenik prisilnih upravnikov. 8. Ker so odvetniki sposobni upravljati premoženje in ker zahteva oskrbovanje konkurznih mas obširne pravniške delavnosti, zato je poskus vrhovne pravosodne uprave, da bi se določilo čim več trgovcev za konkurzne oskrbnike, koristim upnikov nasproten in provzročen le vsled neopravičene neza-upnosti napram odvetnikom. Kadar se odkazujejo odvetnikom uprave konkurznih mas, kuratele in podobni posli, se je držati pravičnega turnusa. 9. Zagovarjanje v kazenskih stvareh pri okrajnih sodiščih bodi dovoljeno koncipijentom namestu šefa, čeprav še niso vpisani v imenik zagovornikov. 10. Pri odločbah v upravnih in disciplinarnih stvareh odvetnikov naj bi tudi na višji in na najvišji instanci sodelo- Sklepi shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic. 167 vali odvetniki, in naj bi se torej vzlasti pri ministrstvu in v disciplinarnem senatu najvišjega sodišča privzemali odvetniki kakor prisedniki. 11. Očito nepravilno je, da si privatne osebe, ki imajo le koncesijo pojasnjevati, ali je kdo vreden kredita, prisvajajo zastopanje strank pri izterjavanju in opravljajo to, v področje odvetnikov spadajoče zastopanje pod naslovom pobiranja novcev kakor prost obrt. 12. Odvetniški stan aahteva v interesu pravosodja in prebivalstva, da se strogo postopa proti zakotnemu pisaštvu in izda ostrejši zakon. Vzlasti je tudi zahtevati, da sodišče ne pripušča oseb, ki niso odvetniki, a nastopajo stalno kot pooblaščenci posamezne, pogostem tožeče ali tožene stranke. 13. Zabraniti je treba, da notarji na deželi ne bodo obr-toma zastopali v sporih, ker napravlja to vedno nepriličnosti. Na drugi strani pa je zopet gledati, da se v malih krajih združita odvetništvo in notarijat in bi bilo sploh umestno, da bi se oba stanova organično zvezala. 14. Odkar je odvetništvo prosto, nima država več pravice zahtevati od odvetnikov brezplačnih del. »Ex ol'fo«-zastopstvo je v mnogih krajih prav občutno breme. Stalna delegacija naj dožene, kako bi se ti slučaji na primeren način odpravili, ne da bi se kratila pravica revnih. VI. Sklepi glede zakonodavnih reform. (Poročevalec dr. Zncker.) Zbor odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic izjavlja: 1. V Avstriji sta se zvršili tekom 30 let le dve veliki pravosodni reformi, kazenske pravde in civilne pravde ter eksekucije, dočim se je v sosedni Nemčiji pravosodno zakono-dajstvo vse znatnejše razvilo. 2. Nujno je treba popolnem preosnuti: kazenski, modernim nazorom mnogo nasprotujoči zakon, policijski kazenski zakon in vojaški kazenski zakon, preiskovalno postopanje v kazenski pravdi, stoletja stari vojaški kazenskopravdni red in zastareli dohodarstveni kazenski zakon. Mnogokaj se mora 168 Sklepi shoda odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic. temeljito predrugačiti tudi na polju civilnega prava, posebno: zakonsko pravo, zakonsko imovinsko pravo, mezdno in odškodninsko pravo, in urediti je založno in zavarovalno pravo. Tudi mnogi deli trgovinskega zakonika so zaostali vsled napredovanja prometa. 2. Zbor odposlancev pričakuje, da bodo vsi faktorji, ki se udeležujejo zakonodajstva, spoznali veliko važnost teh preosnov in storili, da se kmalu ustavnim potom izvedejo. 3. Gotovo se bo pri tem poslušalo tudi odvetniški stan in porabilo njegovo poznanje prava in življenja ter njegove velike skušnje, da se bodo povoljno zasnovali ti zakoni. VII. Sklepi glede drugih naredeb. (PoroCevalec dr. Maver.) Zbor odposlancev avstrijskih odvetniških zbornic sklene: 1. Zakonito naj se uredi prestopanje iz odvetniškega stanu v sodniški stan glede zaračunanja odvetniške prakse v službeno dobo. Za razmerno število sodniških mest prve instance naj bodo praviloma poklicani prosilci odvetniškega stanu. Ako se imenujejo odvetniki za člane državnega in upravnega sodišča, se tako ohrani tema dvema najvišjima sodiščema zveza z realnim življenjem in pripomore mnogo k razvoju stvarnega in neodvisnega razsojanja. Prav tako pa bi se tudi povzdignilo na višino svoje naloge civilno in kazensko pravosodje, ako bi se na nekatera mesta pri najvišjem in kasa-cijskem dvoru ter pri nadsodiščih postavili odvetniki. § 6 odvetniškega reda naj se tako spopolni, da izgube člani sodniškega stanu, ki prestopijo k odvetništvu, svojo pokojnino, dokler ta posel opravljajo. 2. Gospodarski položaj vodvetniškega stanu zahteva, da se poskrbi s skupnimi stanovskimi dobrodelnimi napravami (obveznimi pokojninskimi in pomožnimi blagajnami) za starost, invaliditeto in nezakrivljeno stisko tovarišev. Disciplinarne kazni in kazni radi nereda, ki jih morajo plačati odvetniki in odvetniški kandidatje, naj se odkažejo zakonodavnim potom tem pokojninskim blagajnam; dokler se Pravna znanost. 169 ne ustanove, pa dotičnim zbornicam v jednake dobrodelne namene. Koristno je, da pristopijo člani odvetniškega stanu, dokler se take blagajne ne ustanove, k obstoječemu pokojninskemu društvu za odvetnike in odvetniške kandidate in k obstoječim pomožnim blagajnam. Pomožno blagajno naj bi si ustanovila vsaka zbornica. 3. Odvetniške zbornice naj znova razmotrivajo in sklepajo z ozirom na dobljene skušnje, kako bi bilo z uvedbo uradne odvetniške noše. 4. Stalna delegacija naj uvažuje ustanovitev lista, ki bi zastopal izključno pravice stanu in njegove koristi. Pravna znanost. (Govoril na slavnostni skupščini „pravničkoga društva" v Zagrebu dne 3. marcija t. 1. njega podpredsednik vseuč. prof. dr. Fr. J. Spevec.) (Dalje.) Kad bi u istinu bila to zadača tumačenju, kad bi smi-sao zakona bio jednom za svagda ustanovljen voljom i mišljenjem onih, koji su stvarili zakon, onda bi pravna znanost i pravni život bili odveč sputani, prikovani za ono, što je htio zakonodavac, ma kako drukčije bile potrebe pravnoga života; onda bi djelatnost dogmatične pravne znanosti bila u istinu onako neznatna, kako joj to spočitava Menger. No ona je nauka pogrešna i mnogo kriva onim napada-jima, kojima je cesto izložena pravna znanost. Nije zadača tumačenja, da ustanovi ono što je sestavljač zakona hotio, več ono, što hoče zakon, volja zakona, voluntas legis od-lučuje. Ono, što hoče zakonodavac, to je izdanje zakona, on hoče da stvori zakon; ali kad ga je stvorio i predao svijetu, onda njegove posljedice, utjecaj njegov na život nijesu ovisne od toga, da li je zakonodavac hotio te posledice i taj utjecaj i da li je imao svijest o njima. Zakon je historički čin, po kojem zakonodavac kao representant svojega vremena utječe na pravni život. Taj utjecaj ne biva od danes do sutra, on 170 Pravna znanost. ima da biva danomice, kroz godine, na različite još nepoznate odnošaje, na područja, koja se sada ne mogu ni pregledati. Kad zakonodavac stvara zakon, on si naravno konstruira una-prijed neke pravne posljedice, predočuje si neke funkcije zakona; isto tako parlamentarne rasprave imaju da služe tomu, da se pretrese zakon s različitih strana, analizira u različitom smjeru, da bi se tako što moguče jasnije prikazale posljedice zakona. Ali sva ta razmatranja i raspravljanja u jednu ruku, s obzirom na smisao zakona, znače juristički toliko, koliko i argumentacije trecih osoba, koje raspravljaju o tom, da li če zakon biti koristan ili ne. U drugu ruku krivo bi bilo misliti, da si sastavljač zakona može predočiti sve moguče posljedice zakona, što ga stvara, obilno ono obilje njegovoga sadržaja. Mnon'0 toga nije onomu, koji je sastavljao zakon, ni lebdilo pred očima, a zadržano je ipak u izreči zakona; mnogi znatni dio jurističke i ekonomske važnosti ostao je sakriven njego-vom pogledu, pa primjena zakona pokazuje cesto posve drugu sliku, nego sije u duhu predstavljao onaj, koji je stvarao zakon. Ne stoji dakle nipošto, da je sadržaj zakona samo ono, što je sastavljač zakona hotio, več naprotiv sadržaj je zakona ono, što kažu riječi zakona u savezu sa svim onim nastojan-jima, što ih je imao zakon, odnosno u savezu s buduuim od-nošajima, kojima ima da služi zakon i koje ima da uredjuje te ga prema njima valja tumačiti. Zakon je po tom samo ono, što je otjelovljeno u riječima zakona; nista nije zakon što se neda izvesti iz zakona sa-moga, makar na to mislio ovaj ili onaj sastavljač zakona; a sve ono je zakon, što slijedi iz zakona, makar sastavljač zakona i nije mislio na to. No krivo bi opet bilo izvoditi odatle, da se svagda strogo i slijepo moramo držati samo slova zakona, postupak, koji se zgodno žigoše imenom »kult slova zakona«. Nema naravno sumnje, da tumačeči zakon moramo početi s njegovim riječima, točno ih proučiti i proniknuti, u njima nalazi tu-mačenje takodjer svoju granicu: česa nema u njima, što im je posve tudje, onoga nema ni u zakonu: riječi zakona štit su protiv samovolje. Ali kakogod je to izvan svake sumnje, tako stoji i to, da bi bilo krivo i opasno, kad bismo jedino na taj Pravna znanost. 171 način htjeli pronači smisao zakona. Doduše taj je način udo-ban in ne potrebuje nista drugo nego formalno oštroumlje. Zamamljivo je u istinu — kaže Zitelmann — pokazivati svoje oštroumlje u tumačenju riječi, pa tako s pomoču svih vratolomnih umjetnosti dijalektike doči do kojega novog rezultata tumačenja ne brinuči se za to, da li je to zgodno, pače na-dovezati možda na jednu jedinu riječ kakovu posve novu ra-dikalnu teoriju. Što je koji pravnik manje pravnik i manje duhovit to se više hvata on za tumačenje samih riječi. Jer ne samo riječima nego i o riječima dade se dobro prepirati. Prije svega riječi zakona nijesu vazda posve jasne, ne izražavaju potpuno misli zakona. Sto se dublje — kaže dalje Zitelmann — zadubemo u faktične zadače sudovanja i što jače kušarno, da si predočimo zakon, ne u osamljenoj primjeni ovomu ili onomu slučaju, več ukupni njegov utjecaj na život, to više spoznajemo, kako nepotpuna je riječ i najoštroumni-jega mislioca i najrječitijega zakonodavca. Jezik več po sebi. nije prava slika ili potpuni izraz misli, on vazda samo po-budjuje slušaoca, da sam pogadja misao onoga koji govori. Tako imade i izmedju riječi zakona i izmedju smisla zakona vazda neki prostor, što ga ima da ispuni posebna duševna djelatnost, slobodan sud pravnika. K tomu dolazi dalje i to, da je slučaj, kojemu valja pri-mijeniti zakon, konkretni slučaj; zakon pak sam nije stvoren za taj jedan slučaj, več opčenito, za to i ne može da govori drukčije, nego u apstraknim pojmovima. A mal ne svi pojmovi — osim matematičkih — samo su više manje nesavršeni po-kusi, da se obuhvati neka množina pojava, koja nije točno ograničena i neda se ograničiti: jedni pojavi idu bez sumnje pod te pojmove, a za druge je to nesigurno. Nije dakle mo-guče, da se označi pojam tako točno, da bi u svakom poje-dinom slučaju bilo sigurno, može li se primijeniti ili ne. Prema tomu i ovdje treba da pomaže djelovanje misaona pravnika, da se uzmože zakon valjano primijeniti. Poznata je napokon stvar, da niti najbolji zakon nije ni-kada potpun: život producira neprestano pitanja, za koja ne nalazimo odgovora u zakonu. I ovdje opet slobodna duševna djelatnost pravnika ima da izpunjuje praznine. 172 Pravna znanost. Tako je dakle riječ zakona vazda samo okvir, i to cesto vrlo nedostatan; u tom okviru ima pravnik da slobodno traži rješenje. Da se taj okvir ispuni kako treba, tomu pomaže pravna znanost. Nikada ne smije pravnik da zaboravi na tu svoju zadacu. Zaboravi li je, pa se hrani samo tekstovima zakona, i drži li da može izači na kraj jedino obradjivanjem tekstova, onda biva jurisprudencija cjepidlačarenje, mudrijašenje i rabulistika. Dok operira samo s logičnim razlozima, ne nalazi ona ni njezine rješidbo ni kojega odziva u srcu onoga, koji traži pravdu; sve više se otudjuje životu, i zaslužuje one prikore, kojima se cesto kori ovako obradjivana pravna znanost. »Eine Jurisprudenz, vvelche auf das \Vesen der Lebensverhaltnisse kein Gewicht legt, kommt, \venn sie mit Griindlichkeit und Scharfsinn betrieben wird, notlnvendig zu unmoglichen Fiillen und Beispielen nach \Veise der Scholastiker des spateren Mittelalters.« Pravnik treba da imade vazda na pameti, da mu je naj-viša svrha, da za sva prijeporna pitanja, što se neprestano pojavljaju, nadje pravedno rješenje; pravedno s obzirom na ostali sadržaj pravnoga poretka, kojemu to rješenje pripada i pravedno s obzirom na život. Da bi riješio prvu zadaču, on če, imajuči pred očima pravni poredak u svim njegovim di-jelovima kao cjelinu, nastojati, da pronadje pravne principe, ma da sastavljači zakona i nijesu imali svijesti o njima, pa na osnovu tih principa da riješi pojedino prijeporno pitanje, tako da se ta rješidba harmonički prilagodjuje čitavomu osta-lom sadržaju pravnoga poretka. To je logički elemenat juri-stičkoga djelovanja. Rješidba, o kojoj se radi, mora dalje biti pravedna s obzirom na život, za koji je proračunana. Nikada se ne smije jurističko pitanje rješavati, a da se ne pita, da li je rješidba upotrebljiva za zbiljski život. Sve to naravno ne znači nipošto, da se smije stvarati rješidba svojevoljno prema tomu, što se subjektivno drži za zgodno. Pravnik nema da se sa svojim jurističkim razumom stavlja nad pravo, ali niti ispod prava, več u pravo. Kao što principe, o kojima je bila riječ, ne smije da konstruira svojevoljno, več Pravna znanost. 173 ima da ih vadi iz samoga pravnoga poretka, tako i zgodnost svoje rješidbe za život treba da mjeri o svrhe, koje se —¦ imajuči pred očima pravo u cijelosti — prikazuju kao svrhe samoga zakona. Iz svega, što rekosmp dosele, slijedi, da je pravo razbo-rito tumačenje zakona, koje traži vim ac potestatem legis, non verba, moguče samo na osnovu opčenite i temeljite jurističke obrazovanosti. Ta obrazovanost mora biti historička, jer je svaki zakon plod odredjenoga historičkoga razvoja. Cesto puta i sam smi-sao riječi, kojima se poslužio zakon, dade se ustanoviti tekar ako se znade, koje je misli s tim riječima spajala znanost, što je vladala prije zakona. Zatim principe, što ih vadimo iz zakona, i svrhe, prema kojima hočemo da odredimo njegov do-mašaj, sve to spoznajemo, shvačamo li zakon kao predbježno posljednju točku odredjenoga historičkoga razvoja. Ona obrazovanost mora dalje da je pravno filozofska; pitanja, o kojima se radi, valja prosudjivati i sa stanovišta pravne filozofije, prema opčenitim onim pojmovima i načelima, što imaju svoju vrijednost za svako pravo. Napokon mora pravnik da točno poznaje područje čin-jenica, u kojem ima zakon da djejstvuje. Logičnoj tankoči ima se kao jednako važno svojstvo pridružiti i krilata fantazija, koja predvidja moguče kombinacije okolnosti i činjenica i predočuje si, kako če zakon djelovati u njima: samo tako može se u istinu ispitati njegova upotrebljivost. Na ovaj evo način radi pravna znanost za razumijevanje prava i njegovu primjenu, kod suda a i inače u životu. No za primjenu prava treba osim toga neka vještina, primjena prava, osobito ona kod sudova, posebna je umjetnost. Danes se sve više uvidja i ističe, da praktična jurisprudencija nije samo znanje o pravu, več i nauka o umjetnosti, onako kao što je n. pr. medicina nauka o umjetnosti. Znanost i umjetnost u opče, ma da su to različite stvari, nalaze se u mnogovrsnom medjusobnom savezu; znanost je predpostavka umjetnosti, ali i umjetnost služi znanosti i podaje joj mnoge impulze. 174 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. To isto vrijedi i za odnošaj izmedju pravne znanosti i primjene prava. Za primjenu prava treba osobito dvoje: spoz-naja činjenica, a ova se osniva na tvrdnjama i dokazima stra-naka, zatim drugo: poznavanje pravnih norama. Cesto se navodi još treca funkcija kao vez izmedju onih dviju, naime supsumcija spoznatih činjenica pod pravne norme, što vrijede za te čirtjenice. No pravo uzevši ta treča funkcija nije samostalna za sebe, več je sadržana u prvima: poznaje li pravnik slučaj i znade li pravno pravilo, onda mora takodjer znati, da onaj slučaj ide pod ovo pravilo, inače bit če ili poznavanje slučaja ili znanje pravila nepotpuno. (Konec prihodnjič.) Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K razlagi §-a 34. zakona od 28. julija 1889 št. 27. drž. zak. glede na obveznosti bratovske skladnice nasproti zdravnikom. V pravdi dra. Mihaela B. proti Francu K. zaradi 330 gld. 99 kr. je c, kr. okrajno sodišče v Celju z razsodbo z dne 14. junija 1899 spoznalo, da mora toženec F. K. kot lastnik rudnika v Zabu-kovcu pri Celju plačati tožniku zaostale stroške za zdravniško pomoč predplačno s pravico regresa nasproti bolniški blagajni bratovske skladnice imenovanega rudnika 330 gld. 99 kr. s 5°/0 obrestmi od dneva tožbe in na 71 gld. 24 kr. odmerjene stroške pravde v 14 dneh proti zvršilu. Djanski stan. Tožnik bil je zdravnik bolniške blagajne bratovske skladnice to-ženčevega rudnika, ter znaša njegov nepoplačani račun za leti 1897. in 1898. še 330 gld. 99 kr. Imenovani rudnik prevzel je toženec dne 19. septembra 1897 od Franc J.-evih dedičev. Glasom zapisnika, sestavljenega pri okrožnem rudniškem uradu dne 20 marca 1898, pogodili so se dediči po Francu J. in toženec na ta način, da naj plača zaostale zdavniške in lekarniške stroške bolniška blagajna imenovane skladnice in se za to odrečejo dediči po Francu J. povračilu vseh rudniških predplačil. Vsled dopisa imenovanega rudarskega urada morala bi zaostali zdravniški račun \ Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 175 iz leta 1897. plačati bolniška blagajna; ker je pa ta bolniška blagajna pasivna, mora v smislu §-a 34. zak. od 28. julija 1889, št. 127. drž. zak. toženec kot lastnik rudnika dajati potrebna predplačila za ostale dolgove, oziroma jih plačevati. Tožnik zahteva torej od toženca znesek 330 gld. 99 kr. skr. na ta način, da bi je ta štel kot predplačilo s pravico regresa nasproti bolniški blagajni. Toženec ne zanika obstanka tožnikove tirjatve, zanika pa dolžnost, da bi on moral plačati iztoževano svoto, posebno oni znesek, ki se tiče dobe pred 19. oktobrom 1897, ker je šele ta dan postal lastnik rudnika; on dalje zanika istinitost vseh trditev, ki se tičejo pri rudarskem uradu sestavljenega zapisnika z dne 20. marca 1898, in trdi, da je plačnica v smislu §-a 34. navedenega zakona edino le bolniška blagajna, da ima bratovska skladnica tudi provizijsko blagajno, v kateri se nahaja premoženja 9000 gld. in iz katere bi se tudi moglo administrativnim potem dobiti plačilo, in slednjič, da zadenejo plačila do 19. septembra 1897 dediče po Francu J. Iz dopisa c. kr. okrožnega urada z dne 23. aprila 1899, št. 857 izhaja pasivnost omenjene blagajne, in da se ne sme premoženje pre-skrbninske (provizijske) blagajne v znesku 9500 gld. rabiti za namene bolniške blagajne. Iz poprej že navedenega zapisnika z dne 20. marca 1898 izhaja dalje, da je toženec takrat, sklicevaje se na sklep občnega zbora vseh udov bratovske skladnice, kot lastnik rudnika in kot načelnik bratovske skladnice dovolil, da se odreče preskrbninska blagajna bratovske skladnice svoji tirjatvi proti dedičem po pokojnem Francu J. na zaostalih doneskih proti temu, da so se ti dediči na drugi strani odrekli svojim zahtevam proti bolniški blagajni. Oni isti toženec je tudi privolil, da mora bolniška blagajna ¦ plačati zaostale zdravniške in le-karnične stroške proti temu, da ne zahtevajo dediči po pokojnem Francu J. onih predplačil, katera so za rudnik izdali. V dopisu, s katerim se je naznanila vsebina prej navedenega zapisnika, razodeva tudi rudarski okrožni urad svoje mnenje, da je toženec v tistem zapisniku sam priznal da mora iztoževano svoto plačati bolniška blagajna, da dediči po pokojnem Francu J. niso dolžni več plačati tega zneska, in da mora torej v smislu §-a 34. — zadnji odstavek — zak. od 28. julija 1889, št. 27 drž. zak., ker je bolniška blagajna pasivna, dati toženec potrebna predplačila za ta dolg. Vsled tožnikovega predloga bili sta pod prisego zaslišani priči rudarski svetnik dr. T. in gospa Ana M. kakor dedinja po pokojnem 176 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Francu J., ki sta soglasno izpovedala, da se je res dne 20. marca 1898 pri rudarskem uradu v Celju vse to dogovorilo, kar dotični zapisnik obsega. Razlogi. Toženec je priznal iztoževane zdravniške stroške ter odklonil plačilo iz razlogov, ki so navedeni v dejanskem stanu. Toda z ozirom na dogovor, ki se razvidi iz zapisnika z dne 20. marca 1 898, sklenjenega pri c. kr. okrožnem rudarskem uradu med dediči po pokojnem Francu J. in tožencem, in z ozirom na § 34. zak. od 28. julija 1889 št. 27 drž. zak. ni moči dvomiti o tem, da je pač toženec dolžan plačati iz-toževani znesek; toženec je kakor lastnik rudnika in načelnik bratovske skladnice zapisnik podpisal in tedaj priznal, da mora on, če tudi samo predplačno, poravnati zdravniške stroške, ki večinoma izvirajo iz dobe njegovih prednikov. Po §-u 2. navedenega zakona se preskr bninska blagajna bratovske skladnice ne sme obremeniti za namene bolniške blagajne; tedaj tudi ta ugovor ne velja, da preskrbninska blagajna ni pasivna. § 1441. o. d. z. v tem slučaju nikakor ne pride v poštev, ker se tukaj ne pobotajo medsebojne tirjatve. Po tem take m je bilo ugoditi tožbeni zahtevi, ki je po vsem utemeljena po §-ih 1151. in 116 3. obč. drž. zak. Izrek o stroških se opira na določbo §-a 41. c. pr. r. Vsled toženčevega priziva je c. kr. okrožno kot prizivno sodišče v Cel j i prvo razsodbo potrdilo ter spoznalo, da mora toženec plačati tožniku na 22 gld. 23 kr. odmerjene stroške prizivnega postopka. Dejanski stan se v teku prizivnega postopanja ni spremenil, ter se druga instanca sklicuje na dejanski stan prve instance. Razlogi. Tožnik zahteva od toženca kot lastnika rudokopa v Zabukovcu pri Celju plačilo zneska 330 gld. 99 kr. za zdravniško pomoč v času od t. januvarja 1897 do 31. maja 1898, storjeno udom bratovske skladnice imenovanega rudokopa, ter se sklicuje na določbo §-a 34. odstavek 2., zak. od 28. julija 1889 št. 27 drž. zak., vsled katere mora, kedar je bolniška blagajna pasivna, kakor tukaj, lastnik rudnika brezobrestno dajati potrebna predplačila, da se pokrijejo tekoči stroški. Prvi sodnik je tožbeni zahtevi ugodil ter toženca obsodil, da plača iz- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 177 toževano svoto predplačno s pravico regresa nasproti bolniški blagajni. Toženec je pri sporni razpravi izrecno priznal, da je iztoževana tirjatev resnična in likvidna; ugovarjal pa je: i. da ne more biti on plačnik za tisti del tožnikove zahteve, ki obsega dobo od i januvarja 1897 do 19. septembra 1897 (189 gld. 94 kr.), ker v tej dobi ni bil on lastnik rudokopa temveč Franc J.; 2. da bratovska skladnica ni pasivna temveč da ima preskrbninsko zalogo v znesku okrog 9000 gld.; 3. da ne spada ta stvar pred sodišče, temveč pred rudarsko oblastvo, in 4. da on nima pasivne legitimacije, ker § 34. imenovanega zakona se ne tiče razmerja proti tretjim osebam in more biti plačnica iztoževane svote edino le bratovska skladnica, ne pa on. Nobeden teh ugovorov pa ni utemeljen. Ad 1. V tem oziru se opozarja toženec na poravnavo, sklenjeno med bratovsko skladnico in dediči po Francu J. pred rudarskim uradom dne 20. marca 1898, vsled katere so se dediči po Francu J. odrekli svojim tirjatvam nasproti bolniški blagajni proti temu, da plača le-ta zaostali račun iz leta 1897! pri zdravnikih in v lekarni, in da se za to plačilo od prejšnjih lastnikov nič ne zahteva. Tej poravnavi pristopil je toženec kot lastnik rudokopa in kot prvosednik v načelstvu bratovske skladnice; to poravnavo potrdilo je tudi rudarsko oblastvo, in mora torej bolniška blagajna bratovske skladnice gotovo plačati zdravniške stroške iz leta 1897. Ad 2. Vsled dopisa c. kr. okrožnega rudarskega urada v Celju z dne 23. aprila 1899, št. 857 poseduje preskrbninska blagajna bratovske skladnice res premoženje v znesku 9500 gld., a po §-u 2. imenovanega zakona mora pri vsaki skladnici biti za podporne namene, označene v §-u 1. istega zakona, poseben oddelek in je dohodke in izdatke enega oddelka ločeno od dohodkov in izdatkov drugega oddelka ustanoviti in izračuniti. Preskrbovalna blagajna ima čisto druge namene in druge zaveze, nego li bolniška blagajna (glej §-a 4 in 5. tega zak.) in zaradi tega je nedopustno, da bi se premoženje jedne blagajnice zamenjalo s premoženjem druge blagajnice. Ad J. Po §-u 32. imenovanega zakona pristoja rudarskemu ob-lastvu pač zvršilna oblast, a le glede prispevkov, ustanovljenih po §-ih 29. in 30., katerih znesek je določen v dotičnih pravilih vsake skladnice, namreč glede prispevkov, katere plačujejo udje za preskrbninsko blagajno in bolniško blagajno iz svojega zaslužka, rudniški posestniki pa iz svojega premoženja, in sicer prvi polovico in drugi polovico. Plače- 12 178 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. vanje teh prispevkov mora rudarski urad na podlagi mesečno njemu predloženih mezdnih zaznamkov (zaznamkov o izplačani dnini) nadzorovati in, če treba, tudi izposlovati, da rudarsko glavarstvo zaostale prispevke iztirja. Iztoževani znesek pa temelji na čisto drugem pravnem naslovu, namreč izhaja iz mezdne pogodbe, torej iz naslova privatnega prava; o tem soditi pa je poklicano samo sodišče. Ad 4.. § 34. 2. odstavek navedenega zakona veli: »Ako katera bolniška blagajnica nima dovolj imovine, da bi ž njo zalagala svoje tekoče izdatke, tedaj mora rudniški posestnik dati potrebno predplačilo brezobrestno proti temu, da se mu takoj vrne, kedar prihajajo potrebne gotovine.« — Po besedilu in duhu te zakonove določbe je brezdvomno, da je hotel zakonodavec ustanoviti poroštvo rudniškega posestnika za vse zaveze bolniške blagajnice v smislu §-ov 1346. in 1358. o. d. z. in da je hotel iz javnih ozirov s to določbo zagotoviti pravice obolelih delavcev do bolniške blagajne na eni strani ter zahteve zdravnikov in lekarnarjev na drugi strani. Po §u 1355. o. d. z. sme porok biti šele takrat tožen, če glavni dolžnik ni izpolnil svoje dolžnosti na upnikov sodni ali izvensodni opomin. Po priznanju toženčevem in po uradnem potrdilu c. kr. rudarskega urada v Celju je bolniška blagajnica pasivna ter ne more sedaj izpolniti svojih zavez. Opomin ali, kakor to toženec posebno zahteva, tožba proti bratovski skladnici bila bi nepotrebna; pasivna blagajnica ne bi postala aktivna; blagajna, oziroma bratovska skladnica bila bi celo lahko tožniku ugovarjala nemožnost storitve, bi ga bila napotila na poroka, na današ njega toženca, ter sklicevaje se na določbe §-ov 45. in 408. c. pr. r. od tožnika še celo zahtevala povračilo stroškov oziroma škode. Ker pa je toženec, ki je ob enem predsednik načelništva bratovske skladnice, za ta dolg prav dobro znal, ker je on tožnikovo tirjatev priznal za resnično in likvidno, ker je v prvi vrsti zavezana bolniška blagajna pasivna ter mora v smislu §-a 34. že večkrat navedenega zakona o bratovskih skladnicah toženec jamčiti za ta dolg bolniške blagajne, smatrati je razsodbo prvega sodnika za utemeljeno ter je bilo zavrniti priziv kakor neutemeljen. C. kr. najvišje sodišče je vsled toženčeve revizije z razsodbo z dne 5. decembra 1899 št. 16.777 spoznalo, da se ugodi toženčevi reviziji, da se spremenita razsodbi prve in druge instance, da se zavrne tožbena zahteva, in da mora tožnik povrniti tožencu pravdne stroške vseh treh instanc in sam trpeti svoje stroške. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 179 Razlogi. Revizija se sklicuje na razlog §-a 503. št. 4 c pr. r. in to po pravici. Okrajno sodišče kakor tudi okrožno sodišče določbe §-a 34. zak. od 28. julija 1889 št. 127 drž. zak. nikakor ni prav razumelo. Dotična določba ureja edino le pravno razmerje med bratovsko skladnico in rudniškim posestnikom ter nalaga temu po potrebi tam navedene dolžnosti; ta določba se pa ne tiče tretjih oseb in torej tudi ne onih, ki nastopijo kot upniki bratovske skladnice. Gotovo se je tedaj samo zakon krivo razlagal, če se je v oni določbi našel obvezni razlog, da mora rudniški posestnik sam plačevati dolgove bolniške blagajnice ter dotična predplačila neposredno oddajati njenim upnikom, oz. če se je v oni določbi našla ustanovitev zakonitega poroštva. Ker torej obveznega razloga za to plačilo glede toženca v resnici ni, bilo je tožbeno zahtevo že samo iz tega vzroka zavrniti ter ni treba še dalje pretresovati drugih v reviziji navedenih, pa tudi že v teku sporne razprave izrečenih ugovorov. Izrek glede stroškov vseh treh instanc je utemeljen v določbah §-ov 41. in 50. civ. pr. reda. Dr. J. Hrašovec. b) Pogodba radnje za plaču. Činjenično stanje. Tužitelji Zuklič i Zorovič podigli su oporbu protiv ovrhe, provedene usljed zaključka dd. 2. studena 1899 u ovršnoj stvari tuženika Kožuliča protiv Miha Brnabiča, za platež for. 28, polag zapisnika 14. studena 1899 pljenitbom od 140 od prilike spudova že-žena vapna, nalazečeg se u vapnenici, što no ju je sagradio Miho Brna-bič u družtvu sa svojim bratom Ivanom i sa nekim Trdičem na oto-čiču O.; te tvrdeč, da je ono vapno njihova vlastnost, predlažu da bude utvrgjeno njihovo pravo na vapno i izrečena nedopuštenost pod-uzimanja ovrhe. U dokaz da su Brnabič i drug. jednostavni njihovi radnici; koji su dužni za njih žeči vapno za odregjenu plaču, preložili su pogodbu dd. 28. listopada 1898, uglavijena medju njima i Brnabičem i drug., te nude svjedočanstvo ovih poslijednjih i Ivana Galiussia. Tuženi Kožulič niječe da Brnabič i Trdič žežu vapno za račun tužitelja, tvrdi da ga ovima davaju za odregjenu cijenu, te da pošto zaplijenjeno vapno nije bilo tužiteljem predano, jere u času pljenitbe našlo se je u držini Brnabiča, tužitelji nisu jošte stekli vlastnosti istoga, 12* 180 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. u pomanjkanju predaje. Da vapno do uručbe tužiteljem pripada rečenoj trojici, navagja okolnost, da su ga ova tekom godine 1899 ponudili na prodaju G. R. koga uvagjaju za svjedoka, pa zato tuženi pita da se tužba odbije. Mirno jeste da su Brnabiči i Trdič uzeli na svoj račun u pod zakup od J. L. otočič O., na kojem su sagradili vapnenicu, da mu plačaju neki iznos u novcu za gorivo, što no ga pobiru po istome oto-čiču, da imadu svojih radnika, i da tužitelji podzakupnikom plačaju for. 4 za svaki predani spud vapna, iznos koji običnoj kupoprodajno] cijeni vapna u onim stranama. Tužitelji niječu da su Brnabiči i Trdič ponudili G. R. vapna na prodaju tvrdeč da bi taj postupak na svaki način kršio njihov ugovor. Iz neprigovorenog ugovora sud A proizlazi da su se Brnabiči i Trdič obvezali spram tužitelja sačiniti na pomenu-tom otočiču u roku od 18 mjeseca tri vapnenice, predati tužiteljem sav proizvod vapna za cijenu od for. 4 po spudu, naročito uglaviv da tužitelji imadu se smatrati vlastnicima vapna, a Brnabiči kao radniči — nadničari. Svjedok G., sastavitelju govora, izkazao je, da iz pregovora ugo-varatelja zaključuje, da su oni htjeli sklopiti pogodbu radnje za plaču. Svjedoci Ivan i Miho brača Brnabič i Jakov Trdič izkazali su, da su polag pomenutog ugovora prosti radnici tužitelja, da žežu vapno na račun istih, kojima pripada i vlastničtvo vapna, da im tužitelji plačaju for. 4 za svaki predani spud vapna, da ako koja vapnenica ne uspije i dotično vapno ne bude primljeno od tužitelja, oni radnici mogu ga prodati drugima samo onda, ako se tužitelji tome ne uzprotive, i priznavaju da su bili obečali R nešto vapna na podmirenje njegove tražbine, što je imade spram njih a samo uz privolu tužitelja. Sud prvog stepena udovoljio je tužbi. Tuženi prizvao se na sud drugog stepena a ovaj potvrdio je pobijanu presudu iz slijedečih razloga: Koli iz pogodbe dd. 25. listopada 1898, toli iz izkaza saslušanih svjedoka proizlazi, da su se brača Brnabiči i drug. obvezali sagraditi tri vapnenice na otočiču O., u roku od 18. mjeseca, i predati užeženo vapno Zoroviču i drug. za cijenu od for. 4 po spudu. Pošto so po-menute tri vapnenice morale biti sagragjene na račun Zoroviča et. cons. predleži pogodba radnje za plaču, jere Brnabiči obvezali su se za od-regjenu plaču učiniti Zoroviču et cons. opredijeljeno djelo, naime tri vapnenice (§ 1151 gr. z.) U takvome stanju stvari ne može se nit je od nužde, uporaviti ustanovu § 1158 gr. z., jere ova se primjenjuje kad Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 181 je dvojba o pravoj naravi pogodbe dot. o namjeri ugovaratelja, što ne predleži u nazočnome slučaju. Ne može se govoriti o kupoprodajnoj pogodbi po § 1053 gr. z., pošto ugovoratelji napose Zorovič et cons. nisu namjeravali obvezati se bezuvjetno, t. j. primiti užeženo vapno po 4 for. spud, več samo tada kad bi ovo dobro izpalo, pridržav se pravo izjaviti se o primitku kad ovo nebi uspjelo. Ne može bit govora nit o dobavnoj pogodbi, jere u predležečem slučaju opstoji pogodba za izvršenje odregjenog djela, a nipošto pogodba činitbe il podavanja stvari stanovite vrsti. C. kr. vrhovno sudište presudom od 16. svibanja 1900 br. 6735 n'Je udovoljilo previdu tužitelja i potvrdilo je pobijanu presudu prizivnoga suda, pošto mnijenje ovoga, da u nazočnom slučaju se radi o pogodbi radnje za plaču, temelji se na ugovoru, sklopljenom izmed tužitelja i Brnabiča dd. 25. studena 1898 sub A i na izkazima sasluša-nih svjedoka, dočim prigovor podignut tek u prividnom spisu, da upitna pogodba, kojim so tužitelji imenovani vlastnici a Brnabiči prosti radnici, jeste nuzgredna pogodba, prividno uglavljena, neobziruč se da je otaj prigovor samo uztvrdjen a podnipošto dokazana njegova vjerojatnost, nije se mogao uvažiti. — ršk — c) Ali je za izpodbojno tožbo, naperjeno proti zvršilnim dejanjem, pristojno zvršilno sodišče (§ 17 zvrš. r.)? — Razlika med izpodbojno in oporečno tožbo (§ 37 ibid. ) — K razlagi §-a 104 jur. n. C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je v pravni stvari upnikov v konkurzu F. H. v Ljubljani, zastopani po upravniku kon-kurzne mase drju S., proti Vinku P., posestniku v Ljubljani, po končani ustni razpravi dne 21. februvarja 1900 izdalo sklep: Tožba Cg. I 382/99-1 radi izpodbijanja pto 2503 K se radi stvarne nepristojnosti tega sodišča zavrne in morajo tožniki tožencu plačati v 14 dneh pod eksekucijo na 61 K 72 h določene sodne stroške. Razlogi. Na podlagi tus. menično plačilnega naloga od 24. oktobra 1899 opr. št. C\v. 277/99-1 se je dovolila tožencu v izterjanje njegove terjatve proti F. H. iz menice od 20. oktobra 1899 v znesku 1251 gld 94 kr. s tus. sklepom od. 30. oktobra 1899 opr. št. Cw. 2771/99-2 eksekucija 182 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. z rubežem in shrambo F. H-jevih premičnin. Ta se je res izvršila glasom zapisnika c. kr. okrajnega zvršilnega sodišča v Ljubljani od 31. okt., 2. novembra in 3. novembra 1899 opr. št. E 2787/99-2. Zarubljene premičnine so se eksekutivno prodale dne 15. decembra 1899, to je dne, ko se je vložila navzočna tožba. Glasom razdelilnega sklepa od 10 januvarja t. 1. opr. št. E 2787/99-13 se je odkazal tožencu v popolno pokritje njegove terjatve s pripadki znesek 2799 K 2 h z dodatkom, da mora ostati v sodni shrambi, dokler se ne dožene le-ta pravna stvar. O premoženju F. H. se je otvoril konkurz s sklepom od 15. novembra 1889 opr. št. S 12/99-1. Upravnik konkurzne mase želi z navzočno tožbo doseči, da bi se omenjeni zvršilni rubež razpravokrepil za F. H-jeve upnike, izpodbija tudi pravno veljavnost kridatarjeve menice in na podlagi le-te doseženega plačilnega naloga in zahteva slednjič, da naj se za zarubljene premičnine skupljeni in tožencu v zgoraj omenjenem znesku pridržani najvišji po-nudek dene neobremenjen v F. H-jevo konkurzno maso. Pri ustni razpravi določeni na 2 t. februvarja se je sodišče vprašalo , če je absolutno nepristojno, in je o tem posebej razpravljalo. Upravnik konkurzne mase je utemeljeval pristojnost sodišča z ozi-rom na vrednost spornega predmeta in glede na to, da obsega tož-bena zahteva tudi razpravokrepljenje menice in plačilnega naloga, a toženec je zatrjeval absolutno nepristojnost sodišča in predlagal, naj se mu povrnejo stroški. Sodišče je storilo zgoraj omenjeni sklep na podlagi nastopnih razmotrivanj : Zakon od 16. marca 1884 št. 36. drž. zak., na katerega se opira tožbena zahteva, nima nikakih določil o pristojnosti sodišč. Zato veljajo tudi za izpodbojne tožbe določila pravilnika sodne oblasti in zvršilnega reda, v kolikor vrejuje le-ta pristojnost sodišč. Upravništvo konkurzne mase želi na podstavi §-ov 5. in 6. omenjenega zakona doseči razve-ljavljenje zvršilne, tožencu dovoljene zastavne pravice, zatrjujoč pravno neveljavnost menice in plačilnega naloga. Trdi torej, da ima v prid F. H-jevih upnikov neko pravico do z izvršilom zaseženih predmetov, vsled katere bi bila oprava zvršila nedopustna. Tožba je torej oporečna tožba po smislu §-a 37. zvrš. r. in o takšni je po §-u 37. odst. 3 in §-u 38. zvrš. r. izvršilnemu sodišču razsojati tudi tedaj, kedar bi sporna stvar sicer bila stvarno pristojna sodnemu dvoru. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 183 Poleg tega je bila tožba vložena na dan dražbanja premičnin t. j. dne 15. decembra 1899. Zvršilo pa tedaj ni bilo končano in tožbo je provzročilo zvršilno postopanje, ne pa izdaja menice ali plačilni nalog. Za take spore pa je pristojno, v kolikor zvršilni red ne določa drugega, po § 17. zvrš. r. zvršilno sodišče, in to bi bilo v tem slučaju c. kr. okrajno sodišče v Ljubljani. Ker se pa spori, ki spadajo pred okrajno sodišče, po §-u 104 jur. n. tudi po dogovoru strank ne dajo spraviti pred sodni dvor, bilo je po §-u 43. jur. n. izreči nepristojnost tega sodnega dvora. Izrek o stroških se opira na določila §-ov 41 in 52 civ. pr. reda. C. kr. nadsodišče v Gradcu je s klepom od 3. aprila 1800 opr. št. R II 22/00-1 rekurzu tožnice ugodilo, izpodbijani prvosodni sklep razveljavilo in c. kr. dež. sodišču v Ljubljani zaukazalo, da naj po pravokrepnosti tega sklepa razpravlja o glavni stvari; stroške rekurza je prištevati stroškom pravnega spora. Razlogi. Prva instanca se je izjavila, da je nepristojna za razpravljanje in razsojanje o tej izpodbojni tožbi in sicer zato, ker je tožbo smatrala za oporečno tožbo v smislu §-a 37. zvrš. reda, in vrhu tega glede na v §-u 17 zvrš. r. obseženo določilo sodne oblasti. Toda nadsodišče se ne strinja s tem pravnim nazorom. V slučaju oporečne tožbe ima toženi zahtevajoči upnik neizpodbi-jano pravico do izterjavanja in poplačila; te pravice same na sebi se tudi oporečna tožba ne dotika. Toda njegovi z izvrševanjem izterjevalne pravice pridobljeni zastavni pravici se upira pravica tretje osebe, opo-rekovavca, namreč pravica na zarubljeni stvari (§37 zvrš. r.) Pravni razlog za oporečeno tožbo tiči pač v tej trdni pravici, katero je tretja oseba že pred rubežem pridobila neposredno na zarubljeni stvari. Bistveno drugačen je pravni položaj pri izpodbojni tožbi. Pravni razlog zanjo ni že trdna izpodbijateljeva pravica na zarubljene stvari, ampak le njegova pravica do jednakomernega poplačanja upnikov iz dolžnikovega premoženja sploh, katero je kršil dolžnik s tem, da je dal komu prednost, včasih pa tudi pravno dejanje, ne da bi bil on neposredno sodeloval. In da se odstranijo ta kršitev ter njene posledice, toda le glede na pravico izpodbijatelja na to meri zahteva izpodbojne tožbe; zato se lahko pretresava tudi izterjevalna pravica zahtevajočega upnika in njegov izvršilni naslov, kar je sicer pri oporečni tožbi naravnost iz- 184 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ključeno. Pridobljena zastavna pravica ne postane neveljavna vsled že obstoječe neposredne pravice na stvari, kajti za pridobitev takšne pravice naj se šele prostor dobi — ampak zato, ker je posledica pravnega dejanja, kršečega upnikovo pravico do jednakomernega poplačanja, ali pa, ker je sama tako kršeče pravno dejanje. Ker se v pravnem bistvu obe tožbi tako zelo razlikujeta, se nikakor ne more ravnati z izpodbojno tožbo tako, kakor z oporečno tožbo. Tudi ni moči razumeti stvari tako, da bi bil spor v izpodbojni zahtevi nastal vsled eksekucijskega postopanja (§17 zvrš. r.), ker ekse-kucija nikakor ni neizogiben pogoj za izpodbojno pravdo, pač pa se izpodbija mnogokrat, ne da bi prednosti vživajoči upnik sploh kakšno eksekucijo vodil, in torej ni bistveno, da bi se eksekucija in izpodbijanje moralo stekati. Rekurzu je potemtakem bilo ugoditi in prvi instanci zaukazati razpravljanje v glavni stvari, ker se v le-tem slučaju ne morejo porabiti določila §-ov 37. odst. 3. in 38. ter 17. zvrš. reda, iz katerih sodišče prve instance izvaja svojo nepristojnost, in ker ni nikakega drugega razloga, misliti na nepristojnost, ki bi jo bilo uradoma vpoštevati. Izrek o rekurznih stroških se opira na § 52. civ. pr. reda. C, kr. najvišje sodišče s sklepom od 23. majnika 1900 št. 7071 toženčevemu revizijskemu rekurzu ni ugodilo. Razlogi. Toženec ni ugovarjal v roku §a 240. civ. pr. reda, da bi deželno sodišče v Ljubljani bilo nepristojno. Tako pa je to sodišče, tudi če bi za navzoč ni pravni spor vsled zakonovih določil o pristojnosti sodišč ne bilo kompetentno, postalo po zadnjem odstavku §-a 104 jur. n. pristojno, razun če bi bil kateri izmed slučajev, navedenih v drugem odstavku tega zakonovega mesta. Takega slučaja pa tukaj ni; kajti, če navedeno mesto pravi, da se pravne stvari, ki spadajo pred okrajno sodišče, ne smejo spravljati pred sodni dvor prve instance, je razumevati tu le pravne stvari, ki so se odkazale okrajnim sodiščem kakor najnižjim sodiščem po splošnih določilih o stvarni pristojnosti radi njihovega navadno manjšega pomena, radi provizornega značaja odločbe itd. S takimi stvarmi naj bi se ne oblagali sodni dvori kot sodišča prve instance višjega reda. Tega pa tukaj ni, kajti tozadevna pravna stvar bi spadala po svoji stvarni naravi pred sodne dvore (§-a 49. in 57. jur. n.) in le, ker je izpodbijana zvršilna dejanja opravilo okrajno sodišče, dalo bi se pretre- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 185 sati vprašanje o pristojnosti okrajnega sodišča (§ 17. zvrš. reda). Prav jednaka pravna stvar bi pa po istem navedenem zakonovem mestu spadala v pristojnost sodnega dvora v Ljubljani (§ 19 izvrš. r.), če bi se n. pr. izpodbijalo zvršilo na nepremičnino, vknjiženo v kranjski deželni deski. Nedopustno je torej uporabljati § 104 jur. n. na take pravne stvari, pri katerih pristojnost okrajnih sodišč ni naprej določena, ampak je le odvisna od slučajnih okolnostij. Prvi sodnik bi bil torej moral pripoznati, da je njegova pristojnost vsaj s tiho prorogacijo utemeljena, in že radi tega je bilo zavreči revizijski proti reformatornemu sklepu c. kr. nadsodišča v Gradcu naperjeni rekurz, ne da bi bilo treba razmotrivati, ali bi bilo moči letu uporabiti določila §-ov 17, 37 in 38. zvrš. reda. d) Ako se pridrži lastnina na kupnem predmetu do popolnega poplačila kupnine, to ne nasprotuje določilom o kupni pogodbi in se s tem tudi ne izogne določilu § 2. zakona o obrokih. Tožbi firme A. na pripoznanje lastnine kolesa, katero je zarubil toženec B. C-ju, je prva instanca ugodila, ker je prvi sodnik smatral za dokazano po predloženi pismeni pogodbi in po izpovedbah prič, vzlasti priče C, da je C. kupil kolo tožeče firme proti plačilu kupnine na obroke, tožiteljica pa da si je pridržala do popolnega plačila lastnino na kolesu in dotlej C-ju kolo le v porabo izročila, dalje da C. kolesa še ni plačal, vsled česar je le-to še last tožiteljice. Prizivno sodišče je tožbeno zahtevo zavrnilo iz razlogov: V pogodbi se je določilo da naj do popolnega plačila kupnine ostane kupljeno kolo last tožiteljice. S tem pa se je izognilo zakonu od 27. aprila 1896, drž. zak. št. 79, kateri določa v §u 2., da mora prodajalec, če si je pridržal za slučaj, da kupec svoje zaveze ne izpolni, pravico razdreti pogodbo in jo tudi razdre, vrniti kupcu prejeto aro in vplačane obroke z zakonitimi obrestmi vred ter da mora povrniti vse za stvar potrebne in koristne stroške, in da kakšen nasproten dogovor ni neveljaven. Po drugi strani je omenjena določba v pogodbi tudi neveljavna, ker nasprotuje naravi kupne pogodbe 186 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. (§§ I053» I0^3, 10800. d. z). Ker konečno tudi ni izkazano, da bi bila tožiteljica pogodbo razvezala v smislu §-a 2. gori navedenega zakona, je smatrati, da je C. v času, ko je toženec vodil proti njemu zvršilo, bil lastnik kolesa. C. kr. najvšje sodišče je z odločbo od 6. decembra 1899 št 13443 spremenilo razsodbo prizivnega sodišča in obnovilo sodbo prve instance. Razlogi. Revizija, ki se opira na § 503, št. 4 civ. pr. reda je utemeljena. Z določilom v odst. 4. tozadevne pogodbe, da ostane prodano kolo do popolnega poplačila kupnine last tožiteljice, se ni nihče izognil §-u 2. zakona od 27. aprila 1896 drž. zak. št. 70, ker določila tega paragrafa, kakor se vidi iz nagibov k temu zakonu, niso naperjena proti pridržku lastnine, ki je po teh nagibih dopusten, ampak proti določilu v kaki pogodbi, da v slučaju, če se kup razdere, obroki, ki jih je bil kupec že plačal, zapadejo v prid prodajalca, ker torej to zakonovo določilo hoče varovati le gospodarsko šibkejšega kupovalca na obroke, ne pa tretjih oseb, dočim se namerava s pridržkom lastnine samo to, da prodajalec zadobi večjo varnost za svojo terjatev, ko se kupni predmet odtegne zasegi tretjih oseb. Izključena je pa tako kaka namera prodajalca, da bi se s pridržkom lastnine izognil navedenemu zakonovemu določilu. Določila o kupni pogodbi, osobito § 1063 o. d. z., niso navskriž s pridržkom lastnine do poplačila kupnine; kajti pravilo §-a 1063. o. d. z., ki ne vsebuje nikakšen ajus cogens«, ne izključuje temu različnega dogovora med pogodniki, o kakem določilu, ki bi bilo v nasprotju z naravo kupne pogodbe, torej ne more biti govora in čeprav so se v pogodbi rabile besede, da je C. kolo kupil, je treba v poštev jemati, da gre le za postransko, s kupno pogodbo zvezano pogodbo, ki je zakon ne zabranjuje. Vprašanja, če je tožiteljica pogodbo z odstopom od nje tudi razdrla, ni treba po tem, kar se je povedalo, več pretresati, ker je tožiteljica z ozirom na to, da kolo še ni popolnoma plačano, tudi ko pogodba ostane veljavna, še vedno lastnica kolesa in je torej brezdvomno upravičena proti tožencu, ki oporeka njeni lastninski pravici, zahtevati, da le-to pripozna. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 187 c) Po čem je odmeriti notarjevo nagrado za revizijo pristoj- binskega izkaza? Notarjevo pristojbino za pregledovanje pristojbinskega izkaza določil je razpravni sodnik na 800 gld. C. kr. višje deželno rekurzno sodišče na Dunaju je to pristojbino znižalo na 600 gld. Razlogi. Izvrševalec oporoke M-ove je predložil pristojbinske izkaze, kateri so se potem izročili notarju B. v računsko pregledovanje. V dotičnem sklepu je bila natančno označena naloga, katero je imel B. Ako je le-ta pravno razmotrival vprašanje, je li odmeriti v tem slučaji prispevek k občnemu preskrbljevalnemu zakladu na Dunaju, prekoračil je dano mu nalogo in zatorej ne more zahtevati plačila za to delovanje. Prisoditi se mu sme le nagrada za računsko pregledovanje pristojbinskih izkazov in za potrebni študij razpravnih spisov. Z ozirom na obseg teh izkazov, kojih pregledovanje je stalo precej časa in truda, in glede na visokost zapuščine je nagrada 600 gld. popolnoma primerna. C. kr. najvišje sodišče je z odločbo od 28. februvarja 1900 št. 2588 obnovilo sklep prvega sodnika iz razlogov: Neopravičeno je rekurzno sodišče znižalo revizijskemu pritožniku pristojbino, kakršno je določil prvi sodnik in glede na določila § I83 not. reda od 21. maja 1855 drž. zak. 99, iz katerih izhaja namen porabljanja notarjev za revizije, ne more pritrditi stališču rekurznega sodišča, da je v revizijskem poročilu podati le računski pregled pristojbinskih izkazov. Ako se pa vpoštevajo večji obseg operatov, visokost zapuščine in pritožnikovo strokovno delo, tedaj prvosodno odmerjena pristojbina pač ni previsoka. Kazensko pravo. a) Pravilno objavljena uvozna prepoved (§ 5. zak. od 29. februvarja 1880. 1. št. 35. drž. zak. in § 45. zak. od 24. maja 1882. 1. št. 51. drž. zak.) je takoj pravnoobvezna, tudi glede malega obmejnega prometa. Kas. razs. od 17. novembra 1899. 1. št. 12359. Radi kužne, na sosednem Hrvaškem vladajoče jezične vnetice je bila v uradnem ljubljanskem listu od 2. marca 1899. 1. objavljena, 188 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. dne 5. marca 1899. 1. pravokrepna naredba deželne vlade kranjske od 1. marca 1899. L, s katero se je prepovedalo uvažanje goved in konj za rabo in za rejo iz Hrvaškega na Kranjsko. Vkljub temu je pripeljal krošnjar Martin K. iz Cerkovca, občina Jvanec, varaždinskega okraja na Hrvaškem dne 12. marca 1899. 1. z dvema konjema svojo robo (jerbase) v Kostanjevico na Kranjskem, od koder je bil v Rudolfovo namenjen. A v Kostanjevici so ga žandarmi ustavili, mu konja zaplenili in državni pravdnik ga je obtožil radi pregreška po §-u 45. št. 1. čl. I. zakona od 24. maja 1882. 1. št. 51. drž. zak. Sodni dvor pa ni staknil v tem učina rečenega pregreška, češ, da je bila uvozna prepoved obtožencu neznana, ker ni bila razglašena v njegovi domači občini, in ker ni konja za stalno na Kranjsko upeljal, nego zgol izvrševaje potrebni mali obmejni promet in ne da bi provzročil nevarnost ponešenja kužne bolezni. Pravna pomotnost le-tega je jasna. Uvozna prepoved goveje živine in konj je splošna in absolutna. Prestopom deželne meje je uvoz dovršen. Smoter uvoza in poznejše razpolaganje z upeljanim blagom nista mero-dajna. Ob to je brez pomena, ali blago ostaje dalj ali manj časa v deželi, ali je zgol skozi deželo goniš. Sicer je bilo tudi uvažanje za rabo prepovedano. A ni dvomiti, da rabiš konje nošenjem in uprezanjem. S tem pa je nepogojno izključen vsakoršen promet z okuženim ozemljem. Ne da se zoper jasno besedilo zakona napominano prepoved tako utesniti, kakor jo omejuje spoznavno sodišče, ter tako prestop zakona kazni odtegniti A tudi mnenje, da je obtoženec samo v izvrševanji malega obmejnega prometa mejo s konjema prestopil, ni utemeljeno. Obmejnim prometom je smatrati zgol gospodarske, v obdelovanje obojestranskih zemljišč potrebne vožnje, oskrbovanje na meji ležečih obrtnih podjetij, pošte, ter vožnje službo ali poklic vršujočih uradnikov in duhovnikov. Krošnjarstva, ki je z nepretrganim vozarenjem iz kraja v kraj sklopčeno, pa gotovo ni uvrstiti v obmejni promet. Glede prigovora, da uvozna prepoved ni bila razglašena v domači vasi obtoženca in da je ni mogel ob to doznati, je pripomniti, da nepoznanje take prepovedi ne oprašča od kazni. Pravilno razglašena uvozna prepoved postaja takoj pravnoobvezna. Okolnost, da je ta ali oni ni mogel doznati, oprašča od kazenske odgovornosti zgol tedaj, ako ni nepoznanja sam zakrivil. Ob-toženčeve nekrivde v tem oziru pa ni sodni dvor ustanovil in takova nekrivda resnično tudi ne obstaja. Kajti obtoženčeva stvar je bila, brigati se za morda obstoječo uvozno prepoved. Zanemarjanjem le-te previdnosti se je zakrivil. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 189 Ničnostna, pozivom na odst. g. a §-a 281. kaz pr. r. zoper oprostilno razsodbo vložena pritožba državnega pravdništva je zato opravičena. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je bilo obtoženca v smislu obtožbe krivim proglasiti. G. b) 0 pojmu poobrtnega in ponavadnega oderuštva in o dobi zastaranja. Kas. razs. od 30. marca 1900, št. 17929. S sodbo c. kr. okrožnega sodišča v C. bil je A. spoznan krivim pregreška zakona z dne 28. maja 1881 št. 47. drž. zak. zoper nepošteno postopanje v kreditnih opravilih po § 1 in 4. C. kr. najvišje sodišče je ničnostno pritožbo zavrglo iz nastopnih razlogov. V smislu št. 5 §-a 281 k. pr. r. je zagovorništvo na kasacijski razpravi uveljavljalo, da je sodba nepopolna, ker ne ugotovi, da obtoženec ni stavil pogojev posojila upojemnikom ; da imovinski dobički, katere si je dal obtoženi od upojemnikov nakloniti ali obljubiti, niso tako brezmerni, da bi dejanski pogubo v gospodarstvu upojemnikom nakopali in da je tudi na strani obtoženca bila nevarnost, da izgubi posojeni denar. V tem oziru je ničnostni razlog št. 5 §-a 281 k. pr- r. prepozno izveden in se tudi v tem slučaju ne nahaja, kakor se bo doli povedalo pri razmotrivanju ničnostnega razloga po št. 9 a) §-a 281 k. pr. r., s katerim so ti izvodi v zvezi. S stališča št. 9 a) §-a 281 k. pr. r. pravi ničnostna pritožba, da v tem slučaju ni nikakega deliktnega znaka za v §-u 1. zak. z dne 28. majnika 1881, št. 47 dr. zak. popisani pregrešek; po njenem izvajanji se ne nahaja na strani upojemnikov niti lehkomiselnost, niti obtožencu znana stiska ; mera obresti ni odločilna in upojemnikom se niso stavili pogubni pogoji; naklonjeni dobički niso brezmerni; upojemniki niso oškodovani, ampak storile so se jim celo dobrote; o poobrtnih ali ponavadnih oderuštvenih opravilih ne more biti govora, ker ni ugotovljeno, da si je obtoženec ž njimi pridobil stalne dohodke. Najprvo je poudariti, da izpodbijana sodba obtoženca ne obdolžuje, da je izkoristil stisko upojemnikov; njih lehkomiselnost in neizkušenost pa ugotovlja sodba po svobodnem preudarku vseh dokazil (§ 258 k. pr. r.) in s popolnoma umestnim utemeljenjem. 190 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. Z besedo lehkomiselnost razume zakon nepreudarjeno ravnanje z denarnimi opravili vzlasti nebrižnost za njih nasledke, z besedo neizkušenost pa nespoznanje dobičkov, ki se upodajalcu naklanjajo. Če torej sodba ugotovlja, da se v tem slučaju nahaja lehkomiselnost in neizkušenost pri upojemnikih (samih častnikih in častniških aspirantih), kateri radi svoje mladosti, ali zato, ker manj ocenjajo materijalni imetek, niso znali preudariti nasledkov denarnih, z obtožencem sklenjenih opravil, ne more v tem biti nikake pravne pomote. Naj se pritrdi, da ni določena obrestna mera za učin delikta po § i. zakona z dne 28. maja 1881, št. 47 drž. zak. pojmobistvena. Sodba pa tudi ni našla dejanskega učina delikta v določeni obrestni meri, ampak splošno v brezmernosti imovinskih, obtožencu obljubljenih dobičkov. Le radi razvidnosti in da se brezmernost nak lonjenih dobičkov bolje označi so le ti v sodbenem enuncijatu preračunjeni v obresti. Preiskovati je le, če ti z navedenim bolj predočeni dobički pojmu brezmernosti ustrezajo, in to vprašanje je nepogojno potrditi. Če se tudi risiko upodajalca vpošteva, se je pa na drugi strani tudi ozirati na gospodarstvene razmere upojemnikov in posebno na razmerje naklonjenega dobička k glavnici. Imovinski dobički, ki v tem slučaju dosežejo mero od 2 2°/0 do celo 3OO°/0, stojijo s posojeno glavnico v ostrem nasprotstvu, oni ne ustrezajo razmeram denarnega tržišča in prometa, še najmanj pa prekarni gmotni situaciji upojemnikov, ki po svojem poklicu gotovo niso posojenega denarja na kak način produktivno porabili. Iz tega pa takoj tudi izhaja gospodarstvena pogubnost teh opravil, ker so pripravna ravnotežje motiti med dohodki in razhodki. Pri tem ne gre za vprašanje, če je v konkretnem slučaju brezmernost imovinskih dobičkov v resnici škodljivo vplivala na gospodarstvene razmere in da je tak vspeh v resnici nastal; zadosti je, da je kreditno opravilo samo na sebi »m abstractot- takšno, da približuje nevarnost gospodarske pogube. Pa tudi konkretna pogubnost tu navedenih opravil za upojemnike je jasna. Ista tiči v preteči izgubi življenskega obstanka (glej dopis kadetne šole z dne 17. maja 1898) in nastopnega gospodar-stvenega pogina, kadar bi se zvedelo lehkomiselno zadolževanje. Da ni obtoženec naklonjenih mu dobičkov izrecno zahteval, se ne strinja z ugotovljenjem sodbe in bi bilo tudi brez pomena, kajti že to, da si da obljubiti ali nakloniti imovinske dobičke, toraj tudi, da jih sprejme, ako se prostovoljno ponudijo, izpolni učin delikta. Razne vesti. 191 Res treba za poobrtno zvrševanje oderuških opravil, da se z nadaljevanjem tacih dejanj pridobi stalne dohodke. A v današnjem slučaju ne obdolžuje sodba obtoženca samo poobrtnega, ampak tudi ponavadnega oderuštva; za le-to ni pojmobistvena pekunijarna plodovitost opravil nego trajni nagon do njih, dokazan z večkratnim ponavljanjem oderuških opravil. Ce se v tem oziru sodba sklicuje na število v sodbi navedenih opravil, ni uvideti v tem pravnopomotne uporabe zakona, a ustanovljenja sodbe kažejo tudi, da si je obtoženec ta opravila res naredil za vir stalnih dohodkov; to izhaja iz pogojenih imovinskih dobičkov, kronoložnosti posameznih opravil in kazanja na posredovanje po postreščkih, s čemer je »implicite« izrečeno, da je obtoženec taka opravila sklepal radi dohodkov. Tudi ni najti ničnostnega razloga št. 9 b) §-a 281, št. 5 §-a 281 k. pr. r., na katerega zadnjega se je obtoženec na kasacijski razpravi opiral. Ničnostni razlog št. 9 b) §-a 281 k. pr. r., navaja pritožba radi domnevnega zastaranja kaznivega dejanja. Pomotna je najprvo popolnoma nemotivirana trditev ničnostne pritožbe, da doba zastaranja pri pregrešku oderuštva znaša le pol leta; jasno besedilo §-a 532 k', z. ne dopušča dvombe, da oderuštvo, ker se kaznuje s strogim zaporom in še z denarno globo do 500 gld., zastari splošno v enem letu; temveč velja to o takem poobrt-nem in ponavadnem oderuštvu, ki se ostreje kaznuje. Že radi tega in z ozirom na določbo §-a 531 lit. e) k. z. ne more biti govor o zastaranju posameznih oderuških opravil, A tudi ne gledč na to gre tukaj za oderuštvo ; ki se je vršilo kot opravilo, s tem je že izrečeno, da je celi kompleks oderuških opravil smatrati za jednoto, za nadaljevani delikt. To jednotno dejanje končalo se je z zadnjim dejanskim aktom in ta se je vršil nesporno in nedvomno v jednoletni dobi zastaranja. Razne vesti. V Ljubljani, 15. junija 1900. — (Dr. Adam baron Bud\vinski,) senatni predsednik upravnega sodišča, je dne 1. t. m. umrl. Rojen 1. 1845. je po dovršenih študijah vstopil 1. 1866. v sodno prakso v Lvovu, bil 1. 1872. poklican v tajništvo najvišjega sodišča, 1. 1876. pa imenovan tajnikom novoustanovljenega upravnega sodišča, pri katerem je ostal ves čas do svoje smrti, od vseh stranij pripoznavan dičen značaj in odličen strokovnjak. Znane so njegove zbirke odločeb upravnega sodišča, kojih ne more nihče pogrešati, komur se je baviti z mnogo-stransko upravo avstrijsko. Z njimi si je prerano umrli Budwinski postavil zares trajen spomenik. 192 Razne vesti. — (Petstoletnico jagellonske univerze v Krakovu) so slovesno praznovali začetkom tega meseca. Zanimiv pojav je bila adrcsa, katero je ponesla v Krakov deputacija češkega vseučilišča praškega in ki slove: »Slavni kralj češki Karel, kralj rimski in cesar nemški tega imena IV. ustanovil je po sijajnem vzgledu univerze pariške in bononske 1. 1348. univerzo v Pragi, da bi, kakor pravi v ustanovni listini, zvesti prebivalci kraljestva njegovega, ki hrepene po plodovih znanostnih, imeli jih pogrnjeno mizo doma in ne bi bili primorani prositi jih v tujini. Univerza praška bila je prva visoka šola v zemljah srednjeevropskih. Vzcvetela je hitro, bila središče, v katerem so se radi naukov shajali tudi pripadniki drugih narodov sosednih, in vzbudila tudi druge univerze. Med tistimi, ki so se v teh dobah mudili v Pragi radi študij, bili so tudi mnogi sinovi naroda poljskega. Praga jim je bila bližji, nego katero drugo vseučiliško mesto; ali močen razlog, ki jih je semkaj pri vedel, bilo je tudi krvno sorodstvo, katerega sta se oba naroda, poljski in češki, vedno zavedala, katero ju v zgodovini zopet in zopet spravlja v bližnje in prijateljske odnošaje, in katero, vzlasti v stoletji X. in XVI., se v mnogih slučajih kaže činitelj tedanjih javnih dogodkov. Poljski člani univerze praške bili so jeden iz četvero narodov te univerze, »narod poljski« in nahajali so se tu kakor učitelji in kakor dijaki, tudi ko so že zdavnaj imeli svojo univerzo v Krakovu. Med univerzami pa, ki so izhajale od univerze praške in se razvile po njenem vzgledu, je prva in najstarša univerza poljska, staroslavna univerza jagellonska. Ustanovljena je 1. 1364. od kralja Kazimira Velikega in obnovljena od kralja Vladislava Jagellonskega v 1.1400., imela je razvoj dokaj podoben razvoju univerze Karlo-Ferdinandove: slovela in cvetela je v prvi dobi, trpela pa vsled strankarstva, a opomogla si je srečno in dandanes se raduje svoje rasti in razvitka. Sedaj slovi jubilej svojega 500letnega obstanka in češka univerza Karlo-Ferdinandova nas je poslala, da bi jej pri tej priliki izrazili njene najsrčnejše čestitke. Kakor naroda poljski in češki gojita med sabo prijateljsko in bratovsko vernost, kakor so njiju kulturne težnje jednake, tako tudi zastopniki teh teženj, njiju požrtvovalni in navdušeni delavci na vseh poljih slovstva in umetnosti, njih kulturni in znanstveni zavodi i med temi njiju univerze si ne morejo kaj, da ne bi s čuti zvestega prijateljstva se opazovale, vzajemnega svojega delovanja in se veselile, in iz njega vsake zase moči črpile, vzajemno se častile. Te zavesti polna izraža staroslavna univerza Karlo-Ferdinandova staro-slavni univerzi Jagellonski iz globine srca željo: »Cveti srečno sebi in nam!« V Pragi, dne 1. junija 1900.« »Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 8 K, za pol leta 4 K. Uredništvo je v Ljubljani, v Gospodskih ulicah štev. 17; upravništvo pa v Gospodskih ulicah štev. 4.