Slovnica v ,,Začetnici" in ,,Drugem berilu". (Dalje.) V §. 2. navaja pisatelj gol in razširjen stavek, v pripovedovalnej in vprašalnej obliki z dopolniki in prilastki, tcr hoče otroke do spoznave pripeljati, da imajo stavki Idhko menj ali več besed. 0 besedah — kaj je beseda ? — še ni bilo nič natančnejega razgovarjanja, tu navedene slovniške obravnave ne zaznanujejo tega nikjer. Mogoče, da je učitelj že v pervem letu otrokom razlagal: kaj je beseda? — pa tudi mogoče, da ne. To pravilo je stavljeno na dvomljivo podlago. Da bo otrok znal besede pred seboj v stavkih, po ločilih ločenih, prešteti, ker je vsaka za - se skupaj tiskana, se le more pričakovati; a opravičeno se sme dvomiti, da bo otrok zndl razločiti koliko besed spada k enemu, koliko k drugemu stavku, ako otrok sliši samo koga govoriti; še manj pa bo naš učenec, po dosedanjej obravnavi, kakor je v teh dveh §§. zaznamovana, zmožen, sam stavke, razširjene stavke s 5, 6 ali še z več besedami, sostaviti in jim pravo ločilo na koncu dodjati. Po vsej pravici bi smeli stermeti nad otrokovo bistroumnostjo, če bi se res kateri iz te obravnave toliko urnosti prisvojil, da bi razne stavke spoznal po njihovej sostavi in enake tudi sam sostavljati razumel. Ker ne pozna niti stavkovih delov, niti besednih plemen in njihnega oblikovanja, katero se v stavke povezanih besedah brez dvombe veršiti more, si prav lahko nekaj reči misli, katere potem izreče ali zapiše n. pr. ntravnik in njiva" meneč, da je zapisal stavek. Prav brez vsega pomiselka pa bi terdil, daje to »travnik in njiva* stavek, če bi bile te besede pisane ali tiskane tned drugimi stavki. Iz golega prislnšanja ali iz priterjevanja ali odkimovanja učiteljevega, njegov občutek še dosedaj nij zmožen določiti, ali so te zapisane in izgovorjene besede še celotna misel — stavek ali ne; tega otrok po tem navodu razločiti nij in ne more zmožen biti. Ono ^naučeno^ pa, kar otrok ne more in ne zna praktično uporabiti, nij temeljito, je poveršno ali celo napčno, ali pa konečno — brezpotrebno. Temeljitost (Grundlichkeit) in razločnost (JDeutlichkeit) ste pri podučevanji glede vspeha neizrekljive važnosti. V tej metodi pa se mi zdi, da se otrok pelje v neki slovniški nlabirint", v katerem ne vidi od kod je prišel, naprej se mu od nobene strani nič ne sveti, okol in okol njega je vse polno raznih reči — a so vse neznane. V §. 3. so v stavkih večzlošne besede z navpičnimi, — in pozneji zlogi z vodoravnimi Čbrtami v čerke razdeljeni. Brez vsakega razlaganja: kaj je zlog ? kdliko čerk se snte k enemu, koliko k drugemn zlogu jemati ? zakaj je tako kakor je tu zaznamovano, •grav in ne kako drugače? —pride do pravila: gBesede so sestavljene iz zlogov. Kolikokrat pri izgovarjanji besed zinemo ali prenehamo, toliko zlogov ima beseda". Dvomim, da bi bila ta speljava dosti jasna. Bazun tega, da otrokom izraz »zinemo" nij popolnoma ali pa celo neznan, se v navadnem govorjenji in čitanji med posameznimi zlogi v večzložnej besedi ne preneha toliko, da bi bilo otrokom jasno zadosti, da bi sejim to moglo brez pojasnila staviti kot pravilo. Morda pisatelj misli tu še na kako razširnejšo obravnavo, a omenil je nij. Dalje: ^Besede so eno-, dvo-, tri- ali mnogozložne". Tudi ta definicija se mi zdi pomanjkljiva. Da se sploh imenuje beseda, ki ima en zlog, enozložna; ona, ki ima dva zloga, dvozložna itd. beseda nmnogozložna" je še sama na sebi potrebna pojasnila — vsega tega pisatelj niČ ne pojasnjuje. Pedagogu se sme za zlo jemati, ako pri takšnih obravnavah k temeljitosti poduka neizogibljivo potrebna pojasnila izpušča, jih prezira in se noče v podrobnosti spuščati, meneč, da otroci to že tako sami od sebe vedo ali vsaj razumeti morejo. Takšna domneva — (Voraussetzung) je vendar popolnoma brez vsake naslombe, ker se otrokom prej še ni v nobenej obravnavi to povedalo — prisvojilo. V §. 4. še le pride pisatelj do enega, otrokom znanega stebra, zdaj še le pridejo iz Jabirintatt na znano jim pot, na kraj, kjer so vlani bili — do čerk, do abecede. V naslednjem §. se razločujejo samoglasniki in soglasniki ali tihniki. Po mojem mnenji in tudi po pedagogičnem načelu: nOd znanega do neznanega", bi ne bilo treba otroka prej po takšnih njemu (ptroku) popolnoma neznanih potih voditi, a nazadnje vendar na prejšnji prostor nazaj priti, ampak s tvarino v 4. in 5. paragrafu navedeno začeti. — nPa razna pota peljejo v Bim". če so vsa pota enako dolga, enako pripravna ? o tej terditvi ne bom razpravljal jaz. (Dalje prih.)