Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 532 Giseppe Cuscito, Trieste. Diocesi di frontiera. Storia e storiografi a. T rieste: Editreg, 2017, 325 str, 70 črnobelih fotografi j. V sicer prijetno pripovednem stilu pisana knjiga o tržaški škofi ji, je sporna pod ve č vidiki. Glede na avtorjev namen je zavajajo č je že sam naslov knjige: Trst. Škofi ja ob meji. Zgodovina in zgodovinopisje. Avtorju je namre č „zgodovina tržaške škofi je“ cenen izgovor, da se skozi celotno knjigo trudi dokazovati „italijanskost“ Trsta kot mesta in sicer od antike do danes. Škofi jo preprosto ena či z mestom, kot da tržaška škofi ja ne bi imela svojega teritorija, ki se je skozi zgodovino spremi- njal in na katerem so poleg Italijanov in Judov (tem zaradi asimilacije z Italijani dopuš ča mesto v Trstu), od nekdaj živeli tudi Slovenci, Hrvati (za avtorja so vsi Slavi, kar kaže na njegov podedovan zani čljiv odnos do slovanskih sosedov) in Nemci. Teritorialno in nacionalno raznolikost škofi je zaslutimo šele iz omemb poročil škofov v Rim (Relationes ad Limina) od konca 16. stoletja dalje, vendar tej raznolikosti škofi je avtor tudi v nadaljevanju ne posve ča ve čje pozornosti. Ne vznemirja ga npr. podatek, da je škof Giovanni Bogarini v svoji relaciji iz leta 1595 zapisal, da ima njegova škofi ja 29 župnij, od tega 12 na ozemlju Avstrije in 27 na beneškem ozemlju v Istri, „dove convivevano popolazioni venete e slave“ (113). Prav tako se ne ustavi ob podatku v relaciji škofa Fran čiška Maksimilijana Vaccana iz leta 1668, da živi v škofi ji 46.032 duš, od tega 2/3 Slovencev (134) in da je škof Leopold Jožef Petazzi leta 1759 zapisal, da dosega število ljudi, ki v Trstu in njegovi okolici govore razli čen jezik od italijanskega 25% (142). Druga pomembna hiba Cuscitove knjige je, da se skladno s svojim namenom niti ne potrudi za črtati meje škofi je in njenih spremembe tekom zgodovine. Prav tako ne pojasni bralcu, kje je potekala meja med Beneško republiko in Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti oziroma habsburško monarhijo, ki je tržaškim škofom povzro čala težave. Glede zapletenih politi čnih mej v srednjem veku in podrejenost ozemlja tržaške škofi je v Istri razli čnim politi čnim subjektom preden ga je zavzela Beneška republika, bi si avtor vsaj deloma lahko pomagal s kakšnim zgodovinskim atlasom. Pregledno karto tržaške škofi je z njenimi terito- rialnimi spremembami bi lahko našel že v prvi izdaji Lexikona für Theologie und Kirche (10. zvezek, Freiburg 1 , Herder, 1938, stolpec 291) in s tem vsaj nakazal, da stvari vendarle niso bile tako preproste, kot želi avtor prepri čati bralca. Zato tudi ne zvemo ni č o nastanku in obsegu koprske škofi je, ki se je leta 1830 združila v tržaško-koprsko škofi jo pod enim škofom, trajni ukinitvi pi ćanske in novigradske Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 533 škofi je in njuni inkorporaciji v tržaško škofi jo. Ne more pa se avtor seveda izogniti za časni ukinitvi tržaške škofi je in njeni vklju čitvi v novoustanovljeno škofi ja Gra- diška ob So či v času Jožefa II. Tretji zavajajo či del naslova je podnaslov „Storia e storiografi a“. Čeprav gre za multietni čno škofi jo ob meji (di frontiera), se je avtor omejil izklju čno na dela italijanskih avtorjev, oziroma na dela pisana v italijanš čini, od neitalijanskih avtorjev navaja posamezne prispevke R. Bratoža, L. Čermelja, M. Medveda, E. Orbani ća, E. Pelikana, M. Premroua, T. Sim či ča, R. Wolkana in B. Zlobca v italijanš čini. Za čudenje pa vzbuja neupoštevanje disertacije Sama Pahorja o mejah tržaške škofi je skozi zgodovino z naslovom L‘ ordinamento territoriale del vescovato di Trieste (l‘anno accademico 1962/63, Relatore Prof. Carlo Guido Mor), ki bi mu (pisana je v italijanš čini!) pomagala osvetliti teritorialno razsežnost tržaške škofi je. Predale č bi nas vodilo naštevati vse zdrse, ki so se pripetili avtorju v njegovem orisu zgodovine bolj Trsta kot tržaške škofi je, ne nazadnje tudi zaradi njegovega neprikritega namena dokazati absolutno »italianità« Trsta. V času reformacije je spregledal raznolikost iskrenih predtridentinskih prizadevanj številnih škofov, tudi tržaško-koprskega škofa Bonoma za notranjo prenovo Cerkve in jih je zato nepravi čno presojati (obsojati) z merili, ki jih je z velikim obotavljanjem nato dolo čil tridentinski koncil. Avtor si nikoli ni postavil vprašanja o upravi čenosti zahtev vernikov, da se jim Božja beseda in verski pouk oznanjata v njihovem materinem jeziku in da svoja verska čustva lahko najbolj pristno izražajo samo v materinš čini. To, eno od temeljnih človekovih pravic razglašati še danes za nacionalizem, je znamenje vase zagledane ozkosr čnosti, ki je v direktnem nasprotju z univerzalnostjo katolištva v duhu grške besede katholikòs in usmeritev II. vatikanskega koncila. Enako kot dejstvo, da nekateri škofi tržaško-koprske škofi je niso čutili potrebe po Pavlovem zgledu »vsem sem postal vse, da bi jih vsaj nekaj rešil« (1 Kor 9, 22) naučiti se jezika vernikov, ki so jim bili zaupani. V tem pogledu je bila celo avstrijska oblast bolj širokosr čna od beneške in po prvi svetovni vojni italijanske, saj si je vsaj od 19. stol. dalje prizadevala , z nekaj izjemami, imenovati na tem podro čju (ne samo v tržaško-koprski škofi ji) škofe, ki so obvladali jezike svojih vernikov razli čnih narodnosti. Mar je zaradi tega avtor pomembnega prvega tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja (1830–1845) odpravil z opombo v oklepaju, da »ignorava l‘italiano« (177) brez enega samega dokaza za svojo trditev. Avtorjev neprikriti nacionalizem stopnjuje njegova ugotovitev, da je slo- venska storiografi ja še vedno pod vtisom nasilne (!) asimilacije v času fašizma. V isti sapi pa trdi, da »la parentesi fascista non era stata che un momento della lotta nazionale scopiata intorno alla meta‘ del XIX secolo in concomitanza con l‘irredentismo giuliano e con la rinascita slava sotto il regime asburgico« (170). Zaradi zapisanega na naslednjih straneh, zlasti ko govori o nasilju jugoslovanskih komunistov nad Italijani, pri tem pa niti z besedo ne omeni nasilja fašistov nad Slovenci po prvi svetovni vojni, italijanske okupacije dela Slovenije v času druge svetovne vojne, streljanja talcev in izseljevanja zavednih Slovencev v taboriš ča v Italiji, za čenši z zloglasnim taboriš čem na Rabu, avtorju svetujem naj si glede Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 534 vloge fašizma v Italiji prebere vsaj kakšno nepristransko delo, ki jih ne manjka tudi v italijanskem jeziku, glede Cerkve v Italiji v tem času pa knjigo Pulitzerjevega nagrajenca, ameriškega zgodovinarja Davida I. Kertzerja, The Pope and Mussolini. The Secret History of Pius XI. and the Rise of Fascism in Europe, New Y ork 2014. Knjiga je prevedena tudi v italijanš čino (Il patto con diavolo: Mussolini e Papa Pio XI le relazioni segrete fra il Vaticano e l‘Italia fascista, Milano, RCS Libri, 2014). Višek neokusnosti pa je avtorjeva potreba brez ustreznega komentarja citirati izjavo škofa Antonia Santina (1938–1975) o stanju Cerkve v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni: »Ma ance fenomeni strani: piccole Chiese nazionali, che si tenta di instaurare; sacerdoti he cooperano con il persecutore, restano sacerdoti; vescovi divenuti tali con consacrazioni probabilmente invalide, in tutti i casi contro la Chiesa …« (252). Režimu pa č ni uspelo vzpostaviti „nacionalnih cerkva“ v Jugo- slaviji; vprašanje sodelovanja nekaterih duhovnikov z oblastjo, sta oba slovenska škofa reševala z veliko modrostjo in v tesnem sodelovanju s papeškim nuncijem; škofa, ki naj bi bila po Santinovem mnenju verjetno posve čena neveljavno, sta svetniški osebnosti, v Ljubljani Anton Vovk (1946 pomožni škof, 1959–1963, ordinarij), ki mu je škofovsko posve čenje 1. decembra 1946 v ljubljanski stolnici podelil papeški nuncij v Jugoslaviji Jožef Patrik Hurley s soposve čevalcema be- ograjskim nadškofom Josipom Uj či ćem in mariborskim škofom Ivanom Jožefom Tomaži čem in v Mariboru Maksimilijan Drže čnik (1946 pomožni škof, 1960–1978 ordinarij). Škofovsko posve čenje mu je 15. decembra 1946 v mariborski stolnici podelil mariborski škof Ivan Jožef Tomaži č ob asistenci beograjskega nadškofa Ujči ća in zagrebškega pomožnega škofa Josipa Laha. Gre pri navajanju gornjih podatkov za avtorjev spodrsljaj ali kaj drugega? Če je bila Ljubljana za avtorja predale č, bi navedene podatke lahko brez težave preveril v Rimu, kot bi to lahko takrat storil škof Santin. Za V ovka je ljubljanska škofi ja leta 1999 sprožila proces za njegovo beatifi kacijo. France M. Dolinar