->*    30    <-
V hudi sili
Spisal Anton Pesek
e enkrat je vzletela sinica, skakala z vejice na vejico in vse na-tanko pregledala, če bi še našla kje kakšnega mrčesa, da bi si z njim utolažila lačni želodček. — Ničesar ni našla; kako tudi, saj je že dvakrat pregledala vsako vejo in vejico, in tam na Ločnikovem vrtu tudi, pri Dobrinu tudi, pri Strnenovih tudi . . . »Čiv, čiv . . . živ, živ,« se je oglasil vrabec in sedel na drevo k sinici, »čiv, čiv . . . res, čudež je, da sem še živ, živ. — Kaj pa si tako otožna, strina?«
»Kdo bi naj bil vesel sedaj v tem času! Lačna sem, da mi že pajek prede po želodcu, in zebe me, zebe . . .«
»Čink, čink . . . hudo je, hudo«, je rekel strnad in prisedel. »Hudo se nam godi, saj čutim tudi sam, a pogum nam ne sme upasti, in ne smemo se vdajati otožnosti.«
»Ah kaj, kdo bi ne bil otožen?! Včeraj mi je zmrznila sestrica — tako radi sva se imeli —• in danes . . . danes pa je zgrabila mačka mojo mamico, mojo ljubo mamico . . . In mene zebe, da se komaj držim vejice,« je tožila sinica in bridko zajokala.
»Bo že prišla pomlad«, jo je tolažil vrabec, »in vse bo dobro«. »Da,   prišla bo,  a  drage mi sestrice in ljube   moje   mamice  mi ne bo vrnila! Prišla bo pomlad, a jaz je ne učakam. Dva dni že nisem užila ničesar.« »Jaz tudi ne,«  je dejal strnad.   »Ne vem,   kaj je,   da ni   več Strnenove Manice;   prej   nam je  vsak   dan   potrosila zrnec in drobtinj pred oknom,   a sedaj je že tri dni ni.«
»Zbolela je, zbolela«, je rekla sinica,   »videla sem skozi okno,   ko sem letala tam in iskala hrane, da leži ubožica. Tako rada sem jo imelaU »In jaz tudi.«
»Moja sestrica in mamica tudi.«
»Saj se nam vrabcem tudi hudo godi, vendar pri kurah pa le dobimo tuintam kako zrnce. — Mojega strica je kljunil predvčerajšnjim oni veliki petelin, ki tako ošabno koraka po dvorišču, in ni si upal več na dvorišče; nocoj pa je zmrznil ubožec — tam za skednom sem ga našel mrtvega.«
»Mrači se že . . . Ah, kako se bojim faoči! Tako mrzel veter piše, da mi gre skozi mozeg in kosti . . . čin, čin — čin, čin . . .« ji je zaklepetal kljunček od mraza.
»Zaril se bom v kopico,« je rekel strnad, »toplo sicer ni v slami, a veter le ne brije tako hudo.«
»Zlezla bom tukaj-le v duplo, a zdi se mi, da  ne učakam več dneva.«
»Kaj bi tako govorila!« je dejal vrabec, »nekaj mora vsak pretrpeti, še
celo ljudje,  ki so na toplem in imajo   dovolj hrane,  imajo   svoje težave. —¦
Vedita, prav jezen sem na Ijudi, ker so tako nehvaležni. Koliko gosenic sem
poleti pojedel in koliko sem jih nabral za svoje mladičel«
-^    31    >«~
»In jaz sem obrala sila mnogo mrčesa.«
»Gotovo bi ne okusili sadu, če bi mi ne pobirali škodljivcev! In sedaj, ko smo siromaki  —«
»Nam ne dado ni zrnca ni drobtince,« je dostavila sinica.
»Da, še celo preganjajo nas! Mojega tovariša je včeraj ujel hudoberi deček in ga je mučil«, je tožil strnad.
»Ah, jaz ne morem več govoriti, preveč me stresa mraz! Ko bi le dobila zrnce ali drobtinico kruha, to bi mi segrelo želodček in mi dalo zopet moč!«
»Vidim, da bi že rada šla spat,« je rekel vrabec, »tudi jaz moram iti, da mi ne prevzame kdo prostora.«
»Kakšnega prostora ?«
»No, vama že povem, kaj sem sinoči iztaknil. Tam v sosedovem dim-niku sem . . .«
»Jojmene, sedaj šele vidim, da si črn kot dimnikar!« se je zavzel strnad.
»No, vama že povem, a drugim ne pravita. Zeblo me je, in iskal sem si toplega kraja, kjer bi prenočil. Letel sem mimo dimnika tamkaj-le, in tako toplo je prihajalo iz njega, da sem splezal skozi luknjo vanj. Našel sem mesto v njem, kjer se je bila izlušila opeka. Stisnil sem se tja in sem prav sladko spal. Ko se je pričelo danes zjutraj močno kaditi, sem pa vzletel.«
»Oh, ko bi še jaz našla kak topel kotec! Naj grem s teboj, znabiti bo prostora še zame!« je prosila sinica.
»Jaz tudi grem,« je dejal strnad, in zleteli so k dimniku. Vrabec je koj smuknil skozi luknjo v kotec, kjer je bila izpadla opeka. Sinica in strnad sta sedla v luknjo.
»Kako je toplo tukaj, tako blagodejno greje po vseh udih!«
»Ljudem je dobro, da sami ne vedo, kako, ker jim ni treba zmrzavati kot nam!«
»In jesti imajo dovolj . . .«
»Lahko bi se nas usmilili, a . . .«
Iskala sta, če bi še zase našla kak prostorček, a izpadel je bil le en kos opeke. Sklenila sta torej, da ostaneta v odprtini, v luknji dimnikovi.
Hipoma se je privalil gost dim navzgor. Skoraj bi jih bilo zadušilo, in prestrašena sta vzletela sinica in strnad, le vrabec je ostal, ker se je bil že privadil.
»Huuu, kar sapo mi je zaprlo! Hvala Bogu, da sva o pravem času odletela. Le glej, kako se kadi.«
»A kam pojdeva sedaj ?«
»Kam? Sam ne znam! Mrači se že, v kopico se zarijem.«
»In jaz zlezem v duplo. Čin, čin . . . čin, čin . . . pri mozgu me trese, tako me zebe.«
»Lahko noč, strina, pridno dihaj, mogoče, da se ogreješ.« l            »O, da bi sel«
->       32       r^-
Želela sta si še lahko noč in razšla sta se. Strnad se je zaril v kopico slame, sinica pa je zlezla v duplo.
Ko se je prihodnje jutro prebudil vrabec, je zletel na dvorišče, kjer so baš potrosili žita kuram. Dobil je nekoliko zrnec za zajutrek in zletel je na drevo, kjer so si prejšnji večer tožiJi drug drugemu svoja gorja. Ker ni nikjer opazil sinice, je pogledal v duplo. Ležala je mrtva. Ubožica je bila zmrznila ponoči. Povesil je žalosten glavo in odletel, da bi poiskal strnada. Ves dan ga je iskal povsod, a zaman; gotovo je poginil tudi ta siromak gladu in mraza.