projekti tržnica 36kritikada šele celovito branje zakona, umeščenega v celovit pravni red, in sicer bran- je z uporabo vseh uveljavljenih metod razlage. Ena izmed najpomembnejših metod razlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Zasnova ZVKD-1 se prav takšnemu načinu branja tudi dobro prilega. Namen zakonodajalca običajno najbolje osvetljujejo pravna načela. ZVKD-1 nam tako že v 1. členu (katerega nadpis je: namen zakona) približa pojem dediščine. Ta pravi, da so dediščina dobrine iz preteklosti, ki jih državljani in državljanke opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vpli- vanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Že zgolj ta abstrakten opis nam nazorno pokaže, da predmet varstva niso zgolj ozko pojmovani objekti, marveč so predmet varstva v resnici vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Kaj to pomeni za obseg varstva, je odvisno od narave osrednjega spomenika. V mnogih primerih bo morda zadoščalo ozko varstvo (npr. umetniške skulpture, ki s prostorom ni povezana v tako bistveni meri, da bi posegi v okolico vplivali na srž njenega izraza). To je seveda odvisno od vsakega konkretnega primera. Vrednote spomenika, ki ga poznamo kot Plečnikove tržnice, presegajo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega pros- tora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupoval- nih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnico tako zelo razlikuje od ostalih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje prej citirani 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitekture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizaci- jske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. ZVKD-1 zato državi nalaga celostno varstvo dediščine. Se pravi varstvo vrednot, ki jih spomenik izraža, varstvo tistega, kar je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom (3. alinea prvega odstavka 11. člena ZVKD-1). Zakon tudi večkrat izrecno govori o celostnem varstvu (najprej v uvodnem delu – drugi odstavek 2. člena ZVKD-1). Pojem celostnega ohranjanja tudi posebej opre- deli v 5. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1. Celostno ohranjanje je sklop ukrepov, s katerimi se zagotavljajo nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova in oživljanje. V 13. členu predvideva, da mora akt o razglasitvi spomenika državnega pomena med drugim vsebo- vati opis vrednot, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, varstveni režim spomenika in vplivno območje, kadar je to zaradi zagotavljanja prostorske celovitosti spomenika potrebno. Vplivno območje (44. točka 3. člena ZVKD- 1) pa je širša okolica nepremičnega spomenika ali dediščine, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnost prilagojeni celostnemu ohranjanju dediščine. 3. Ob vsem povedanem, za odgovor, da so predmet zaščite vrednote, ki jih posamezen objekt odraža, ne pa zgolj objekt sam, celo pozitivističnega doje- manja prava ni treba preseči. Zadošča že zgolj to, da ta pravni pozitivizem ni vulgaren in interesno apologetski. Zaradi vrednot, ki jih izraža Plečnikova namenska arhitektura, zaradi izročila, ki nam ga živa dediščina na tem območju ponuja, zaradi mestne biti in življenja, ki se je tu ohranilo in nadalje stkalo, je potrebno kot kulturni spomenik državnega pomena zaščititi celotno območje ljubljanske tržnice. Iz istega razloga pa se garaž pod tem območjem ne bi smelo graditi, kajti na ta način bi bila v živo kulturno in etnološko izročilo zasejana logika na- kupovalnega središča. Opombe1 Uradni list RS, št 16/2008; v nadaljevanju ZVKD-1Opredelitev predmeta kulturnovarstvene zaščite - povzetekTemeljni nesporazum ob vprašanju gradnje garaže pod ljubljansko tržnico se kaže v vprašanju, kaj je predmet kulturnovarstvene zaščite. Pri tem se soočata vulgarno pozitivističen pravni koncept, ki gradi na predpostavki, da je predmet kulturnovarstvene zaščite zgolj arhitekturni objekt ter koncept, ki pravo vidi kot živ sistem, v katerem je treba vselej uporabiti celovit sistem uveljavljenih metod razlage pravnih besedil. Ena izmed temeljnih metod ra- zlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Tam nam nazorno pokaže, da so v resnici predmet varstva vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Od tega, kakšna je vsebina teh vred- not, je odvisno tudi, kakšna je potrebna narava zaščite.V vsakem primeru mora biti ta celostna. V konkretnem primeru (ljubljanska tržnica) te presega- jo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega prostora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupovalnih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnice tako zelo razlikuje od osta- lih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitek- ture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizacijske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. primer tržnica gre naprej kot »živilski trg«? miha jazbinšekPričujoči prispevek služi predstavitvi, koliko političnih in strokovnih naporov se izgubi na stranpoteh ljubljanske urbanistike, tačas ko je potrebno tako malo znanja, časa in urbanističnega creda za njeno učinkovitost. Prispevek uporablja upravno terminologijo, ki je, seveda, bralcem AB poklicno zelo »domača«. Centralni ljubljanski živilski trg, ustaljena entiteta vredna varstva? Da je centralni ljubljanski živilski trg specifična dediščinska entiteta po sebi in je zato njeno varstvo v javno korist v skladu z njenim kulturnim, vzgojnim, 36kritikada šele celovito branje zakona, umeščenega v celovit pravni red, in sicer bran- je z uporabo vseh uveljavljenih metod razlage. Ena izmed najpomembnejših metod razlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Zasnova ZVKD-1 se prav takšnemu načinu branja tudi dobro prilega. Namen zakonodajalca običajno najbolje osvetljujejo pravna načela. ZVKD-1 nam tako že v 1. členu (katerega nadpis je: namen zakona) približa pojem dediščine. Ta pravi, da so dediščina dobrine iz preteklosti, ki jih državljani in državljanke opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vpli- vanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Že zgolj ta abstrakten opis nam nazorno pokaže, da predmet varstva niso zgolj ozko pojmovani objekti, marveč so predmet varstva v resnici vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Kaj to pomeni za obseg varstva, je odvisno od narave osrednjega spomenika. V mnogih primerih bo morda zadoščalo ozko varstvo (npr. umetniške skulpture, ki s prostorom ni povezana v tako bistveni meri, da bi posegi v okolico vplivali na srž njenega izraza). To je seveda odvisno od vsakega konkretnega primera. Vrednote spomenika, ki ga poznamo kot Plečnikove tržnice, presegajo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega pros- tora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupoval- nih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnico tako zelo razlikuje od ostalih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje prej citirani 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitekture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizaci- jske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. ZVKD-1 zato državi nalaga celostno varstvo dediščine. Se pravi varstvo vrednot, ki jih spomenik izraža, varstvo tistega, kar je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom (3. alinea prvega odstavka 11. člena ZVKD-1). Zakon tudi večkrat izrecno govori o celostnem varstvu (najprej v uvodnem delu – drugi odstavek 2. člena ZVKD-1). Pojem celostnega ohranjanja tudi posebej opre- deli v 5. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1. Celostno ohranjanje je sklop ukrepov, s katerimi se zagotavljajo nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova in oživljanje. V 13. členu predvideva, da mora akt o razglasitvi spomenika državnega pomena med drugim vsebo- vati opis vrednot, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, varstveni režim spomenika in vplivno območje, kadar je to zaradi zagotavljanja prostorske celovitosti spomenika potrebno. Vplivno območje (44. točka 3. člena ZVKD- 1) pa je širša okolica nepremičnega spomenika ali dediščine, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnost prilagojeni celostnemu ohranjanju dediščine. 3. Ob vsem povedanem, za odgovor, da so predmet zaščite vrednote, ki jih posamezen objekt odraža, ne pa zgolj objekt sam, celo pozitivističnega doje- manja prava ni treba preseči. Zadošča že zgolj to, da ta pravni pozitivizem ni vulgaren in interesno apologetski. Zaradi vrednot, ki jih izraža Plečnikova namenska arhitektura, zaradi izročila, ki nam ga živa dediščina na tem območju ponuja, zaradi mestne biti in življenja, ki se je tu ohranilo in nadalje stkalo, je potrebno kot kulturni spomenik državnega pomena zaščititi celotno območje ljubljanske tržnice. Iz istega razloga pa se garaž pod tem območjem ne bi smelo graditi, kajti na ta način bi bila v živo kulturno in etnološko izročilo zasejana logika na- kupovalnega središča. Opombe1 Uradni list RS, št 16/2008; v nadaljevanju ZVKD-1Opredelitev predmeta kulturnovarstvene zaščite - povzetekTemeljni nesporazum ob vprašanju gradnje garaže pod ljubljansko tržnico se kaže v vprašanju, kaj je predmet kulturnovarstvene zaščite. Pri tem se soočata vulgarno pozitivističen pravni koncept, ki gradi na predpostavki, da je predmet kulturnovarstvene zaščite zgolj arhitekturni objekt ter koncept, ki pravo vidi kot živ sistem, v katerem je treba vselej uporabiti celovit sistem uveljavljenih metod razlage pravnih besedil. Ena izmed temeljnih metod ra- zlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Tam nam nazorno pokaže, da so v resnici predmet varstva vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Od tega, kakšna je vsebina teh vred- not, je odvisno tudi, kakšna je potrebna narava zaščite.V vsakem primeru mora biti ta celostna. V konkretnem primeru (ljubljanska tržnica) te presega- jo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega prostora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupovalnih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnice tako zelo razlikuje od osta- lih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitek- ture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizacijske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. primer tržnica gre naprej kot »živilski trg«? miha jazbinšekPričujoči prispevek služi predstavitvi, koliko političnih in strokovnih naporov se izgubi na stranpoteh ljubljanske urbanistike, tačas ko je potrebno tako malo znanja, časa in urbanističnega creda za njeno učinkovitost. Prispevek uporablja upravno terminologijo, ki je, seveda, bralcem AB poklicno zelo »domača«. Centralni ljubljanski živilski trg, ustaljena entiteta vredna varstva? Da je centralni ljubljanski živilski trg specifična dediščinska entiteta po sebi in je zato njeno varstvo v javno korist v skladu z njenim kulturnim, vzgojnim,