GospodarsKi in političen list za KprošKe Slovence.
Izhaja vsako drugo soboto
v Krauju (tiska It. Pr. Lampret izdaja konaorci) .Gorenjca*; odgovorni urrdnik Lavoelav MikuS).
Velja za celo leto 4 K in se plačujejo naročninam in-, serati naprej. Vsi ro kopisi pisma in druge pošiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo „Korošca“ v Kranju. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za enostopno petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru.
Posamezne številke stanejo 10 vin.
Štev. 15.
V Celovcu, v soboto, dne 23. julija 1910.
Leto III.
Koroške razmere.
m.
Oflcjnao sl nekoliko nate sostde Nemce, aj h nakane ler njih delovanje! Nemci tvorijo na Koroškem dobri dve tretjioi j robiva’stva. Prebivajo ▼ j severnem in lapidnetn knju d žjIo, a tuli v slo-venskib kraj h, in sicer po mestih in trgih. Tukaj tvorijo takozvano inteligenco: uradniätvo, trgovci in deloma tudi obrtniki, sodniki so Nemci. Pravzaprav so to nemškutarji, kajti pravih Nemcev skoraj ni v mestih in trgih po slovenskem delu dežele. Nemške naselbine v slovenskem delu so Spodnji Dravrgrad, Gutštajn, Prevalje, Pliberk, Velikovec, Doberlavas, Železna Kapla, Borovlje, Podklošter, Trbiž in tudi v nekaterih večjih vaseh so že Nemci v precejšnjem številu. C-lovec in Bdjak sta že, ali pa bosta vsaj v kratkem popolnoma v nemških krajih, kajti, da izginejo Slovenci severno od Celovca ali tudi precej daleč proti jugu, je same še vprašanje časa. Narproti Slovencem, ki tvorijo po večini samo kmetski in delavski stan, imajo Nemci vse stanove. Veleposestniki, plemenitaši, ki imajo tudi v slovenskem delu lepa posestva, so skoro vsi Nemci. Grofje Giei, Rosenberg, Thurn, Henkel-Donnersmark imajo v slovenskih krajih velik del ■ajlepših posestev. Množjo jih vedno boljinbolj in T podjunski dolini imajo grofje Tharn v pliberškem okraju že največje in najlepše kmetije v svojih rokah.
Mešč inski stan je v vsej deželi, tudi v takozvanih jezikovnih otokih, nemški, oziroma nemšku-tariki. Nemška buržoazija v mestih — tvorijo jo uradniki, trgovci, obrtniki — je najbolj zagriženo nemško-nacionalna; ona je največja sovražnica vsega, kar je slovensko na Koroškem; ona vodi vso koroško politiko in ves boj proti Slovencem. V njej imajo Slovenci najbujše protivnike in zatiralce.
Nemški kmet je — more se splošno reči —-miren. Tudi ni nikakor na višji stopnji olike, nego
j slovendr, kljub temu, da ima več pripomočkov do i izobrazbe; Trna ljudsko šole, ima kmetijsko šolo in I nemško nacionalna gospoda ga tuli neguje kol kor-toliko; ali kljub temu le ae nadkriljuje slovenskega kmeta.
Delavci po mestih in v tovarn ih so po večini nemški; v slovenskh krajih tudi slovenski; toda mišljenja so le nemško-nacionalnega ali pa socialnodemokratskega. Nemško-nacionalni so po večini vsled pritiska nemško-nacionalnih nalzornikov in uradnikov.
Delavci so večinoma iz kmetskih slojev, selijo se v mesta v tovarne in tu so po večini izgubljeni za Slovence. Pritisk od zgoraj, občevanje z Nemci, prejšnja vzgoja v šolab, vse to vpliva, da se slovenski proletarijat potujčuje takoj, čim je prišel v mesto.
Kakor že rečeno, tvori buržoazija v mestih in trgih naše največje nasprotnike. Vso koroško deželo vlada samo klika uradnikov, trgovcev i. t. d. Vladajoča stranka v deželi sploh je nemška ljudska stranka. To stranko tvorijo po večini uradniki, deželni in državni, trgovci in zdravniki po mestih in trgih, potem razni f.brikanti i. t. d. Po deželi ima ta stranka glavno oporo v nemškutarskih učiteljih, od katerih so najzagriženejši nastavljeni v najlepših slovenskih krajih. Izmed vseh alpskih dežel je Koroška najbolj nemško-nackttialna. Tu vladajo najzagriženejši Nemci in nemškutarji. Metaic, celovški župan, Dobern’g, sin slovenskih starišev, poslanec celovškega mesta, Vsenemec profesor Angerer so znani voditelji koroških Nemcev. Nemški Volksrat za Koroško odloča o vsem, on poveljuje na vladi, vse se vrši po njegovem povelju, na njegov migljaj se dela vsak korak. Vsa nnsla im s v evidenci in povsod po deželi nastavlja svoje pristaše. Nemški klerikalci imajo le v labudski dolini nekaj veljave; drugod pa gospoduje tudi po deželi nemška ljudska stranka s svojimi učitelji in zaupniki. Pripominjamo tudi, da v narodn h stvareh gredo nemški
PODUSTEK.
Kako je Jozej varoval „nemški karakter“ Nemčurske vasi.
Spisal Ferdo Plemič.
O lepi koroški vasi, tam pod strmimi gorami, o Nemčurski vasi, sem vam nekoč že eno povedal.
Cujte in strmite tedaj, kaj se je še dogodilo v slavni Nemčurski vasi. Po vsej deželi govore že o tej prigodbi, ali dobro jt, da se taka stvar tuli natisne, da bedo še pozni rodovi vedeli, kako hrabro je Jozej, birič Nemčurske vasi, varoval nemški karakter.
To je bilo v onih časih, ko je oče Sušmar (podpisoval se je seveda Schutzmer) postal z malo večino glasov župan Nemčurske vasi. Takoj po svoji izvolitvi je svečanostno neznani! presenečenemu svetu, da hoče «hoh unt hajlig* varovati «nemški karakter» Nemčurske vasi. Pri tej prisegi se je morda ■pomnil, da se po Nemčurski vasi še vse premalo nemškutar! in da pačijo «nemško» lice te vasi še vse preveč slovenski napisi, osobito napis slovenske posojilnice, pri kateri je kot se že reče, ravno oče Šušmar sedel najbolj globoko v črnila. Štišmar-jevi pristaši so kajpada zagnali na žnpaaove besede pravcato indijansko vpitje v znak odobravanja in veselja. Nato so ga pili še en liter. Slednjič so spremili novoizvoljenega župana z godbo domov, kjer je padel v odprto naročje svoje žene, debelušne mamke Neže, ki bivbila vsled veselja najrajše skočila iz kože, če bi skakati sploh še znala.
Ko je župan Sulmar ostal sam, pričel je premišljati, kaj vse je prisegel svojim pristašem, in zdelo se mu je, da je dosti obljubil. Drugi župani obljubljajo včasih, da bodo dobri občinski gospodarji, to je res že nekaj. AU to se je zdelo očetu Sušraarju že prestarinsko. Kako vse drugače se je postavil danes on i Nemški karakter svoje vasi hoče varovati; kako done ta besede lepo. AU kar tako sam ne bo zmogel te ogromne naloge, to je vedel. Zato se je spomnil pri tej priči svojih občiaskih uradnikov. Teh je imel enega samega, in sicer občinskega biriča in nočnega čuraja v eni sami osebi. Birič pa je bil takrat Tratnikov Jozej. Tega takoj pokliče a sebi.	,'i
«Beg daj dober večer, gospod župani» pozdravi birič Jozej, ko vstopi.
žnpan Šušmar zbere obrvi v hude gube, pa odvrne: «Kul’n obent, ker purgermader, se reče, da bi te strela ti huudsvet bindišarski. AUton, kokr s’m že djav, den lajčn karakter bo trieba vshtat, bob unt hajlig. Aau ti, k' si gmanjsk’:birič, ga boš še narbolj vahtu, krucitirken, pa še n’co. AUton, kokr a’m že djav, narprej n’ča boš marnju po slovenje, in den tajčn karakter bob unt hnt hajlig. Tot unt ta feil S’ dro razumu P»
«Ober pit si, g’<ipud purgermntr, kdu na bo razumu. Tot und ta.fel, jaz mu bom že dan popra, zato s'm Tratnikov Jozej, pa avs! Će bo kuj mav pobrcnu, pa mu dam au šus med noje, pa avs. Marnju pa n'ča bom, nak po slovenje, nak po nemšk'.»
klerikalci z nemškimi naciona’ci roka v roki in poslanec Walcher ni nič manj nemško-nacionalen, nego Dobcrnig ali Angerer. Lahko rečemo, da se vsa politika nemških nacionalcev koncentrira v tem, da prejkoslej ponemčijo vso Koroško. V ta namen delujejo njih obrambena društva, podružnice Sül-marke in Schul'ereina. Ta društva imajo v slovenskem delu dežele že toliko ali celo več svojih podružnic, nego Slovenci sami svojih obrambenih društev. Drlujejo vzorno in s posebno vnemo se obračajo na slovenski Rož, ki se posebno v zadnjih letih rapidno ponemčuje. Lepa Rožna dolina, junska dolina, tudi zibka imajo že toliko zasejane ljulike tujih elementov, da človek najrajši ne premišljuje o tem. Vse večje vasi v slovenskem delu dežele so zasejane z nemčurji, ki so propagatorji nemštva. V vsaki večji vasi, posebno v Rožu, nahajamo gostilničarje odločne nemškutarje, trgovce ravno take; vsaka večja vas ima nemškutarsko požarno hrambo, ali pevsko društvo, ki jih vodijo nemško-nacionalni učitelji. Ti zbirajo šoli odraslo mladino okrog sebe in jo še nadalje vzgajajo v svojem duhu. Kako da ti vzgojitelji vzgajajo mladino, smo že nekolikokrat omenili. Kako agitirajo pri volitvah, je znano. Nemškutarski učitelji so naj-bujši zmaj, ki požira in okužuje slovensko mladino in jo jako pokvarja, da je izgubljena v vsakem oziru. Česa imamo ob takih razmerah, ki so — žal — preresuične, še pričakovati P Nasprotni nam učitelji, razni gostilničarji in trgovci po vaseh v slovenskem delu dežele so tisti element, ki razjeda dežele in uničuje slovenski živelj na kmetih. Razen tega tvorijo mogoč.ie nemške trdnjave po deželi železoice. Od spodnjega Dravograda do Beljaka ima južua železnica celo armado nemško-nscionalnih uradnikov, ki vplivajo na razvoj ponemčevanja.
Od Celovca do Podroščice služi na državni železnici enako organizirano zagriženo nemško urad-ništvo; celo nadzorniki delavcev ne zaostajajo za svojimi predstojniki, in na mnogih krajih se je že
«Po nemšk dro moraš marnjat’. Aiston vid'a, da s’ ti prov ta pravi za to službo. AUton abtreten, kerts ajb, marši»
«Kut*n obent, g’spud purgermasterl»
In odšel je birič Jozej ponosno iz izbe. Sala-bolt, to je imenitna, to je imenitna služba nocoj, si je gotovo mislil. Menda se pa župan in birič kljubu visokoučeni nemčurski govorici nista prav dobro umela, drugače bi ae prišlo tako, kot je prišlo.
S svečanostma» obrazom stopi istega večera birič Jozej v svojo kajtico.
«Jera,» reče svoji ženi, «Jera, puško mi dajl»
Začudi se Jera na to moževo povelje, saj ja njen mož le v zelo redkih slučajih šel s puško na rami na nočno stražo.
«Kaj pa ti bo puška?» ga vpraša.
«Vahlat grem n’co. En salamensk’ ptiček mora bit’ u’co v špebkamri 1 Gospod župan mi ga je prav posebno priporočil,» odvrne Jozej, vrže puško □a ramo in vtakne naboje v žep.
«J.-jžeš na,» se prestraši Jera, «kakšen roko-malhar celo?»
«N’ča veml Nek’ vandrovc, pa prov ta fine sorte je menda. Gospod župan mi je marnju samo o tajč karakterju.»
«Bo pa že tako. Jejžeš, Jozej, da se ti kaj na prigodi na vahti.»
«N’ča boj se, Jeral» reče še Jozej in zapusti š ponosnimi koraki svojo kočo.
la sedaj je stal pred ognjegasno hišico, kamor so zapirali v Nemčurski vasi razne postopače, ker posebne občinske ječe vas ni imela.
prigodilo, da io naravnati prepovedali delavcem med teboj tlovemko govoriti (Prevalje). Kako se Siri nemškutarjenje med delavci, to je groia opazovati. Četto imamo priliko, da občujemo z želer-niikimi delavci; žalostno je poslušati, kakov jezik govorijo ti nesrečneži. Vsi izrazi, ki se tičejo železnice, so tuji, spakedrani, in kar so si pridobili tujk že v šolah in potem pri železnici, se zliva v naravnost neznosen jezik. Zanemarjenost železniških delavcev na Koroškem je velika, žganjepitje, surovost i. t. d. je splošno. Južna železnica nima niti enega slovenskega napita; uradovanje je povsod izključno nemško. Nemško-nacionalni element na deželi tvorijo nadalje razni občin tki tajniki, orožniki, finančni stražnik’, in vlada se sporazumno s Volks-ratom ob nastavljanju in prestavljanju ozira na njih mišljenje. Slučajev bi bilo za to nešte vilno. Kolikokrat sem bil posebno pri finančnih stražnikih za tolmača, če so imeli pri Slovencih opravka 1 To bi bila kratka črtica o nemškem prodiranja na deželi.
Dopisi.
Borovlje. V nedeljo dne 17. t. m. udeležil se je naš .Sokol“ zleta .Župe gorenjskih Sokolov“ na Jesenicah. Prvi koroški „Sokol“ je postavil 15 mož v kroju ki so neustrašeno boljše kot vojaki korakali skozi Borovlje. Sprevod z godbo po Jesenicah je bil veličasten. Na čelu celega sprevoda, v katerem je korakalo okoli 250 Sokolov, so korakali dva zastavonoše in starešini najstarejšega in najmlajšega društva J. Sajovic iz Kranja in J. Mišic iz Borovelj. Proste vaje, izmed katerih je bila posebno peta zelo težka, so izpadle izborno, tudi telovadba borovskih^ Sokolov na bradi i je bila skozinskoz dovršena. Žal le, da smo se morali tako hitro zopet odpeljati domu. — Ker je naš .Sokol“ že v vsakem oziru utrjen, ustanovil se bo v najkrajšem času „Sokol II.“ na Koroškem. Za to bratsko društvo je orodje že pripravljeno. Članov-telovadcev se je dozdaj priglasilo 15, podpornikov 40. Več o pravem časul
Borovlje. (Polet Sokola na Jesenice.) Nepopisno veselje je zavladalo zadnjo nedeljo med Slovenci, še večje pa med mladimi soko-liči, ko so se prvič postavili v kroju v dosti močni četi. Ni še preteklo leto, kar se je ta Sokol ustanovil. Ali pri zadnji priložnosti je pokazal, da je vreden član krepke gorenjske župe, katera mu je priredila na Jesenicah sijajen sprejem. Tu so si pogledali bratje iz oči v oči, stisnili krepko roke in na iskrečih očeh kremenitih, izvežbanih Gorenjcev je bilo poznati, da gledajo z zadovoljstvom in zaupanjem v bodočnost na mlade, življenjapolne Korotance. Tem pa je rasel pogum in navdušenje ob pogledu na številne brate, katerih varstvo jim je zajamčeno tudi na Koroškem, videli so na izurjenih telovadcih vzore, katerim se bo izkušal vsak po močeh približati. In tudi mnogobrojni drugi Korošci, ki so bili pri slavnosti navzoči, so čutili silo močne zveze, ne samo vseslovenske, ampak vseslovanske. Ponosno so gledali na svoje zastopnike v kroju in si v duhu goreče želeli, da bi vsi slovenski koroški mladeniči postali taki narodni bojevniki. Vreme je bilo zelo ugodno, tako da se je ves program mogel točno in v splošno zadovol nost izvršiti. Posebno pa je nas Korošce navaušil nastop so-
kolskega naraščaja, tako ženskega, kakor moškega, Upajmo, da se tudi pri nas vcepi sokolska misel čim prej mladini v srce. Le prezgodaj je prišla ura ločitve, ker so se morali Korošci radi neugodne zveze takoj po telovadbi odpeljati. Prisrčno je bilo slovo, vsi so se tolažili z besedami: na svidenje! Na zdarl
Borovlje, (Prihod Sokola.) Debelo so gledali turnarji na kolodvoru rdeče srajce Sokolov, ki so se vračali z Jesenic. Bili so čisto osupljeni in zbegani, le tupatam je kateri spustil kak hripav „hajl“, dočim je bil nastop Sokolov tako samozavesten in dostojen, da je zbudil spoštovanje tudi med treznejšimi Nemci. S trdnimi koraki in z glavo pokoncu so odkorakali naši Sokoli proti trgu, dočim jih je truma nasprotnikov s sovražnimi pogledi spremljala. Ali na čvrstih postavah in na odločnem nastopu naših narodnih vojakov je bilo poznati, da so pripravljeni na vsak slučaj. To so videli tudi nasprotniki, zato so tudi brzdali svojo gorečnost. Sele, ko so Sokoli odkorakali mimo kavarne in Pravha, so daleč zadaj dobili nekateri sapo in kotajžo ter zahreščali svoj „hajl“. Dobili so v odgovor gromovit „Na zdarl*
Struga. Dne 9. t. m. smo pokopali starega Janeza Harniša, p. d. Balosarja. Bil je priljubljen in spoštovan gospodar, kar je bilo videti na obi-lem spremstvu k zadnjemu počitku.
Kožentavra V Celovcu v bolnišnici je umrla nagle smrti mlada Ogrizova gospodinja. Žalujočemu možu izrekamo iskreno sožalje.
Podgora. Naš prijazni kraj v senci zelene Žingarice je celo pripraven za letovišče; zato so že od nekdaj prihajali letoviščniki prav radi k nam, toda toliko kolikor letos jih še nikdar ni bilo. V hotelu „Na pošti“, katerega posestnik je Slovencem prijazen, je oddan in zaseden zadnji kotiček. Med drugimi gosti je tam tudi ravnatelj mariborske gimnazije g. vladni svetnik Glowacky z rodbino. Čudno pa se bo marsikomu zdelo, da je sicer krasni hotel „Karawankenhof“ primeroma prav slabo obiskan, čeravno se je delala za njega po celi Avstriji in celi Nemčiji po nemškonacijo-nalnih društvih velikanska reklama. Pač umljivo; kateri izobražen človek pa bi še hotel s propadlimi borovskimi nemškutarji pri eni mizi skupaj sedeti?
Sele. Pri naši občinski upravi vrtajo nemškutarji v enomer naprej, c. kr. oblasti v Celovcu pa jim gredo pri tem delu na roko in so jim napravile po našem mnenju sicer otročje veselje, da bomo morali pod predsedstvom nemškutar-skega starešine še enkrat voliti župana. Upamo, da se tudi to pot izjalovijo vse umazane nakane naših nasprotnikov.
Globasnica. Kakor se sliši, imajo nemški učitelji take buče, da jih tudi slovanski otroci ne morejo naučiti slovenščine. Tukaj so obupali otroci že nad dvema učiteljema in niso odjenjali prej, da se je poslalo ta dva biserja nemške nadarjenosti naprej.
Borovlje. (Izgubljeno) Na poti iz Borovelj na Dolane se je zgubil v nedeljo, dne 10. t. m. lepi, pravi (Gamsbart) ki je vreden 20 K. Pošteni najditelj je prošen, da bi ga vrnil Ivan Ravnikarju, puškar na Trati pri Glinjah h. št. 3, za kar dobi 2 K najditeljine.
Borovlje. Odbor I. tel. društva „Sokol“ v Borovljah na Koroškem se najprisrčneje zahvaljuje slavni „Narodni Tiskarni“ za 100 K, katere je podarilo vodstvo na občnem zboru, gosp. tr- * v
Slal je Jozej t puško ua rami na straži. Noč je nastopila, ona hladna, bajna poletna noč, ki je vžival med koroškimi gorami. Megla se je vlekla is getda in zagrnila polje in ljubo vasice.
Slednja luč je ugasnila v oknu, slednji Sum je potihnil v hlevu. Zaspal je trudni kmet.
A Jozej je stal neustrašeno na straži kot pred leti na cesarskih orožnih vajah. Ali tedaj je bilo drugače, vse jo bilo le igra, danes pa je bila krvava resnica. Tam za omreženim oknom je počival po Jozijevem mnenju najhujši rokovnjač v deželi. To ni nikaka šala. Jozej je nabil puško. Potem je hodil z omerjenim korakom gorindol, sto misli v glavi.
•Kaj neki dela ta ravbar, da je vse tako tiho v lopi? Spi gotovo ne, drugače bi se čulo drnjo-hanje. Vsi postopači namreč drnjobajo. Da bi le ne zvrtal kakšno luknjo v zid. Vrta, vrta, zvrta in mi ■koči za vrat, pa je po meni, predno primem še puško v roke,» si misli v strahu pa sname orožje z rame. Sedaj je bil mirneji. Pazno prisluškuje pri oknu.
Vse tiho,
•Da bi ga ogovoril, pa povprašal, kaj dela?» s! misli Jozej. «Nemara ni tako hud človek. Slovenje seveda ne smem, a nemško že morem, je dejal župan. Nu pa poskusimo.»
Stopi k oknu ter prične;
«Alston, gospod karakter, alston bi gets?»
Nič odgovora. To vznemiri Jozeja še bolj.
«Alston, saj se t’ n'ća zgodit Alston premar-njajteI Koj pa devate tantre? Alston niks tajč?»
Drobna tišina tudi na te besede. Jozej napne
v svetem strahu petelina evoje puške in krikne:
«Alston, premarnaj 1 Ajns, cva, draj, oder i Stas 1»
ši vedno nobenega glasu. Mrzel pot oblije Jozija. Puško dvigne k licu, in strel zadoni v lopo, odkoder se sliši kot nekako cviljenje in prasketanje.
Hip pozneje že stoje sosedje okoli smrtno bledega Jozeja. Tudi župan Sušmar je pridirjal v samih spodnjih hlačah.
«Koj pa delaš tnkila s pnkšo?» vpraša razjarjen J osoja.
«Vahtu s’m, g'spud purgermajstr, pa ker ni tov premarnjal*, s'm ga ustrielu.»
«Koga pa?» vprašajo vsi.
«Nu koga, den tajčen karakter, k* »‘ra ga vahtu, kokr so purgermaitr ukazal. Mrtov bo prev gvišno, saj je tku h'du zacvilu.»
Župan je nekaj zaklel, kaj, se pravzaprav ne ve več. Potem ao pa odprli vrata v gasilniško lopo. Notri seveda niso našli nobenega človeka, na živega, ne mrtvega. Zato so pa opazili, da je Joze-jeva kroglja dvakrat prebila novo brizgalico.
Župan se je kljub svoji hudi jezi trudil na vso moč, da bi se stvar ne raznesla, a kljub temu se je kmalu zvedelo, kako je birič Jozej varoval «nemški karakter» Nemčurske vasi, in kako je ta «nemški karakter» v Nemčurski vasi zdaj žalibog te dvakrat preluknjan.
govcu Omersi v Kranju za 50 K kot ustanovnino in gosp. Milko Hrašovcu pravniku v Pragi za nabranih 27 K na premočnem večeru gg. dr. Kisovca, dr. Berceta in dr. Laha, ter za drugič nabrane 7 K v veseli družbi, ki je slavila odlični izpit pravnika Wieserja. Še enkrat prisrčna hvala vsem in krepki Nazdarl	Odbor.
Borovlje. Südmarka je poslala sem zaslužni križec s pripombo, da se ga naj izroči tistemu, kateri si je pridobil pri občinskih volitvah v Selah največjo zaslugo. Dolgo je trajalo posvetovanje: eden je predlagal tega, drugi onega Nazadnje se vzdigne najpametnejši in pravi: „Veste kaj, vse delovanje od naše strani bi ne bilo imelo vspeha, če bi ne bil prišel v Sele dr. Brejc in bi ne bil zbegal ljudstva s kričavim govorom “ Kratek odmor. Nato so se pa slišali glasi: „Res je.“ — „Tako je.“ — Dr. Brejcu čestitamo I
Odnekod. („Mirova“ prismoda) Piše se nam: V zadnjem „Korošcu“ je bilo brati, da ima „Mir* urednika Prismodeta. Ta urednik je res prava prismoda. Kolikorkrat bodeš prišel v Celovec, tolikokrat te bo lovil na kolodvoru. Če bo sedelo kje par Slovencev, alo: je že ta prismoda zraven. Večkrat sem si že mislil: Ali ima „edino glasilo koroških Slovencev“ res tako malo dopisov, da mora loviti in izpraševati njega urednik, po kolodvoru ljudi? Dokaz, da za to „edino glasilo* le ni veliko zanimanja med ljudstvom.	Neznan znanec.
Globasnica. Na našo šolo se je hotelo vtihotapiti za stalno učiteljico Weiß, kateri sicer slovenski kruh dobro diši, jezik slovenski pa zelo smrdi. Dejali smo pa: ne boš! Ob času, ko izpuščajo v Gradcu iz službe mirne Slovence, se prestavlja med Nemce slovenske učitelje in učiteljice, bi pa morali gledati tu tako provoka* terko. Deželni šolski svet ve, da si z nami nikdar ne bode uganjal šal.
Žitaraves. V tukajšnji okolici, posebno v ravnini proti Galiciji se izorje pri sejanju ajde čudno veliko kebrovih črvov. Nekatere njive (posebno turščica) so od teh skoro uničene.
Galicija. Kakor se govori, je bil po dom. Kosmič (Lečne) v tukajšni gostilni dobre volje in je kazal denar. Ko je šel domov, so ga napadli pobalini ga pobili na tla, mu vzeli denar, potem ga pa vrgli v Dravo. (Pot, po kateri je šel domov, leži ob Dravi.) Pri padcu v Dravo pa je še ob-vis 1 in se skobacal srečno na suho
Galicija. Pri nas smo imeli občinske volitve in na to volitev župana. Kakor poročajo „štimce“, so se sešli po tej volitvi občinski možje v neki tukajšni gostilni in so se držale govorance v „tajčfreiheitliških mislih*. No, da bo občinski zastop „freiheitlih“, to želimo in s pravico upamo, ali to pa kar povemo, da „tajč“ nikdar ne bo. Tu je slovenski zemlja! Sicer se bodemo pa informirali, ali se postavlja naš gosp. župan res na smešno nem-škutarsko stališče. Upamo, da on kot pameten mož ve, kje da smo. Stvar je taka, da bode šlo še brez nemškutarije dovolj trdo.
Izpod Obirja Okoli dne 20. minulega meseca je ušel čez Miklavčevo planino na Obirju vol. Klatil se je več dni tu okoli. Predno pa je zvedel gospodar, da se je izgubil in predno ga je prišel iskat, se je zopet zgubil in iščejo ga od tistega časa dalja zastonj. Vol je ob straneh rujav, na križu pa bel in sliši po dom. Brodniku pod Glinjami ob Dravi. Vol se gotovo pase kje na samotnem. Kdor bi ga zapazil, naj to naznani po dom. Brodniku v občini Šmarjeta v Rožu ali pa tudi uredništvu „Korošca“. Gospodar mu bo dobroto gotovo dobro plačal.
Apače. Pred par tedni se je klatil tu po dom. Brodnikov vol (Ob Dravi pod Glinjami). Pred kratkim je prišel pa zopet junec, ki je zgoraj bel, ob straneh pa rujav. Star je kakih 12 mescev. Hrani ga iz dobre volje posestnik gostilničar po dom. Zudlar.
Odnekod. (Surovost nemškutarjev.) Kdo od dragih bralcev ni bil že sam priča kakega surovega pogovora ali čina od strani nemškutarjev? Saj je splošno znano, da so te vrste ljudje, kakor sploh vsi naši nemškonacionalci brer razlike stann in predizobrazbe, ob danih prilikah prava surovine, ki se tudi podlega čin« ne boje. Dokazov za to trditev je videti ali slišati dannadan, v javnem, zasebnem lu celo uradnem življenju, osobito pa tudi v časnikih. Ravno pred kratkim smo brali v nekem nemškoaacionalnem listu o ostudnem napadu na sloventkomitlečega učitelja. Očitala se mn je neznačajaost, ker je za časa študij bival v semenišču, a je sedaj Slovenec (I), predbacivala se mu je nehvaležnost napram nadučitelju, ki ga je svoječatno dal študirat in slednjič ao mu očitali njegovo pokolenje. Dragi bralec, kaj rečeš na tako očitanje? Najostrejše obsodbe je vredno. Ko bi mi'bili takšne omejene duše kot večina nemškutarjev, bi lahko enako z enakim vračali. Tudi ml bi mogli očitati istim učiteljem in uradnikom, ki so le vsled znanja slovenščine dobili boljše mesto med Slovenci neznačajnost, ker, ne držijo k slednjim, pa tudi nehvaležnost napram slovenščini, ki jim je dala boljšega kruha. Vprašali bi tudi dalje tiste ponemškutarjene učitelje iz sosednjih slovenskih dežel, kdo da jih je dal študirat, slovenski ali nemški učitelji? Ravno v tem pričujočem slučaju bi morali izrečno povdarjati, da le slovenski učl-I telji, osir, nadučitelji. Ali ni tako gospod nadučitelj I i.......č? Ali ste vi kaj hvaležni? Kar se pa
tiče pokolenjt, osir. startov učiteljev pa menimo, da je za vsakega čast, kdor se poti jigne socialno višje nad svoje starie. Glavna stvar pri tem je, da je dotični pridea in pošten. Obratno pa poznamo več učiteljev, ki (to sinovi) izvirajo is bolj-i h stanov, pa so prav obžalovanja vredne kreature. To si naj zrpsmnijo naii narodni nasprotniki za drugikrat, da naj pometajo najprej pred svojim pragom, predoo nam kaj očitajo. Neki opazovalec.
Narodne zadeve.
Najvišji sodni dvor je razsodi, da mora dati tudi na Koroškem deželni šolski svet Slovencem slovensko šolo, če jo zahtevajo. Ko je to zvedel celovški Metnitz (juristi), sklical je na troške bogatega Celovca „trauersalamander", ker j pokopana sedaj na Koroškem pravica.
Za koroške Slovence velevažno razsodbo je izdalo c. kr. državno sodišče na Dunaju. Za prav je namreč spoznalo, da je c. kr. deželni šolski svet koroški in c. kr. naučno ministrstvo kršilo postavo s tem, da se je hotelo prebivalcem na Strojni in v St. Danijelu usiliti utrakvistično šolo. Te občini prideta sedaj do šol, kakor sta že prej hoteli, ter dobita slovensko ljudsko šolo Tako je prav. Upamo, da se zdaj oglase vse v resnici slovenske občine ter zahtevajo slovenske ljudske šole. Te so za nas edino prave s pedagoškega stališča. Kar se pa tiče nemščine, se staršem nikakor ni treba bati, da bi se je otroci ne naučili; poučevala se bo tudi nemščina, in sicer kot učni predmet na podlagi materinščine. Tako se bodo naučili lepo slovensko in nemško, in ne kakor zdaj, namreč nič. .Mir“ se povodom te razsodbe zaletava v družbo sv. Cirila in Metoda, češ, da ona nič ni delala. Tukaj pa je stvar taka; Do glavne skupščine na Bohinjski Bistrici je bilo vodstvo družbe gospodom v Celovcu po volji; pozneje pa gospodje v Celovcu z vodstvom družbe niso več bili zadovoljni ter so celo zahtevali, naj družba opusti svoje delovanje na Koroškem ter so njeno delovanje kjer le mogoče ovirali. Če pa zdaj očitajo družbi, da nič ni delala, pade seveda na prejšnje vodstvo, ki je stalo z gospodi v Celovcu v najboljših odnošajih. Torej se bijejo ti ljudje zdaj sami sebe po zobeh.
„Miru" v odgovor. Dve laži smo ti, dragi nam prijatelj ..Mir“, že dokazali, tako da si jih moral mirno pogoltniti. Pečat lažnjivosti si si s tem vtisnil na svoje čelo. Naravno je, da hočeš izbrisati to črno piko; a hudo se motiš, ako misliš, da se ti bode to posrečilo z novimi lažmi. Grešnik se greha otrese, če dela pokoro, ne pa če greši dalje, kakor ti. Grešil si in zlagal si se namreč znova, ko si trdil, da dr. Müllerjeva hčerka ne zna slovensko, in priznaj, da si pisal neresnico. Mimogrede ti pa še zašepečemo na uho, da bi ti boljše storil, če bi ti nekega odbornika .Slovenskega šolskega društva v Celovcu* vprašal, zakaj da njegova hčerka nič ne zna slovensko govoriti. Pa seveda, ti rajši pometaš pred tujim pragom, kjer nič ni smeti, kakor pred lastnim, kjer je nakopičena že cela grmada. Hudo se motiš tudi, ako misliš, da boi pečat lažnjivosti spravil s svojega čela s tem, da očitaš nam laž. Mi se nikdar in nikoli nismo zlagali in bi tebe radi tega očitanja radi in lahko tožili, pa rajši ne, ker sicer boš zopet javkal: .Vidite, kaj je narodno delo .Koroščancev“ 1 Tožijo nas!“
Nove baharlje „Mira". Dr. Brejc je v zadnji številki .Mira* napisal ali pa je dal napisati nekaj prav velikih baharij.' Državno sodišče je namreč na pritožbo „Šolskega društva* razsodilo, da so utrakvistične šole na Koroškem nepostavne. To ni nič čudnega, ampak je samoposebi umljivo, ker je tudi glede utrakvističnih šol na Štajerskem pred kratkim imenovano sodišče ravno-tako razsodilo. Na Štajerskem ni prišlo nikomur na misel, kako osebo, ki je morda pritožbo napravila, v nebesa povzdigovati, ampak se je o stvari sami mirno poročalo. V .Miru" pa si poje dr. Brejc sam slavnostno pesem, da je ostudno. Ni ga sram sedaj, ko je že skoro 10 let na Koroškem, hvaliti se z vspehom,' ki bi moral biti pridobljen že pred mnogimi leti, če bi se predsedniku „Kat. pol. društva" na Koroškem šlo res za koristi Korošcev. Ali je „pol. društvo* doslej tako trdo spalo, da sploh nobene prave pritožbe niso znali gospodje napraviti, ali jih je šele sedaj kaka čudna pamet srečala. Naravnost neumno in neodpustno pa je, če se dolži Ciril • Metodovo družbo, ker so ti gospodje dosedaj spali Saj so )>ile podružnice v rokah dr. Brejca in njegovih
najožjih kompanjonov. Če bi ti ne bili takrat pasli take lenobe, kakor so jo, bi imeli že davno neprimerno več, kakor bomo imeli čez leta. Dr. Brejc se je s svojo baharijo v zadnjem „Miru“ sam udaril po obrazu, kajti nam je ž njo samo povedal, da skoro celo desetletje ni storil svoje narodne dolžnosti in nam je s tem svojo neodpustno lenobo skrajno škodoval. Kako dobro je, da jim mi gledamo na prste; mogoče se bodo sedaj poboljšali.
Koroške slovenske občine, ganite se! Železo kujte, dokler je vroče! Slovenske občine, izrabite razsodbo državnega sodišča! Občina Št. Danijel pri Prevaljih se je pritožila proti vsiljivemu nemškemu pouku v šoli. Državno sodišče je sedaj razsodilo, da je deželni šolski svet kršil člen 19. drž. osnov, zakonov, ker se v mešanih deželah t^e more nihče siliti, da bi se moral učiti drugega deželnega jezika. Taka krivica pa se godi vsem slovenskim občinam na Koroškem. Zavedne slovenske občine, kakor Tolsti vrh, Črna, Kotlje, Libuče, Bistrica, Blato, Vogrče, Globasnica, Podljubelj, Slov. Plajberg, Rože k i. t. d. ganite sel Dr. Brejc, ki je prevzel vesoljno reševanje koroškega slovenstva, bo gotovo napravil brezplačno vse tozadevne prošnje in pritožbe.
Poslanec dr. Steinwender je praznoval 25 letnico svojega delovanja kot poslanec. Čestitali so mu tovarši, občine in različne korporacije, lahko bi se ga bili spomnili tudi koroški Slovenci na ta način, da bi mu poklicali v spomin njegovo v dežel, zboru koroškem storjeno obljubo, da dobe koroški Slovenci slovenske ljudske šole, katere obljube pa še do danes ni izpolnil.
Žalostna slika slovenskega šolstva na Koroškem se nam nudi, ako listamo po koroških srednješolskih izvestjih. Letno šolsko poročilo realke v Celovcu za leto 1909. izkazuje med 380 učenci — 6 Slovencev. Beljaška gimnazija šteje med 279 učenci 12 Slovencev, na benediktinski gimnaziji v Št. Pavlu je 14 Slovencev med 183 učenci, na gimnaziji v Celovcu pa je med 480 učenci le 81 Slovencev. Temu je vzrok to, da Slovence ubijejo že v ljudskih šolah 1
Slovence opozarjamo, da gospod deželni šolski nadzornik ne trpi, da bi ga imenoval kdo „pedagoga". On namreč ve, da od slovenske strani tega priimka ne zasluži.
Celjski sokolski zlet dne 14 avgusta 1910. Meseca avgusta se bo vršila v Gaberju, pred vrati nemškega Celja, velika in pomembna narodna slavnost, ki zasluži pozornost cele Slovenije. Ne le, da se bodo takrat zbrali naši čili sokoli iz vseh slovenskih zemelj, da proslavijo z bratskim društvom, celjskim „Sokolom*, otvoritev krasnega „Sokolskega doma* v Gaberju pri Celju, isti dan se bode tudi zbralo na „vročih celjskih tleh“ na tisoče slovenskega ljudstva, da manifestira za slovenski značaj celjske okolice in dokaže, da imamo brezpogojno domovinsko pravico tudi v mestu. Ne moremo tu naštevati žrtev in težav celjskega „Sokola* in vsega celjskega slovenstva s stavbo „Sokolskega doma*; ali danes nam utripa srce veselja in ponosa, ko gledamo lepo praktično urejeno poslopje, pomnik slovenstva v Gaberju. Vabimo torej vse Slovence na slavje, ki se bo vršilo v nedeljo, dne 14. avg. 1910 v Gaberju pri Celju. Sokolskega zleta se udeleže poleg slovenskih tudi hrvaški, srbski in češki sokoli. Ves prostrani vrt „Sokolskega doma* se bode isti dan izpremenil v veliko zabavišče, kjer bodemo dragim gostom in prijateljem po možnosti postregli. Javna telovadba se vrši blizu „Sokolskega doma* na posebej za to prirejenem telovadišču. Slavnost obeta biti ena največjih, kar jih sploh kdaj videlo slovensko Celje in se delajo za njo že velikanske priprave. Kdor torej le more, naj pohiti dne 14. avgusta v Celje, posebno, ker je v pondeljek, dne 15. avgusta tudi praznik. 14. avgust bodi praznik cele Slovenije!
Še umiranje se je podražilo. Občinski svet v Beljaku je napravil novo pokopališče in je pri ti priliki zvišal vse pristojbine, za mrliški ogled, za grobe, za kopanje in zasipanje grobov, za rakve i. t. d. Poročevalec občinskega sveta, dr. Aicbelburg, je to zvišanje pristojbin utemeljeval kratko, a jedrnato. Rekel je: Ker se vse podražilo, se mora tudi umiranje podražiti.
Očala za slovenske učitelje. Kakor slišimo, želi velikovški šolski nadzornik, gospod Socher, da bi nosili slovenski učitelji take očale, skozi
katere bi se bral „Stundenplan* tako-le: Od 9 do 10: tajč, od 10 do 11: nemško, od 11 do 12: švobiše sprohn, od 1 do 2 pa zopet od kraja. Za nemške učitelje bojda takih očal ni treba, ker ti vidijo v „štundenplanu* itak le tajč, nemško itd.
Za boroveljskega Sokola je daroval gosp. Hinko Suttner, trgovec in posestnik v Ljubljani, 50 kron. Živel 1
Gospodarska vprašanja.
Sesanje ali napajanje telet.
Teleta lahko redimo na dva načina: 1.) Da ga pustimo sesati pri materi; 2.) Z napajanjem. Nobeden teh načinov nima kakih izrednih prednosti, temveč ima vsak svoje dobre in slabe strani, ter imamo s pravilno porabo pri obeh načinih ugodne uspehe.
Če pustimo tele sesati, se isto rado dostikrat kar poleg krave priveže, da sesa po poljubnosti ; ta način je manj priporočljiv, ker je prvi čas po porodu tele v nevarnosti, da ga krava pohodi in ker se krava zaradi teleta vedno po nepotrebnem vznemirja. Zato je boljše dati tele v ograjen prostor blizu krave, da ga ona vidi, v katerem je neprivezano, ker je prosto gibanje za tele jako koristno. Prve dni se pusti tele po štirikrat, pozneje pa po trikrat na dan k materi v natančno določenih presledkih. Pri tem načinu imamo to dobro stran, da ni treba krave molzti in šele potem mleka dajati teletu. Tele dobi mleko pravilne toplote, brez vsake nesnage, mleko je nepokvarjeno, kar je velikega pomena, da telečja driska ne more tako hitro nastopili. Pri sesanju obdeluje tele kravje vime pravilno, vsled česar narašča množina mleka. V novejšem času se tudi, in to s pravico, poklada veliko važnost na obdelovanje vimena, kakor je recimo Hegelundov način. Tele samo pa obdeluje vime z butanjem in valjanjem na najnaravnejši način. Dokler tele ne porabi samo vsega mleka, kakor je to dostikrat v prvih dneh po porodu običajno, mora se krava po sesanju ali pa tudi že med sesanjem temeljito izmolzti, ker je v vimenu ostalo mleko v svojih posledicah škodljivo. — Navedene prednosti sesanja so gotovo pomenljive, osobito nekatere zaslužijo vso pozornost in važnost, zato je tudi lahko razumljivo, da se drži večina živinorejcev tega načina odrejanja telet.
Vendar pa imamo iz gospodarskega ozira škodo ali izgubo pri sesanju telet. Prvič se ne more teletu natančno potrebne množine mleka odmeriti in je torej lahko mogoče, da dobi premalo ali pa tudi preveč mleka. Druga napaka pa je prehitro odstavljanje teleta od sesanja. Živinorejcem je gotovo znano, kako se tele in tudi krava vsled odstavljanja vznemirja in razburja. Tele se, kakor se gospodarji radi izražajo, „joče* za kravo, ali pravzaprav za vimenom, več dni zaporedoma in je končni uspeh celega odstavljanja vkljub vsej skrbnosti ta, da tele oslabi, se posuši in ostane dolgo časa brez vsake rasti in nadaljnega razvitka. Pravijo sicer, „mlečno meso* mora dol, toda to mnenje je popolnoma krivo, kajti pri pravilnem počasnem odstavljanju se teletu odvzeto mleko nadomešča z zmletim ovsom, oljnatimi tropinami in zato ne more izguba na teži telesa priti v poštev; vendar se vsled odstavljanja vkljub temu tele in s tem seveda tudi krava vznemirja, kar pa teletu ne doprinaša ravno očividne izgube. Kakor tele po materi, istotako je tudi krava za teletom več dni nemirna in razburjena; ona jč malo in daje seveda tudi malo mleka. Vsled navedenih neugodnosti, ki so zdru • žene s sesanjem, se poslužuje v novejšem času mnogo živinorejcev napajanja telet. V tem slučaju se tele hitro po porodu spravi v gotov prostor, da ne pride s kravo nič več skupaj.
Kakor pri sesanju, ravnotako se mora tudi, če tele napajamo, prvo mleko dati teletu. To mleko je gosto, rumenkaste barve, ki povzroči, da se tele očisti. S tem mlekom se črevesa teleta nekako pripravijo za prebavo nadaljne hrane. Tele se napaja bodisi s posebno napajalno pripravo, ki ima zato nalašč prirejen sisek, podoben kravjemu sisku ali pa se vzame kako ne preveč plitvo posodo ter se navadi tele, da sesa na prst. Na slednji način se hitro navadi, da začne piti kar samo iz posode brez porabe prsta. — Pri napajanju se lahko daje leletu natančno odmerjeno množino mleka. Dobiti mora dnevno šesti del od svoje telesne teže dobrega mleka, katero se mu daje v prvih dneh v štirih, pozneje pa v treh presledkih na dan. Če tehta na pr. bolj slabo tele takoj po rojstvu 30 — 40 kg, ima dobiti na dan 5 — 6 litrov mleka. Srednje močno tele tehta do 42 kg, zelo močno pa po 50 kg in še več. Po tej teži je tuli določevati potrebno množino mleka. Kakor tele raste in postaja težje, je tudi množino mleka pomnoževati Ko je tele staro štiri tedne, začeti mu je dajati dobrega mehkega sena, zmletega ovsa, zdrobljenih oljnatih tropin ali otrobov. Ono začne dano mu hrano vohati in lizati ter se navadi kmalu, da jo začne počasi žvečiti in jesti. Potem mu je začeti od dosedanje množine mleka počasi nekoliko utrgavati, najlažje na ta način, da se mu daje potem do starosti šestih tednov mleko samo dvakrat na dan,
do šestega tedna pa samo enkrat na dan. Ko se tele enkrat na gori navedeno krmo privadi, potem se lahko z dajanjem mleka popolnoma preneha. To ustavljanje se vrši brez vsakega vznemirjenja krave ali teleta, tele ne izgubi pri pravilnem oskrbovanju nič na svoji teži in ne zaostane v zasti.
Da se pa navedene prednosti napajanja v resnici obnesejo, je potrebno, da se ravnamo po sledečih točkah:
1. Natančno določiti po teži telesa potrebno množino mleka
2 Skrbeti povsod za skrajno čistoto.
3. Da se daje mleko v pravi toploti, t. j. v toploti, kakor bi ga tele dobilo, če bi sesalo kravo.
Na zadnji dve točki Je v mnogih gospodarstvih paziti jako težko Če pa ne držimo skrajne čistote, ali če ne dajemo mleka v potrebni toploti, lahko zbole teleta na driski in vsled tega poginejo. Kdor torej nima zanesljivih poslov, stori boljše, če pusti teleta sesati.
Svetovna politika.
*	Delegacije se imajo letos sklicati roeteca novembra. Natančen rok še ni določen. Vsem trem vladam bi bilo namreč najljubše, če sploh se bi bilo treba sklicati tega kuriotnega parlamenta. Tam bo namreč treba poročati n stroških, ki jih je povzročila aneksija Bosne ia Hercegovine, kar bi se bilo moralo zgoditi že lani. To pa n<č ne diši režiserjem avstro-ogrske politike. Ampak presveti militarizem je zopet Učen in brez delegacij in novega denarja. Torej bodo delegacije sklicane. In lam se bo odigrala komedija, ki je zelo zabavna; le ne vemo, če se ne bo ljudstvu zdela nekoliko predraga. Razširja se namreč sledeča «nedolžna* vest: «Da je Avstro - Ogrska že začela s stavbo drid-nautov, ni več tajnost. (Vlada je namreč želela, da bi ostala tajnost) Izvedelo se je, da ima Sta-bilimento Tecnico v Trstu že dva dridnauta v delu. Ker mornariška uprava ne more nakazati potrebnih denarnih sredstev brez ustanovnega dovoljenja (kako ustavna je mornariška uprava!) je Stabili-raento Tecnico sklen.lo, oskrbeti stavbo prvih dveh dridnantov na svoj račun (?l?) Vlada bo napram tej zadevi šele takrat zavzela stališč), kadar bodo delegacije izjavile, da soglašajo s temi izdatki (kar bodo delegacije v svoji ponižnosti seveda takoj storite). Proračun za leto 1910 in 1911, ki se predloži delegacijam, bo že obsegal prva dva obroka za stavbo prvih dveh dridnantov. Druga dva dridnauta se imata šele prihodnje leto vzeti v delo in sicer v mornariškem arzenalu v Pulju, oziroma v ladjedelnici «Danubius» na Reki.» — No, štirje dridnauti, kaj pa je to P Morda ne bodo veljali več kakor 240 do 250 milionov. Saj jih imamo. In živila so itak preveč poceni. Ztkaj se ne bi z indirektnimi davki nekoliko podražila?
*	Radi srbsko avstrijske trgovinske pogodbe je bila v soboto v Belgradu prva skupna seja avstro-ogrskih in srbskih zastopnikov.
*	Nemfeki cesar Viljem ne more živeti, če ne napravi od slučaja do slučaja kakšne večje nerodnosti. Odkar so mu v državnem zboru še ob času Bülowega kancelarstva očitali levite, je bil nekaj časa mir pred njegovimi govorancami in izjavam*, s katerimi je «pretresal svet». Zlaj pa mu žilica ne d& več miru. Pred kratkim je začel zopet pridigati na barkah in te dni je napisal pismo, ki bi lahko imelo prav sitne posledice, če ne bi bili v Ameriki pametnejši od njega. Naši čitatelji vedo, da je bilo v Nikaragvi v srednji Ameriki nekaj kakor revolucija. Te srednje- in južnoameriške «revolucije» navadno niso nič drugega kakor osebni prepiri ljudi, ki hočejo ostati pri koritu, ali pa priti do njega. V zadnji revoluciji se je neki Mantel razglasil za predsednika Nikaragve in je svoj nastop naznanil tujim državam kakor velik cesar. Severoameriške združene države ne priznavajo Mau-tezovega predsedništva. Nemški Viljem pa je bil ves srečen, da more zopet enkrat izvršiti medna-fodno-političen čin in je takoj pisal Mantezu kakor novemu manjšemu «kolegu». V ameriških krog h je bilo raditega veliko razburjenje. Toda vlada se je postavila na stališče, da je Viljemovo pismo zgolj formalna stvar, iz katere ne bo izvajala nobenih posledic. Vojno med Ameriko in Nemčijo torej ne bo, ampak Viljem se je brez pitrebe malo blamiral.
*	Tnrfeki glavni poveljnik v Albaniji Torgnt Sevket paša je dal več Arnavtov, ki so tajili, da imajo skrito orožje, na ulici pretepsti. Če se bo Turčija na ta način modernizirala, bodo tudi simpatije za Mlaioturke kmalu splavale po vodi.
* V Maroka je topel prav živo. Dne 11.1. m. je bil pri mestu Souk el Jemis boj med domačimi in francAik'nii vojaki pod Feuradovim poveljni-št»)'n). D maö'ni so i gubili 70 mrtvih in 150 rvaj'nih Po deželi se prid’ga «jviU vejaš* zoper Francozi*.
Slovenci, ne zabite družbe SV. CIRILA IN METODA I

-V*
Wi
«W**n*r
Raznoterosti.
Nemški napredek. Kakor se čuje, je nek nemški i učenjak na Svabskera iznašel neko snov (materijo), s katero vsakemu na lahek način nemški jezik in nemško mišljenje more vcepiti. Snov te imenuje «švabolin» ali bolj splošno «germanolin». Ta snov se vcepi dotičnim na jezik, na kar nastane večtedenska kriza, med katero okuženi samo črno-rdeče-žolto videti hočejo, oziroma se jim predstavljajo vsi predmeti le v teh barvah. Ko mine ta duševna nemoralnost, spregovorijo dotični v najlepšem nemškem jeziku ter dvigajo kakor obesneli roke, če čujejo kako nemškonacionalno petem n. pr. D e Wacht an Rhein. Poleg te napake ima pa manolin še to, da uniči irtfdkciranim vid za druge kot nemške barve. Zato se ni bati, da bi nas Nemci tem potom potujčil’, kajti mi hočemo videti nebo vedno le modre, livade vedno le zelene, in snež-nike vedno le bele in sploh vse le v naravnih barvah.
Koliko je Nemcev na svetu? Večkrat ae nespametno govori, da se pride z nemščino po celem svetu. Pa to je gorostasna neresnica, kajti na svetu živi nič manj nego 800 navodov, med katerimi pa Nemci niso prvi po številu. Največ je Kitajcev namreč 350 milionov, potem Indijcev 210 mil. Angležev 125 mil. Rusov 90 mil. in sedaj se štejijo šele Neaci a 75 milionov ljudi. Ker Nemci kaj radi navajajo, koliko da jih je in tudi svoji mladini vedno trobijo v glavo, da jih je toliko milionov, storimo tudi mi narodno dožnost ter povejmo mladini prav mnogokrat, da je Slovanov dvakrat toliko kakor Nemcev. Številke so v tem oziru dobro vrgojilno sredstvo, zato hočemo ie eno navesti. Ko bi bili vsi ljudje na svetu, ki jih je 1600, milionov pomešani, bi našli med 100 ljudi komaj 5 Nemcev, aii drugače povedano: vsaki 20 človek bi bil šele Nemec! Torej na 100 ljudi pride le 6 Nemcev. Sedaj veate, da vas ni treba biti, dragi bralci, strah pred temi rogovileži!
t Meito zgorelo. Kakor poročajo iz Hali-faksa v Kanadi, je mesto Campelltown popolnoma zgorelo. 4000 ljudi je brez strehe. Campelltown je središče kanadske lesne trgovine. Velikanska skladišča lesa so zgorela. Zgorel je t tudi en otrok. Škoda znaša okoli 20 milionov K.
f Bobnalo no no bo več. Vojna uprava se je odločila za to, da odpravi boben pri skupni
vojski. Vsaka stotnija bo imela v času vojne mesto bobnarjev po 4 trobentače, ker se dandanašnji ne bi mogli čuti signali z bobnom ter ker bobnarji ne morejo nositi in rabiti puške. Ti torej so bili izpostavljeni sovražniku brez orožja. Kaj, če bi odpravili še kaj več vojaškega.
f Žaloitna rodbinika drama. 1: Pariza pom-čaio: V Verviereiu je umorila u-ka ž m j tvojo 16!etoo hčer in potem sama sebe. Ko je mož »a-srečnice prišel domov ter videl trupla svoje žena in hčere, so mu le težko ubranili, da si ni končal življenja.
t Tovarna pognana v arak. U Friedrichshofens poročajo, da je eksplodirala tamošnja tovarna Zepelinove družbe sa pripravljanje vodikovega plina. C da tovarna je zletela v zrak in je popolnoma razdejana. Mnogo delavcov je težko ranjenih, eden od njih smrtnonevarno.
:: Našim rodbinam priporočamo ::
Kolinsko cikorijo.
j-^HSij
Lovske paške

strelnim učinkom, priporoča
Pm borovska oroinotovarnlška dražba
Peter Werntg 62-4
družba z omejeno zavezo v Borovljah, Koroiko. Ceniki brezplačno in poštnine prosto.
Varstvena znamka:
„»IJJKO“.
Einenent Capsici «mp.,
nadomestek za	38
sidrov • pain - expeller
je vobče priznan kot Izvrstno, bolzAln* to« !■£•&• in odvajalno vmatoojo pri pro-hlajenju i. t. d. Dobi se ga v vseh lekarnah za 80 v, K 1-40 in 2 K. Pri nakupu tega povsod priljubljenega domačega zdravila, naj se vzame le izvirne steklenice in Ikallje z našo varstveno znamko ••oldroi,l kajti potem je gotovo, da se je dobil izvirni izdelek.
Dr. DicUiiji lulm pri „zlileni luni“
Ellzabatna ulloa Atov. B, nova,
RazpoJillitermNai.
Vina
štajerska,! dolenjska, goriška, vipavska, istrijanska, dalmatinska, jamčeno pristna
ponuja po skrajno nizkih cenah zadruga 232 62-83
Agro-Merkur
r. z. z o. z. v Ljubljani.
podružnica Cjubljansko kreditne banke v Celovcu.
H Kolodvorska cesta št. 27. M
Akcijski kapital K 5,000.000.
Rezervni zaklad K 500.000.
Denarne vloge obrestujemo po
— 4U ^
od dne vloge do dneva vzdlga.
Zamenjava in eskomptuje isžrebane vrednostne papirje in vnov-čuje zapadle kupone. Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške in ženltninske kavcije.
Enkompt in inkasso menic. :: Bonna naročila.
Prodiji »sen mt vred pipirjev proti gotovlii po imm torzu.
CutriU 1 £)zbljiii. Podrzhicc 1 Spijeta, Trsta, Sinjtf« ta CflrUi.
Turške srečke. Šest žrebanj na leto. Glavni dobitek 300.000 irankov. Na mesečno odplačevanje po K 8-— za komad.	1 52—53
Tiske srečke s 4% obrestmi. Dve žrebanji na leto. Glavni dobitek K 180.000. Na mesečno vplačevanje po K 10 — za komad.