Nekaj besed o hišni samoupravi in kulturi
Ne vem, če bom odkrila kaj novega v tem svojem prispevku, toda že dalj časa se pripravljam, da v našem časopisu javno obravnavam zadeve, ki menim, da niso samo zadeve našega stanovanjskega bloka, pač pa je veliko ljudi, ki se srečuje z enakimi ali podobaimi problemi.
Človek, ki je predsednik hišnega sveta, je podvržen oziroma izpostav-ljen položaju, ki ga včasih človek ne bi privoščil največjemu sovražniku. Predvsem rnoram reči, da zato v blo-ku ni mogoče najti človeka, ki bi to dolžnost sprejel, pa nekoga zato naj-večkrat skorajda prisilimo, ker ga pač moramo imeti. To je nekakšna vrsta koordinatorjev med stanovalci in osta-limi t. j. institucijami, s katerimi se mora stanovanjskj blok povezovati za reševanje različnih problemov. Skoraj ne mine dan, da ne bi kontaktiral s Stanovanjskim podjetjem, Elektro, komunalo, kanalizacijo, itd., da ne govorim o reševanju zadev v samem bloku (od vzdrževanja snega do pre-hrupnega obnašanja stanovalcev, or-ganiziranja popravil dotrajanih zadev, itd., itd.).
Pri vsem tem pa taka oseba ne raz-polaga z vsemi potrebnimi sredstvi. Tisti, ki s sredsrvi razpolaga, pa je
daleč od nas. Pri tera hočem reči, da do problemov in razpada dotrajanih proizvodov prihaja velikokrat v dneh, ko na primer s Staninvcstom ne more-mo stopiti v stik, ker jc sobota, nede-lja, ali pa večdnevni praznik. Takrat lahko le čakamo, ali lovimo svoje znance in prijatelje, da bi vsaj začasno ublažili težave (ali pa stranke same z izvijačem ia kleščami v roki norijo in popravljajo seveda nestrokovno, kar lahko povzroči še večjo škodo).
Dokler je stanovanjski blok nov, prihaja le do začetnih težav, ki se uredijo in blok zaživi. Ko pa blok živi recimo 12 let, pa prihaja do veliko večjih težav, saj material, ki je bil vgrajen, traja le določen čas, nato ga je treba zamenjati, mi pa le krpamo. Pri tem pa smo seveda vsi stanovalci glo-boko prepričani, da je iz stanarine, ki jo redno mesečno plačujemo, možno tudi redno obnavljati blok, kar bi bilo tudi prav. Gospodar, ki je hišo napra-
vil, jo tudi obnavlja, ne čaka, da se bo pričela rušiti, stanovalcc pa je dolžan to plačevati (kar tudi plačuje v obliki stanarine - nekje več, nekje manj).
Blok z, denimo, 60 stanovanji (ali več ali manj - vseeno -) bi moral imeti hišnika ali vsaj nekakšnega vzdrževal-ca in kontrolorja naprav, ki bi moral biti zaposlen redno in dobro plačan, pa seveda stanovati bi moral v bloku, za katerega bi bil zadolžen. S tem bi odpadli stroški, ki jih prav gotovo povzroči prihod oglednika iz Stanin-vesta, nato prihod strokovnjaka naj-prej na ogled (saj pride običajno naj-prej brez orodja, nato pa še enkrat z orodjem in potrebnim matcnalom). Tak vzdrževalec pa bi v hiši in to takoj (ne čakajoč, da minejo dela prosti dnevi) odpravil napake in s tem zmanjšal nastalo škodo (saj če se hitro naredi, se lahko marsikaj prepreči).
V kulturo stanovanja po mojem mncnju spada tudi to, da stanovalec lahko mirno prebiva v stanovanju, ki mu je dodeljeno, zato med drugim tudi plačuje že dokaj visoko najemni-no, ne pa, da mora dostikrat zapustiti svoje delovno mesto in čakau doma raznc »mojstre«, seveda po dalj časa trajajofem iskanju svoje pravice.
Zal se to vse dela še nekako »kar po domače«. Prebivalci bloka izvolijo predsednika HS, ki (če je človek, ki je nekakšen veleum ali vsestransko po-učen v raznih obrtniških delih) po-pravlja, krpa, vzdržuje, itd. vse, kar je treba in to v večini primerov za »hvala lepa«, ali pa mu še tega nihče ne reče, saj so vsi prepričam, da je to dolžnost tega izvoljenega človeka, ki jc to funkcijo sprejel zato, ker je želel, ali pa zato, ker nihče noče, pa se tak človek zaveda, da le nekdo mora (po-navadi upokojenec).
Ko sem bila izvoljena za predsedni-co HS, sem to funkcijo sicer sprejela, vendar nisem univerzalni strokovnjak in ne znam popravljati električnih sti-kal, še manj vodovodnih naprav, ipd. Imam sicer organizacijske sposobnosti in jih strankam tudi z vsemi svojimi močmi ponudim, jih obveščam, jim ustrežem, da kličem razne interventne
strokovnjake itd. In še s takim nači-nom dela sem zaposlena, če takole potegnem črto, vsaj 10 polnih dni v mesecu (seveda pa je moj »delovni čas« razporejen na vse ure dneva, saj sem strankam na razpolago ob vsaki uri. Na zboru stanovalcev sem pouda-rila, da sem sicer upokojenka, da scm svojo penzijo že zaslužila in bi želela svoja leta do konca življenja preživeti v miru. Toda, kcr se nihče ni lotil tega dela (saj ljudje, ki so po službah, res-nično ne morejo takega dela opravlja-ti, ali pa zaradi tega služba trpi) sem sprejela pod pogojem, da se moje delo vsaj minimalno honorira. Tako so sta-novalci sklenili, da prcdsednika in taj-nika HS plačuje po 6.000.- din me-sečno. Resda je bilo postavljenih tudi nekaj vprašanj, kako to, da se bo pla-čevalo predscdnika, tajnika, blagajni-ka, čistilko - saj bi po mnenju nekate-rih ti morali opravljati dela brezplač-no. No, to je bilo le nekaj »belih vran«, ki so kaj hitro doumeli, da tudi oni ne delajo nič zastonj. Stanovanje je precej odvisno od strukture prebi-valcev ter njihove osebne kulture. Ce so prebivalci navajeni živeti razpušče-no, se to pozna tudi na skupnih pro-storih, stopniščih itd. Večkrat so npr. razbiia električna stikala na stopniš-čih, pa pokradene »plafonjerke«, pa žarnice, itd.
Ne bom vei naštevala konkretnih primerov, saj bi nastala knjiga, ne članek. Toda nienim, da bi bilo prav, da bi v organih, kjer urejajo stano-vanjsko problematiko, razpravljali tu-di v smislu organiziranja delovnega mesta gospodarja v vsakeni večjem stanovanjskem objektu. Pri tem ne mislim na gospodarja kot je Stano-vanjsko podjetje - to je že prav, kon-kretno mislim na gospodarja hiše, ki bi stanoval v hiši in bil skrben, dober gospodar in vsestranski strokovnjak, ki bi resnično skrbel, da blok, tudi po 12 ali več letih še dostojno avi.
Prav bi bilo tudi, da bi z delom sredstev lahko razpolagal HS, kot je včasih že bilo.
SONJA MISJAK, predsednica HS